Dati številkam obraze: novinarji, ki so postali zgodba

Denis Sadiković/N1

Ko si nemočen, ker tvoje življenje ni več odvisno od tebe. In ko tvoja služba ni več odvisna od tega, kako dobro delaš. Meseci in meseci tesnobe in zaskrbljenosti za vse, ki delajo na Slovenski tiskovni agenciji. 87 redno zaposlenih, trije samostojni novinarji, pet s. p., trije s pogodbo o sodelovanju in nekaj študentov in praktikantov. Skupno 114 ljudi. Ljudi, ki niso številke.

Kako so? Kako se počutijo ljudje, ki delajo na STA? Tesnoba in krivica sta besedi, ki ju najpogosteje uporabijo. Tik pred stečajem, pravijo, ker vlada Slovenski tiskovni agenciji ne plačuje javne službe, ki jo opravlja. Ljudje, ki profesionalno pišejo o drugih, pogosto težko govorijo o sebi. Ta teden smo se pogovarjali z mnogimi od njih. Povedali so, da so nekateri sodelavci pred psihičnimi zlomi. Nekateri so se vmes že zlomili, imeli panične napade, jokali …

Slovenskega novinarstva si brez novinark in novinarjev STA ni mogoče predstavljati. Vedno najhitrejši in hkrati najbolj skromni med nami. Nepogrešljivi za vse druge medije, a hkrati vedno v ozadju.

Za novinarja ni hujšega kot to, da sam postane zgodba. Novinarji in novinarke STA so v zadnjem letu postali prav to. Novica in kolateralna škoda. Štirje med njimi so se za N1 izpostavili tudi z obrazom, imenom in priimkom in javno povedali, kako doživljajo sedanje stanje. To so njihove zgodbe.

Urška Kristan Kastner je stara 45 let. Na STA je prišla delat leta 1999, še kot študentka. Najprej je delala občasno, čez dve leti je postala novinarka v gospodarskem uredništvu in to delo opravljala celih 16 let. Zadnja štiri leta je urednica gospodarskega uredništva. Na STA dela tudi njen soprog, s katerim imata dva otroka.

Urška Kristan Kastner

Denis Sadiković/N1

“V zadnjem letu, odkar traja ta kalvarija, sem šla čez vrsto različnih občutkov – začetna nejevera se je kmalu spremenila v jezo, sledili so razočaranje, žalost, obup, apatija. Ti občutki se zdaj ciklično ponavljajo. Trenutno niham med obupom, saj sva na STA zaposlena oba s soprogom, razočaranjem in apatijo. Težko se je vsako jutro znova zmotivirati za službo, ki jo imam sicer zelo rada in sem jo vedno – še zdaj jo – opravljala z veseljem.

Verjamem, da je enako težko tudi ostalim, a sem ponosna, da vsi profesionalno še naprej opravljamo svoje delo in izpolnjujemo zakon, ki ga vlada po drugi strani že osem mesecev krši. Brez posledic. Danes res že težko komu pojasnim, kaj je razlog, da STA že osem mesecev ne prejema plačila za opravljeno delo.

Težko je opisati razočaranje, ko vidiš, da ljudje, ki bi morali biti branik demokracije, teptajo načela neke demokratično urejene države. S pozicije moči si privoščijo vse in si izmišljujejo vedno nove in nove razloge za svoje početje. Ob tem nimajo nobenih zadržkov, da diskreditirajo vse in vsakogar, ki jim ni po volji. Navsezadnje smo bili mediji ob različnih priložnostih večkrat označeni kot sokrivi tudi za epidemijo.

Več kot 20 let sem na STA, svoje delo opravljam profesionalno in enako trdim za svoje kolege. Seveda delamo tudi napake, a jih priznamo in se zanje opravičimo. Nikoli nismo trdili, da smo nezmotljivi. Trudimo se po najboljših močeh, in upam si trditi, da imamo znotraj hiše postavljene zelo visoke standarde kakovosti. To se ne nazadnje kaže tudi v iskanosti naših novinarjev pri drugih medijskih hišah. Žal je trenutno dogajanje terjalo tudi ta davek in hišo je zapustilo preveč dobrih novinarjev.

Čeprav občasno zelo zabolijo, se poskušam ne obremenjevati z žaljivimi zapisi na družbenih omrežjih – žal tudi s strani predstavnikov oblasti – in z žaljivimi komentarji pod članki, me pa žalosti, s kakšno lahkotnostjo vsevprek dogajanje komentirajo ljudje, ki o situaciji na STA in o stiskah, ki jih doživljamo zaposleni, nimajo pojma.

“Demokracija umre v temi,” je slogan ene najstarejših medijskih hiš The Washington Post. Mediji od nekdaj osvetljujejo dejanja odločevalcev, v dobrem in slabem. Če STA ugasne, se svet ne bo ustavil. Bo pa nekoliko manj svetel.”

28-letna Sanja Gornjec je na STA zaposlena tri leta, pred tem je tam dve leti delala kot študentka. Sprva je kot mlada novinarka pokrivala vse teme, zadnja leta je specializirana za zdravstvo. Poročanje o epidemiji, cepljenju, osveščanje o covidu-19 … je bilo v zadnjem letu praktično vsak dan pomemben del njenega delovnika.

Sanja Gornjec

Denis Sadiković/N1

“S Slovensko tiskovno agencijo sem se prvič srečala pred kakšnim desetletjem, ko smo študentje prvega letnika novinarstva obiskovali uredništva različnih medijev in poskušali spoznati njihovo delovanje. Iz kratkih pripovedi urednikov in novinarjev sem si takrat težko predstavljala, v kakšni zgodbi sem se znašla.

Kaj počne STA, mi je bolj jasno začelo postajati čez kakšnih pet let, ko so me v notranjepolitičnem uredništvu pozdravili kot praktikantko, mi v roke takoj potisnili telefon, še pred tem pa strogo zabičali, naj se niti slučajno ne zgodi, da bi koga v redakciji vikala.

Moja prva vest je pospremila svetovni dan žiraf. Večina naslednjih je zabeležila precejšnji del nesreč na primorski avtocesti ob začetku tistega poletja, pa razne tatvine, požare, pogrešane osebe in ostale črne kronike. Tako se, pod budnim očesom starejših kolegov, počasi vzgoji agencijski novinar. STA je namreč skupinski projekt. Drugače ne gre. Kako sicer popisati obsežno kroniko nekega časa in odgovoriti na vse ‘kdo-kaj-kako-kje-zakaje’.

Novice o odhodih sodelavcev, ki jih večina uporabnikov našega servisa pozna samo po kraticah, s katerimi se podpisujemo pod svoje vesti, njihova družba in delo pa sta zame predstavljala pomemben del dneva, so zato težko zarezale v moj vsakdan. In v preteklih mesecih jih ni bilo malo. Ne morem jim zameriti in lagala bi, če bi rekla, da tudi sama nisem pomislila, da bi STA pomahala v slovo.

Zadnje leto je bilo … posebne sorte. Poleg utrujenosti od nenehnega, pogosto ponavljajočega se poročanja o najrazličnejših vidikih epidemije in spremljanja ostalega dogajanja v družbi, ki se v tem času ni ustavilo, se je nad nas zgrnila še negotovost zaradi nefinanciranja javne službe. Ne morem sprejeti namigovanj, da naj je ne bi opravljali, ko pa še nikoli pred tem nismo delali več, in težko je razumeti, da ta negotovost, ki bi jo razrešilo že spoštovanje enega samega zakona, traja toliko časa.

Priznam, v zadnjem času vse sodne postopke, dialoge, pogajanja, revizije in obiske inšpekcij spremljam zgolj mimogrede. Zdi se mi, da mi drugega, kot da jezo, razočaranje in žalost potisnem na stran ter delam naprej, ne preostane. Konec koncev si tudi samo to želim: da bi lahko v ustreznih in stabilnih pogojih kot novinarka STA dobro opravljala svoje delo. Razumem ga tako kot privilegij kot veliko odgovornost. Rada bi jo nosila še nekaj časa.”

Sebastijan Razboršek Maček ima 44 let in je na STA od leta 2000. Ves čas deluje na angleškem servisu, najprej je bil tam dolga leta novinar, zadnja štiri leta pa je urednik. Zadnjih pet let sodeluje tudi s skupino za multimedije na vseh EU-projektih, pri katerih sodeluje STA.

Sebastijan Razboršek Maček

Denis Sadiković/N1

“‘Kako ste kaj na STA,’ me previdno vpraša stara znanka s faksa, ki zdaj dela v vladnih vrstah, ko se srečava na Strateškem forumu Bled. Toliko povsem enakih vprašanj sem že dobil v zadnjih mesecih, da ne vem več, kaj bi ji odgovoril. Verjetno sem uporabil odgovor, ki ga imam vedno pri roki: ‘Nihamo od uporništva do depresije, odvisno od dneva. Najbolj od vsega nas muči negotovost.’

Na njeno vprašanje vsaj imam odgovor, kakršenkoli že je. Kaj pa naj na primer rečem vedno bolj zaskrbljenim staršem? ‘Ja, plačo še vedno dobivamo, samo ne vemo, kako dolgo še.’ ‘Bomo že nekako.’ ‘Zaenkrat še gre.’ V resnici me skrbi, ampak potem pomislim, da sta oba v devetdesetih izgubila delo v velikih industrijskih obratih, pa smo kot petčlanska družina nekako vseeno zmogli. Bom pa nekaj mesecev na zavodu, potem pa bom že našel kaj, karkoli. Nobeno delo mi ni pod častjo.

Tudi v moji ekipi bi vsi radi vedeli, kakšno je stanje. Ali imamo denar za naslednjo plačo? Ali je sploh še upanje, da bomo preživeli? In če da, koliko nas bo to stalo? Bomo ohranili svojo neodvisnost? Iskreno jim povem vse, kar vem, ampak moji odgovori niso pomirjujoči, nič ne prispevajo k temu, da bi se presekala ta negotovost, ki traja že skoraj celo leto. In ko me sodelavec, ki je na dolgotrajni bolniški, vpraša, ali ga bo ob vrnitvi sploh še čakala služba, mu ne morem v odgovor ponuditi nič drugega kot negotovost. In to je tisto, kar nas vse vsak dan bolj razjeda.”

Nadja Podobnik, 52 let, na STA že od januarja 1992. Začela je še kot študentka, večinoma je vsa leta delala v zunanjepolitičnem uredništvu, ki ga je 12 let tudi vodila. Vmes je bila tudi odgovorna urednica STA in namestnica odgovornega urednika, zadnja dva mandata pa je urednica za dopisnike in dodatne vsebine.

Nadja Podobnik

Denis Sadiković/N1

“Leto dni bo že, odkar se je začela agonija STA. Ves ta čas živimo v negotovosti, ali bo naslednji mesec plača ali ne, predvsem pa smo pod nenehnim pritiskom vlade, Ukoma in satelitov, ki z izjavami in objavami poskušajo ustvariti vtis, kot da na STA nič ne delamo – če že delamo, pa da delamo narobe, da ne opravljamo javne službe, da se poskušamo izogniti svoji odgovornosti do javnosti, da nočemo podpisati pogodbe … Da smo nacionalna sramota.

In vsakič, ko pojasnimo in dokažemo, da nič od tega ni res, in bolj kot vse sile vlagamo v svoje profesionalno poslanstvo, pri čemer je STA – sploh med epidemijo – ogromno naredila za celovito obveščenost javnosti o dogajanju, bolj se te obtožbe ponavljajo in se dodajajo nove. In vsakič, ko ne le STA, ampak tudi sodišča, Evropska komisija in druge tuje pristojne ustanove jasno povedo, da so pravo, pravica in resnica na strani STA, vlada najde nov majav izgovor, zakaj denarja ne da.

Pa čeprav s tem krši najmanj dva zakona. Brutalno in brez moralnih zadržkov. Ker si to lahko privošči. Počutim se, kot da sem se znašla v Kavlju 22 ali pa v Svižčevem dnevu. Težko je zbrati motivacijo, težko sebe in svojo ekipo vsak dan spodbujati, da nam to ne zbije morale in da ohranimo pokončno in profesionalno držo.

Sploh ker iz tedna v teden s tesnobo opazujemo, kako našo hišo, ki smo jo gradili dolga leta in z njo rasli, zapuščajo odlični novinarji in drugi zaposleni. Ne morejo več, pritisk je premočan. Nekateri trpijo za izgorelostjo, kroničnimi boleznimi, rakom … Odgovornost za usode več kot 80 zaposlenih in njihovih družin, kredite in duševno zdravje lahko vlada pripiše samo sebi, pa če še tako išče krivca drugje.

Dejanja Ukoma oziroma vlade vidim kot zlonameren napad na neodvisnost nacionalne tiskovne agencije. Moč za delo naprej in prizadevanja za ohranitev neodvisnosti STA mi dajejo kolegi, ki so zavezani svojemu poslanstvu, ter široka podpora javnosti. Posebej ljudi, ki so nam v stiski množično pomagali z donacijami in s tem pokazali, da jim ni vseeno za svobodo medijev.”

Slovenska tiskovna agencija deluje od junija 1991. Trideset let je praznovala letos, enako kot slovenska država. Na vprašanje, kako se trenutno financirajo, so nam s STA odgovorili, da se letos financirajo iz tržnih prihodkov, iz donacij, prodali pa so tudi tri mesečne terjatve do države. Denar, ki so ga dobili z donacijami, je že pošel. Ta teden je bila izplačana zadnja plača na podlagi lastnih sredstev. Za naslednjo bo “potrebna aktivacija revolving kredita”.

Ob tem, kako in ali sploh bodo preživeli, kaj bo s STA in kaj z njimi, pa novinarje STA skrbi še ena stvar. Da bi na koncu, da bi lahko preživeli, morali popustiti in podpisati takšno pogodbo, ki bi okrnila profesionalnost in novinarsko neodvisnost agencije. Zaradi česar se je vse skupaj sploh začelo.