Kaznovanje posilstev: presenečena ministrica in sesute žrtve

Po tem ko smo pred tednom dni objavili analizo kaznovalne politike na področju spolne kriminalitete, ki odpira vprašanje o ustreznem kaznovanju posilstev in drugih spolnih kaznivih dejanj, nas je zanimal komentar ministrstva za pravosodje na to temo. Prav ministrstvo je namreč pred leti naročilo študijo pri Inštitutu za kriminologijo, ki je pokazala, da so se v obdobju med leti 2014 in 2019 za spolna kazniva dejanja praviloma izrekale kazni na spodnjem robu razpona, višjih kazni pa praktično ni bilo. Zelo velik delež, skoraj 49-odstotkov, je bilo pogojnih kazni.

Tudi novejši podatki vrhovnega tožilstva so pokazali podobno. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je za N1 komentirala: "Tudi jaz kot državna tožilka ocenjujem, da so izrečene kazni v primerih spolnih kaznivih dejanj nizke. Ko so izrečene zaporne kazni, se izrekajo v spodnjem minimumu, s posebnimi olajševalnimi okoliščinami tudi pod spodnjim minimumom. Tudi če državni tožilec predlaga višjo kazen, sodišča res stežka takšni kazni sledijo. Zakaj je tako, ne vem."

Ministrstvo za pravosodje, ki ga vodi Andreja Katič, smo vprašali, kako komentirajo te ugotovitve ter ali menijo, da imamo v Sloveniji težave z ustreznim sankcioniranjem spolne kriminalitete. Zanimalo nas je tudi, ali so na podlagi študije Inštituta za kriminologijo uvedli kakšne spremembe na tem področju.

Ministrstvo: Neustrezne, "grozljive" olajševalne okoliščine

Na ministrstvu so poudarili, da so olajševalne okoliščine iz nekaterih sodb, ki smo jih v članku povzeli po študiji Inštituta za kriminologijo, "tudi po naši oceni neustrezne, v določenih primerih prav grozljive".

Kot smo namreč poročali, so bile v nekaterih – sicer redkih – sodbah kot olajševalne okoliščine navedeni stereotipi o tem, da so žrtve same prispevale k situaciji, da so bile posiljene, v eni pa celo naravni nagon storilca, ki da ga ni mogel nadzorovati.

Vendar pa so ob tem na ministrstvu poudarili, da "se v Sloveniji oblast izvaja skozi zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti, kar pomeni, da drugi dve ne smeta vplivati na sodno pri sojenju v konkretnih primerih, na primer tudi ne z navodili, kakšne kazni znotraj predpisanih razponov naj se izrekajo za določeno vrsto kaznivih dejanj". Dodali so, da izrečene kazni v konkretnih primerih težko komentirajo, tako oni kot mi, saj da ne poznamo vseh okoliščin, "ne le dejanskih, ampak tudi pravnih - torej dokazanost dejanja, prepričanost sodnika glede krivde in podobno".

"Orodje, s katerim zakonodajalec sam ali pa na predlog vlade vpliva na to, ali je neko dejanje blažje ali hujše kaznivo dejanje, je tako le razpon kazni, predpisan v Kazenskem zakoniku za določeno kaznivo dejanje. Prej navedena raziskava v zvezi s predpisanimi kaznimi za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost v luči morebitnih priporočenih ukrepanj ugotavlja, da so kaznovalni razponi določeni ustrezno in da višanje specialnih minimumov z namenom zaostritve kaznovalne politike ne bi bilo primerno, verjetno pa tudi ne učinkovito," so še zapisali.

Oblikovati načelna stališča o kaznovanju

Kot eno od možnosti omenjajo poenotenje stališč na ravni državnih tožilcev in sodnikov. "Raziskovalcem se zdi smiselno, da bi znotraj državnotožilske in sodne organizacije vzpostavili ustrezne baze podatkov oziroma oblikovali ustrezna načelna stališča o kaznovanju, pri čemer ministrstvo za pravosodje kot del izvršilne oblasti ne sme sodelovati. Na obravnavanem področju bi se verjetno lahko vsi strinjali s takim (nedovoljenim) posegom izvršilne oblasti, vendar pa si lahko zamislimo številne primere, ko bi tako vmešavanje pomenilo politične pregone in sojenja," so pojasnili.

Ne glede na navedeno pa je očitno (vsaj) ena sodba s področja spolne kriminalitete ministrico Katič zmotila. Kot je prejšnji teden povedala v odgovoru na poslansko vprašanje poslanke Tatjane Greif, je bila ob prebiranju člankov o oprostilni sodbi v primeru domnevnega skupinskega posilstva avgusta 2020 na Dolenjskem "tudi sama presenečena". "Povem lahko, da je sedaj zadeva pravnomočna, zato sem na podlagi zakona o tožilstvu že povprašala oziroma verjetno je dopis v pripravi, da tožilstvo poda konkretnejše podatke, kako je potekal ta postopek," je povedala ministrica.

Nagrajevanje za priznanje kaznivega dejanja?

Zanimalo nas je tudi, kako ministrstvo gleda na priznanje kot olajševalno okoliščino v primerih posilstev in drugih spolnih kaznivih dejanj. Če dejanje prizna namreč lahko storilec dobi nižjo, celo pogojno kazen. Maja Plaz iz društva SOS telefon, ki svetuje žrtvam spolnih kaznivih dejanj, je ostro proti takšnemu "nagrajevanju". "To, da se priznanje obravnava kot olajševalno okoliščino, se mi zdi sprevrženo. Ker je priznal, mu torej pol oprostimo. Sporočilo bi moralo biti, da so tovrstna dejanja nedopustna in da se ne smejo dogajati."

Na ministrstvu so pojasnili, da so bili postopki na podlagi priznanja uveljavljeni leta 2012 z namenom pospešitve kazenskih postopkov. Ker se dokazovanje v teh primerih izvaja le v omejenem obsegu, menijo, da je to boljša možnost tudi za žrtev, saj da je sekundarna viktimizacija omejena. "Seveda pa večina obdolžencev dejanja ne bi priznala, če jim ne bi bila za to ponujena ustrezno blažja kazenska sankcija," so zapisali za N1. Spomnili so, da kazenski zakonik določa meje, v katerih lahko sodišče omili kazen. "Določba še zdaleč ne predpisuje, da je v ’neprimernih zadevah’ treba izreči pogojno obsodbo. Ob izreku take opozorilne sankcije je treba upoštevati tudi pogoje, na podlagi katerih je sploh mogoče izreči pogojno obsodbo."

Vloga državnih tožilcev

Spomnili so, da je pomemben dejavnik pri oblikovanju kaznovalne politike – še posebej v primerih priznanja – državni tožilec. Zakon o kazenskem postopku namreč določa, da sodišče na naroku za izrek kazenske sankcije po priznanju ne more izreči strožje sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. Dodali pa so, da tudi kadar kazenski postopek ne teče na podlagi priznanja, so državni tožilci pomemben sooblikovalec kaznovalne politike sodišč, saj da v kazenskem postopku lahko predlagajo kazensko sankcijo, poleg tega pa sodbo lahko izpodbijajo s pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji.

A kot je povedala državna tožilka Mirjam Kline, tudi če tožilci predlagajo višjo kazen, sodišča "res stežka" takšni kazni sledijo. In še: "Tudi če se tožilci pritožimo zoper vrsto ali višino kazenske sankcije, nismo vedno uspešni. Tako se vzpostavi sodna praksa, h kateri sodniki težijo."

Ne vidijo potrebe po obveznem izobraževanju

Nevladne organizacije, ki delajo z žrtvami spolnih zlorab, opozarjajo, da je v sodnih dvoranah še vedno premalo razumevanja psihologije žrtve in mehanizmov, ki jih sproži travmatični dogodek, kakršen je spolna zloraba. Iz tega izhaja nerazumevanje in neustrezno interpretiranje določenih vedenj, kot so na primer zapoznele prijave spolnih kaznivih dejanj, nam je prejšnji teden povedala Maja Plaz. Prepričana je, da bi morala biti izobraževanja s tega področja obvezna za vse, ki vstopajo v postopke z žrtvami, tudi – oziroma predvsem – za sodnike. Kaj o tem pravi ministrstvo?

"V skladu s priporočili Sveta Evrope mora sodstvo sodelovati pri oblikovanju programov izobraževanj, tako je tudi v okviru Centra za izobraževanje v pravosodju," so navedli. "V zvezi z obveznimi izobraževanji Svet Evrope priporoča, da so taka izobraževanja obvezna ob vstopu v sodniško funkcijo, v nadaljevanju pa ponujena oziroma dana na razpolago sodnikom, ki se o udeležbi sami odločajo. Po imenovanju v sodno funkcijo Svet Evrope priporoča, da so dodatna izobraževanja lahko pogoj za prehod, na primer, iz sojenja v kazenskem postopku v sojenje na civilnem področju in obratno ter, na primer, ob specializacijah za družinsko in mladoletniško sodstvo."

"Če nimaš znanja, podležeš predsodkom"

Kako razširjeni so stereotipi in zgrešena prepričanja o spolnih vlogah in spolnosti v družbi, je leta 2016 pokazala raziskava Eurobarometer. Vsak četrti vprašani je bil mnenja, da je v nekaterih okoliščinah upravičen spolni odnos brez privolitve - denimo pod vplivom alkohola ali drog, v primeru, ko je šla žrtev s storilcem prostovoljno domov, ko je bila "izzivalno" oblečena ali pa ko se ni dovolj jasno uprla spolnemu odnosu. V Sloveniji je bil delež tistih, ki so menili, da je spolni odnos brez privolitve včasih upravičen, sicer nekoliko nižji: tako je menila petina vprašanih.

Tudi sodniki in drugi v sodni dvorani so člani družbe, ki je še vedno prežeta s stereotipi in predsodki, je za N1 poudarila sociologinja dr. Jasna Podreka, ki se ukvarja s preučevanjem nasilja nad ženskami. Če nimajo ustreznega znanja in razumevanja, se bodo pri presojanju oprli na tovrstne neracionalne načine razmišljanja, je pojasnila.

In to se, žal, še vedno dogaja, pravi. "Še vedno imamo primere, ko sodniki vrtajo v preteklost osebe, ki je bila posiljena, in ugotavljajo njeno promiskuitetno vedenje. Kot da bi obstajala skupina žensk, ki ne more biti posiljena, zato ker so v preteklosti imele preveč spolnih partnerjev. To kaže na vpliv predsodkov, ki nimajo nič z znanjem in dejstvi pri obravnavi spolnih kaznivih dejanj."

Tudi Podreka sicer ni naklonjena obveznim izobraževanjem, saj meni, da bi se s tem vzpostavil (še večji) odpor. "Sodniki pogosto menijo, da bi izobraževanja lahko vplivala na njihovo neodvisnost. A seveda ne gre za to. Cilj je skozi znanstvena dognanja pokazati, na kaj vse bi morali biti pozorni in kaj vse razumeti glede psihologije in vedenja žrtev, ko presojajo o teh kaznivih dejanjih. Da so nekatera vedenja, ki bi jih sicer lahko presojali drugače, po takšni izkušnji normalna in pričakovana. Nevroznanost kaže, da travmatična izkušnja, kakršna je posilstvo, spreminja delovanje možganov. Če z vsem tem nisi seznanjen, določenih stvari ne razumeš in presojaš na podlagi drugih premislekov."

Zato predlaga, da bi tovrstne vsebine vpeljali že v času študija prava, saj meni, da bi to bolj prispevalo k razumevanju in senzibilizaciji tistih, ki se na sodišču srečujejo z žrtvami.

"Nekomu se daje moč, nekomu se jemlje"

Ob tem je poudarila, da ni pomemben samo izid sojenja oziroma izrečena kazen, ampak eksplicitna in implicitna sporočila, ki se v času sojenja pošiljajo tako žrtvi kot obdolžencu. Ali torej dobi sporočilo, da je šlo za mladostniški spodrsljaj ali neučakanost; ali pa da je takšno dejanje nedopustno in sprevrženo.

"Pomembno je, kako poteka sojenje, s kakšnim tonom sodnik nastopa do enega in do drugega, kaj se dopušča in kaj ne. To daje sporočilo vsem, ki so v sodni dvorani – nekomu daje moč, nekomu pa jo jemlje. Ko pridejo žrtve iz sodne dvorane povsem sesute in dodatno ponižane, to kaže, da smo kot družba zelo zgrešili."