"Upanje zahteva pogum"

Kaj nas uči jata? Zakaj se ločujemo? Kaj nas lahko zbudi iz uspavanosti? Zakaj se je treba boriti za resnico? Kako pomembno je narediti to, kar je prav? Režiser Žiga Divjak odgovarja na vprašanja o resničnosti, odru in možnosti sprememb.

V pogovoru Žiga Divjak pretresa nasilno realnost, v kateri živimo, in možnost sprememb. Možnost, da čutimo in govorimo o tem. Z njim se pogovarjamo o okolju, ločitvah, ljubezni, vranah, osredotočenosti, neznosni vročini in vsem vmes. Vsem, kar daje na oder. Govori tudi o tem, da je treba v življenju, na katerikoli poziciji že smo, delati to, kar je prav. “Upanje zahteva pogum,” pravi. Poslušajte ga v pogovoru na vrhu strani.

Pogovor lahko, tako kot vse druge podkaste s Suzano Lovec, poslušate in se nanje naročite tudi na platformah APPLE PODCASTS, SPOTIFY, SOUNDCLOUD, CASTBOX in DEEZER. Prav tako so za vas naši podkasti dosegljivi na YouTubu, Metroplayu in Eonu. Vsi N1 podkasti s Suzano Lovec so zbrani tudi na naši podstrani Podkast.

Žiga Divjak svet in čas, v katerih živimo, opiše takole: “En podaljšan trenutek policista, ki sloni s kolenom na Georgeu Floydu, ki kriči: Ne morem dihati. Zdi se mi, kot da vsi živimo en takšen podaljšan trenutek ne-morem-dihati, a je toliko upočasnjen in razširjen, da se ga ne zavedamo.”

Občutek, da se nič ne da? Živimo radikalno realnost

V eni uri pogovora o tem času in družbi govorimo prek njegovih predstav. Govorimo o podnebni krizi in nasilju, o medosebnih odnosih in odnosu ljudi do živali … Sam pravi, da si seveda za vsako predstavo želi, da bi spremenila svet, a da če bi umetnost presojal samo skozi prizmo, ali bo spremenila svet ali ne, bi na neki način nehal verjeti v umetnost.

žiga divjak — Žiga Divjak (Foto: Uroš Kokol/N1)

Divjak poudarja potrebo po senzibiliziranju in govori o potencialu, ki ga ima ta za spremembe. “Na neki način smo ujeti in imamo občutek, da nič ne moremo narediti. A do kod vztrajati v tem občutku, da se nič ne da? In kdaj bo treba začeti odločnejšo bitko in zahtevati neke spremembe?” Bolj radikalne spremembe? “Ne vem, ali so to radikalne spremembe. Mislim, da je radikalno to, kar zdaj živimo,” odgovarja Divjak.

Jeseni so v Mladinskem gledališču začeli igrati predstavo Jata, ki se ukvarja z iztrebljanjem jate priseljenih vran na Nizozemskem, ki kaže naš odnos do drugih bitij, a v njej so tudi jasne paralele za človeški svet. Spomladi pa bo v SNG Nova Gorica predstava Anhovo. Režiser v pogovoru pojasni, kaj imajo skupnega odstreljene vrane na Nizozemskem in azbestoza v Sloveniji.

Kdaj dvojina ne preživi?

Pogovarjamo se tudi o medosebnih odnosih in vzrokih za ločitev, saj so tema predstave Zakaj sva se ločila (igrajo jo v Mestnem gledališču ljubljanskem, režiral jo je Divjak, tekst je napisala njegova partnerica, s katero sta tudi sicer znan ustvarjalni tandem, Katarina Morano, v njej pa igrata Jana Zupančič in Matej Puc). “Vse nesrečne družine so nesrečne na enak način,” bi lahko o tej predstavi parafrazirali Tolstoja. Predstavi o mimobežnih življenjih, hiranju dvojine. In strahovih.

“Ali so ljudje, ki ne razumejo strahov eden drugega, lahko skupaj? Lahko tak par preživi?” med drugim vprašamo Divjaka. “Ne vem,” iskreno odgovori. “A ena zanimiva stvar se zdaj ob ponovitvah te predstave dogaja. Veliko ljudi ob teh strahovih (ki jih čuti ženski lik v predstavi, op. a.) reče: Ah, sem mislil, da sem s temi strahovi jaz nekaj posebnega …” Divjaku se zdi, da so strahovi stvar, o kateri ne zmoremo zares spregovoriti, kar povzroča tesnobo. Občutki, ki niso izrečeni, se potem preobražajo v nekaj drugega in jih pari zato še težje razrešujejo. Ne bi se smeli vedno obnašati, kot da smo heroji, govoriti bi morali o svojih strahovih in ranljivostih …

Nekaj Divjakovih misli: inspiracija, spremembe in bitja, ki niso človek

O OKOLJSKI KRIZI: “V tej okoljski krizi, v kateri smo tako zelo izgubljeni, vidim, da je mogoče neka pot k boljši prihodnosti ta, da preprosto začnemo resno jemati druga bitja, s katerimi si delimo svet. Da razvijemo senzibilnost, da jih opazimo. Da nehamo videti zgolj človeško zgodbo kot tisto, ki si zasluži prostor na tem svetu.”

O KRIVIČNOSTI IN DEPRIVILIGIRANIH: “Bolj kot videti pozicijo žrtve, me zanima, kako videti v ljudeh soborce. To so zgodbe izjemno pogumnih ljudi, ki jih je sistem, v katerem smo, tudi usodno zaznamoval, ampak zadaj za tem vidiš tudi neskončen pogum in borbo, ki je ob tem, da govorimo o krivičnosti in nepravičnosti, lahko tudi inspirativna zgodba.”

O MOŽNOSTI SPREMEMB: “Moramo prevzeti odgovornost za svoje delovanje tudi v situacijah, ki si jih nismo sami izbrali, tudi ko mi nismo tisti, ki diktirajo pravila igre. Na koncu dneva lahko vsak posameznik na določeni poziciji naredi veliko večje spremembe, kot si predstavlja. Včasih samo s tem, da je. Da je zvest temu, kar začuti ob določenih stvareh, ne pa da zgolj slepo sledi.”

Celoten pogovor si oglejte v posnetku na vrhu strani.