Domovi opozarjajo: dolgotrajna oskrba je spregledala ljudi z demenco

Sistem dolgotrajne oskrbe za ljudi z demenco ni prilagojen, opozarjata naša sogovornika. Dolgotrajna oskrba na domu zaradi pomanjkanja kadra najpogosteje ni dosegljiva oz. vsaj ne v obsegu, kot bi ga bolniki s težjo obliko bolezni potrebovali. Številne težave pa so tudi z nameščanjem v domove za starejše.

V Skupnosti socialnih zavodov so že pred časom opozorili, da na podlagi odločb o upravičenosti do dolgotrajne oskrbe nameščanje na varovanih oddelkih za osebe z demenco ni mogoče. Odločbi namreč ni priložena zdravstvena dokumentacija, iz katere bi bila razvidna potreba po stalnem nadzoru. Za namestitev na varovani oddelek je sicer potreben tudi sklep sodišča.

Odločba pove eno, stara vloga nekaj drugega

Dom tako prejme odločbo, iz katere izhaja samo, v katero kategorijo je oseba uvrščena in kakšne so priporočene storitve. Vendar pa je oseba v, denimo, kategorijo pet, ki predvideva največji obseg ur – 110 mesečno –, lahko uvrščena zaradi demence, nepokretnosti, potrebe po paliativnem zdravljenju, opozarjata direktorja domov, s katerima smo se pogovarjali. Potrebe teh bolnikov pa se bistveno razlikujejo, kot se razlikujejo tudi s tem povezani kadrovski normativi.

"Nedavno smo prejeli odločbo za gospo z demenco, ki je uvrščena v kategorijo štiri, a ona ima pri nas tudi staro vlogo (po zakonu o socialnem varstvu, op. a.), v kateri piše, da potrebuje 24-urni nadzor. Kaj naj zdaj? Na podlagi nove odločbe ji ne pripada varovani oddelek s 24-urnim nadzorom, na podlagi stare vloge pa vemo, da ga potrebuje," je konkretno opisala direktorica Doma upokojencev Center Zlata Marin. Opozorila je, da bi z namestitvijo na oddelek, kjer ni stalnega nadzora, takšnega uporabnika lahko izpostavili resnim nevarnostim – da odtava, se izgubi, se ponesreči.

Po zakonu o socialnem varstvu je bila (tedanja) oskrba IV namenjena izključno osebam z demenco. "Uporabnik, ki je bil na podlagi vloge, ki je vsebovala tudi zdravniško mnenje, uvrščen v to kategorijo, je bil deležen specifičnih storitev – poleg osnovnih storitev s področja nege tudi stalnega nadzora, strukturiranega programa, aktivnosti za ohranjanje kognitivnih sposobnosti, spodbujanja gibanja …" je naštela direktorica.

Demenca je v sistemu dolgotrajne oskrbe postala stvar nege

V sistemu dolgotrajne oskrbe te storitve niso predvidene ali vsaj ne v obsegu, ki ga ti bolniki potrebujejo. "Osebe z demenco so se praktično izenačile z nepokretnimi bolniki, demenca je postala stvar nege," je kritična Marin. "Peta kategorija predvideva 110 ur storitev mesečno, ki so skoraj izključno fiziološke narave – hranjenje, dvigovanje, umivanje, menjavanje plenic ... Nikjer pa ni ovrednoteno stalno spremljanje, spodbujanje gibanja, dnevne aktivnosti, preprečevanje kognitivnega upada … Narava bolezni in potrebe bolnika z demenco so povsem drugačne kot potrebe nekoga, ki je nepokreten. Vendar pa program za preprečevanje upada kognitivnih sposobnosti po dolgotrajni oskrbi ni predviden."

Storitve, ki jih omenja sogovornica, so v sistemu dolgotrajne oskrbe predvidene v okviru storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti, vendar pa v zelo majhnem obsegu. Največ ur teh storitev je predvidenih za bolnike v tretji kategoriji, in sicer v povprečju štiri ure mesečno. Za peto kategorijo sta predvideni dve uri mesečno, kar je po besedah sogovornikov odločno premalo. Marin je dejala, da takšni bolniki potrebujejo te storitve na dnevni ravni.

Domovi kljub temu še vedno vsak dan izvajajo programe, ki jih uporabniki z demenco potrebujejo, pravita direktorja, ki smo ju prosili za sodelovanje pri pripravi tega članka. "Mi ne moremo kar prenehati z izvajanjem teh storitev. Če bi izvajali samo osnovno nego in oskrbo, bi ljudje hitro onemogli, s kognitivnim upadom pa bi se zdravstveno stanje uporabnikov hitreje slabšalo," je poudarila direktorica Marin.

Ukiniti minutni sistem in uvesti novo kategorijo

Predsednik Združenja direktorjev članov Socialnih zavodov Slovenije Andrej Štesl se je strinjal, da bo treba katalog storitev dolgotrajne oskrbe "temeljito prevetriti". Poleg tega, da storitve za bolnike z demenco niso ustrezne, je problem tudi to, da so storitve opredeljene po minutah.

Tako sta, kot smo že poročali, denimo za pomoč pri pitju predvideni dve minuti, za pomoč pri slačenju in oblačenju 7 minut, za pomoč pri izločanju in odvajanju 7 minut, za kopanje delno pomičnega ali nepomičnega uporabnika pa 25 minut. Kot so pred nekaj tedni opozorili v Skupnosti socialnih zavodov, je takšen sistem povsem neustrezen, saj oskrbo, ki jo je treba vedno znova prilagajati stanju in potrebam človeka, obravnava kot proizvodni proces.

Oba direktorja se strinjata, da bi bilo treba za bolnike z demenco uvesti posebno kategorijo, ki bi omogočala višje število ur storitev. Nekatere svojce po njunih besedah skrbi, da 110 ur mesečno za te bolnike ni dovolj in da bodo sčasoma morali za oskrbo doplačevati.

Zakon o dolgotrajni oskrbi namreč določa, da če bo uporabnik potreboval večji obseg storitev od predpisanega, bo te storitve lahko dobil v javni mreži, plačal pa jih bo sam.

Več sto evrov mesečno razlike, ker so vstopne točke zasute

Štesl, ki je tudi direktor Doma Danijela Halasa Velika Polana, je sicer povedal, da nove uporabnike večinoma sprejemajo po zakonu o socialnem varstvu, saj tisti, ki so oddali vloge za dolgotrajno oskrbo, v veliki večini še niso prejeli odločb.

To pa uporabnike postavlja v slabši položaj. Kot je znano, namreč tisti, ki so bili prevedeni v sistem dolgotrajne oskrbe ali pa so bili po tem sistemu sprejeti na novo, plačujejo samo nastanitev in prehrano, oskrba pa se financira iz novega zavarovanja. Tisti, ki pa so v domu na podlagi zakona o socialnem varstvu (torej po starem sistemu), pa morajo tudi ta del plačevati sami. Razlike med cenami na položnicah enih in drugih – čeprav imajo enake potrebe in prejemajo enake storitve – so velike, tudi do več sto evrov mesečno.

Bolniki z demenco so v posebej slabem položaju, saj je cena oskrbe zanje zaradi velikih potreb in višjega kadrovskega normativa relativno visoka.

Razlog, da številni, ki so že pred časom oddali vlogo za dolgotrajno oskrbo, še niso prejeli odločbe, je v preobremenjenosti vstopnih točk, ki delujejo v okviru centrov za socialno delo. Kot smo poročali decembra, so vstopne točke zasute z vlogami. Vodja ljubljanske vstopne točke Petra Boh nam je takrat povedala, da bodo tisti, ki so vlogo oddali konec novembra oz. v začetku decembra, na odločbo čakali približno eno leto, tisti, ki so vloge oddali v zadnjem času, pa bi lahko čakali še bistveno dlje.

Koriščenje pravice od oddaje vloge

Štesl zato predlaga, da bi uporabniki lahko pravico iz dolgotrajne oskrbe koristili od dneva oddaje vloge, ne šele od sklenitve osebnega načrta, ki sledi izdaji odločbe. Na takšen način bi za uporabnike domov za starejše, ki so zaradi dolgotrajnega čakanja na odločbe sprejeti po zakonu o socialnem varstvu, lahko naredili poračun od dneva oddaje vloge do sklenitve osebnega načrta. Številni imajo po besedah sogovornika nizke pokojnine in jim morajo pri plačevanju pomagati svojci, približno petini stanovalcev v Sloveniji pa stroške sofinancira občina.

Dodatna težava je, da po 1. decembru 2025 ni več mogoče zaprositi za dodatek za pomoč in postrežbo, s katerim bi lahko pokrili del oskrbnin.

2.000 uporabnikov, ki čakajo na novo kategorijo

Zaradi dolgotrajnosti postopkov ter preobremenjenosti vstopnih točk pa se pojavlja še ena težava. Kot je povedala direktorica, imajo primere, ko je uporabnik, ki je prej prebival v standardni sobi, zbolel za demenco in je potreboval stalni nadzor, zato so ga morali preseliti na varovani oddelek. A to pomeni, da potrebuje novo odločbo o uvrstitvi v višjo kategorijo, na podlagi katere bi mu pripadalo več storitev. Na to pa zaradi situacije na vstopnih točkah čaka zelo dolgo. "Tako se recimo zgodi, da je človek že na varovanem oddelku, a mu lahko zaračunamo samo oskrbo iz kategorije dve, v katero je bil uvrščen na podlagi prejšnje odločbe," je dejala.

Štesl je povedal, da je na ravni države približno 2.000 uporabnikov domov, ki so bili decembra prevedeni iz sistema socialnega varstva v sistem dolgotrajne oskrbe, zdaj pa imajo zaradi poslabšanja stanja večje potrebe in bi morali biti uvrščeni v višjo kategorijo. To razliko zaenkrat krijejo domovi, je še dejal sogovornik. "Po zakonu bi morali uporabniki do nove odločbe dodatno oskrbo plačevati iz lastnega žepa. Ker se oskrba trenutno obračunava po pavšalu, ne po storitvah, za domove to zaenkrat še ni velik problem. A po izteku prehodnega obdobja, če ne bo sprememb, bo to postal."

Ministrstvo težav ne vidi

Iz odziva ministrstva za solidarno prihodnost, ki ga vodi Simon Maljevac, izhaja, da težav ljudi z demenco, ki jih opisujeta direktorja in na katere so nas opozorili tudi drugi sogovorniki, ne zaznavajo.

"Zakon dolgotrajno oskrbo opredeljuje kot nabor storitev pomoči pri osnovnih in podpornih dnevnih opravilih, zdravstvene nege, vezane na osnovna dnevna opravila, ter storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti. Potrebe oseb z demenco so v sistem vključene skozi individualno oceno upravičenosti, na podlagi katere se določi kategorija dolgotrajne oskrbe in obseg pravic. Če je zaradi kognitivnega stanja potrebna povečana prisotnost ali intenzivnejše spremljanje, se to odrazi v višji kategoriji in večjem obsegu priznanih storitev," so zapisali v odgovoru na naša vprašanja o konkretni problematiki.

"Ministrstvo se zaveda specifičnih potreb oseb z demenco, zato se področje spremlja v okviru implementacije sistema dolgotrajne oskrbe, kadrovskih normativov in strokovnih standardov. Morebitne prilagoditve sistema bodo predmet strokovnih analiz, spremljanja učinkov izvajanja zakona ter sodelovanja z izvajalci in strokovno javnostjo."

"Nadzor oziroma zagotavljanje varnosti ni opredeljen kot samostojna storitev, temveč se izvaja v okviru priznanih storitev, kadar je to glede na zdravstveno ali kognitivno stanje uporabnika potrebno. V institucionalnem varstvu je 24-urna prisotnost osebja zagotovljena kot del organizacije dela izvajalca, vendar ne kot individualno normirana storitev stalnega nadzora za posameznika," so zapisali.

"V tem trenutku MSP ne pripravlja posebnih, ločenih storitev dolgotrajne oskrbe, ki bi bile namenjene izključno osebam z demenco, ki so gibljive, vendar zaradi kognitivnega upada potrebujejo povečan nadzor."