"Če vidimo slona, ki stoji miši na repu, moramo opozoriti na to"

Z novinarjem, urednikom in producentom radijskih zgodb in podkastov Robom Rosenthalom smo se pogovarjali o umetnosti novinarskega pripovedovanja, o novicah kot brokoliju in o problematičnosti nevtralne drže, ko poročamo o kršenju človekovih pravic. Kako ocenjuje trenutno stanje na področju produkcije podkastov? Kakšna je razlika med kakovostnim podkastom in blebetanjem? In zakaj v tem, da se je javnost uprla ukinitvi oddaje Jimmyja Kimmla, vendarle vidi svetlo točko?

Kot urednik ste sodelovali pri nastajanju številnih zgodb. Ena od teh je serija podkastov The Turning: The sisters who left (v prevodu Preobrat: Sestre, ki so odšle) iz leta 2021. Gre za zgodbo o redovni skupnosti matere Terezije Misijonarke ljubezni. V eni od epizod dve nekdanji redovnici spregovorita o spolni zlorabi. Zlorabili sta ju njuni predstojnici. Kaj so bili največji izzivi pri pripravi te zgodbe?

Redovnice pogosto živijo v tišini. Mi pa pripravljamo podkast. Ne potrebujemo tišine, želimo, da ljudje govorijo. Eden od izzivov je bil najti ljudi, ki bi se bili pripravljeni pogovarjati z nami. Redovnice niso navajene govoriti z novinarji – oziroma v primeru zaveze molčečnosti celo govoriti nasploh.

Težko je bilo tudi najti ljudi, ki bi iskreno govorili o tem, kako je bilo delati za mater Terezijo in njeno redovno skupnost. Po eni strani je namreč ta naredila veliko dobrega: otrokom, ki niso imeli doma, so zagotovili dom, hrano in zdravstveno oskrbo. Po drugi strani je bilo, kot smo ugotovili, za nekatere redovnice to zelo neizprosno okolje. Od redovnic, ki so delale za mater Terezijo, se je pričakovalo, da so kot mati Terezija. Kdo lahko zadosti takšnim pričakovanjem? To je mogoče nekoliko grob izraz, a v svojih pričakovanjih je bila precej militantna. Redovnice so bile pod velikim pritiskom, da sledijo njeni viziji, in to ni bilo preprosto. Doseči, da se odprejo in spregovorijo o tem, ni bilo preprosto. To je bil eden od velikih izzivov za novinarki, ki sta pripravljali to zgodbo.

Kako ste dosegli, da so vam nekdanje redovnice zaupale svoje zgodbe?

Imeli smo to prednost, da je ena od nekdanjih redovnic napisala knjigo o svoji izkušnji z materjo Terezijo. S svojimi razkritji je dvignila precej prahu. Ona je bila naša osrednja sogovornica. Bila je že navajena govoriti o tem. Ker so ji nekatere druge redovnice zaupale, nas je lahko povezala z njimi.

Zdi pa se mi, da je zelo pripomoglo tudi dejstvo, da se je bila novinarka Erika Lantz, ki je tudi sama verna, zaradi tega sposobna povezati z redovnicami. Tudi sicer je nežna in prijazna in nikakor ne deluje kot novinarka, ki bi želela oblatiti mater Terezijo. To je v resnici ni zanimalo. Želela je predvsem razumeti, kaj je za redovnice pomenilo biti del te redovne skupnosti. Mislim, da sta bili njena poštenost in pristnost ključni pri nastanku te zgodbe.

"Če novinarji ne bomo razkrivali informacij, ki prispevajo k spremembam, kdo bo?"

Kakšni so bili odzivi po objavi pričevanj o spolnih zlorabah? Kako so se na to odzvale cerkvene oblasti, policija? Ali je bila sprožena preiskava?

Na to bi bolje odgovorile novinarke, ki so pripravljale zgodbo. Spomnim se, da se nam je oglasilo veliko redovnic, ki so bile hvaležne, da smo objavili to zgodbo. Spomnim se tudi, da so bile redovnice, ki so nam zaupale svoje zgodbe, hvaležne, kako smo te zgodbe povedali. Kar se tiče odziva cerkvenih oblasti, v smislu kakršnih koli sprememb na tem področju, mislim, da ga ni bilo.

Kako se soočate s takšnimi situacijami? Ko viri razkrijejo tako hude nepravilnosti in se tudi sami izpostavijo v vsej svoji ranljivosti, zgodi pa se ne nič? To namreč ni osamljen primer; pogosto se zgodi, da novinar veliko časa posveti preiskovanju zgodbe, da razkrije nepravilnosti, celo sume kaznivih dejanj, po objavi pa se ne zgodi nič?

Mislim, da naš namen ni bil doseganje sprememb. Naš namen je bil predstaviti zgodbe, pokazati ljudem ta svet, o katerem verjetno ne vedo veliko. Če to prispeva k spremembam, super. A naš namen ni bil doseči spremembe in ugotavljati obseg teh sprememb. Mislim, da po objavi zgodbe nihče od nas ni imel občutka, da nismo opravili svojega dela.

Vi menite, da bi si novinarstvo na splošno moralo prizadevati za spremembe ali pa je njegova naloga zgolj povedati zgodbe?

Absolutno se strinjam, da je ena od nalog novinarstva razkrivanje informacij, ki prispevajo k spremembam. Če tega ne bomo delali novinarji, kdo bo? A v tej konkretni zgodbi to ni bil naš cilj. Če bi bil, bi tudi po objavi spremljali zgodbo in nadaljevali s poročanjem o tem.

"Verjetno sem najbolj naivna oseba na svetu"

Kot eden od urednikov ste sodelovali tudi pri zgodbi Not enough Sun in the World (v prevodu Ni dovolj sonca na svetu) o LGBT skupnosti v Ugandi. Gre za zgodbo mlade ženske, ki je zaljubljena v svojo punco, a živi v državi, kjer je istospolna usmerjenost prepovedana, najhujša zagrožena kazen pa je celo usmrtitev. Kaj je bilo najtežje pri pripravi te zgodbe?

Zame je bilo najtežje razumeti, kako lahko nekdo verjame, da queer oseba ni človek. Na ta način ne znam razmišljati.

O tej zgodbi je poročal podkast iz Južne Afrike, imenovan Radio Workshop. Kar nekaj zgodb, ki so jih predstavili in ki sem jih pomagal urejati, je bilo povezanih s problemi LGBT skupnosti. Verjetno sem najbolj naivna oseba na svetu. Vsakič, ko sem slišal zgodbe o queer osebah, ki so bile preganjane, ki jih je njihova družina izločila, ki jih je policija aretirala, tepla, posiljevala – vsakič sem pomislil, to ne more biti res. In to ni novinarski pristop, kot novinar moraš preizpraševati vse; ne, to je človeški odziv. Najtežje mi je poslušati te srhljive zgodbe o tem, kaj se lahko zgodi ljudem v rokah tistih, ki imajo moč in oblast in ki ju ne uporabljajo v dobre namene.

Je tudi naivnost nekaj, kar naredi dobrega novinarja?

Svojih mnenj, čustev in pogledov ne moreš pospraviti v škatlo, odložiti na polico in zakleniti omare. Kljub temu pa je pomembno, da na intervju prideš brez vnaprejšnjih zaključkov in da tudi o zgodbi poročaš na takšen način. Ne želim, da novinar, s katerim delam, misli, da že vnaprej ve, kakšna je celotna zgodba. Lahko imaš določene domneve, ne pa tudi vnaprej ustvarjenih zaključkov. Naivnost je v tem smislu dobrodošla.

Čas za brokoli

Vi učite novinarsko pripovedovanje (angl. storytelling). Kakšen je odnos med pripovedovanjem novinarskih zgodb in temeljnimi novinarskimi načeli, kot so resne novice, trdna dejstva in objektivno poročanje?

Na Radiu Slovenija ob polni uri preberejo kratke novice. To najbrž ni najboljši čas za novinarsko pripovedovanje. To je čas za, kot sam rečem, brokoli. Pet minut je posvečenih informacijam, ki so za poslušalce bistvenega pomena. Vesti morajo biti sicer dobro napisane, a ne gre za pripovedovanje zgodbe.

Izven tovrstnih novic pa mislim, da bi novinarji najbolje opravljali svoje delo, če bi uporabljali orodja novinarskega pripovedovanja. Temu rečemo pripovedna publicistika. Gre za uporabo literarnih orodij, kot je razvijanje lika, pripovedni lok in tako naprej. Vse to uporabiš z namenom pripovedovanja resnične zgodbe. Zakaj tega ne bi počeli? Zakaj bi poslušalcem ponudili krožnik brokolija namesto celotnega obroka? Povedati želim zgodbo, po kateri bo imel poslušalec občutek, da je zaužil celoten, nasiten obrok – ne samo tistega, kar je dobro zanj, brokolija.

Ali bi lahko tovrstno pripovedovanje kdaj oviralo novinarstvo?

Zakaj bi ga? Ali vi menite, da bi ga?

Lahko si zamislim stališča, da novinarsko pripovedovanje preveč zmehča resne novice, da je preveč prostora za čustva in empatijo in podobno.

Mislim, da imajo novinarji dolžnost poročati dejstveno resnico in čustveno resnico. Če ne poročajo obeh, niso zajeli celotne zgodbe. Del zgodbe v tem primeru manjka. Ali se vsaka zgodba ponudi v smislu čustvene resnice? Ne. Včasih bodo zgodbe večinoma povedane skozi dejstva, mnenja strokovnjakov in podobno.

Verjamem pa, da del zgodbe manjka, če ne zajamemo tudi čustvenih elementov. Tudi novičarska zgodba lahko vsebuje elemente pripovedništva. Na delavnici, na kateri učim (srečali smo se na Kopah, kjer je izvajal delavnico za radijce v okviru Avdiofestivala, op. a.), smo se prav pred kratkim pogovarjali o tem.

Na primer: zgodbo o tem, da se je predsednica države udeležila skupinskega kolesarjenja v šolo, lahko poveš na več načinov. Eden je: (z globokim, monotonim glasom, op. a.) Predsednica se je takrat in takrat udeležila kolesarjenja … Lahko pa jo poveš tudi drugače: Predsednica je bila tega dne v tej soseski. Ogledala si je nekaj, česar si ni še nikoli. Potem zvok zvončkov na kolesih, otroški glasovi. Že to je uporaba tehnik pripovedništva. Obstaja torej način, ki pritegne pozornost poslušalca. Še vedno pove vsa dejstva, a se zdi bolj zanimiv od brokolija na krožniku.

Ko prijatelj intervjuva prijateljico

Če se še malo vrneva k zgodbi iz Ugande. Mlado žensko je intervjuval novinar, ki je bil njen prijatelj in ki ga je ona izbrala za pogovor. Zakaj se je v tem primeru to zdelo kot prava pot?

To je dobro vprašanje. Samo na tem primeru bi lahko izvedli delavnico o etiki.

Najprej: to veste, ker smo poslušalcem to povedali. Bili smo transparentni. Poslušalec si tako lahko sam ustvari mnenje, ali je šlo v tej zgodbi za navzkrižje interesov.

Radio Workshop, kjer je bila zgodba predvajana, je novinarska organizacija, a hkrati tudi organizacija za opolnomočenje mladih. Ti dve poslanstvi včasih tekmujeta med seboj. Včasih je večji poudarek na opolnomočenju mladih kot na novinarski etiki. Še vedno gre za verodostojno pripovedovanje – vse v tej zgodbi je resnično. Sam postopek, kako priti do te resnice, pa lahko sproži vprašanja, kot jih je pri vas.

V tem primeru je bil mlad novinar, ki je izvedel intervju, udeleženec delavnic na Radiu Workshop. To je bila njegova priložnost, da se preizkusi v poročanju. Intervjuval je svojo prijateljico. To ima tudi svojo prednost – včasih prijatelj lahko vpraša težja vprašanja, saj mu oseba, ki jo intervjuva, zaupa. Če bi se na intervjuju pojavil jaz, ki ne poznam te osebe - in pustimo ob strani, da sem beli moški iz ZDA … Rad bi si mislil, da bi hitro pridobil njeno zaupanje in jo vprašal podobna vprašanja. A mislim, da je bil njun pogovor – pogovor dveh prijateljev, ki sta oba queer, v državi, kjer to ni sprejemljivo – izjemen in da je to pomagalo priti do resnice na boljši, drugačen ali globlji način, kot bi to uspelo meni.

Obstaja tudi pomanjkljivost, za katero sicer ne vem, ali se je zgodila v tem primeru. Prijatelj včasih ne želi vprašati težkih vprašanj, saj lahko meni, da s tem tvega prijateljstvo. Jaz medtem nimam česa izgubiti. Seveda ne želim biti nesramen, ne tvegam pa izgube prijateljstva.

Ali se vam zdi, da ste se o tem, kako je biti queer v afriški državi, naučili več iz pogovora dveh queer oseb, kot bi se v primeru, če bi intervju opravil nekdo drug?

Mislim, da so prednosti v tem primeru pretehtale. Vprašanje je, ali bi se v danih okoliščinah zmogla odpreti nekomu, ki ga ne pozna.

Samo pomislite. Biti queer tam ni varno. Ali boste torej povsem odprti z nekom, ki ga ne poznate? Boste sploh želeli govoriti? Iz pogovora v varnem okolju z osebo, ki se ji je zdela varna, pa nam je uspelo dobiti zgodbo. Sam sem pomirjen s to odločitvijo.

O slonu, miši in nevtralnosti

V pripovednem novinarstvu se pogosto uporablja izraz "nevtralni opazovalec". A mnogi kritiki menijo, da je ta pozicija že sama po sebi politična. Kako pristopate k tej dilemi — zlasti pri zgodbah, ki vključujejo ranljive skupnosti, vprašanja moči ali, še posebej, kršitve človekovih pravic?

Nekoč sem poslušal Desmonda Tutuja, škofa iz Južne Afrike. Govoril je v cerkvi v mestu Hartford v Connecticutu. Cerkev je bila napolnjena do zadnjega kotička, tako polna, da so bili zagotovo kršeni protipožarni predpisi. Ena od stvari, ki jih je rekel, je bila: "Nevtralnost ne obstaja. Če vidiš slona, ki stoji miši na repu, in rečeš, da si nevtralen, nisi nevtralen. Podpiraš slona."

Mislim, da moramo v nekaterih primerih novinarji razmišljati tako. Če opazujemo slona, ki stoji miši na repu, moramo opozoriti na to in povedati, da gre za problem. Kdo bo sicer to storil?

Naloga novinarja je, da opravi temeljito preiskavo, poveže točke in pride do zaključka. Mislim, da je naša dolžnost, da na podlagi teh ugotovitev občasno zavzamemo stališče. Upajmo, da poslušalec spremlja tudi druge vire informacij in da si bo lahko sam ustvaril svoje mnenje.

Ne podpiram pa tega, da se novinar poda v zgodbo z vnaprej pripravljenim zaključkom. Vsakdo, ki ga novinar intervjuva, mora dobiti pošteno priložnost. Na svoj avto ne lepim nalepk, ki bi pričali o mojih prepričanjih. Ko pridem na intervju, želim, da oseba, ki jo intervjuvam, ve, da bo deležna poštene obravnave. Ko govorimo o stališčih, ki so politična, me to skrbi.

Ko sem omenila političnost, nikakor nisem mislila na politično pristranskost, ampak na političnost v širšem smislu: da nevtralnega poročanja o kršenju človekovih pravic ni. Pomembno je, da opozoriš na slona, ki stoji miši na repu. To je novinarjeva dolžnost.

Tako je.

"Dva tipa in mikrofon". In razlika med kakovostnim podkastom in blebetanjem

Doslej sva se pogovarjala o podkastih kot novinarski formi. A danes podkaste producirajo tudi vplivneži, politične stranke, podjetja ... Najbolj poslušan podkast v ZDA je Joe Rogan Experience, z več deset milijoni naročnikov in milijardami ogledov. Rogan, ki ni novinar, daleč presega priljubljenost novinarskih podkastov. Teh podkasterjev in vplivnežev ne zavezujejo profesionalni in etični standardi, temveč sledijo zgolj svojim interesom. V mnogih takih podkastih se pojavljajo dezinformacije, teorije zarote, celo pozivi k maščevanju in sovraštvu, kot smo videli po smrti Charlieja Kirka. Imamo torej platforme, kjer so vsi ti podkasti, novinarski in nenovinarski, pomešani in na prvi pogled izgledajo enako. Kako bi opisali trenutno stanje na tem področju?

Sam izhajam iz skupnostnega radia. Skupnostni radio je prostor, kjer ima vsakdo iz skupnosti priložnost priti v eter. Na zadnjem skupnostnem radiu, ki sem ga vodil, so kamboški begunci imeli tedensko oddajo v kmerščini. Imeli smo somalsko oddajo, špansko, rusko, oddajo o punk rocku, jazzu, športu … Verjamem, da radijski valovi pripadajo javnosti in da mora imeti javnost dostop do njih.

Podkast se zdi odličen podaljšek tega. Vstopni prag je celo nižji kot na skupnostnem radiu. Tako rekoč vsakdo lahko posname podkast in ga objavi. In moje načelno mnenje je: čim več glasov, tem bolje. Iz te perspektive se mi torej dejstvo, da imajo Joe Rogan in vsi ostali možnost nagovarjati širše občinstvo, zdi pozitivno. To se mi zdi pozitivno za demokracijo. Če je nekaj glasov dobro, verjamem, da je veliko glasov bolje. Ali pa bi rad verjel.

Vendar pa je marsikaj cenena vsebina. Tovrstne oddaje, kjer je koncept "dva tipa in mikrofon", se zdijo egocentrične. Cilj teh oddaj ni bolje razumeti drugih ljudi, ni jim mar za dejstva ali emocionalno resnico. Pogosto je to samo blebetanje. Je to koristno? Ne vem. Nekateri ljudje poslušajo te podkaste, ker jim dajejo občutek pripadnosti. Kot bi prisluškovali dvema prijateljema, ki se pogovarjata. Če bi bil sarkastičen, bi rekel: najdi si svoje prijatelje.

Razumem torej privlačnost, a med temi oddajami je toliko – po mojem mnenju – smeti, da me skrbi, da preglasijo bolj razumsko, premišljeno, na dejstvih utemeljeno razpravo.

Ko pravite, da "dva tipa in mikrofon" nimajo prave vsebinske vrednosti, govorimo pravzaprav o najboljšem možnem scenariju. Te vsebine so lahko tudi izjemno škodljive. Če govorimo o Roganu in njegovih 20 milijonih sledilcev – vemo, da je on dejavnik v tako imenovani moškosferi, za katero prav tako vemo, da je problematična. In ni edini. Po smrti Charlieja Kirka so njegov podkast prevzeli glasovi, ki pozivajo k maščevanju levici, ki da je kriva za njegovo smrt. To je nevarno. Platforme, kjer so na voljo ti podkasti, privlačijo ogromno ljudi. In, kot rečeno, vsi podkasti so videti enako.

Res je, dostopni so eden zraven drugega. To jih na neki način izenači. Kaj predlagate kot rešitev?

Nimam rešitve. Kaj vi vidite kot rešitev? Bi morali biti podkasti različnih vrst različno označeni?

Kdo jih bo označil? Platforme? Veste, kdo upravlja platforme?

Sem stari pankroker. Sem iz časov, ko Sex Pistols niso smeli nastopati. V ZDA so nekateri želeli označevati plošče s problematično vsebino in jih spravljati v rjave papirnate vrečke izza pulta, kot bi šlo za pornografijo. Lasje mi gredo pokonci, ko slišim ideje o cenzuri in označevanju. Razumem vzgib, a se ne strinjam.

Nimam pravega odgovora. To je nekaj, kar me skrbi. Mi je pa ob misli, da bi se nekdo odločal in nekaj označeval, slabo. Na neki točki bo želel označevati to, kar jaz počnem, kot problematično. Rad bi verjel v starinsko idejo, da je več govora bolje kot označevanje govora. Več govora se mi zdi najboljša pot naprej, boljša kot omejevanje, označevanje in ocenjevanje, da je nekaj bolje kot nekaj drugega.

"Tisti, ki imajo več denarja, dobijo več govora"

Težava je le v tem, da imajo tisti drugi podkasterji več denarja kot novinarji, ki so zavezani k verodostojnim informacijam in drugim profesionalnim standardom.

Res je. Ameriško mrežo CBS je nedavno kupilo podjetje Trumpovega podpornika. Paramount naj bi razmišljal o nakupu CNN-a. Vse manj korporacij ima v lasti vse več podjetij. Razumem vašo poanto. Tisti, ki imajo več denarja, dobijo več govora.

Kako naj torej nekdo, ki res rad posluša podkaste, ve, katere podkaste poslušati, da bo dobil verodostojne informacije in ne vsega drugega, kar smo naštevali?

Nekomu, ki ni medijski strokovnjak, včasih ni preprosto ločiti med dejstvi in fikcijo. Rekel bi, da je to do neke mere možno že s poslušanjem zvoka. Zelo drugače je poslušati Joeja Rogana ali pa podkast, v katerega je bil vložen premislek. Prav tako bi kot poslušalec preveril, ali podkast prihaja od organizacije, ki izraža svoje institucionalne vrednote in ki ima vzpostavljen sistem preverjanja oziroma iskanja resnice, ali ne.

Ena od dobrih strani podkastov je, da so osvobojeni institucionalnih omejitev. Institucionalne omejitve lahko pomenijo dolgčas, okostenelost, rigidnost. In to je problem. Všeč pa mi je ideja, da obstajajo institucionalne omejitve, ko govorimo o poročanju resnice. To se mi zdi pomembno.

To od poslušalca terja precej dela. Prav zato sem odgovor začel z zvokom. Poslušajte zvok in se vprašajte, ali to zveni kot nekaj, kar je ustvarjala skupina ljudi, ali pa zveni, kot da bi nekdo med pitjem kave vključil snemanje.

Zasuti z dezinformacijami

Danes imamo svetovne voditelje, ki sami širijo dezinformacije. Ameriški predsednik Donald Trump je v govoru pred Generalno skupščino Združenih narodov med drugim rekel, da so podnebne spremembe prevara. Pomembno je, da novinarji opozorimo na takšne dezinformacije in da ne le posredujemo besed. Kako lahko to učinkovito storimo, če vemo, da bo nekaj takšnega, kot je Trumpov govor pred ZN, hitro posredovano javnosti?

Njegove izjave so brez filtra. In ni videti, da bi mu bilo za to mar. Kaj naj novinar počne s tem? Mislim, da obstajajo načini, kako lahko novinar hitro preveri resničnost predsednikovih navedb. Spomnim se, kako je predsednik nedavno prevzel oblast nad mestom Washington in na ulice poslal pripadnike nacionalne garde. Njegov argument je bil, da je Washington nevarno mesto. Medtem ko vsi dokazi kažejo, da je kriminal, ki sicer je problem, v zadnjem obdobju v upadu. Novinar lahko preprosto povzame predsednikove besede in doda, da dokazi kažejo, da je kriminal v upadu, ob tem pa seveda navede vir.

Skrbi pa me, da se bo novinarsko poročanje sprevrglo v neskončno preverjanje predsednikovih navedb.

Kot kaže, se bo.

Pravzaprav se mora, saj je toliko dezinformacij. A poročati moramo tudi o drugih zgodbah, ne moremo se ukvarjati samo s tem, kaj govori predsednik.

A če od predsednika prihaja toliko dezinformacij, novinarji težko opravljajo svoje temeljno poslanstvo – preiskujejo.

Zdi se očitno, da je to namerno.

Ko ukinejo komika, se upremo, ko utišajo novinarja, ne

Javni mediji v ZDA so pod pritiskom. Julija je kongres odtegnil vsa javna sredstva, ki so že bila odobrena za naslednji dve leti za financiranje javnih medijev. Šlo je za 1,1 milijarde dolarjev. Društvo Corporation for Public Broadcasting, ki usmerja ta sredstva proti radijskim in televizijskim postajam, je napovedalo, da se bo zaprlo. 1. oktobra so sredstva pošla. Kakšne bodo posledice tega? Kaj to pomeni za novinarske redakcije?

Mislim, da bo to imelo uničujoče posledice. Zelo majhen del mene misli, da mediji ne bi smeli biti odvisni od javnega financiranja, ampak bi morali biti neodvisni. Vendar pa nisem prepričan, da bi vse moralo biti prepuščeno trgu.

Posebej pa ne novinarstvo.

Denar ne bi smel biti glavno vodilo za vse. Morali bi imeti svobodo, da iščemo resnico, ne glede na stroške oziroma ne da bi bila finančna plat pri tem tako pomembna. To je tisto, kar se mi zdi najbolj problematično: gre za posmeh javnemu interesu. To me skrbi na načelni ravni.

Če pa govorimo o konkretnih posledicah: v ZDA obstajajo majhne, ruralne radijske postaje, ki so zdaj prisiljene prodajati svoje glasbene zbirke, da bodo lahko plačale položnice. To je absurdno! Vsaj ena radijska postaja je napovedala, da bo prenehala oddajati. Druge postaje razmišljajo o krčenju programov, predvsem lokalnih, ki so izjemnega pomena, saj številna območja v ZDA postajajo informacijske puščave. Vse več krajev je brez virov informacij. Ponekod je javna radijska postaja edini vir, če pa že obstajajo tudi drugi mediji, govorimo o kratkih novicah, ki občasno prekinejo pop glasbo. Nič nimam proti pop glasbi, a to ni informativni program, to zgolj nekdo govori o nečem, kar je prebral na spletu. To ni novinarsko poročanje. In to me globoko skrbi.

Večje radijske postaje v večjih mestih, ki so nekoliko bolj finančno stabilne, bodo zaradi izgube javnih sredstev mogoče morale odpustiti nekaj ljudi, a bodo verjetno lahko še naprej opravljale svoje delo – četudi mogoče nekoliko manj učinkovito.

Posledice bodo torej najhujše za ljudi v ruralnih območjih, kjer postaje nimajo veliko denarja, saj bodo izgubili dostop do pomembnega skupnostnega vira informacij. In to velja tako za javne radijske kot tudi televizijske postaje.

Medtem je Trumpova administracija zagnala White House Wire, propagandno spletno stran, financirano z davkoplačevalskim denarjem. Izvršni direktor ameriške podružnice organizacije Novinarji brez meja Clayton Weimers je opozoril, da je "posnemanje estetike novičarskih medijev z namenom prikrivanja državne propagande pogosta taktika avtoritarnih režimov". Kako vi vidite prihodnost medijev v Združenih državah?

Imel sem privilegij, da sem z zelo udobne pozicije lahko opazoval dogajanje po svetu - na Madžarskem, v Belorusiji in drugje, kjer so mediji postali glasnik državne propagande. Vedno se mi je zdelo, da se to pri nas ne more zgoditi. Saj smo vendar ZDA, imamo prvi amandma (ki zagotavlja svobodo govora in medijev, op. a.). Izvozili smo marsikaj, lahko bi načela debato o kolonizaciji. A vrednost prvega amandmaja, svobode govora in medijev, ki nadzirajo centre moči … stali smo za temi idejami. Tudi drugim državam smo pomagali zgraditi podobne sisteme. Možnost, da bi se torej nekaj podobnega zgodilo v ZDA, me res boli. A videti je, da se bo to zgodilo.

Televizijska mreža ABC je plačala Trumpu 16 milijonov dolarjev, ker je njihov novinar med poročanjem o tem, da je bil Trump obsojen zaradi spolnega napada, uporabil izraz "posilstvo". Pravno gledano res obstajajo razlike med spolnim napadom in posilstvom, a v pogovornem jeziku bi za to, kar je storil, uporabili izraz posilstvo – kot je to storil novinar. Trump ga je zaradi tega tožil. Mreža ABC je klonila in se poravnala za 16 milijonov dolarjev. Kje je njihova prekleta hrbtenica?

V drugi zadevi je Paramount Trumpu plačal 16 milijonov dolarjev v poravnavi (zaradi domnevno pristransko zmontiranega intervjuja s Kamalo Harris, tedanjo Trumpovo protikandidatko v predsedniški tekmi, op. a.). Povsem slučajno je prav v tem času potekal postopek konsolidacije (združitev Paramounta s Skydance Media, op. a.). Videti je, kot da je šlo za nekakšno trgovino "jaz tebi, ti meni". S plačilom so želeli pomiriti predsednika, televizijska mreža pa je tudi v tem primeru klonila pod pritiskom.

To so televizijske mreže, ki so v preteklosti razkrivale resnico o centrih moči, zdaj pa plačujejo centrom moči. Kaj se je zgodilo?!

Ko pa ukinejo oddajo komika Jimmyja Kimmla, ker je rekel nekaj, kar po mojem mnenju sploh ni bilo nespoštljivo do Charlieja Kirka – šlo je za politični komentar, ne za komentar o Kirku – vsi znorijo. Ker so ljudje začeli odpovedovati naročnine, sta ga ABC in Disney vrnila na ekrane. Z vsem dolžnim spoštovanjem do Kimmla – a on je samo komik! Ko torej novinar omeni besedo posilstvo in ga zato tožijo, komaj kdo kaj reče. Ko umaknejo Jimmyja Kimmla, čigar naloga je, da nas zabava – in res je zabaven – nas pa to res razjezi in se upremo.

To je svetla točka – svetla, a nenavadna. Zakaj se to zgodi v tem primeru? Mi lahko nekdo pomaga razumeti? V svoji naivnosti bom rekel: ne glede na to, kako čudno je, bom iz tega črpal upanje. Da tu in tam pridejo trenutki upora zoper kapitulacijo medijev, ob katerih pomislim, da mogoče pa vendarle ne bo tako, kot se je zgodilo na Madžarskem ali v Belorusiji ali kateri od drugih držav, kjer vladajo diktatorji. Da bodo mediji na koncu mogoče poškodovani, ne pa tudi zlomljeni.