Dosje bolniška: gašenje brez odpravljanja vzrokov je pot v slepo ulico

"Absentizem je velik problem v Sloveniji. Zahteva visoka finančna sredstva. Po odsotnosti po številu dni zaradi bolezni smo nekje med prvimi v Evropi." S temi besedami je ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel pred desetimi dnevi napovedala ukrepanje za znižanje stroškov, ki jih imajo delodajalci prvih trideset dni delavčeve bolniške odsotnosti in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) oziroma zdravstvena blagajna po enem mesecu trajanja bolniške. Klestenja stroškov za bolniška nadomestila se želi vlada lotiti z interventnim zakonom, na način, da bo poostril nadzor nad tistimi, ki so na bolniški, in z natančnejšimi navodili, kaj lahko počnejo in kje so lahko med bolniškim staležem. Sklepajoč iz predlaganih ukrepov, ki jih mora potrditi še državni zbor, se je vlada izziva lotila pod predpostavko, da je največji problem bolniških njihova zloraba. In da jih zlorablja delavec. Bolan delavec.

Podatki ZZZS in Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki zbirata podatke o bolniških odsotnosti, kažejo, da so se stroški začeli občutno povečevati v letu 2015. Takrat je zdravstvena blagajna na letni ravni odštela za nadomestila 246 milijonov evrov, lani je bila ta števila dobrih 638 milijonov, medtem ko je pričakovano, da bo konec letošnjega leta dosegla 700 milijonov evrov. Groba ocena ZZZS je, da so delodajalci lani za bolniška nadomestila odšteli slabe pol milijarde evrov, medtem ko naj bi letos številka segla čez 500 milijonov evrov. Če odmislimo covidna leta, ko je bila obolevnost dihal visoka, primerjava podatkov za leti 2023 in 2024 kaže, da se je tudi v lanskem letu povečalo tako število dni odsotnosti zaposlenih, in sicer za šest odstotkov, kot tudi število izgubljenih dni na zaposlenega za 7,2 odstotka. V prvih osmih mesecih letošnjega leta se je število izgubljenih delovnih dni v breme delodajalca v primerjavi z enakim obdobjem leta 2024 povečalo za 1,4 %, v breme ZZZS pa za 3,2 %, kar kaže neke vrste stabilizacijo.

V gradivu, ki ga je ministrstvo za zdravje pripravilo za obravnavo absentizma na Ekonomsko-socialnem svetu (ESS) in ki smo ga pridobili, so med ključnimi razlogi bolniške odsotnosti v lanskem letu navedeni bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva, nekatere infekcijske in parazitne bolezni, nega družinskega člana, dejavniki, ki vplivajo na zdravstveno stanje in stik z zdravstveno službo ter bolezni dihal. Stanje na področju bolezni dihal se izboljšuje, "žal je trend na področju duševnih in vedenjskih motenj vedno bolj problematičen", piše v poročilu. Odsotnost v teh primerih je povprečno nad petdeset dni, pri čemer so v lanskem letu v primerjavi z letom 2023 v teh primerih zabeležili skoraj dvajsetodstotni porast bolniških. Slednje na ZZZS pripisujejo porastu anksioznih in depresivnih motenj ter akutnih stresnih reakcij. Do slednjih naj bi pogosteje prihajalo, "zaradi reakcij na dogodke, katerih naši starši ali stari starši niso šteli za stresne in tako niso zahtevali izrazitejšega odziva posameznika na dogodek, ali pa so se na spremembo hitreje prilagodili", so zapisali v ZZZS.

Čeprav mednarodne podatkovne baze objavljajo tudi slovenske podatke o bolniških odsotnosti, je primerjava slovenskih podatkov z drugimi evropskimi državami "zelo težko izvedljiva in nezanesljiva zaradi velikih razlik v sistemih zdravstvenega in socialnega varstva", so zapisali avtorji vladnega gradiva. Tako ni jasno, na katerih podatkih ministrica za zdravje gradi trditev, da smo po številu dni odsotnosti z dela zaradi bolezni med prvimi v Evropi. Edini graf, ki je v gradivu, kaže le, da smo nad povprečjem EU, pri čemer je zadnji podatek za povprečje EU iz leta 2020.

Vzrok: kombinacija demografskih, zdravstvenih in organizacijskih dejavnikov

Strokovnjaki iz različnih področij so si enotni, da na naraščanje bolniške odsotnosti vpliva kombinacija demografskih, zdravstvenih in organizacijskih dejavnikov. "Osrednji razlogi za višanje bolniške odsotnosti v Sloveniji so predvsem postopna rast števila zaposlenih, porast zaposlenih, starih nad petdeset let ter posledično večja obolevnost delovno aktivnega prebivalstva," pravi Karmen Stariha iz NIJZ. Po podatkih Statističnega urada se je v zadnjem desetletju število zaposlenih povečalo za okrog trinajst odstotkov, v enakem obdobju se je število delovno aktivnih, starih petdeset in več let povečalo za četrtino, medtem ko je delavcev starih 60 in več poskočilo za dvesto odstotkov. "Po 55. letu se stopnja bolniškega staleža znatno poviša," poudarja Stariha, ki pravi, da si v času visoke zaposlenosti ljudje bolj upajo na bolniško, prav tako polna zaposlenost pomeni tudi, da imajo delo tudi osebe z ovirami in kroničnimi težavami, "ki so več bolniško odsotne." K višjim stroškom za bolniške vplivajo tudi višja nadomestila kot posledica višjih plač, daljšanje upokojitvene starosti. Z vsemi temi izzivi starajoče se družbe se soočajo tudi druge evropske države, vendar po mnenju Starihe nimamo na voljo zadostno primerljivih enotnih sistemov beleženja odsotnosti, da bi lahko ocenili, ali staranje tako vpliva na absentizem drugod.

Vzrokov za absentizem je še kar nekaj in h k njim se bomo vrnili. A še prej se ustavimo pri prepričanju – očitno tako vladnem kot delodajalcev – da se je treba najprej lotiti zlorab bolniške odsotnosti, ki "povzročajo dvojno škodo. Po eni strani neupravičeno obremenjujejo zdravstveni sistem, po drugem rušijo zaupanje med delodajalci in zaposlenimi in postavljajo v slabši položaj tiste, ki bolniško resnično potrebujejo bolniško," tako v gradivu za ESS.

"Imamo vsesplošen trend zlorabe bolniških, ko se veliko število ljudi izredno hitro odloči za odhod na bolniško, ki jo kombinira s petki in ponedeljki," je za N1 ocenil Danijel Lamperger, generalni direktor Obrtne zbornice Slovenije, prepričan, da zgolj starajoče se delavstvo ne more biti razlog za "enormen skok bolniških odsotnosti. Normalen bi bil letni skok za dva do tri odstotke, mi pa smo v nekaj letih skočili za šestdeset odstotkov," pove in v isti sapi prizna, da pri kratkotrajnih bolniških ni mogoče dokazati, da gre za zlorabo, saj prvi dan odsotnosti delodajalec ne bo pošiljal detektiva.

"A dovolj je v šolah vprašati, kdaj so otroci odsotni in to primerjati s podatki o odsotnosti njegovih staršev." Tako Lamperger, ki pojasni, da lahko direktor, ki vodi neko podjetje dlje časa, za vsakega zaposlenega pove, kdaj točno bo v tistem letu šel na bolniško. "Tovrstne bolniške niso posamičen primer, to je postal trend in zato pri tem ne smemo tiščati glave v pesek, saj tudi številke kažejo na rast kratkotrajnih bolniških," še pove. Da je jemanje bolniških ob koncu in začetku tedna postala "prepogosta praksa, zato je treba ukrepati v obliki povečanega nadzora," meni tudi Mitja Gorenšček, glavni izvršni direktor za socialni dialog pri Gospodarski zbornici Slovenije.

Lampergerjeva trditev o porastu kratkotrajnih bolniških ne drži. V vladnem gradivu, ki se sklicuje na podatke ZZZS in NIJZ, je primerjava podatkov v obdobju december 2024 z decembrom 2023 pokazala, da upadajo kratkotrajne odsotnosti. Število oseb na kratkotrajnih se je zmanjšalo za 16,4 odstotka, nasprotno se je število oseb v dolgotrajni bolniški "opazno povečalo", in sicer za 6,2 odstotka je naraslo število odsotnih od 6 do 12 mesecev in za 7,7 odstotka tisti, ki so odsotni več kot eno leto. Po drugi strani podatki ZZZS za obdobje april 2023–junij 2025 kažejo, da je odstotek bolniških ob petkih v primerjavi z drugimi dnevi v tednu dejansko najvišji, in sicer je takrat 25 odstotkov vseh bolniških, medtem ko je v ponedeljek za odstotek manj bolniških kot v torek in sredo.

Po uvedbi pregleda dan po najavi na daljavo upad za 30 odstotkov

Še pred to analizo so trend porasta odprtja bolniških na daljavo pred koncem tedna, zlasti ob petkih, zaznali v pediatričnih ambulantah Zdravstvenega doma Adolfa Drolca v Mariboru, kjer so v začetku leta zato uvedli prakso obveznega pregleda naslednji dan. Od takrat, čeprav poudarjajo, da natančno analizo še opravljajo, se je število zahtev za bolniške odsotnosti, ki so bile podane v petek brez ustrezne medicinske indikacije, zmanjšalo za trideset odstotkov. Dodali so, da podoben pojav občasno zaznajo tudi v ambulantah za odrasle, vendar ne v tako velikem obsegu, zato se za zdaj niso odločili za enak ukrep kot na pediatriji. Če bo treba, bodo razmislili o ukrepih, da bi "zagotovili tako strokovno utemeljenost kot tudi dostopnost storitev za paciente", so zapisali.

Nadzor, ali se delavec, ki je na bolniški, drži navodil zdravnika, pri nas poteka na dva načina. Podjetja lahko v nadzor pošljejo detektiva, v ZZZS imajo za to zaposlenih pet laičnih nadzornikov. Podatki zdravstvene blagajne kažejo, da so laični nadzorniki v letih od 2022 do vključno 2024 letno opravili od 4.192 do 4.849 nadzorov in pri tem v letu 2022 ugotovili zlorabe v 2,53 odstotka primerov. V lanskem letu so bile zlorabe v 3,91 odstotka primerov. Laični nadzorniki so najpogosteje ugotovili, da je bil ob njihovem obisku bolnik neupravičeno odsoten od doma, kot drugi najpogostejši razlog je bilo opravljanje pridobitne dejavnosti v času bolniške.

Bernarda Škrabar Damnjanović, detektivka in direktorica Detektivsko varnostne agencije, pravi, da v praksi pogosto dobijo naročilo preverbe določenega delavca na bolniški, ko že obstajajo indici suma zlorabe, zato so odstotki razkritih zlorab višji kot pri laičnih nadzornikih. Ob približno 1.500 preverbah letno sum zlorabe potrdijo v dobri četrtini primerov.

Prihaja učinkovitejši nadzor nad javnimi uslužbenci

"Večina ljudi je na bolniški iz utemeljenih razlogov, mi se ukvarjamo s tistimi odstotki ljudi, ki goljufajo sistem in bolniško koristijo bodisi za opravljanje pridobitne dejavnosti, odhod na dopust, smučanje, celo delo pri konkurenci." Ob vprašanju, katere vrste zloraba bolniške jo je najbolj osupnila, navede primer osebe, ki je navajala, da sploh ni sposobna funkcionirati, da le leži, preverjanje pa je pokazalo, da je v času bolniške iz letališča ene od sosednjih držav odpotovala na počitnice na drug kontinent ter primer delavca, ki je zatrjeval, da zaradi poškodb ni zmožen opravljati težkih fizičnih del, detektiv pa ga je dobil doma, ob prekrivanju strehe. Izpostavila je tudi primere, kjer gredo ljudje tako daleč, da delajo pri konkurenčnem podjetju in celo ukradejo material delodajalcu, potem pa v času bolniške s tem materialom delajo pri konkurenci ali pa bodisi na svoj s.p. ali na črno. "V 20 letih se je takšnih in drugačnih primerov nabralo ogromno in lahko bi o tem govorila cel dan," pravi.

Kljub tovrstnim ugotovitvam je Škrabar Damnjanović, ki vodi tudi Inštitut za varnost in strateške raziskave, kritična do vladnega predloga zaostrovanja nadzora in kazni.

"Vlada je z novim interventnim zakonom prvič jasno priznala, da neupravičene bolniške odsotnosti niso samo strošek zdravstvene blagajne, ampak tudi resen problem družbene pravičnosti. Ukrepi, kot so strožji pogoji za izplačilo nadomestila, režim gibanja v času bolniške in laični nadzor zavarovancev, so poskus zajezitve zlorab, ki jih v praksi kot detektivska agencija opažamo že vrsto let. Pozitivno je, da država končno prevzema del bremena, ki so ga do zdaj nosili predvsem delodajalci in pošteni zaposleni. Hkrati pa opozarjam, da laični nadzor sam po sebi ni dovolj. Zlorabe bolniških staležev so pogosto prepletene z delovnimi razmerami, organizacijsko kulturo in stiskami ljudi. Če se sistem osredotoči samo na številke, brez strokovno izvedenih preverjanj in brez izboljšanja delovnih pogojev, bomo težavo le prelagali, ne pa reševali."

Kot pohvalno izpostavi, da bodo z novim letom detektivi dobili možnost dejanskega nadzora morebitnih kršitev pri javnih uslužbencih. "Trenutno zakon o javnih uslužbencih določa, da mora nadrejeni zaposlenega obvestiti o sumu kršitve in ga pozvati, da se izjasni o njej, s čimer je nadzor tako rekoč onemogočen, če delavec ve, da se ga bo nadziralo."

Da gre v javni razpravi o bolniški za "klasično taktiko preusmeritve odgovornosti s sistema na posameznika, s pomočjo individualizacije krivde: bolni so odgovorni za to, kaj se dogaja gospodarstvu", pa opozarja dr. Jana Javornik, britansko-slovenska univerzitetna profesorica in raziskovalka države blaginje, javnih politik, dela in delovnih razmerij. Javornik meni, da se v takem kontekstu individualizacije odgovornosti "bohotita abilizem in mentalizem – diskriminacija ali predsodki do ljudi s kompleksnimi zdravstvenimi potrebami, kjer tisti brez manj vrednotijo tiste z njimi, in sklepajo po lastnih zmožnostih in priložnostih."

Posledica zadnje kolektivne histerije o nedokazanih zlorabah bolniških "nevarno slabi solidarnost in medosebno zaupanje, in obenem do države in njenih institucij. Načrtno slabljenje skupnosti poglablja populizme vseh vrst in daje zagon desnici, ki jo na oblast utrjuje kar levosredinska vlada sama z razkrajanjem socialne države."

Lov na bolniške je torej najnovejši v nizu kaznovalnih pristopov, ki v zgodovini socialne politike utrjujejo blaginjski šovinizem. "A ne pozabite, da bolni in zdravi nista dve različni skupini ljudi, ampak isti ljudje v različnih trenutkih življenja", opozarja in dodaja, da bi sindikati ob pristopu, ki je bil ubran v dosedanji razpravi o bolniških odsotnostih, morali rohneti.

Sindikati: Ukrepi ne smejo iti zgolj v smeri domnevnih zlorab

V sindikatih, ki so eden od socialnih partnerjev, so pred meseci na Ekonomsko-socialnem svetu (ESS) podprli idejo o nujnosti razprave o naraščajočih stroških bolniških odsotnosti. "Mi si ne zatiskamo oči pred naraščanjem stroškov za bolniške odsotnosti in nujnostjo razprave o tem, vendar smo opozorili, da ukrepi ne smejo iti le v smeri naslavljanja domnevnih zlorab, ne nazadnje si delavci ne pišejo bolniških sami, temveč je treba najti globlje vzroke za absentizem ter razpravljati tudi o prezentizmu, ki je prav tako težava," pravi vodja Pergama Jakob Počivavšek. In pojasni, da so na ESS sklenili kratkoročne ukrepe pretehtati v okviru posebne delovne skupine ZZZS, srednje in dolgoročne ukrepe, ki terjajo zakonodajne postopke, ki jih bo v tem mandatu težko izpeljati, pa v okviru posebne delovne skupine ESS. Podobno razmišlja Martina Vuk iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja in od nedavnega predsedujoča skupščini ZZZS. "Pristop ukvarjanje zgolj s posledicami, torej kako privarčevati, ne pa tudi, kako odpraviti vzroke absentizma, je pristop kratkega daha," meni sindikalistka.

Vzroki so ...

In kaj so vzroki, ki vodijo k bolniškim, tako kratkotrajnim kot dolgotrajnim, kot tudi nujni ukrepi za njihovo obvladovanje?

Poleg že omenjenega starajočega prebivalstva in s tem delavstva na zdravstveno stanje posameznika oziroma sploh sprožitev ali poglabljanje težav; od akutnih, kroničnih, poškodb pri delu in poklicnih bolezni pomembno vplivajo delovni pogoji, ki lahko povzročajo dodaten stres, preobremenjenost. Pomemben dejavnik poslabšanja zdravstvenega stanja je tudi slaba organizacija dela, nezdravo delovno okolje, težki delovni pogoji.

"Odhod na bolniški stalež ni povzročen le z boleznijo, je multi vzročno pogojen," poudarja za N1 predstojnica Inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak, pojasnjujoč, da v času kriz ljudje zanikajo bolečino in ne odhajajo tako pogosto na bolniško kot v času, kot je tudi trenutni, ko je polna zaposlenost. "Dokazano je, da bolj, kot je družba razvita, hitreje se ljudje odločijo za obisk zdravnika, ne rečejo si, kot nekoč, saj bo že boljše; zato je tudi več bolniških."

V okoljih, kjer vlada slabo vzdušje, kjer so odnosi slabi, se vsaka obstoječa bolezen poslabša in duševne bolezni poglobijo," nam pojasni Dodič Fikfak, poudarjajoč, da je večina bolezni psihosomatske narave, kar pomeni, da naše počutje bistveno vpliva na to, ali bomo morali na bolniško ali ne. Pri tem kot primer navede kostno-mišične bolezni. "Bolečine v hrbtu, denimo, so v 75 odstotkih brez patološkega substrata, človeka enostavno boli, od zdravnika pa je odvisno, ali mu bo verjel ali ne."

Oblikovanje ukrepov na ekscesih je napačna pot

Tudi Metoda Dodič Fikfak je kritična do tega, da se ukrepe snuje na podlagi ekscesov, kot so posamezni primeri dolgotrajnih bolniških in majhen delež zlorab. "S krepitvijo nadzora država bolnim delavcem sporoča, da jih ima a priori za lažnivce, 'zato vam bomo naprtili še več nadzora.'" Opozarja, da bodo takšne akcije "prizadele tudi tiste, ki so dobri delavci in ki ne izkoriščajo sistema. In večina ga ne izkorišča. Tiste, ki ga, pa je treba odpustiti."

"Ne obstaja čarobna palica za zmanjšanje bolniških odsotnosti," pravi tudi na podlagi šestnajstletnih izkušenj izvajanja projekta "Čili na delo", kjer poskušajo kadrovike, psihologe in varnostne inženirje iz različnih delovnih organizacij naučiti detektirati vzroke za absentizem in jih odpraviti. A odkrito prizna, da brez razumevanja celotnega vodstva posamezne organizacije o nujnosti gojenja kulture delovnega okolja, ki temelji na spoštljivi komunikaciji in jasnih pravilih, posamezniki, ki pri njih pridobijo znanje, izboljšav v podjetju na tem področju ne morejo doseči.

Člani Gospodarske zbornice Slovenije se, po besedah Gorenščka, zavedajo pomembnosti zdravega delovnega okolja, dobre prakse na tem področju pogosto uvajajo tudi na željo svojih partnerjev iz tujine. Obenem so na zbornici pred meseci ustanovili Strateški svet za zdravje, v katerega so povabili tudi različne strokovnjake, da bi med drugim skupaj oblikovali smernice, ki bi bile podjetjem v pomoč pri vzpostavljanju tako dobre klime v podjetju kot tudi pri prilagajanju delovnim mest zaposlenim. Varovanje in krepitev zdravja zaposlenih je eden ključnih dejavnikov zmanjševanja absentizma.

Lamperger iz obrtne zbornice sicer pravi, da slabi delovni pogoji ne morejo biti vzrok za bolniško, saj "so danes delavnice in drugi obrati bistveno bolje opremljeni kot pred dvajsetimi leti, tako imajo tisti, ki opravljajo težka fizična dela, na voljo dovolj opreme in pripomočkov, ki jim delo olajšajo".

Nacionalna raziskava o promociji zdravja pri delu, ki sta ga izvedla Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa ter NIJZ, kaže v tem oziru zanimive podatke. Raziskava, opravljena letos med 1.418 vodstvenimi kadri in kadroviki zasebnega in javnega sektorja, je pokazala, da so omenjene organizacije največ preventivnih ukrepov izvedle v obliki izobraževanj in usposabljanj in še to predvsem na področju preprečevanja uporabe psihoaktivnih snovi (49,3 odstotka), preprečevanja in obvladovanja stresa (48,9 odstotka), spodbujanja telesne dejavnosti (47,7 odstotka), preprečevanja poškodb pri delu (47,5 odstotka) ter preprečevanja nadlegovanja in trpinčenja (44,3 odstotka). Manj pa v obliki prilagoditev delovne opreme ali delovnega mesta.

Ključna vrzel - umanjkanje programa zgodnje poklicne rehabilitacije

Slednje je zelo pomembno tudi pri vračanju na delovno mesto, pri čemer Stariha iz NIJZ kot edno ključnih težav izpostavlja umanjkanje programa zgodnje poklicne rehabilitacije, ki bi tako delavcem, še zlasti na daljši bolniški, kot delodajalcem zagotavljal podporo pri vračanju, tako da bi ta program se začel izvajati že med bolniškim staležem. "Dostopna in sistemsko urejena zgodnja poklicna rehabilitacija predstavlja, ob pravočasnem zdravljenju, medicinski rehabilitaciji in izboljševanju delovnih pogojev, ključno vrzel pri hitrejšem vračanju na delo".

To je del socializacije in celo terapije, ki bistveno pomaga posamezniku pri ohranjanju zdravja, opozarja tudi družinska zdravnica, Nena Kopčavar Guček iz Zdravstvenega doma Ljubljana, ki sicer pritrjuje, da bi tudi skrajšanje čakalnih vrst zmanjšalo število dni bolniške odsotnosti. A pri tem izpostavi, da bi tukaj lahko več naredili tudi posamezniki. "Vsak teden me pokličejo vsaj trije zdravniki specialisti, da moji pacienti niso prišli na pregled, niso najavili odsotnosti in se tudi opravičili niso. In če je podobno pri skupno tisoč družinskih zdravnikih, je to 12.000 izgubljenih terminov samo v enem mesecu."

Zdravnica napovedi poenotenja pravil, koliko dni za katere bolezni naj bi bil nekdo na bolniškem, ne odobrava, saj meni, da ista diagnoza pri dveh različnih profilih poklicev terja različno obravnavo. "Občutek imam, da bi spet nekdo, ki nima dobrega pogleda v stroko, rad uokvirjal zadeve," je kritična. In dodaja, da bi bilo bolje, če bi pooblaščeni zdravniki medicine dela, ki jih mora imeti vsaka organizacija za sistematizacijo delovnih mest, lahko določali trajanje bolniške za posameznike, saj bolje poznajo zahtevnost posameznega delovnega mesta. Hkrati si namesto dodatnih administrativnih obvez želi večjo fleksibilnost delodajalcev, ki bi kot prispevek k dobri klimi v organizaciji delavcem namenili tri dni, ki bi jih izrabili ob določenih zdravstvenih težavah, ne da bi s tem obremenjevali zdravstveni sistem. "Če mora nekdo en dan počivati zaradi izruvanega zoba, ne vem, zakaj bi mu jaz morala za to odpirati in zapirati bolniško."

In nasprotna težava ... prezentizem: Delamo kljub bolezni

Nasprotje absentizmu je prezentizem, ki pomeni vztrajanje na delovnem mestu kljub bolezni in ki po izkušnjah zdravnikov postaja vse pogostejši pojav. Razlogi zanj so različni: strah pred izgubo službe, čezmerna prizadevnost, odgovornost do sodelavcev, ki bi v primeru odsotnosti posameznika morali prevzeti še njegovo delo, politika nagrajevanja tistih, ki ne odhajajo na bolniško, in ostajanje v službi, ker si posameznik ne more privoščiti izgube dela dohodka. Različni avtorji so v člankih, objavljenih v reviji Value in Health s pomočjo različnih študij dokazali že pred osmimi leti, da so lahko stroški prezentizma višji od stroškov absentizma, saj denimo pri kroničnih obolenjih, kot je revmatoidni artritis, bolečine v hrbtu in nespečnost, "posameznika nujno ne onesposobijo do te mere, da bi bil potreben absentizem, temveč zmanjšajo njegovo funkcionalnost in učinkovitost." To vodi v upad produktivnosti na dolgi rok, kar ima lahko tudi negativen vpliv na sodelavce, hkrati pa lahko vztrajanje pri prezentizmu, kljub slabemu počutju in bolečinam, na dolgi rok poslabša zdravstveno stanje posameznika in s tem dvigne stroške zdravljenja. Da so stroški prezentizma "realni in visoki ter so primerljivi ali celo višji od stroškov absentizma", sta pokazali tudi dve slovenski raziskavi; ena se je nanašala na ekonomsko breme migrene, druga je preučevala prezentizem med izvajalci zdravstvene nege.

Največje žrtve: bolni

Iz vsega, kar je navedeno, je tako jasno, da se tako prezentizem kot absentizem kažeta kot resna družbena izziva, ki terjata sistemski pristop vseh, ki ju zadevata, za njuno obvladovanje in ne ad hoc posamičnih rešitev.

"Že dolgo poudarjam, da so pošteni zaposleni največje žrtve neupravičenih odsotnosti. Zato potrebujemo uravnotežen pristop, jasna pravila, dosleden nadzor in hkrati vlaganje v zdravo delovno okolje, kjer bolniška ostane to, kar je bila mišljena - varovalka za bolne, ne pa ugodnost za iznajdljive," je dejala detektivka Škrabar Damnjanovič, med drugim avtorica prispevkov o bolniških zlorabah. Zdravnica Nena Kopčavar Guček je rekla, da je nesmiselno zaostrovati, saj so nadzorniki zaznali zlorabe pri treh odstotkih tistih, ki so jih preverili. "To pomeni, da je 97 odstotkov dejansko bolnih in je bolniški stalež za njih upravičen."