Menu Item
Kanada je v zgolj nekaj letih prehitela Nizozemsko in postala država z največjim letnim številom primerov medicinske pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Profesor iz Vancouvra za rubriko Poglobljeno na N1 opozarja na "čuden" razvoj dogodkov in svari, da kanadska ureditev predstavlja veliko grožnjo invalidom.
Kanadska vlada je evtanazijo in pomoč pri samomoru legalizirala leta 2016, kot odziv na sodbo kanadskega vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da je prepoved pomoči pri samomoru v nasprotju s kanadsko listino o pravicah in svoboščinah.
Tožnica Kay Carter razsodbe v tožbi, ki jo je vložila leta 2011, sicer ni dočakala. V njenem imenu je razglasitev pričakala njena hči Lee Carter (na spodnji sliki).
Že v prvem letu se je za to možnost odločilo več kot tisoč ljudi. Leta 2021 (zadnje dostopno poročilo) je bilo primerov že več kot 10 tisoč, največ od vseh držav z uzakonjeno pomočjo pri končanju življenja.
Javno mnenje je ureditvi naklonjeno, čeprav se pojavljajo kontroverzni primeri, ki dvigujejo veliko medijskega prahu. Lani je denimo odmeval primer Alana Nicholsa, ki je trpel za depresijo, kot razlog za evtanazijo pa je navedel zgolj – izgubo sluha.
Kanadska vlada je sicer že letos nameravala pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja razširiti tudi na ljudi z duševnimi motnjami, vendar so zaradi pozivov stroke k previdnosti uveljavitev tega določila nato prestavili na prihodnje leto. Tudi javno mnenje je pri tem vprašanju mnogo bolj razdeljeno kot pri končanju življenja zaradi drugih bolezni.
Ta konec tedna v rubriki Poglobljeno o pomoči pri končanju življenja objavljamo dosje iz petih člankov. Preberite še:
BOJ ZA DOSTOJNO SMRT V SLOVENIJI: O čem teče razprava, kakšni so osnovni pojmi, kakšni argumenti …?
INTERVJU Z DDDR. PLETERSKIM: “Če ne bi imel očeta, ki je prosil, naj ga pustijo izkrvaveti …”
POGOVOR S TATJANO KOCIJAN: “Zame je pomembno življenje, ne životarjenje”
“Evtanazije ni mogoče zadržati v škatli”
Dr. Timothy Stainton je profesor na fakulteti za socialno delo Univerze Britanske Kolumbije v Vancouvru in direktor Kanadskega inštituta za vključenost in državljanstvo. Je strokovnjak za vprašanja invalidov in velik kritik kanadskega sistema pomoči pri končanju življenja.
“Nimam posebnega problema s t. i. paradigmatsko pomočjo pri samomoru,” nam je povedal v pogovoru prek videopovezave. “Ko nekdo ne želi živeti skozi zadnje tedne ali mesece svojega življenja, se mi to ne zdi sporno. Nimam moralnih ali verskih zadržkov. Me pa skrbi, da evtanazije ni mogoče zadržati v tej škatli z omejenim obsegom.”
Prvotni kanadski zakon o medicinski pomoči pri končanju življenja iz leta 2016 je vključeval določilo, da so do nje upravičeni zgolj bolniki, katerih smrt je razumno blizu (angl. reasonably forseeable).
Vendar je nato vlada po eni sami sodni odločitvi, ki je takšno ureditev razglasila za diskriminatorno, spremenila zakon in črtala pogoj razumno bližnje smrti. “Zelo hitro po sprejetju zakona smo začeli polzeti po spolzki strmini,” je zaskrbljen dr. Stainton.
Eden od kanadskih senatorjev je nato predlagal amandma k zakonu, ki je predvideval, da bi bili do pomoči pri končanju življenja upravičeni tudi tisti z duševnimi motnjami. “In amandma so kar sprejeli. Vse skupaj je skrenilo v popolnoma neobvladljivo smer.”
Raje smrt kot življenje v instituciji
Pogoj za upravičenost do evtanazije v Kanadi je, da bolnik trpi za slabim in nepopravljivim zdravstvenim stanjem. “Eno od čudnih kanadskih določil je, da pod to definicijo spada tudi invalidnost,” je opozoril dr. Stainton. “Če imate torej denimo cerebralno paralizo, pa sicer niste posebno bolni, lahko zaprosite za pomoč pri končanju življenja.”
Za to prošnjo pa se lahko odločite zaprositi iz povsem napačnih razlogov. “Več ljudi z invalidnostjo, ki so zaprosili za pomoč pri končanju življenja, je jasno povedalo, da so to možnost izbrali, ker bi bili sicer obsojeni na življenje v ustanovi,” je povedal dr. Stainton. “Za smrt se niso odločili, ker bi doživljali trpljenje, temveč zato, ker niso dobili ustrezne podpore v skupnosti.”
Invalidi so poleg tega med najbolj revnimi družbenimi skupinami, številni živijo v slabih razmerah. “In priča smo bili primerom, ko so ljudje zaprosili za smrt, ker si niso mogli privoščiti primerne namestitve.”
“Na površje prihaja diskriminacija invalidov”
Dr. Stainton je lani dvignil veliko prahu z izjavo, da je kanadski sistem medicinske pomoči pri končanju življenja “največja eksistenčna grožnja za invalide po nacističnem programu v 30. letih prejšnjega stoletja”.
Ob naši omembi te izjave je sicer nekoliko zavil z očmi. “Ta izjava me je za kak dan naredila slavnega,” se je nasmehnil.
“Ne verjamem, da obstaja kakšna zlobna zarotniška skupina, ki se želi znebiti invalidov,” nam je pojasnil. “Menim pa, da na površje prihaja diskriminacija teh ljudi v zahodni kulturi. Če bi na ulici spraševali ljudi, bi številni dejali, da bi raje umrli, kot pa bili invalidi. In ko enkrat obstaja način, da se to uresniči, je to zelo nevarno.”
Problem “aktivističnih” zdravnikov
Skrbi ga tudi po njegovem aktivistični odnos nekaterih zdravnikov do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. “Zahtevo za končanje življenja morata odobriti dva zdravnika, pri tem pa ni omejitve, koliko zdravnikov lahko obiščete za pridobitev dveh odobritev. Imamo skupino aktivističnih zdravnikov, ki so veliki zagovorniki evtanazije. Ena od njih je celo z letalom odletela v drugo mesto, ker nekomu ni uspelo dobiti podpisa dveh lokalnih zdravnikov.”
Na prvi pogled se zdi, je nadaljeval Stainton, da so na mestu ustrezne varovalke, a jih je po njegovih besedah smešno lahko zaobiti. “Ko je bil v veljavi še prvotni zakon, ki je kot pogoj za pomoč pri končanju življenja določal razumno bližnjo smrt, so nekateri zdravniki bolnikom preprosto svetovali, naj nehajo jesti. Ko so začeli stradati, je bila njihova smrt razumno blizu, zato so smeli zaprositi za evtanazijo.”
Ključna težava kanadskega načina ureditve
Eno ključnih težav kanadske ureditve profesor Stainton vidi v izenačenosti pomoči pri samomoru (bolnik zadnje dejanje izvede sam) in evtanazije (na željo bolnika usmrtitev izvede zdravnik) ter svobodni odločitvi bolnika, katero možnost bo izbral. Posledično več kot 95 odstotkov bolnikov izbere evtanazijo.
“Po mojem mnenju so ameriške zvezne države ravnale precej bolje. V ZDA je dopustna zgolj pomoč pri samomoru, evtanazija ni dovoljena.” Prisotnost zdravnika pri izvedbi samomora tam ni obvezna.
Kot je opozoril Stainton, v zvezni državi Oregon v ZDA ugotavljajo, da pomemben delež bolnikov, ki jim prošnjo za pomoč pri samomoru odobrijo, nato samomora nikoli ne izvede. “V Kanadi pa so primeri, ko bi si bolnik premislil in evtanazije ne bi izvedli, zelo redki. Na neki način pred zdravnikom vsi postanemo otroci in ga nočemo razočarati, če je že prišel in če je že vse načrtovano.”
Če se država odloča za uzakonitev pomoči pri umiranju, je po njegovem mnenju zato smiselno, da ljudem omogoči zgolj dostop do primernih učinkovin za izvedbo samomora.
“Menim, da je omejitev na samomor z medicinsko pomočjo dobra varovalka. Ljudje bi morali zadnje dejanje storiti sami. S tem tudi odstranite problem aktivističnih zdravnikov, ki evtanazijo pretirano romantizirajo.”
Nekateri bi sicer lahko ugovarjali, češ da si nekateri ljudje lahko želijo umreti, pa si zgolj ne upajo sami storiti tega koraka, je pripomnil dr. Stainton. “A vprašajmo se, v katero smer je v taki situaciji boljše narediti napako?”
Slovenski zakon predvideva več varovalk kot kanadski
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o katerem trenutno poteka razprava v Sloveniji, bi vseboval več varovalk kot kanadski zakon. Med drugim bi v nasprotju s Kanado v Sloveniji o ugoditvi prošnji za končanje življenja odločala posebna komisija, ki je v Kanadi ne poznajo.
Prav tako evtanazija in pomoč pri samomoru v slovenskem primeru ne bi bili enakovredni možnosti, med katerima bi bolnik svobodno izbiral. Evtanazija bi prišla v poštev zgolj v izjemnih primerih, ko bolnik samomora ne bi bil sposoben izvesti.
Bi bila pa tudi pri izvedbi samomora s pomočjo obvezna prisotnost medicinskega osebja, kar bi lahko predstavljalo pritisk na izvedbo.
Predlog slovenskega zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja izrecno izključuje pomoč pri končanju življenja v primeru akutne duševne motnje. Podrobneje o predlogu slovenskega zakona preberite v članku: Boj za dostojno smrt v Sloveniji.
Kakšne so ureditve v drugih državah, pa pišemo v članku: Boj za dostojno smrt: vse več držav omogoča pomoč pri končanju življenja.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
