Kako je Tito ugrabil božič

Božič in novo leto sta bila skozi vse 20. stoletje priložnosti za praznovanje. Praznovanje je bilo živo – kolikor so dopuščale okoliščine – celo med vojnama. A čas po drugi svetovni vojni, čas socialistične Jugoslavije, je prinesel pomembne spremembe. Oblast je začela uvajati nove rituale in z njimi skušala nadomestiti stare – posebej preko otrok.

"Vsak sistem vpliva na delovanje družbe in vpeljuje praznike, s pomočjo katerih širi svojo ideologijo in indoktrinira," je za tokratno rubriko Poglobljeno povedala Irena Ribič iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Če sta bila do konca druge svetovne vojne božič in novo leto razlog za slavje, druženje in dobro obložene mize in jima niti vojne razmere niso mogle do živega, se je po drugi vojni to spremenilo. Oblast je začela božič vse bolj preganjati iz javnega življenja in uvajati nov praznik, novo leto.

Drevesca v prodajo po 26. decembru

"Takoj po vojni se božič še lahko praznuje," je pojasnila Ribič. "Otroci so prosti od 23. decembra do 2. januarja. Starši so za božič lahko doma, a tega dopusta nimajo plačanega." Maršal Tito je v enem od svojih govorov leta 1947 kritiziral delavce, ki zaradi "raznih praznikov" niso prihajali na delo. Posebej se je obregnil ob vernike, ki, četudi so imeli pravico do verskega prepričanja, pustijo delo, čim jim "duhovniki pozvonijo na zvonce", je leta 1988 v članku Novo novo leto zapisala Lydia Sklevicky, takrat zaposlena na Inštitutu za etnologijo in folkloristiko v Zagrebu. Leta 1952 je bil božič dokončno izbrisan z državnega koledarja.

"Izgon božiča iz javne sfere je utrdil vzpostavitev nekega drugega tipa monopola," je še zapisala Sklevicky in poudarila, da proizvodnja pomena pripada nosilcem družbene moči. "Vsi drugi konkurenčni proizvajalci pomena so morali (takrat) odstopiti. Božič je kljub svoji tradiciji vendarle spadal v domeno zelo dobro organizirane hierarhije s tisočletno tradicijo, ki je bila v danem političnem trenutku dojeta kot potencialno najtrdovratnejša sila proti tedanji ureditvi."

Božič se je torej premaknil v zasebno sfero. Četudi je bil takrat prepovedan, so ga praznovali praktično vsi, je dejala Ribič. Oblast začne poudarjati praznovanje novega leta, ki že takrat postane dvodnevni praznik. Božično drevo nadomesti novoletna jelka. Da bi preprečili slavljenje božiča, drevesca začnejo prodajati šele po 26. decembru.

Novo leto, eden od novih osrednjih praznikov v letu, prinese veliko dela – od promocije do organizacije množičnih praznovanj. Osrednjo nalogo sprva prevzame Antifašistična fronta žensk (AFŽ), leta 1953 pa na novo ustanovljena Zveza prijateljev mladine Slovenije. Nov praznik se začne v prvi vrsti uvajati preko otrok.

Veliko praznovanje novoletne jelke - in kritike o razsipnosti

Ključni element "novega novega leta" je bilo namreč praznovanje novoletne jelke, ki je bilo namenjeno otrokom. Prvo tovrstno praznovanje v povojni Jugoslaviji je bilo organizirano v Ljubljani konec leta 1947 in v prvih dneh 48. "S tem je oblast želela iz javnega prostora izriniti versko obarvani praznovanji Miklavževega in božiča ter s tema praznovanjema povezana obdarovalca, Miklavža in Božička oz. Jezuščka, ki je bil takrat nevidno bitje. Nadomestiti so ju želeli z dedkom Mrazom," je pojasnila dr. Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja.

Prvo praznovanje novoletne jelke se je tako začelo 31. decembra na Kongresnem trgu. Veliko zbrano množico je tam nagovoril Fran Albreht, predsednik mestnega ljudskega odbora in prvi povojni ljubljanski župan, ki je dejal: "Igrajte se in bodite veseli! /…/ Dnevi novega leta so vaši dnevi, dragi moji pionirji!" Praznovanje se je v prvih dneh novega leta nadaljevalo v dvorani Tabor.

Velika dvorana je bila spremenjena v gozdno jaso, kjer je bilo med smrečicami mogoče najti nagačene medvedke. Organiziran je bil bogat kulturni program: predstave tedanjega narodnega gledališča, baletne predstave, nastopi opernega gledališča, nastopi telovadcev, igral je orkester Slovenske filharmonije. Za zabavo je skrbel Pavlihi podoben ugankar, otroci pa so za pravilno rešene uganke dobili jabolka in sladkarije. Med smrekami je bil tudi tabor, kjer so partizani s puškami in brzostrelkami pripovedovali o svojih vojnih doživetjih. "To je bila ogromna prireditev," je povedala Židov.

Kot prva tovrstna prireditev je takrat zbudila veliko zanimanja, v naslednjih letih pa se je začela širiti v druge kraje po Sloveniji in tudi po Jugoslaviji. Vsi sicer niso bili zadovoljni, je v članku zapisala Židov; iz vrst nasprotnikov novega praznovanja je bilo namreč slišati pritožbe zaradi "razmetavanja" denarja, saj naj bi samo za dekoracijo Tabora in Kongresnega trga porabili več kot dva milijona dinarjev in delovno silo, ki da je bila bolj potrebna drugje.

Prihodnje leto je oblast, ki je po vzoru uspešne novoletne jelke v Ljubljani želela praznovanje razširiti tudi po drugih krajih, pripravila posebna navodila za organizacijo teh dogodkov. Konec leta 1948 se je prvič pojavil dedek Mraz. V govoru na Kongresnem trgu je otroke pozval, naj posnemajo svoje starše, ki se borijo za boljšo bodočnost svojih otrok. Kot je pojasnila Židov, je predvsem na začetku dedek Mraz otrokom pogosto pripovedoval zgodbe o življenju partizanov in njihovih borbah, jim razlagal o socialistični domovini in prinašal pozdrave od maršala Tita. Prinašal jim je sporočilo, da jim ta najlepši dan v letu poklanja nova ljudska oblast, je še dejala Židov.

Objavili primere govorov za dedke Mraze

Ob tem je poudarila, da so bile med večjimi mesti in podeželjem precejšnje razlike. V manjših krajih je bil program skromnejši, dedka Mraza, ki so ga v mestih upodobili profesionalni igralci, so na podeželju najpogosteje igrali učitelji. Marsikdo je bil v zadregi, kaj povedati v nagovoru otrokom. Zato so v Pionirskem listu celo objavili devet primerov govorov, ki so jih dedki Mrazi lahko uporabili na prireditvah. "Vsi niso bili rojeni igralci in niso nujno imeli občutka za otroke, tako da je bil to lahko kar problem," je komentirala etnologinja.

Najpomembnejša elementa teh otroških praznovanj sta bila obdarovanje in kulturni program. "Praznovanja so bile sprva namenjena pionirjem, a so se zelo hitro razširila še na predšolske otroke, pozneje tudi na srednješolce. Obdarovanja so bila na začetku simbolična, jabolka in sladkarije. Pozneje pa so se oblikovale tudi drugačne oblike obdarovanj – na primer, kolektivno so obdarovali pionirske odrede. Hitro pa so praznovanja dobila tudi socialno noto. Že konec 40. let so tako začeli obdarovati tudi socialno ogrožene: revnejše, otroke padlih borcev, sirote. Posebno pozornost so dobili otroci v bolnišnicah, sirotišnicah, otroci s posebnimi potrebami. Dedek Mraz je ponekod obiskoval celo stanovalce domov za starejše," je opisala Židov.

Novoletna jelka pa je imela še en pozitivni aspekt. Kot je pojasnila sogovornica, so te prireditve zaradi bogatega kulturnega programa spodbujale delovanje kulturnih društev in skupin, predvsem gledaliških in lutkovnih. Praznovanje novoletne jelke pa je spodbudilo tudi nastanek številnih literarnih, glasbenih in drugih del.

Razmišljali o ukinitvi dedka Mraza

Težave so se pojavile, ko so se odnosi med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo konec 40. let poslabšali. Takrat so razmišljali, ali je dedka Mraza smiselno ohraniti ali pa bi ga veljalo nadomestiti s kakšnim drugim likom. "A ugotovili so, da se je že toliko ’prijel’, da ga niso mogli kar ukiniti. Razumeti moramo, da so bili to povojni časi, veliko otrok je živelo zelo skromno ali celo v pomanjkanju. To, da so za novo leto dobili darila in nekaj za pod zob, jim je veliko pomenilo."

V začetku 50. let se je praznovanje novoletne jelke promoviralo kot družinski praznik. Leta 1952 je bil za družinsko praznovanje novoletne jelke določen poseben datum, 30. december. "Praznovanje novoletne jelke v družini naj bo zato v resnici praznik naše družine. Naj bo praznik veselih in srečnih družin. Ob njem naj postane naša družina notranje močno povezana in trdna skupnost, srečna in zadovoljna osnovna celica naše velike socialistične skupnosti, iz katere nam rastejo srečni ljudje in dobri državljani," so takrat zapisali v časopisu Slovenski poročevalec. Pozneje se je začela promocijska kampanja, ki je spodbujala, da se obdaruje vse družinske člane, ne le otroke. Novoletna jelka je tako postajala tudi praznik odraslih, je sklenila Židov.

Prepoved javnega praznovanja božiča se je sicer v prihodnjih desetletjih rahljala. Leta 1986 je Jože Smole kot predstavnik komunistične oblasti omogočil takratnemu ljubljanskemu metropolitu Alojziju Šuštarju, da je po radiu in televiziji izrekel božično voščilo, leta 1989 pa je božič prvič po letu 1952 spet postal dela prost dan.

Nove rituale pripeli na stare navade

Kako uspešna je bila uvedba novih ritualov ob koncu novega leta, pravzaprav kaže dejstvo, da dedka Mraza poznamo še danes, marsikdo pa za zimzeleno drevo, ki ga mnogi okrašujejo okoli božiča oziroma novega leta, še vedno uporablja izraz novoletna jelka.

Sklevicky je to učinkovitost pripisala dejstvu, da se je novi sistem ritualov pripel na ostanke preteklosti. Tudi Židov podobno piše, da če so se organizatorji sprva trudili, da bi se praznovanje novoletne jelke karseda razlikovalo od nekdanjih Miklavževih in božičnih praznovanj, so se kmalu začeli pojavljati elementi, ki so jih ljudje poznali od prej, le da so bili nekoliko drugače poimenovani. Tako so se na primer pojavili novoletni sejmi, ki so zelo spominjali na božične sejme. Nekatere prireditve novoletne jelke so bile zelo podobne miklavževanju. Podobnosti pa so bile tudi v datumih praznovanj – če se je praznovanje novoletne jelke sprva začelo na silvestrovo, se je pozneje začetek premikal vse bolj proti božiču.

Židov se je sicer strinjala, da tovrstna reapropriacija ni bila značilna samo za socialistično oblast, ki je vzela staro tradicijo, jo prikrojila in ji dala nov pomen. Podobno je namreč storilo prav krščanstvo, ki je božič določilo na dan praznovanja številnih predkrščanskih tradicij, povezanih z zimskim solsticijem in čaščenjem sonca.

Zaprt, ker je bil Miklavž

Vsi se z uvedbo novih praznikov in z njimi povezanih ritualov niso strinjali. Nekateri starši otrokom zato niso dovolili, da bi šli na praznovanje novoletne jelke, je povedala Židov. Predvsem na podeželju je ostajala živa tradicija slavljenja božiča, četudi samo v družinskem krogu. Ponekod so sicer tudi v obdobju, ko je bilo to že prepovedano, prirejali Miklavževe obhode. Židov je povedala, da je spoznala gospoda, ki je bil v tistem času zaprt, ker ga je policija prijela odetega v Miklavžev kostum.

Sklevicky je zapisala, da praznovanje novega leta v Jugoslaviji lahko razumemo tudi kot politični ritual z značilnimi funkcijami - med drugim tudi povezovalno. Jugoslavija je bila država več veroizpovedi. Praznik, ki ni imel verskih konotacij, je bil nekakšen skupni imenovalec različnih kulturnozgodovinskih tradicij.

Silvestrovanje z Mitom Trefaltom in hrano iz košare

Kaj pa silvestrovanja? Kdor si je lahko privoščil, je novo leto pričakal v hotelih, restavracijah in kavarnah, kjer se je jedlo, pilo in plesalo. A kot je povedala Irena Ribič, je bilo zaradi visokih cen tovrstno praznovanje večini nedostopno.

Med bolj priljubljenimi prizorišči je bilo od 50. let naprej Gospodarsko razstavišče. Tam so nastopale tedanje glasbene zvezde, igral Ansambel Bojana Adamiča.

V začetku 80. let naj bi v organizaciji sindikata silvestrovanje na Gospodarskem razstavišču postalo najcenejše v Ljubljani, je pred leti zapisal Dnevnik. Za ceno 1000 dinarjev naj bi obiskovalci leta 1987 dobili mizo ter program, ki ga je vodil Mito Trefalt, hrano pa so si prinesli kar s sabo. Praznovanj na prostem po besedah Irene Ribič ni bilo vse do konca osemdesetih.

V 60. letih je postalo priljubljeno silvestrovanje izven Ljubljane. Takrat se je razmahnil zimski turizem. Ljudje so se z novimi vzpenjačami vozili na Veliko Planino in na Vogel ter tam silvestrovali v sindikalnih kočah. Po drugi strani pa so takrat v Slovenijo začeli prihajati tujci, ki so radi silvestrovali v hotelih.

Javnost je v tistih časih pozorno spremljala, kje praznuje vrhuška - še posebej od 60. let naprej, ko politično elito spremljajo televizijske kamere. Kot je zapisala kustosinja Muzeja Jugoslavije Ana Panić, so posnetki Titovih silvestrovanj postali tako rekoč družinski dogodek, spremljala pa jih je vsa država. "Njegovo protokolarno osebje je skrbno pazilo, da je bil predsednik vsako leto v drugi republiki Jugoslavije in da je poleg zasebnega praznovanja z ženo in prijatelji obiskal tudi eno od množičnih javnih prireditev, se sprehodil po ulicah, se peljal z mestnim prevozom ter bil v tesnem stiku z ljudmi."