Menu Item
Slovenske osnovne šole lahko otrokom, ki se športno udejstvujejo in se udeležujejo tekmovanj, na predlog staršev podelijo status perspektivnega športnika. Ta status jim prinese določene ugodnosti, kar zadeva opravičevanje odsotnosti od pouka, praviloma pa dobijo tudi pravico do napovedanega spraševanja. Če je včasih veljalo, da je status športnika izjema, ki sta je deležna en ali dva učenca v razredu, se danes na nekaterih šolah dogaja, da je učencev s statusom tudi več kot polovica razreda. Ohlapna zakonska določila spodbujajo izkoriščanje sistema za pridobitev prednosti pri zasledovanju učnega uspeha. "Normalni" otroci brez posebne obravnave postajajo deprivilegirana manjšina.
Starši, ki želijo otroku urediti status perspektivnega športnika, morajo od njegovega kluba pridobiti potrdilo o obsegu otrokovih treningov in tekmovanj. “V zadnjih letih opažamo porast izdaje potrdil, tudi pri otrocih, ki trenirajo 2–3-krat tedensko,” nam je povedala Barbara Frelih, sekretarka v Plavalnem klubu Ilirija. “Razlog za prošnjo za izdajo potrdila je ta, da večina v razredu ima status in je potem tista manjšina otrok brez statusov vedno na udaru pri nenapovedanem spraševanju.”
V članku so uporabljene zgolj simbolne fotografije otrok med športnimi aktivnostmi.
Status prinese pravico do prilagoditve šolskih obveznosti
Zakon o osnovni šoli določa, da lahko status učenca perspektivnega športnika pridobi “učenec, ki je registriran pri nacionalni panožni športni zvezi in tekmuje v uradnih tekmovalnih sistemih nacionalnih panožnih zvez”. Pridobitev statusa predlagajo starši, šola pa ga odobri na podlagi prejetih dokazil.
Učenec s statusom ima pravico do prilagajanja šolskih obveznosti. Te pravice v zakonu sicer niso podrobneje določene, praviloma pa vključujejo več dovoljenih izostankov od pouka in napovedano ustno preverjanje znanja.
Večina imetnikov statusa perspektivnega športnika je učencev zadnje triade osnovne šole, saj zakon o športu za registracijo športnika določa starost najmanj 12 let, le izjemoma pa tudi za mlajše. Zakon o športu, sprejet leta 2017, celo določa, da ima športnik “pravico do prilagoditve šolskih obveznosti”.
Vsi statusi
Poleg statusa perspektivnega športnika, ki je najbolj množično izkoriščan, lahko učenci pridobijo tudi status perspektivnega umetnika. Pogoj je, da se udeležujejo državnih tekmovanj s področja umetnosti.
Obstajata pa še statusa vrhunskega športnika in vrhunskega umetnika. Pogoj za njuno pridobitev je športni dosežek mednarodne vrednosti ali doseganje najvišjih mest in nagrad na področju umetnosti.
Status športnika kot izjema, ne pravilo
Status športnika v osnovni šoli je bil prvotno zamišljen in uporabljan kot izjema za učence, ki zaradi povečanega obsega treningov in tekmovanj težko sproti izpolnjujejo vse šolske obveznosti. “V moji mladosti smo bili v razredu dva do trije učenci s statusi, pri čemer smo imeli po osem treningov na teden, tudi zjutraj z zamujanjem v šolo, vsak drug vikend pa tekme,” se spominja Barbara Frelih. “Status nam je prišel res prav, da smo si preostali čas organizirali za pripravo na šolo. Upam, da danes takih športnikov ne enačijo s tistimi, ki trenirajo le po tri ure na teden.”
Koliko otrok ima danes status športnika?
Natančnega podatka, koliko osnovnošolskih otrok ima status perspektivnega športnika, ni mogoče pridobiti. Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje namreč teh podatkov ne spremljajo. “Ministrstvo teh podatkov ne zbira, imajo jih osnovne šole,” so nam odgovorili.
Številke so od šole do šole precej razlikujejo. Vprašanje, kolikšen delež njihovih učencev v tretji triadi ima status perspektivnega športnika, smo poslali številnim šolam. Odgovorov z vseh nismo prejeli. Pri šolah, ki so nam poslale odgovor, se delež giblje od 4 do 17 odstotkov.
Po podatkih Olimpijskega komiteja Slovenije je osnovnošolcev v zadnji triadi, ki so registrirani kot športniki, približno po 6 tisoč na generacijo, kar predstavlja približno 30 odstotkov vseh otrok v generaciji.
Popolnega pregleda nad situacijo nima nihče.
Vsak šola statuse podeljuje po svoje
Merila posameznih šol pri podeljevanju statusa perspektivnega športnika se precej razlikujejo. Nekatere strogo sledijo dikciji zakona in status podelijo vsakemu učencu, ki izpolnjuje zakonske pogoje, tudi če njihova obremenitev s športom ni tolikšna, da bi status resnično potrebovali.
“S svojim internim pravilnikom sledimo zakonu,” nam je povedal Žarko Tomšič, ravnatelj ljubljanske osnovne šole Poljane. “Lahko bi tudi zapisali dodatne pogoje, vendar se vedno lahko najde kdo, ki bi se na to obesil, zato tega ne počnemo.”
Vlog za status športnika je vedno več, je povedal. “Zagotovo so vmes taki, ki tega ne potrebujejo.”
Ključni interes: napovedano spraševanje
“Praktično vsak, ki za status perspektivnega športnika zaprosi, status tudi dobi,” nam je odpisala Maja Mehle, ravnateljica ljubljanske osnovne šole Prule, v kateri za pridobitev statusa veljajo osnovni zakonski pogoji. Nima pa občutka, da bi se število dodeljenih statusov na njihovi šoli povečevalo. “Vedno je bilo nekaj (oz. veliko) teh učencev, ki so si status želeli. Želijo ga pridobiti izključno zato, da bi imeli napovedano ustno ocenjevanje.”
Ob tem pa je opozorila, da je šola tista, ki v dogovoru, ki ga morajo podpisati starši, opredeli prilagoditve, ki veljajo za posameznega učenca s statusom. “Torej ni nujno, da imajo vsi, ki imajo status športnika, tudi napovedano ustno ocenjevanje znanja. Pri tem je šola avtonomna.”
Omejevanje statusov na lastno pest
Številne šole so zaradi prepričanja, da so zakonski pogoji preveč ohlapni, v svoje interne pravilnike vnesle dodatne pogoje o tedenskih obremenitvah s treningi in tekmami.
Osnovna šola Maksa Durjave v Mariboru ima v svojem pravilniku zapisano, zakaj so pogoje dodatno zaostrili. “Šola omejuje minimalen obseg treninga na 8 ur tedensko, ker je uveljavljanje statusa perspektivnega športnika posebnost, ki omogoča vrhunskim športnikom prilagajanje šolskih obveznosti. Nekateri učenci so registrirani pri panožni zvezi in imajo treninge dvakrat tedensko po 1,5 ure ali še manj. Po strokovni presoji učiteljskega zbora ti učenci ne potrebujejo ugodnosti, ki izhajajo iz pravilnika o prilagajanju šolskih obveznosti.”
Na ljubljanski osnovni šoli Kolezija status omejujejo na učence s treningi najmanj štirikrat tedensko ali v skupnem obsegu najmanj 4,5 ure. “Menim, da bi bilo prav, da bi imeli takšen pravilnik oblikovan na ravni države, saj bi le tako lahko zagotovili, da ne bi prihajalo do razlik med šolami širom Slovenije,” meni ravnateljica Nina Triller.
“Naredili smo red”
“Pravila o prilagajanju šolskih obveznosti za perspektivnega mladega športnika so žal le še eno od sistemsko neurejenih področij, ki dopuščajo ’avtonomijo’ šolam, komu in kolikim podeliti status,” nam je na vprašanja odpisala Mirjana Kolenko, ravnateljica osnovne šole Lava v Celju.
Pred leti so se po njenih besedah na šoli tudi sami spoprijemali s težavo, da so želeli starši množično uveljavljati status za svoje otroke. Zato so se po številnih posvetovanjih odločili, da bodo pogoje dodatno zaostrili. Status lahko pridobi otrok, ki ima treninge najmanj štirikrat tedensko po najmanj dve šolski uri strnjeno.
“Zagotovo je to v prid otrokom, ki jim mora biti osnovna šola prva skrb,” meni ravnateljica Kolenko.
“Naša pravila so še vedno zelo v redu in jih vsi spoštujejo. Lahko rečem, da nimamo težav in da smo prav z zaostrenimi pogoji naredili potreben red, zmanjšali število učencev s statusi in se z jasno določenimi pogoji izognili subjektivnim odločitvam pri podeljevanju statusa.”
“Posebne statuse bi bilo treba ukiniti”
“Posebne statuse za učence z dodatnimi obremenitvami bi bilo treba ukiniti, ker so se razrasli prek vseh meja,” je bila po telefonu ostra Mojca Mihelič, ravnateljica ljubljanske osnovne šole Danile Kumar, sicer tudi predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije. “Od približno tisoč otrok na naši šoli jih je imelo pred leti status športnika v povprečju dobrih 20. Lani je bilo takih 49. Letos jih je že 100.
Na šoli so v interni pravilnik zapisali dodatno omejitev, da mora biti učenec za pridobitev statusa športnika obremenjen najmanj 10 ur tedensko po uradnem razporedu treningov in tekmovanj. “Vendar je ta potrdila ali prelahko pridobiti ali so slovenski učenci res izjemno obremenjeni z izvenšolskimi dejavnostmi. Nekateri klubi žal izdajajo tudi lažna potrdila o obsegu treningov in udeležbi na tekmovanjih.”
Opozorila je še na eno možnost prevare. “Izpolnjevanje pogojev preverjamo samo enkrat letno. Če učenec med letom preneha trenirati in nas o tem ne obvesti, lahko še vse leto uživa ugodnosti posebnega statusa.”
Šole ne smejo postavljati dodatnih pogojev?
Iz odgovorov, ki so nam jih poslali z ministrstva za vzgojo in izobraževanje, izhaja, da šole pogojev za pridobitev statusa perspektivnega športnika sploh ne bi smele zaostrovati na lastno pest.
“Zakon o osnovni šoli šolam nalaga sprejetje internih pravil, v katerih podrobneje opredeli postopek za pridobitev statusa in prilagajanje šolskih obveznosti. Interno urejanje postopka za pridobitev statusa pomeni le podrobnejše predpisovanje načina uveljavljanja te pravice in njeno izvedbo, ne pa tudi, da lahko šole postavljajo strožje ali milejše pogoje od zakonsko postavljenih pogojev za pridobitev statusa.”
Zaostritev pogojev zavrnjena
Ministrstvo je sicer ob pripravi sprememb zakona o osnovni šoli, ki so bile sprejete februarja letos, predlagalo zaostritev kriterijev. Po njihovem predlogu šole ne bi več podeljevale statusov športnika ali umetnika, temveč bi na podlagi izkazanih potrdil in dosežkov učencu lahko omogočile prilagajanje šolskih obveznosti.
Pravico do tega bi imeli učenci zadnje triade, ki so “osvojili 1. do 3. mesto na državnem prvenstvu v individualnih športnih panogah oziroma so državni prvaki v kolektivnih športnih panogah”.
A ta določila so iz končne različice zakona izpadla. “V medresorskem usklajevanju žal ni bil dosežen konsenz o primernem obsegu kriterijev za dodelitev statusa, zato je bil predlog spremenjenega člena umaknjen iz nadaljnje obravnave,” so pojasnili na ministrstvu.
“Ne športni rezultati, pomembne so obremenitve”
Predlagani spremembi so nasprotovali pristojni za šport. Kot nam je povedal dr. Uroš Mohorič, direktor sektorja za šport na Olimpijskem komiteju Slovenije in predsednik Strokovnega sveta RS za šport, “kriterij ne bi smeli biti rezultati na tekmovanjih, temveč obremenitev posameznega športnika”.
Strinja pa se, da so potrebne spremembe. “Športne panoge so med seboj različne. Kriteriji pa so trenutno za vse panoge enaki.”
Da bi potrebovali več posluha za razlike med različnimi športi, poudarja tudi dr. Gregor Starc, profesor na Fakulteti za šport in dolgoletni vodja programa SLOfit, sistematičnega spremljanja telesnega in gibalnega razvoja šolajočih se otrok. “Povsem jasno je, da npr. treningi in tekme v alpskem smučanju pogosto zahtevajo, da otrok v šoli manjka velik del zimskega obdobja, na drugi strani pa nogomet, košarka, atletika, gimnastika, plavanje in večina drugih športnih panog, zelo redko povzročijo situacije, zaradi katerih otrok dejansko manjka v šoli.”
“Prilagajanje šolskih obveznosti prevečkrat služi kot potuha”
“Prav je, da imajo mladi športniki pravico do prilagoditve šolskih obveznosti, kadar za to obstaja dejanska potreba,” meni dr. Starc. “Seveda pa bi verjetno morali biti kriteriji nekoliko bolj določni, kot so trenutno, hkrati pa bi morala biti pravila, kakšne prilagoditve status športnika omogoča, enotna. Zdaj so namreč prepuščena samim šolam, kar pomeni, da kriteriji niso enotni in so s tega vidika nepravični.”
Sistemi, ki v Sloveniji omogočajo prilagajanje otrokovih šolskih obveznosti, v Sloveniji po njegovem mnenju prevečkrat služijo kot potuha. “Govorim tako o različnih podeljenih statusih kot odločbah za otroke s prilagojenimi potrebami, v številu katerih smo v Sloveniji resnično evropski prvaki.”
Starši bi morali zavzeti bolj odgovorno držo, je poudaril, in dobro premisliti, ali njihov otrok res potrebuje status športnika. “Če status športnika služi zgolj kot potuha in izkoriščanje pravic, ker jih izkoriščajo tudi drugi, je to slaba popotnica tako z vidika športa kot šole. Tudi moji otroci že celo otroštvo trenirajo in tekmujejo, so registrirani pri različnih športnih zvezah, najmlajši je državni prvak, a še nikoli nismo uveljavljali statusa športnika, ker za to ni bilo potrebe.”
Diskriminacija “navadnih”
Ob množici različnih statusov in odločb, ki zahtevajo prilagoditev načina ocenjevanja, se učenci brez posebnosti pogosto znajdejo v deprivilegirani manjšini. “Nekatere šole problem diskriminacije ’navadnih’ učencev brez katerega od statusov ali odločbe rešujejo tako, da tudi zanje uvajajo napovedano ustno preverjanje znanja, torej za vse učence šole,” je dejala Mojca Mihelič.
Po mnenju dr. Katje Jeznik z oddelka za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski filozofski fakulteti je tak način tudi najprimernejši. “Zagovarjam, da bi moralo biti tako ustno kot pisno ocenjevanje v celoti napovedano za vse učence. V resnici gre pri ‘nenapovedanem ocenjevanju’ pogosto žal še vedno za logiko razumevanja ocenjevanja kot sredstva discipliniranja, kar je z vidika sodobnih pogledov na vzgojo in izobraževanje vsekakor strokovno nesprejemljivo.”
Za Mojco Mihelič pa bi bila takšna rešitev zgrešena. “S tem že v osnovno šolo uvajamo fakultetni način, ki za otroke ne more biti primeren, saj se še niso naučili učiti, razvitih še nimajo mnogo različnih veščin, ki jih pridobijo med obveznim šolanjem. Sama sem nenapovedano spraševanje sovražila, a me je prisililo, da sem poslušala pri pouku in se sproti učila. Tako znanje je veliko kvalitetnejše, predvsem pa trajnejše in bolj poglobljeno kot učenje ‘za trenutek nastopa pred učiteljem’.”
***
Po objavi članka je uredništvu pisal Ivan Lorenčič, legendarni ravnatelj II. gimnazije Maribor. Njegovo mnenje objavljamo v celoti: “Z zanimanjem sem prebral objavo Staša Zgonika o statusih športnikov v šolah. Navedeno je, da je eden glavnih razlogov za pridobitev pravica do napovedanega spraševanja Na II. gimnaziji Maribor, kjer sem bil ravnatelj, smo pravico do napovedanega spraševanja uvedli že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja in jim omogočili prijaznejšo šolo. Na ta način je tudi ta razlog za pridobitev statusa odpadel. Takšno rešitev poznajo tudi nekatere druge srednje šole.”
Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?
Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje