"Vse, kar poči, je nesprejemljivo"

Dr. Ožbalt Podpečan (Egon Parteli/N1)

Pogovor z Ožbaltom Podpečanom, doktorjem veterine in vodjo Nacionalnega centra za dobrobit živali, o podpori prepovedi pokajoče pirotehnike, o izzivanju usode in tem, kako živalim pomagati ob pokanju. Kaj živalim pomaga in česa naj lastniki ob pokanju raje ne počnejo?

Ste vodja Nacionalnega centra za dobrobit živali, ki deluje pri Veterinarski fakulteti UL. Kakšno je vaše stališče do uporabe pirotehnike?

Pirotehnična sredstva, ki pokajo, so absolutno travmatična, ne samo za ljudi, ampak tudi za živali. In to brez izjeme. Vsa pirotehnična sredstva, ki proizvedejo pok, pri živalih povzročajo strah, stanje panike in šoka. Stremeti moramo k temu, da to pokanje omejimo, kolikor je mogoče.

Če mene vprašate, nimam nobenih težav s tem, da ga tudi popolnoma prepovemo. Absolutno sem za prepoved. Vse, kar poči, je nesprejemljivo, ne glede na to, ali gre samo za pok ali pa je zraven poka še svetlobni učinek.

Dokler je pokanje s pirotehniko še dovoljeno – kakšna so vaša priporočila za ukrepanje lastnikom prestrašenih živali?

Pri družnih živalih v urbanem okolju, ki so pokanju najbolj izpostavljene, je zelo pomembno, da se lastniki ustrezno odzovejo. Ravno pred kratkim sem bral raziskavo, po kateri skoraj polovica psov jasno kaže znake strahu pri pokanju. Na pok odreagirajo vsi, od lastnika pa je odvisno, kako zna psa pomiriti, kako mu zna preusmeriti pozornost.

Pomembno se mi tudi zdi, da se v času najbolj intenzivnega pokanja izognemo sprehodu. Če pa že, naj bo pes nujno na povodcu. Žival je v tistem trenutku sposobna zbezljati, ni nujno, da bo poslušala lastnika. In takrat lahko nastanejo nepredvidljive okoliščine, ki so lahko tudi usodne za žival ali ljudi okrog njih. Če se pokanje začne, ko smo s psom zunaj, ga je treba nujno dati na povodec, ne glede na to, če mislite, da svojo žival obvladate.

Ko smo v hiši/stanovanju, pa je smiselno zapreti vsa okna in spustiti zunanja senčila, kar že bistveno omeji intenziteto pokanja. Če se žival kljub temu ne umiri, pa obstaja več dodatnih možnosti. Enim živalim je dovolj, da imajo zatemnjen prostor, v katerega se lahko umaknejo. Lahko smo tudi ob njih, a nikakor ne smemo kazati vznemirjenosti, dajati moramo občutek, da je vse ok. Ne priporočamo pa, da lastniki živali jemljemo v naročje. Če je le mogoče, se obnašamo popolnoma umirjeno, morda začnemo kako igro in odvrnemo pozornost stran od poka.

Kaj pa zdravila za pomiritev?

Kar zadeva pomirjanje živali z zdravili, moram povedati, da nimamo čarobne tabletke. Veterinarji nismo preveč naklonjeni predpisovanju pomirjeval za živali in smo zelo previdni, če nas ljudje sprašujejo po tabletah, ki bi jim rešile problem prestrašene živali. Imamo sicer kar nekaj učinkovin za pomiritev, od bolj blagih na rastlinski osnovi do resnih sedativov, pri katerih je treba biti zelo previden. Veterinar se mora vedno najprej pogovoriti z lastnikom, da se prepriča, ali so že bile izkoriščene vse druge možnosti. Dejstvo pa je, da obstajajo živali, ki so ob pokanju v totalni paniki. Pri njih je uporaba močnejših pomiril vsekakor upravičena. Ne želimo pa, da bi sedative uporabljali rutinsko, ker ne gre za nedolžna zdravila.

Največ govorimo o strahu, ki ga pokanje pirotehnike povzroča pri psih. Vi pa ste specialist bujatrike, vede o zdravljenju goveda. Kaj lahko poveste o učinku pirotehnike na krave in druge rejne živali?

Pokanje prizadene vse živali, če govorimo o vretenčarjih: tako ptice in plazilci kot sesalci na pok odreagirajo negativno. Pri rejnih in družnih živalih ni nobene razlike. Morda so rejne živali nekoliko na boljšem, a predvsem zato, ker je uporabe pirotehnike bistveno več v urbanih okoljih kot na podeželju, sploh pa na kmetijah. Kmetje, ki jih poznam, pirotehnike ne uporabljajo in tudi drugim ne dovolijo uporabe na svoji kmetiji.

Kako si razlagate “potrebo” po pokanju, ki vztraja kljub vse več opozorilom o škodljivosti takšnega početja za širše okolje?

Po mojem ljudje že dolgo niso izkusili resnične vojne in se jim zdi pokanje fino. To početje vidim kot eno obliko izražanja ali pa sproščanja agresije. In dalj kot si v neki normalnosti, bolj iščeš kanale za sproščanje agresije, frustracij, ki se v tebi nabirajo. Pokanje je prav gotovo eden od ventilov.

Pred nekaj leti sem že mislil, da se je navdušenje nad pokanjem malo umirilo. Zdaj pa se mi zdi, da se spet vračamo na bojno polje. Kot da bi si želeli vojne. Res upam, da nas bo srečala pamet, še preden nas bo prihodnost, usoda, spet naučila, da si ne bomo želeli pokanja. Zdi se mi, kot da s tem prav izzivamo usodo.