Filmski ustvarjalec, antifašist, ki kino doživlja kot cerkev in stare sadne sorte kot zaklad

Odkar je v študentskih letih prijel v roke kamero, Gregor Božič za filme, ki jih ustvarja kot režiser ali pri njih sodeluje kot direktor fotografije, niza nagrade tako doma kot v svetu. Zadnja je nagrada Prešernovega sklada za dela, v katerih je uspel povezati dva svetova. Kot filmski ustvarjalec se je podpisal pod celovečerni film Zgodbe iz kostanjevih gozdov (2019) in kratki film Navadna hruška (2025), medtem ko je kot direktor fotografije sodeloval pri uspešnicah Mož, ki ni mogel molčati in Fiume o morte!.  Hkrati je strasten raziskovalec, zbiralec in negovalec starih sadnih sort. V Kojskem v Goriških Brdih je v sadovnjaku ustvaril gensko banko omenjenih sadnih sort in izdal tudi knjigo o njih. Z Božičem, ki skozi svoje delo zrcali svoj pogled na svet, svojo filmsko pravljično estetiko in etični odnos do sveta nasploh, sem se pogovarjala o ustvarjanju filmov, njihovi sporočilnosti, pomenu nagrad, kdaj ponujenemu projektu reče "ne", starih filmskih mojstrih in mladi generaciji slovenskih ustvarjalcev, vlogi umetne inteligence v filmski umetnosti ... Nisva mogla niti mimo antifašizma, ki je zaznamoval okolje, v katerem je odraščal in v katerem z občasnimi skoki v tujino biva. In ki ga je izoblikovalo v človeka in umetnika, kot je danes. Drevesih, ki živijo svoja življenja, čaščenju sadja na Japonskem ter izgubljanju odnosa do narave. Navkljub časovni stiski - ko berete ta intervju, je že na poti na Japonsko v iskanju primernih kadrov in igralcev za svoj novi igrani film - si je Božič za pogovor vzel kar dve uri, v katerih sem ga, kljub turobnemu in deževnemu vremenu tudi v Novi Gorici, kjer sva se srečala, kar nekajkrat spravila v smeh. S svojimi vprašanji, seveda. Preberi več