Menu Item
Carole Mundell je ena vodilnih svetovnih znanstvenic. Je tudi zavzeta borka za raznolikost v znanosti, ki glasno in lucidno opozarja na težave v znanosti ter na pomembno, a pogosto spregledano temo – spolno nadlegovanje v znanstvenem prostoru. O tem smo se z njo na daljavo pogovarjali tudi na N1. Njena sporočila morajo slišati tudi v slovenskih univerzah in znanosti.
Dr. Carole Mundell je svetovno priznana astrofizičarka, zaposlena na Univerzi v Bathu, kjer vodi oddelek za astrofiziko in katedro Hiroko Sherwin za ekstragalaktično astronomijo ter s svojo raziskovalno skupino odkriva skrivnosti našega vesolja. Pravkar zaključuje funkcijo glavne mednarodne znanstvene odposlanke britanskega zunanjega ministrstva. Je tudi zavzeta komunikatorka znanosti, pogosta gostja na mednarodnih konferencah in članica številnih strateških svetovalnih odborov britanskih in mednarodnih skupin.
Pred leti je kot žvižgačka pomagala v postopku preiskave spolnega nadlegovanja na svoji univerzi, v četrtek pa je o tej temi spregovorila tudi na dogodku slovenske Komisije za enake možnosti na področju znanosti, svetovalnega telesa ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.
Profesorica Mundell, povejte mi, kdaj ste se prvič srečali s spolnim nadlegovanjem v akademski sferi?
Kot mlada raziskovalka sem delala na Jodrell Bank observatoriju Univerze v Manchestru, ki je bilo podporno in prijazno okolje, čeprav sem se ukvarjala s področjem, na katerem so prevladovali moški. Imela sem veliko srečo, da sem se lahko kot znanstvenica razvijala v tem varnem okolju, kjer to, da sem ženska, pravzaprav niti ni bilo pomembno. S problemom spolnega nadlegovanja sem se srečala šele kasneje.
Običajno se mlade znanstvenice tega problema prvič zavejo, ko jih pred udeležbo na znanstveni konferenci kolegi opozorijo, naj bodo pri srečanju z določenim znanstvenikom, raziskovalcem previdne, da morda ne bi bilo dobro, da so z njim same. Gre za nekakšna skrita sporočila, kjer nisi najbolj prepričan, na kaj moraš paziti. Ali pa se znajdeš v okoliščinah, ko se zaradi nekoga počutiš neprijetno.
Menim, da imamo precej visoko postavljeno letvico nadlegovanja, pogosto zamahnemo z roko in si mislimo, da to nič ne pomeni, da se nam nekaj samo dozdeva. Ko sem postala višja znanstvenica, sem v svojem delovnem okolju začela opažati učinek razvoja toksične kulture na delovnem mestu
Pred leti ste kot žvižgačka pomagali v primeru spolnega nadlegovanja. Lahko opišete primer, s katerim ste se srečali in kakšna je bila vaša vloga v njem?
Na univerzi, kjer sem takrat delala, je potekal pritožbeni postopek. Mlade doktorske študentke so vložile pritožbe zaradi spolnega nadlegovanja mojega sodelavca, uslužbenca univerze. Kot višja akademičarka sem sodelovala pri tej notranji preiskavi na univerzi in poskrbela za dodatne dokaze. Pred disciplinsko obravnavo, torej še preden se je postopek zaključil, je osumljenec odstopil, zato se je postopek ustavil.
Znašla sem se v položaju, ko so me spodbujali, da kot žvižgačka, v skladu z zakonodajo Združenega kraljestva o žvižgačih, objavim, kaj se dogaja na univerzi, vse v javnem interesu. K temu me je spodbudilo višje vodstvo na univerzi. Bali smo se namreč, da bo osumljenec v kratkem prevzel vodilno delovno mesto v neki drugi državi. Delam mednarodno, vsa moja sodelovanja so mednarodna, tako da imajo lahko kakršnikoli neuspehi procesov ali postopkov v eni organizaciji resnične posledice za celotno stroko v drugih organizacijah ali drugih državah.
Takrat me je res skrbelo za preteklost, sedanjost in prihodnost žrtev, zlasti ker je bil proces nedokončan. Tu se je rodila moja vloga v smislu žvižganja in tudi neformalne podpore tistim mladim ženskam, ki so prijavile spolno nadlegovanje in ki so po mojem mnenju pokazale neverjeten pogum, da so sprožile ustrezen postopek na univerzi.
Kakšne so razmere v britanskem akademskem prostoru sedaj?
Priča smo številnim odmevnim primerom, ki se pojavljajo znotraj vseh področij znanosti. Zdi se, da obstaja nekakšen kolektivni glas na področju znanosti in raziskovanja. Ženske govorijo o nasilju nad ženskami in dekleti in opozarjajo, da morajo organizacije na tem področju storiti več.
Vendar so organizacije za to precej slabo usposobljene, zlasti univerze. Sistem napredovanja na univerzah je namreč tak, da akademiki na neki vodstveni položaj napredujejo na podlagi svojih akademskih in raziskovalnih dosežkov, kar pa ne pomeni nujno, da so tudi dobre vodje.
Mislim, da je spolno nadlegovanje v akademskem polju zelo tabuizirana tema. Akademiki, znanstveniki, raziskovalci se zelo težko odkrito pogovarjajo o spolnem nadlegovanju, ustrahovanju in slabi kulturi na delovnem mestu, ki omogoči razcvet tovrstnega vedenja.
Pogosto se začnemo o tej temi pogovarjati šele takrat, ko se neki primer znajde na naslovnicah časopisov, ko slišimo in beremo o pretresljivih dogodkih. To je lahko precej stresno tako za organizacijo kot tudi žrtve, ki morajo krmariti med pogosto zelo zapletenimi in zelo počasnimi postopki v organizacijah, ki za to morda niso najbolje opremljene ali pa pritožb ne obravnavajo pravilno in ustrezno.
Menim, da smo na točki, ko se bomo, upam, o tem bolj odkrito pogovarjali, ko se bomo sposobni ozreti nazaj in reči, kaj je šlo narobe in kako lahko to v dobro vseh popravimo.
Degrees of Abuse: A two-year investigation reveals how British universities are failing to protect their students from sexual harassment by senior academics or other students. @AJIUnit #NotOK https://t.co/dlgySqRfaF
— Carole Mundell (@CGMundell) November 21, 2021
Verjetno ste seznanjeni z nedavnimi primeri žensk na Balkanu, ki so razkrile spolne napade in nadlegovanje profesorjev, tudi v Sloveniji. Kaj bi rekli tem ženskam, ki so spregovorile?
Najprej bi rekla, da so neverjetno pogumne, do njih imam veliko spoštovanje. O tem je treba govoriti na glas. Zahvalila bi se jim, ker menim, da s tem odpirajo prostor za pogovor o tej temi, vodilne pa bi prosila, da prevzamejo svojo vlogo in začnejo uvajati spremembe, ki jih nujno potrebujemo. Ta odgovornost ne sme biti na plečih žrtev in žensk, saj gre za družbeni problem.
Vsaki vodji, ki meni, da se v njegovi organizaciji to ne dogaja, bi rekla, da je ali slep, neumen ali pa laže, saj se to dogaja povsod. Zame merilo dobre organizacije tako ni, ali se v njej dogaja spolno nadlegovanje, temveč kako se organizacija na to odzove ter kakšni so njeni ukrepi za zmanjšanje tega problema.
Za vse organizacije je to zelo preprosta strokovna praksa – poglejte svojo kulturo, poglejte svoje politike in postopke ter poskrbite, da je veliko priložnosti za člane vaše organizacije, da se pogovorijo in dejansko izrazijo pomisleke, če jih imajo. Rešitve se moramo lotiti pošteno in hitro, da bi preprečili, da žrtve dolgo trpijo, in potem morajo narediti še tisti neverjetno pogumen korak, da spregovorijo v javnosti in skušajo dobiti neki odziv, da bo družba končno reagirala in rekla “no, pravzaprav imamo tukaj globok problem, ki ga moramo začeti reševati”.
O spolnem nadlegovanju se v zadnjih letih nekoliko bolj odprto in več govori, spregledano pa ostaja dejstvo, da je še posebej močno prisotno v akademskih krogih. Kateri so nekateri sistemski razlogi, da je spolno nadlegovanje v akademskem polju še posebej razširjeno?
Univerza je na neki način običajno delovno okolje, saj za nas, tako kot za vse druge, velja delovna zakonodaja. Spolno nadlegovanje, nadlegovanje in trpinčenje tako v Veliki Britaniji ureja zakon o enakosti iz leta 2010, ki ščiti pred diskriminacijo na delovnem mestu in v širši družbi. Če torej nekoga spolno nadlegujete ali ustrahujete na podlagi zaščitnih značilnosti, kršite ta zakon iz leta 2010.
Je pa v nekaterih pogledih akademska sfera tudi precej posebno okolje, tako v dobrem kot slabem smislu, saj je neravnovesje moči v njej zelo veliko. Ko kot študent ali mladi raziskovalec prideš na univerzo, si v resnici v podrejeni vlogi, v vlogi mentoriranca, saj ves čas delaš z vodilnimi znanstveniki in raziskovalci na tem področju. To pomeni, da mora biti prisotnega veliko zaupanja, da ni zlorabe moči v tem odnosu.
Odnosi med nadrejenimi in podrejenimi morajo biti profesionalni, obstajati morajo jasne meje. Če jih prestopimo, je zaupanje kršeno.
Kot mlada ženska ali moški morate biti prepričani, da ko starejši znanstvenik kritizira vaše delo, to počne v dobri veri; to se ne sme dogajati, ker ste zavrnili njegovo/njeno spolno namigovanje. Prav tako mora biti jasno, da ko nekdo laska vašemu delu, ali pravi, da odlično opravljate svoje delo, tega ne dela zato, ker vas skuša prepričati, da imejte z njim/njo intimno razmerje. Ključno je, da zaščitimo to zaupanje. Menim, da je to temeljni problem in da je pravzaprav okolje, v katerem moramo to zaupanje zaščititi.
Ko pride do kršitve tega zaupanja in spolnega nadlegovanja, je to pogosto zelo skrivnostno, pogosto zelo sramotno. Očitno je, da imajo storilci veliko moči, in v resnici lahko močno vplivajo na kariere teh mladih ljudi – morda jim zagotavljajo reference, morda jim odpirajo dostop do opreme ali podatkov ali mednarodnih omrežij.
Zato je še toliko bolj pomembno, da imamo te razgovore in da poskrbimo, da ustvarimo inkluzivna, varna delovna okolja, ki so hkrati fizično varna in intelektualno ter kognitivno varna, saj so naši raziskovalci res v ospredju ustvarjalnosti, in morate jim zagotoviti varno okolje, v katerem lahko delijo svoje ideje. Ob morebitnih kršitvah morajo vedeti, da je organizacija pripravljena, da se s tem spopade hitro in pošteno do vseh strani, da se postopek ne bo vlekel in ustvaril še hujših težav v celotni organizaciji.
Ena od težav v Združenem kraljestvu je, da imajo podiplomski študenti precej negotov status. Niso obravnavani niti kot študenti niti kot zaposleni. Na neki način se lahko znajdejo med predpisi in politikami v procesih. Vem, da nekatere univerze skrbno preučujejo, kako vzpostaviti podporne strukture, da bi lahko vsakdo, ki želi vložiti pritožbo, dobil podporo v postopku.
Kateri so pravi ukrepi, ki jih je treba vgraditi v sam sistem na fakulteti, univerzi in širše v družbi, da žrtev ne bi bila več odvisna od dobre volje in razumevanja okolice?
Prvi korak je, da organizacije priznajo, da problem obstaja, da je to izjemno težko breme, s katerim se spoprijema veliko ljudi. Nato se je treba vprašati, kako dobro je organizacija opremljena za spopadanje s temi težavami, kakšna je kultura med oddelki, skupinami, posamezniki in ali obstaja postopek, prek katerega lahko ljudje odkrito govorijo o kulturi in izražajo zaskrbljenost.
Vodje organizacij se morajo pogovarjati z ljudmi, prisluhniti njihovim izkušnjam, da bi razumeli, kako lahko politike, postopke in procese za obravnavanje spolnega nadlegovanja v svoji organizaciji izboljšajo. Zbirati morajo podatke, delati ankete med zaposlenimi in ljudem omogočiti, da izrazijo pomisleke, anonimno ali neanonimno.
Učinkovitost svojih politik in postopkov je dobro preveriti še s pomočjo študije primera, kar so nedavno storili na Univerzi v Utrechtu. Impresivno je bilo priznanje univerze, da so mislili, da imajo odlične politike in postopke, za katere pa se je izkazalo, da v vseh primerih niso ustrezni, zato bodo ponovno premislili politike in postopke ter pogledali, kako jih lahko izboljšajo. Gre torej za stalen proces izboljševanja.
Če ustreznih postopkov in politik še ni, potem, za božjo voljo, poiščite pomoč in jih vzpostavite! Obrnite se na večja strokovna združenja, ki lahko organizacijam, ki ne vedo, kako se s tem spoprijemati, svetujejo.
Poleg tega menim, da je zelo pomembno tudi usposabljanje zaposlenih in to, da v okviru strokovnih služb obstaja posebna ekipa ljudi, ki se osredotoča na enakost, raznolikost in vključevanje. Kajti ne gre samo za spol, obstaja še veliko drugih presečišč, kot so rasa, LGBT in druge vrste manjšinskih statusov, zaradi katerih ste lahko diskriminirani. Zato menim, da je treba imeti ekipo, ki skrbi za enakost, raznolikost in vključevanje, ki pregleduje politike in postopke, ki preučuje kulturo in svetuje, kaj lahko storimo, da bo to boljše okolje za vse.
Pomembno vlogo imajo tudi novinarji, kot ste vi. Lahko preiskujete, povzdigujete glasove tam, kjer morda na neki način niso slišani. Vodje velikih organizacij ne vedo vsega, kar se dogaja v vsakem kotičku njihove organizacije, vendar imajo, ko se nekaj javno izpostavi, odgovornost, da se do tega opredelijo.
Tudi raziskave kažejo, da so bolj verjetne tarče nadlegovanja poleg posameznikov z nižjim statusom v hierarhiji tudi tiste skupine, ki so podreprezentirane. Kako torej vzpostaviti kar najbolj raznoliko in vključujoče okolje?
Pomembno je, da si kot vodja ogledate statistične podatke o zaposlenih in študentih. Če je večina zaposlenih v vaši organizaciji podobna vam, če imajo denimo enako ozadje kot vi, ste lahko prepričani, da imate težavo, saj ste pri zaposlovanju ljudi zelo pristranski.
To velja tudi za področje fizike, s katerega prihajam, kjer prevladujejo beli moški – arhetipi tega, kar si ljudje predstavljajo o fizikih. Ko pomislijo na fizika, namreč pogosto pomislijo na Alberta Einsteina.
V Združenem kraljestvu in drugih državah se še vedno borimo, da bi presegli 20-odstotno zastopanost žensk v fiziki, seveda se ta odstotek z napredovanjem po hierarhični lestvici še slabša.
V raziskovalni skupini, ki jo vodim od leta 2016, je ravnovesje med spoloma 50 : 50, imamo 12 različnih narodnosti, to je zelo raznolika skupina. Poskrbeli smo, da so bila naša odprta delovna mesta oglaševana na čim bolj oddaljenih lokacijah. Poskrbeli smo, da so odlične ženske po vsem svetu vedele, da jih nagovarjamo, prav tako kot odlične moške.
Raznoliko okolje bo namreč veliko bolj verjetno kraj, kjer se ljudje počutijo udobno, da izrazijo pomisleke in skrbi, saj delajo na mestu, kjer je raznolikost dobrodošla in se spodbuja. Mislim, da je pomembno razmišljati o tem, kakšne privilegije imamo, kdo je drugačen od nas, kako lahko naše vedenje izključi in diskriminira nekoga drugega, ter kako lahko sami presprašujemo svoje vedenje in pomagam drugim, da storijo enako.
Spolno nadlegovanje običajno ni osamljen, enkraten dogodek, ampak gre pogosto za zaporedje dogodkov in vedenj, ki se stopnjujejo po resnosti. Pojasnite bralcem, zakaj nasilje zelo pogosto dolgo ostane prikrito.
Položaj, v katerem nimaš moči, v katerem doživljaš zadrego, šok in včasih nejevero, da se to dogaja prav tebi, je zelo intimna stvar. Mislim, da je to zelo strah vzbujajoč položaj, v katerem se znajdeš.
Plenilci so pogosto tudi nasilneži, po drugi strani pa so lahko – seveda v očeh ljudi, ki jih ne nadlegujejo – zelo očarljivi in celo verodostojni. Ta skrivnostnost je tudi del igre moči. In če povzdignete glas, vam lahko grozi tudi uničenje kariere, saj ima storilec moč nad vašo prihodnostjo.
Kot sem omenila, je lahko odgovoren za vaše priporočilno pismo ali morda predseduje panelu na konferenci, na kateri ste govornica, ali pa morda znotraj svojih socialnih mrež o vas govori zelo negativne stvari. Potrebno je veliko poguma, da premagamo strah pred maščevanjem storilca, da se izpostavimo in spregovorimo o problemu.
Poleg tega mora žrtev ob vložitvi pritožbe tudi zaupati sistemu, da jo bo ta obravnaval pošteno. Če ne zaupate v zmožnost organizacije, da vas podpre, se res nimate na koga obrniti, in v takšnih okoliščinah žrtve pogosto molčijo.
Kaj pa okolica, osebe, ki vedo za nadlegovanje, a ne spregovorijo? Zakaj mnogi tako težko intervenirajo?
Obstaja koncept paraliza opazovalca, ki pomeni, da v določenih okoliščinah ne posredujemo, ker ali predvidevamo, da se bo s težavo ukvarjal nekdo drug, ali se nočemo izpostaviti.
Če ste v sobi s kolegi in se dobro razumete, a nekdo izreče neprimerno pripombo, zaradi katere se nekdo drug počuti neprijetno, je velika verjetnost, da se bodo zaradi tega vsi v sobi počutili neprijetno. Če ste v privilegirani skupini, se lahko temu nasmejite ali pa vse skupaj spremenite v šalo, vendar je takšna situacija zelo plodna za razvoj bolj resnega spolnega nadlegovanja.
Z našo fakultetno skupino za enakost, raznolikost in vključevanje sem se udeležila usposabljanja o posredovanju opazovalcev, ki je bilo zame zelo koristno in spodbudno. Mislim, da bi morali to usposabljanje opraviti vsi, saj se v življenju vsi znajdemo v okoliščinah, ko se dogaja nekaj, česar ne razumemo dobro. To se lahko dogaja nam ali pa smo temu priča. To je trenutek, ko začutiš, da nekaj ni v redu, a nisi povsem prepričan, kaj storiti.
Usposabljanje za opazovalce pa vam omogoča, da se naučite na to opozoriti na nevtralen način ter stvari popraviti, preden postanejo resnejše. Če se torej posameznik neprimerno vede, lahko rečemo: “Ali lahko pojasniš, kaj si mislil s tem?”, ali pa “mislim, da bi se moral opravičiti našemu kolegu ali prijatelju, ker je bilo to neprimerno.”
To usposabljanje mi je resnično odprlo oči, zato sem ga prenesla v prakso in poskrbela, da so do usposabljanja imeli dostop tudi moji kolegi, saj vsakogar opolnoči, da naredi majhne korake k spremembi vedenja.
Kot akademike nas ščiti akademska svoboda, ki je privilegij, hkrati pa tudi odgovornost. Poskrbeti moramo, da ravnamo pošteno in da gradimo okolje zaupanja, kot posamezniki, kot mentorji, kot sodelavci, kot vodje oddelka ali organizacij, in da poskrbimo, da se vedemo primerno in da tudi naši sodelavci in kolegi raziskovalci sprejmejo to odgovornost.
Kaj se mora zgoditi, ko žrtev spregovori, prijavi zlorabo?
Osebi, ki pride do vas, da spregovori o nadlegovanju, je treba najprej verjeti. Raziskave kažejo, da je to najpomembnejši dejavnik, ki žrtvi nadlegovanja po koncu vseh uradnih postopkov najbolj pomaga pri okrevanju. Vemo, da je lažnih in zlonamernih pritožb statistično zelo malo, zato je to, da žrtvam verjamemo, običajno pravi korak.
Zelo pomembno je tudi zagotoviti, da je v tistem trenutku žrtev fizično varna, da jo vprašate, kaj lahko storite za njeno varnost in kako ji lahko še drugače pomagate.
Pomembno je tudi, da poznate svoje omejitve. Nismo vsi opremljeni z znanji, kot jih imajo specialisti za travme, prav tako nismo vsi nujno seznanjeni z vsemi procesi in postopki. Zato na tej točki zagotovite predvsem varen prostor, nato pa žrtev vprašajte, kako želi, da ji pomagate in kakšno pomoč ji lahko priskrbite.
Preden žrtev poišče vašo pomoč, pa je dobro, da poznate, kakšen sistem pomoči je v vaši organizaciji postavljen in kdo je zanj odgovoren. Pomembno je namreč, da ima žrtev neprekinjeno podporo, zato morate vedeti, komu jo predati, če se za to odloči.
Zakaj je tako pomembno, da lahko žrtev ostane anonimna, če tako želi?
Spet mislim, da gre za strah, za strah pred maščevanjem. Ta strah je resničen in utemeljen. Menim, da mora biti sistem vzpostavljen tako, da se lahko anonimne žrtve oglasijo in opozorijo na nadlegovanje.
Če je žrtev popolnoma anonimna, je sicer postopek težje izvedljiv. Organizacija mora zato zagotoviti, da so njene politike, postopki ter podporni sistemi tako dobri, da se žrtve počutijo udobno in varno, tudi če se prijavijo s svojim imenom. Če to ni mogoče, nimate vzpostavljenih pravih mehanizmov.
Pravite, da so poleg javnih razkritij, javnih opozoril pomembna tudi neformalna opozorila.
Neformalna opozorila so spet ukrep v sili in nam povedo, da še nismo rešili problema, da nimamo pravih prostorov, procesov in postopkov.
Zlasti v kontekstih, kot so poslovna potovanja, kjer so ljudje daleč stran od svojega običajnega delovnega okolja, če je potencialni storilec z njimi, so lahko bolj ogroženi.
Tudi znanstvene konference so lahko precej tvegano okolje za mlade ženske ali neformalno druženje po službi v baru. Ne pravim, da se ne bi smeli družiti s sodelavci, a problem je, kadar se v teh družabnih okoljih izkorišča neravnovesje moči.
Na konference pogosto hodim s svojimi študenti. Rečem jim: “Bodite pozorni na svojo osebno varnost, pazite drug na drugega.” Mislim, da ne pomaga, če jim rečem: “Slišala sem govorice o tej določeni osebi,” ker jim to spet nalaga odgovornost. Sama pa sem pozorna tudi na samo organizacijo konference – ali je med povabljenimi govorci dobro razmerje med spoloma, ali so organizatorji konference razmišljali, da bi ustvarili raznolik prostor, ali so pripravili kodeks vedenja, s katerim se je treba ob prijavi strinjati.
Vsi ti zelo premišljeni koraki so jasni znaki organizatorjev, da nameravajo vzpostaviti varen prostor, ki bo vsem omogočal, da predstavijo svoje rezultate in razpravljajo, da bodo imeli čudovito izkušnjo in primeren prostor, v katerem ne bodo dopuščali zlorab ali neprimernega vedenja.
To je zame merilo za dobro konferenco, na katero bi šla sama in na katero bi poslala tudi katero od svojih mlajših raziskovalk ali raziskovalcev. Seveda pod pogojem, da razume, da se lahko umakne iz okoliščin, v katerih se zaradi kateregakoli razloga počuti neprijetno.
Mlajšim raziskovalkam, ki jim starejši znanstvenik nameni dodatno pozornost, ki začne postajati neprimerna, se pogosto zdi nevljudno, da se umaknejo na varno, ker gre za starejšega, priznanega znanstvenika. Zato vsem svojim študentom vedno rečem: “Če se počutite neprijetno, imate pravico, da se umaknete iz te situacije, ne smete se počutiti dolžne ostati tam, ne glede na to, s kom se pogovarjate.”
Carole Mundell je o spolnem nadlegovanju in o tem, kako v akademskem okolju vzpostaviti varen prostor, predavala na četrtkovem spletnem dogodku Komisije za enake možnosti v znanosti.
Žrtve niso tiste, ki bi morale biti odgovorne za spremembe, čeprav je prav njihov pogum pogosto tisti, ki razkriva primere v javnosti. Prav tako za to niso odgovorne le ženske, čeprav so ravno one pogosto v ospredju boja za spremembe in oblikovanja novih politik na tem področju. Kakšno vlogo bi morali v tem procesu imeti moški?
Za veliko ljudi, zlasti starejših moških, ki so na odgovornih položajih, so, kot kaže, pogovori o spolnem nadlegovanju precej strašljivi. Menim, da bi morali podpirati in spodbujati moške k pogovorom o teh problemih z ženskimi kolegicami.
Nekoč je neki znanstvenik dejal, da je po tem, ko je v medijih slišal različne zgodbe o spolnem nadlegovanju, ki se jih do takrat ni zavedal, začel spraševati svoje kolegice, ali se na konferencah res srečujejo z nadlegovanjem? In vse so mu odgovorile: “Res je. O, ja. Absolutno.”
Nenadoma se mu je odprlo obzorje. Na eni strani je obstajal njegov svet znanstvenih konferenc, kjer se je zabaval, spoznal nekaj kolegov in se vrnil domov, in na drugi strani skriti svet, ki so ga na isti konferenci doživljale ženske. To ga je šokiralo in spodbudilo, da je o tem, kaj se dejansko dogaja in kako to odpraviti, začel govoriti s svojimi kolegi, moškimi in ženskami.
Menim, da je treba ustvariti varen prostor za moške in ženske, da se srečajo in pogovarjajo, kako se njihove izkušnje razlikujejo. Moški, prosim, pozorno jih poslušajte. Ne bodite hitri in ne recite: “Morda ste ga napačno razumeli, morda ste preobčutljivi.” Ustavite se, odložite svoje predsodke, strah in negotovost ter prisluhnite tem zgodbam. Ženske želijo, da slišite njihove zgodbe in si nato skupaj z njimi prizadevate izboljšati svoje organizacije.
Ravno moški so pogosto tisti, ki imajo institucionalno moč za uvajanje sprememb. Zato je res pomembno, da so del tega pogovora. In da razumejo, da imajo moč, dolžnost in priložnost, da naredijo pozitivno spremembo.
Kaj bi rekli žrtvam, tistim, ki so že spregovorili, njihovim pričam in tistim, ki ne bodo spregovorili?
Toliko je stvari, ki bi jih lahko povedali. Žrtvam, ki so že spregovorile, se zahvaljujem. Vsaka malenkost prispeva k spremembi in zdi se, da je napredek zelo počasen, včasih se zdi, da gremo celo nazaj, toda vsaka zgodba pomaga na novo odpreti pogovor in povedati, da tega še vedno nismo rešili, da se moramo izboljšati. To se dogaja na nacionalni in mednarodni ravni. V naši državi morda ne bo mogoče vzpostaviti pogovora, toda ko se začnemo povezovati na mednarodni ravni, takrat začnemo zares napredovati.
Pričam se še enkrat zahvaljujem, saj so pomemben del tega ekosistema, ki pomaga zagotavljati dokaze v podporo žrtvam. Spolno nadlegovanje je pogosto zelo izolirano. Žrtve so zelo osamljene. Zato menim, da imajo priče zelo pomembno vlogo pri zagotavljanju dodatnih dokazov.
Žrtvam, ki ne želijo spregovoriti, pa sporočam, da nikomur ni treba spregovoriti in da se ne smejo počutiti krive, če se ne čutijo sposobne spregovoriti. Mi moramo odpreti prostor, da jim ponudimo varen prostor, v katerem bodo lahko spregovorile. Če ne spregovorite zdaj, to še ne pomeni, da ne boste mogle spregovoriti v prihodnosti, vedno bo obstajala priložnost za to.
Kaj mora vsak otrok slišati in od koga, da se bo znal bolje odzvati, če bo kasneje v življenju žrtev kakršnegakoli nasilja, spolnega, psihičnega, fizičnega, grožnje, ustrahovanja …? S čim in kako moramo “opremiti” otroke in mladostnike? Da bi jim bilo lažje kot prejšnjim generacijam.
Najprej je treba odpraviti izolacijo žrtev, skrivanje in tabuje. Ljudem vseh starosti moramo dopovedati, da morajo, če se jim zgodi nekaj, kar se jim zdi narobe, to povedati nekomu, ki mu zaupajo, tako lahko potem dobijo pomoč.
Mislim, da moramo imeti tudi več vzajemnih pogovorov, katere so dobre norme in vrednote, da bi naši otroci, najstniki, mladi vedeli, kako naj ravnajo drug z drugim, da bi vedeli, kaj lahko pričakujejo od starejših odraslih, kako si zaslužijo, da jih starejši spoštujejo, in če jih ne, niso krivi oni, temveč storilec. In še enkrat, odpreti moramo pogovore o osebnih mejah in spoštovanju teh meja.
Na koncu naj bo povsem jasno, kaj je spolno nadlegovanje: kaj je nesprejemljivo? Kje je meja?
V zakonu o enakopravnosti v Združenem kraljestvu je precej jasno opredeljeno, da gre za to, kako se počutiš, in ne za to, kaj je nekdo nameraval. Pomislite na sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bilo družbeno sprejemljivo, da so na stenah delovnih mest, kjer so prevladovali moški, visele slike pomanjkljivo oblečenih ali golih žensk.
Če je ženska delala v tem okolju in se je zaradi slik počutila neprijetno ter je to tudi povedala, so ji pogosto rekli, da to ni nič posebnega ali pa da je le šala. Pravico imate, da čutite, kar čutite, in pravico imate, da to izrazite in poveste, da se počutite neprijetno, ponižano ter da želite, da jih umaknejo.
To so osnove spoštovanja na delovnem mestu. Če slik ne bi odstranili niti po tem, ko ste povedali, da vam je neprijetno, imate pravico vložiti pritožbo in reči, da na tem delovnem mestu ne morete delati tako, ko bi morali. Zakon o enakosti je zelo jasen.
Ste ena vodilnih raziskovalk na področju astrofizike. Kaj je trenutno v ospredju vaših raziskav?
Sem astrofizičarka, ki s teleskopi na Zemlji in v vesolju preučuje ene najmočnejših eksplozij v vesolju. Preučujem ekstremno fiziko na oddaljenih robovih vesolja ter nastanek in razvoj črnih lukenj.
V osrčju velikih galaksij se skrivajo supermasivne črne luknje, katerih masa je od milijonkrat do milijardokrat večja od mase našega Sonca. Moja ekipa poskuša razumeti, kako te črne luknje nastajajo, kako se razvijajo in kakšen je njihov vpliv na nastanek in razvoj galaksij.
Preučujemo tudi izbruhe sevanja gama, ki so najsvetlejše eksplozije v vesolju. Moja raziskovalna skupina je razvila pionirsko tehnologijo zemeljskih teleskopov, zlasti kamere, imenovane optični polarimetri, za merjenje zelo posebnih lastnosti optične svetlobe, ki prihaja iz teh izbruhov. S temi optičnimi polarimetri je moja ekipa prvič neposredno odkrila magnetna polja v bližini novonastajajočih črnih lukenj in izbruhov sevanja gama.
An international team of scientists, led by astrophysicists from @BathPhysics, has measured the magnetic field in a far-off Gamma-Ray Burst, confirming for the first time a decades-long theoretical prediction. https://t.co/HIajEE3nyr#astrophysics #space @UniofBathSci pic.twitter.com/lyEGKUK4Tb
— University of Bath (@UniofBath) June 17, 2021
Menim, da je zelo pomembno, da ustvarimo resnično varno delovno okolje, v katerem so lahko vsi uspešni, saj obstaja toliko velikih znanstvenih vprašanj, tako v vesolju kot tudi pri reševanju globalnih izzivov, kot so podnebne spremembe. Preveč dela je potrebno še opraviti, da bi čas zapravljali z nadlegovanjem ljudi ali zmanjševanjem njihove ustvarjalnosti. Menim, da se moramo osredotočiti na reševanje globalnih izzivov, odgovoriti na velika vprašanja v znanosti, se spoprijeti s svetovno pandemijo in ustvariti delovna mesta, kjer bodo lahko vsi ljudje uspešno delali.
Ste zavzeta komunikatorka znanosti in se zavzemate za raznolikost v znanosti. Ali menite, da bi morale biti tudi teme, kot sta spolno nadlegovanje in kultura delovnega okolja, del komuniciranja znanosti?
Mislim, da gre za vprašanje zaupanja v znanost. Ko govorimo o akademski nepoštenosti, govorimo predvsem o plagiatorstvu ali kraji intelektualne lastnine, vendar bi tudi spolno nadlegovanje lahko uvrstili v to kategorijo. Za širšo javnost je izjemno pomembno, da zaupa znanosti, ki jo ustvarjamo, saj je zaupanje v znanost precej krhko.
V Združenem kraljestvu imamo veliko srečo, da imamo odličen sistem komuniciranja znanosti, odlične znanstvene muzeje in znanstvene komunikatorje. To je izredno pomembno, saj je zaupanje v znanost temelj vseh naših družbenih dobrin. Če javnost iz kakršnegakoli razloga ne zaupa znanosti, univerzam in raziskovalcem, se znajdemo v okoliščinah, ko morda zavračajo njihova cepiva. Zato je tako pomembno, da vsi presprašujemo svoje sisteme in ravnanja ter da imamo resnično visoke profesionalne standarde, saj je delo, ki ga opravljamo, ključnega pomena za varnost in blaginjo družbe.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!