Ali velikokrat obupujete nad ravnjo razprave na družbenih omrežjih, nad sovražnimi komentarji pri razpravi o vedno istih temah, nad neskončnim ciklom žaljivk, zmerljivk in dezinformacij? Se vam ne zdi več vredno truditi za bolj civilizirano razpravo in ste raje tiho? Švedska novinarka je našla recept za spodbujanje kakovostne razprave na družbenih omrežjih, ki ga uporabljajo že v 18 državah. Algoritme, ki ljubijo sovraštvo, je mogoče pretentati, da bodo pomagali pri širjenju strpnosti.
“Ali kdaj razmišljate, da bi se vključili v pogovor, ko berete komentarje pod objavami na družbenih omrežjih, ali pa si želite, da bi se vključili tudi drugi? Bi si večkrat upali deliti svoje mnenje, če bi vedeli, da vas drugi pri tem podpirajo?”
Tako se začne nagovor na naslovni strani švedske Facebookove skupine #jagärhär (v prevodu #tukajsem). Njeno poslanstvo je kolektivno ukrepanje za izboljšanje kakovosti razprav na družbenih omrežjih, ki se pogosto utapljajo v greznici žaljivk in sovražnih zapisov.
Posnetek zaslona
Ko administratorji skupine zaznajo, da se je pod določeno objavo na Facebooku nabralo veliko število sovražnih komentarjev ali dezinformacij, ki demonizirajo posameznika ali določeno družbeno manjšino, na to opozorijo člane skupine. Ti nato začnejo objavljati svoje komentarje, v katerih skušajo z umirjenim tonom predstaviti drugo stran ali izraziti podporo napadenim. Komentarje opremijo s ključnikom #jagärhär. Drug drugemu komentarje tudi všečkajo in jim na ta način povečajo izpostavljenost, hkrati pa s tem zmanjšajo vidnost sovražnih komentarjev.
Vsi se morajo držati pravil objavljanja:
– Spodbudno se odzivajte in všečkajte kakovostne komentarje, da dvignete njihovo izpostavljenost in sovražne komentarje potisnete nižje.
– Izogibajte se odzivanju in odgovarjanju na sovražne komentarje, saj jim to povečuje izpostavljenost.
– Napišite, kar mislite, in mislite s svojo glavo. Zapomnite pa si, da kot člani #tukajsem nikoli ne širimo sovraštva, predsodkov, obrekovanj in govoric. Prav tako ne komentiramo slovnice ali načina pisanja drugih. Ostajajte pri dejstvih.
– Ohranite spoštljiv ton razprave. Nikoli ne bodite vzvišeni ali žaljivi. Z izbiro besed pokažite, da se zavzemate za transparentnost, spoštovanje in kakovostno razpravo.
Skupina, ki se opredeljuje za apolitično, ima danes šteje več kot 70 tisoč članov z različnimi političnimi nazori. Med moderatorji so tudi člani sedmih od osmih največjih švedskih političnih strank.
Ima pa tudi vse več posnemovalcev v drugih državah. V mednarodni mreži #iamhere je trenutno 15 skupin, ki delujejo v 18 državah in imajo skupaj približno 150 tisoč članov. Na leto izvedejo približno 10 tisoč “akcij”, kot pravijo svojim intervencijam proti sovražnim, žaljivim in zavajajočim objavam.
S prijaznostjo proti sovraštvu
Skupino #jägärhär je leta 2016, ko je Švedsko pretresala migrantska kriza, ustanovila tamkajšnja novinarka iranskega rodu Mina Dennert. “Moj osnovni cilj je bil zagotoviti konstruktivni glas v razpravi na družbenih omrežjih,” je povedala za N1. “Spremljala sem ljudi, ki so se v razpravah na družbenih omrežjih trudili nasprotovati lažem in sovražnemu govoru. Opažala sem, da so bili v svojem početju zelo agresivni, do te mere, da je bilo na trenutke skoraj nemogoče razločiti, kdo se v razpravi zavzema za pravo stvar, kdo predstavlja konstruktivno stran razprave.”
Mina Dennert/Jonatan Fernström
Prepričana je bila, da je potreben drugačen, bolj umirjen pristop. Sprva je skušala intervenirati sama, a je hitro tudi ona postala tarča sovražnih komentarjev, in ugotovila, da potrebuje podporo. Skupaj z 20 prijatelji je ustanovila Facebookovo skupino #jägärhär, ki je z uspešnimi “akcijami” hitro začela dobivati nove člane. S tem je uspešnost njihovih intervencij naraščala in opazili so jih tudi mediji, kar je še povečalo priliv novih članov.
Ko je denimo veriga švedskih veleblagovnic Åhlens v oglasu pred dnevom sv. Lucije, tradicionalnim švedskim praznikom luči, objavila fotografijo temnopoltega otroka s tradicionalno krono iz sveč, se je pod objavo vsul plaz sovražnih in rasističnih komentarjev o “protišvedskosti” fotografije.
Oglas švedske verige veleblagovnic Åhlens, na katerega so se vsuli sovražni komentarji
Člani #jägärhär so šli v akcijo. “Lepa slika. Lep napredek. Ljubezen za vse in nič tolerance do rasizma,” se je glasil eden od njihovih komentarjev, ki jim je sledilo še več podobnih, vsak z veliko všečki. Kljub temu da se je pod objavo nabralo več kot 200 sovražnih komentarjev, je objava dobila več kot 20 tisoč všečkov, poleg tega pa so med najbolj vidnimi komentarji prevladovala pozitivna sporočila. Skupina je v nekaj dneh dobila 10 tisoč novih članov.
“Nočemo se spuščati na raven trolov, nočemo jim dati pozornosti in veljave,” je dejala Mina Dennert. “Nikoli ne odgovarjamo na sovražne komentarje, raje napišemo svoje konstruktivne komentarje in jih z medsebojnim všečkanjem poskušamo spraviti na vrh komentarjev pod objavo – sovraštvo skušamo izriniti s konstruktivnimi sporočili.”
Na FB najbolj skrajne vsebine dobijo največji doseg
Širjenje sovraštva in zavajajočih informacij po Facebooku ter njihov škodljiv vpliv na družbo nista napaka v sistemu, temveč njegov ključni del. Kot je z internimi dokumenti, ki jih je dala na voljo novinarjem, lani razkrila nekdanja zaposlena pri Facebooku, žvižgačka Frances Haugen, se vodstvo Facebooka težave zaveda, a zaradi želje po večjih oglaševalskih prihodkih kljub temu ne ukrepa.
Žvižgačka Frances Haugen / Profimedia
“Algoritmi so bili zasnovani na način, ki sistematično povečuje vidnost vsebin, ki bodo bolj verjetno zadržale pozornost bralca in ga spodbudile h kliku, komentiranju ali deljenju,” je ta teden povedala v spletnem pogovoru, ki ga je organizirala slovenska iniciativa za digitalno vzgojo Vsak.si. “Vsebine, ki so razdvajajoče, neresnične ali škodljive, so pogosto tiste, ki pritegnejo največ pozornosti. To pa vodi v sistematično povečevanje vidnosti problematičnih vsebin. Najbolj skrajne vsebine dobijo največji doseg.”
Facebook sicer sodeluje z mrežo #tukajsem, skupaj pripravljajo razne delavnice, poročila. “Na Facebooku dela veliko prijaznih ljudi z dobrimi nameni. Vsaj za ljudi, s katerimi neposredno sodelujem, si to upam trditi,” je dejala Mina Dennert. “Nočem pa špekulirati o tem, kako razmišljajo v vodstvu podjetja. Vsekakor menim, da bi morale tehnološke platforme storiti več v boju proti spletnemu sovraštvu.”
Protest proti Facebooku v Londonu oktobra lani / Profimedia
Frances Haugen v prvi vrsti zagovarja pritisk na vodstvo Facebooka za bolj odgovorno in transparentno delovanje, na naše vprašanje, kako lahko uporabniki v trenutnih pogojih pripomorejo k bolj prijaznim družbenim omrežjem, pa je odgovorila, da se moramo predvsem vprašati, za kaj se pri tem zavzemamo. “Se želite zavzemati za sočutje, za empatijo ali se želite zavzemati za jezo? Facebookove algoritme poganja jeza, sovraštvo pa je najhitrejša pot do klika.”
Facebookov algoritem, ki nagrajuje in izpostavlja komentarje z veliko odzivi ter s tem pomaga pri širjenju čustveno nabitih in sovražnih zapisov, člani skupin #tukajsem s kolektivno akcijo obrnejo sebi v prid. “Raziskave kažejo, da se raven razprave v komentarjih pod objavami, kjer posredujemo, opazno izboljša, saj so ljudje po naši intervenciji najprej izpostavljeni našim konstruktivnim komentarjem, ne pa sovražnim, to pa vpliva tudi na njihovo dojemanje in ravnanje v razpravi,” nam je dejala Mina Dennert.
Številni ljudje so zaradi nizke ravni razprave na družbenih omrežjih raje tiho, četudi so zapisi povsem v nasprotju z njihovimi načeli in se jim zdi, da bi zahtevali odgovor. Eden pomembnih ciljev gibanja #tukajsem je tudi, da bi tem ljudem spet povrnili upanje v človeštvo, morda pa tudi pogum za vključitev v razpravo.
“Veliko ljudi zgolj bere komentarje, a se ne vključijo v razpravo,” je povedala Mina Dennert. “Podobno kot v fizičnem svetu. Več kot nas opazuje dogajanje, bolj se nam dozdeva, da bo že posredoval nekdo drug.”
Profimedia
Veliko ljudi si pri sebi misli, da sami ne morejo doseči spremembe v tonu razprave in da se ni vredno izpostavljati. Največja moč agresivnih in sovražnih komentarjev je prav v tem, da strpne in zmerne glasove odvrnejo od sodelovanja.
“Vsak racionalen glas je pomemben, vsako dejanje v podporo konstruktivni razpravi je pomembno. Spominjam se svojega prvega všečka. Skušala sem posredovati v zelo sovražno nastrojenem razdelku s komentarji, tako rekoč sama proti 200 trolom. In potem je nekdo všečkal moj komentar. V tistem trenutku sem se takoj počutila bolje, vedoč, da obstaja nekdo, ki me podpira.”
Zmanjšanje moči sovražnih zapisov
Način odzivanja na sovražne in žaljive zapise, ki ga uporabljajo člani #tukajsem, se je izkazal za izjemno učinkovito strategijo. Ne gre za to, da bi na ta način lahko ljudi, ki objavljajo sovražne zapise, spreobrnili in jih “civilizirali”. Niti ne gre za to, da bi jih s tem odvrnili od nadaljnje uporabe tovrstne retorike. Pravzaprav se z njimi ni treba ukvarjati.
“Gre predvsem za poskus vplivanja na širše občinstvo, ki na sovražne objave naleti med brskanjem po družbenih omrežjih,” za N1 pojasnjuje antropologinja dr. Cathy Buerger, vodja raziskav pri ameriški nevladni organizaciji Dangerous Speech Project, ki se ukvarja s problematiko spletnega sovraštva in je podrobno raziskala fenomen gibanja #tukajsem. “Osnovni cilj je preprečiti, da bi sovražni zapisi negativno vplivali na percepcijo občinstva, morda pa katerega od bralcev celo spodbuditi, da se tudi sam vključi v pogovor.”
Dr. Catherine Buerger / osebni arhiv
Številni se namreč, kljub temu da jih srbijo prsti, ne želijo odzvati zaradi strahu, da bodo še sami deležni napadov. “Izjemno težko je biti tisti, ki prvi poseže v razdelek s sovražnimi komentarji in se postavi na drugo stran. S tem se namreč izpostavite kot edini nasprotujoči glas, kar je že samo po sebi težko, prav tako pa vas to lahko naredi za tarčo. A takoj ko nekdo prebije led, je vsem ostalim lažje objaviti podobne komentarje. Veliko lažje je biti drugi, tretji ali četrti v vrsti.”
Poseganje v sovražno razpravo, za kar se je uveljavil izraz “protigovor” (angl. counterspeech), lahko po mnenju Cathy Buerger učinkovito spremeni razmerje med sovražnimi in konstruktivnimi komentarji pod objavami, ker številne druge, ki bi sicer ostali nemi opazovalci, opogumi, da tudi sami prispevajo k razpravi. “Sovražnega govora s tem ne boste odpravili in pregnali, a s spremembo razmerja med dostojnimi in nedostojnimi komentarji lahko vplivate na učinek sovražnih zapisov, saj ’razredčite’ njihovo moč.”
To kažejo tudi raziskave spletnih razprav. Če je uporabnik izpostavljen civiliziranemu diskurzu, bo tudi sam verjetneje uporabil takšen način govora in bo bolj pripravljen sodelovati v razpravi. “To kaže, da imajo lahko civilizirani udeleženci v razpravah na družbenih omrežjih večji vpliv na spletno okolje, kot si predstavljajo,” sta zaključili avtorici raziskave iz ZDA.
Raziskovalci z Univerze Heinricha Heineja v Düsseldorfu so preverjali, kaj se dogaja s komentarji pod objavami na Facebooku, ko se v komentiranje vključijo člani nemške skupine #ichbinhier s svojimi “racionalnimi, konstruktivnimi in vljudnimi” zapisi. Ugotovili so, da so tudi komentarji drugih, nepovezanih uporabnikov, ki sledijo, po intervenciji bolj umirjeni in tehtni.
Srečanje nemškega predsednika Franka-Walterja Steinmeierja s predstavniki skupine #ichbinhier / Profimedia
Ne spreobračanje neonacistov, temveč opogumljanje tihe večine
Strategija gibanja #tukajsem se zdi v odsotnosti strožje regulacije družbenih omrežij rešilna bilka za ohranjanje dostojne ravni razprave na spletu. Kaže nam – vsaj na primeru Facebooka – pot iz slepe ulice, v katero smo zašli v prizadevanjih za preprečevanje žaljivega in sovražnega govora na spletu. “Dolgo časa so nam govorili, da ljudi ni mogoče prepričevati z dokazovanjem netočnosti njihovih zapisov in navajanjem dejstev,” je dejala dr. Buerger. “In to drži: ljudje smo izjemno učinkoviti v zavračanju informacij, ki nasprotujejo našim prepričanjem.”
A iz tega po njenih besedah lahko sledi napačen sklep, da se ni vredno truditi z vključevanjem v razpravo, saj s tem neonacista tako ali tako ne boste spreobrnili. “A zdaj vidimo, da to niti ni pomembno. Spreobračanje neonacistov ni osnovni cilj posredovanja v razpravi, z najbolj skrajnimi pogledi se nam ni treba obremenjevati.” (grožnje in pozive k nasilju je seveda potrebno prijaviti op. a.)
Osredotočiti bi se morali na to, kakšen učinek bo neka intervencija imela na zmernejše občinstvo. “Če se bo vsaj kdo od njih zaradi našega posredovanja počutil malo bolj pogumnega, da se tudi sam vključi v pogovor, bo to pomenilo velik prispevek k bolj civilni razpravi.”
Številni “protigovorci”, s katerimi se je pogovarjala dr. Buerger, so začeli v spletnih razpravah dejavneje sodelovati šele po pridružitvi skupini #tukajsem. Šele kot člani kolektiva so se namreč počutili dovolj varno in zaščiteno v “tropu”, da so si upali poseči v razpravo sovražno nastrojenih komentatorjev. Vedeli so namreč, da jim bodo njihovi kolegi takoj priskočili na pomoč, če bi se znašli pod plazom sovraštva.
“Nikoli ne bo prišel čas, ko nam ne bo treba več dvigniti glasu”
Na Švedskem, kjer skupina #jägärhär šteje več kot 70 tisoč članov, se njihovo število ne povečuje več. Celotna mednarodna mreža pa še naprej raste. “V bolj ’zrelih’ skupinah, kot sta švedska in nemška, se je priliv članstva ustavil. Ker obstajamo že dolgo, nismo več tako zanimivi in ne dobivamo več toliko prostora v medijih,” je dejala Mina Dennert. “So pa ravno nedavno skupine zagnali v Estoniji in Španiji, tam je lepo opazovati priliv članstva.” O morebitnem zagonu projekta v Sloveniji za zdaj ni bila v stiku z nikomer.
Ravno uspešno internacionalizacijo svoje zamisli in svojega projekta pa si šteje za največji uspeh. “V vseh državah imamo enake probleme. Ljudje, ki jih napadajo troli, so sicer različni. V nekaterih državah nimajo toliko prebežnikov, zato pač napadajo Rome ali pripadnike LGBTIQ skupnosti, v nekaterih bolj vernih državah je lahko veliko mizoginije. A problem necivilizirane razprave na družbenih omrežjih je povsod enak, in res sem vesela, da lahko delimo našo rešitev.”
Mina Dennert / Catharina Fyrberg
Še vedno upa, da nekega dne projekt, kot je #tukajsem, ne bo več potreben, da bi se zmerni ljudje lahko tudi samostojno in v velikem številu vključevali v razpravo in s tem kljubovali širjenju sovraštva. Končni cilj projekta, nam je povedala Mina Dennert, je vsekakor v tem, da ne bi bil več potreben. “Nikoli ne bo prišel čas, ko nam kot posameznikom ne bo treba povzdigniti glasu in se odzvati, upam pa, da bo prišel čas, ko ne bomo potrebovali organizacije, ki ljudem pri tem pomaga. Si pa na začetku nisem mislila, da bomo po šestih letih še vedno obstajali in da nas bodo še vedno potrebovali.”
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!