Intervju s strokovnim direktorjem Pediatrične klinike – o spopadanju z epidemijo, nizki precepljenosti, dilemah v zvezi s cepljenjem otrok od med 5. in 11. letom, ki bo na voljo v kratkem, o primerni kazni za "Iniciativo slovenskih zdravnikov" in o previdnostnem izogibanju protestnim množicam.
Dr. Marko Pokorn že dobri dve leti vodi najpomembnejšo otroško bolnišnico v državi. Položaj strokovnega direktorja Pediatrične klinike je poleti 2019 zasedel nepričakovano, po nenadnem odstopu njegovega predhodnika dr. Janeza Jazbeca.
Pred tem je dr. Pokorna javnost poznala kot predanega pediatričnega infektologa, zaposlenega na Infekcijski kliniki, scenarista priljubljene komične serije Naša mala klinika, vztrajnega zagovornika cepljenja otrok proti nalezljivim boleznim in dolgoletnega neutrudnega borca proti anticepilski propagandi.
Vrsto let ste bili v prvi vrsti borbe proti nasprotnikom obveznega cepljenja proti otroškim nalezljivim boleznim. Dokler nismo imeli opravka z epidemijo, je bila to tudi glavna fronta “spopada” s proticepilci. Lahko bi torej rekli, da ste bili vrsto let eden glavnih zagovornikov cepljenja v državi. Zakaj se pri vprašanju cepljenja proti covidu-19 niste bolj izpostavili?
V prvi vrsti zato, ker sem že dobri dve leti na poziciji strokovnega direktorja Pediatrične klinike, kjer moram poskrbeti za normalno delovanje vodilne otroške bolnišnice v državi, ne glede na epidemijo covida-19, ki jo doživljamo. Zaradi tega sem bil prisiljen zmanjšati aktivnosti na drugih področjih.
Še vedno dogajanje spremljam in sem se takrat, ko se mi je zdelo pomembno, tudi izpostavil. A zaradi narave svojega dela imam tako ali tako odprtih kup drugih front, zato skušam svoje javne intervencije omejiti.
Dejstvo je tudi, da je v tej epidemiji poudarek na cepljenju odraslih, tako da se mi zdi prav, da so pobudo prevzeli moji kolegi, ki se ukvarjajo s to populacijo. Prav tako pa se mi zdi dobro, da se zagovarjanje cepljenja razdeli med več ljudi, saj bi sicer kdo lahko dobil vtis, da gre za kaprico ene same osebe.
Pred epidemijo so bili glavni protagonisti proticepilskega gibanja starši otrok, ki so se soočili z obveznim cepljenjem svojih potomcev, zdaj pa je to postal problem celotne družbe. Prav vsak izmed nas se je moral vprašati, ali se bo cepil ali ne. Žal se mi zdi, da se je veliko ljudi a priori odločilo, da se ne bodo cepiti, nato pa so začeli iskati dokaze in argumente, ki bi bili njihovi odločitvi čimbolj v prid.
Zdravniki, ki so se izpostavili v podporo cepljenju, so bili deležni ali javnih pogromov ali vsaj kupa sovražnih elektronskih sporočil. Kakšne izkušnje imate vi?
S tem sem se srečal že v časih pred epidemijo. Enkrat se je moja podoba pojavila celo na plakatu protestnikov pred parlamentom. Tisti posnetek protesta uporabljam kot popestritev na svojih predavanjih za študente.
Zdaj pa so po mojem mnenju stvari šle prek vsake razumne meje. Priznati moram, da ob sredah, ko potekajo protestni shodi, skrbno načrtujem svojo pot skozi mesto iz službe domov. Na YouTubovem kanalu Voduškovega TopTV pogledam, kje so protesti, da se jim lahko v loku izognem.
Aljaž Uršej/N1
Sicer pa me po vsaki izjavi za medije, tako kot moje kolege, zasujejo sovražna elektronska sporočila. Sprijaznil sem se s tem, da gre za neželene stranske učinke zavzemanja za strokovno utemeljene in koristne rešitve. Si pa res, ko sem se odločil za študij medicine, niti v najbolj morastih sanjah nisem predstavljal, da bom zaradi zagovarjanja strokovnih stališč deležen česa takega.
Živimo v izjemnih časih, po svoje v izrednih razmerah, v katerih se tudi ljudje, za katere smo mogoče še pred kratkim domnevali, da vemo, kako se bodo vedli, obnašajo drugače in nas, žal, neprijetno presenetijo. Obenem pa moram priznati, da se mi oglasi tudi kdo, ki se strinja z mano.
Ali menite, da se mladi zaradi trenutnega sentimenta do zdravnikov težje odločajo za študij medicine?
Mislim, da ne. Je pa vprašanje, ali bodo po končanem študiju želeli ostati v okolju, ki jim je tako nenaklonjeno.
Bi pa ob tem rad poudaril, da sem vesel, da ljudje, ki v tem trenutku delajo v bolnišnicah na covidnih oddelkih, to počnejo z izjemno mero empatije, skrbnosti in strokovnosti. Nekaj vikendov sem v vlogi negovalca hodil pomagat na covidni intenzivni oddelek in ganilo me je, kako pozorni in ljubeči so zaposleni, predvsem tisti v zdravstveni negi, do bolnikov, ki se zdravijo tam. To me utrjuje v prepričanju, da imajo ljudje, ki se odločijo delati v zdravstvu, v sebi dobroto.
Po drugi strani pa so v tej epidemiji nekateri zdravniki postali “zvezde” proticepilstva, njihovo nastopanje pa na neki način maje splošno zaupanje v zdravniški poklic, ker ustvarja dvom o enotnosti stroke. Ali menite, da bi moral kateri od teh zdravnikov izgubiti licenco? Ste drugopodpisani pod peticijo, ki se distancira od “Iniciative slovenskih zdravnikov”, peticijo, ki jo je podpisalo več kot 3 tisoč članov zdravniške zbornice.
Izguba licence se mi ne zdi primeren ukrep. Raje bi videl, da bi te ljudi poslali pomagat na covidne oddelke. Mislim, da bi se morali na lastne oči prepričati, kaj ta bolezen pomeni. Zelo lahko je iz nekega televizijskega studia pokroviteljsko pametovati in citirati ostarele nobelovce ter ljudi, ki se predstavljajo kot strokovnjaki, pa že 30 let niso spisali enega relevantnega strokovnega članka.
Naj sami vidijo, kako huda je lahko ta bolezen, tudi pri mladih, naj v živo izkusijo, kaj lahko naredi covid-19 nosečnici, in to ne eni, ampak preštevilnim nosečnicam in njihovim prezgodaj rojenim otrokom. Morda bo pa kdo potem le spremenil mnenje.
Ko smo pisali peticijo, absolutno nismo želeli pogroma, želeli pa smo pokazati, da smo slovenski zdravniki zelo enotni pri podpori kolegov, vseh zdravstvenih delavcev, ki se spoprijemajo z epidemijo. In če bi zdravniški zbornici lahko predlagal, kako naj ukrepa, kot sem že dejal, bi priporočil, naj jim odredi vsaj dvomesečno delo v vseh izmenah na covidnem intenzivnem oddelku. Da iz prve roke spoznajo bolezen in se prepričajo, da virus obstaja. In da v intenzivni končajo tudi tisti, ki jemljejo ivermektin.
Se pa hkrati večkrat zdi, da strokovna skupina za epidemijo, ki jo vodijo infektologi in naj bi tudi na neki način predstavljala zdravniško stroko, pogosto deluje bolj kot kritje za odločitve vlade, ne pa neodvisno telo s strokovno avtonomijo in avtoriteto. Velikokrat so pripravljeni pogledati stran ali zamižati, ko politika njihovih zelo jasnih priporočil ne upošteva. Tudi to lahko krha zaupanje v stroko.
Vsak mora prevzeti odgovornost za svoje odločitve. Tukaj nimam česa dodati.
Ali menite, da bi z drugačnim vodenjem epidemije lahko danes bili v drugačnem položaju?
Osebno ne verjamem, da bi se tudi ob drugačnem vodenju epidemije bistveno več ljudi odločilo za cepljenje. Že pred več kot 20 leti smo naredili anketo med starši, ki so svoje otroke pripeljali na pregled v pediatrične ambulante v Sloveniji. Eno od vprašanj je bilo: če cepljenje ne bi bilo obvezno, bi svojega otroka kljub temu cepili? Z DA je odgovorila le nekaj več kot polovica staršev. Zelo podoben delež kot imamo danes cepljenih. Tako da ne verjamem, da je obstajala realna možnost za boljši izplen cepljenja.
Bi lahko rekli, da ste s prevzemom položaja strokovnega direktorja Pediatrične klinike zasedli načeloma zelo zahtevno pozicijo, a ste si s tem tudi prihranili veliko živcev, ki bi jih bilo sicer treba žrtvovati pri prepričevanju nasprotnikov cepljenja?
Epidemična situacija, v kateri smo se znašli, je zahtevala res velik angažma. Morda mi je kot infektologu na tej funkciji v tem trenutku nekoliko lažje, kot bi bilo komu drugemu, ker mi je preprečevanje prenosa nalezljivih bolezni bližje.
A tudi na Pediatrični kliniki smo morali prispevati kader za obravnavo covidnih bolnikov, še danes pogrešamo nekaj naših zaposlenih. Ob tem pa se je letos v Sloveniji “zimska” sezona otroških respiratornih okužb začela že sredi poletja, hkrati pa imamo veliko težav tudi zaradi covida-19, saj se virus v letošnjem šolskem letu bistveno bolj kot lani širi med otroško populacijo.
Kako se to pozna?
Praktično ves čas imamo v bolnišnici vsaj enega otroka s covidom-19, ki ga zdravimo zaradi te ali poslabšanja osnovne bolezni, prejšnji teden pa smo imeli naenkrat hospitaliziranih kar šest otrok z večorganskim vnetnim sindromom. Intenzivno kroženje virusa v otroški populaciji se kaže tudi v povečanem številu primerov tega sindroma. Toliko otrok naenkrat do zdaj še nikoli nismo obravnavali.
K sreči pa je bilo stanje pri vseh otrocih pravočasno prepoznano in vsi so bili tudi uspešno zdravljeni, a treba je vedeti, da hospitalizacija pri takšnem otroku traja v povprečju nekaj tednov.
Kako pa je s t. i. dolgim covidom pri slovenskih otrocih?
Na kliniko vsak dan pridejo otroci z raznimi težavami po prebolelem covidu-19. Tudi na Infekcijski kliniki imajo ambulanto za otroke s tovrstnimi težavami. Pri nas smo imeli poleg otrok z večorganskim vnetnim sindromom tudi otroke z drugimi avtoimunskimi pojavi po preboleli bolezni.
Tudi če je dolgega covida pri otrocih v odstotkih malo, bo otrok s težavami v primeru velikega števila okužb vseeno veliko, poleg tega jim kakšne posebno učinkovite pomoči za lajšanje težav pogosto ne moremo ponuditi.
Bobo
“Oddelek za otroško in mladostniško psihiatrijo je prepoln, morali smo vzpostaviti dnevno bolnišnico v Ulici stare pravde, da lahko pomagamo vsem otrokom. Grozno je, če vsak teden na kliniko sprejmemo otroka po poskusu samomora.”
A vsaj zame je najbolj pretresljiv porast števila otrok z duševnimi težavami, ki so tudi posledica epidemije. Oddelek za otroško in mladostniško psihiatrijo je prepoln, morali smo vzpostaviti dnevno bolnišnico v Ulici stare pravde, da lahko pomagamo vsem otrokom. Grozno je, če vsak teden na kliniko sprejmemo otroka po poskusu samomora.
Prejšnji teden (pogovarjali smo se v torek op. a.) ste napovedali, da boste ta teden na Pediatrični kliniki začeli cepiti otroke med 5. in 11. letom starosti.
Nismo še začeli, ker cepivo še ni prišlo v Slovenijo. Počakati bomo morali vsaj še teden dni.
Predstavljam si, da je zaradi zamude veliko staršev, ki si zelo želijo cepiti in s tem zaščititi svoje otroke, v stiski. Evropska agencija za zdravila je cepljenje mlajših otrok že odobrila, nobenih resnih zadržkov ni, samo otroško cepivo še ni na voljo.
Upam, da cepivo čim prej dobimo. Otroško cepivo ima nekoliko drugačno sestavo kot cepivo za odrasle. V Avstriji so začeli otroke cepiti kar z manjšim odmerkom cepiva za odrasle, ker so glede na povečano širjenje virusa želeli pohiteti s cepljenjem otrok. Pri nas smo se, ker se želimo držati proizvajalčevih določenih pravil uporabe, odločili počakati.
Zdi se, da se strokovnjaki pri vprašanju, ali cepljenje priporočiti vsem otrokom, kot so to storili v ZDA, ali zgolj tistim iz ogroženih skupin, kot so to storili v Nemčiji, vrtijo kot mačka okoli vrele kaše. Kakšno je vaše mnenje?
Raziskava učinkovitosti cepiva za otroke med 5. in 11. letom, pri katerih se uporablja tretjina odmerka za odrasle, je pokazala, da je cepivo učinkovito in varno. Dejansko je bilo neželenih učinkov v tej starostni skupini manj kot pri starejših otrocih, ki so dobili odmerek, namenjen odraslim. Koncentracija protiteles pa je bila primerljiva, učinkovitost pri preprečevanju okužbe pa nekaj več kot 90-odstotna.
Glede na podatke med otroke, ki covid-19 prebolevajo v težji obliki, praviloma spadajo tisti s kroničnimi boleznimi: sladkorno boleznijo tipa 1, otroci s prirojenimi srčnimi napakami, z epilepsijo, izrazito debelostjo … Zagotovo je najbolj smiselno, da se prvenstveno cepijo ti otroci.
Pri sicer zdravih otrocih pa ta potreba ni tako izrazita?
Če pogledate celotno populacijo otrok, je verjetnost, da bo otrok ob okužbi potreboval bolnišnično obravnavo, precej manjša kot pri starejših skupinah prebivalstva.
Po drugi strani pa podatki NIJZ kažejo, da je bilo lani od prvega septembra do konca decembra v otroški populaciji zaznanih približno 4.000 okužb. Letos smo jih samo od 30. avgusta do 5. decembra dokazali več kot 39.000.
Okužbe v otroški populaciji so se praktično podeseterile, največ jih je v višjih razredih osnovne šole, pri otrocih, starih med 12 in 14 let. Več kot 10 odstotkov vsake generacije se je v letošnjem šolskem letu že dokazano prekužilo, dejansko je okužb najbrž še več.
In posledično se, kljub majhnemu tveganju pri otrocih, težji primeri kar naberejo. Na Infekcijski kliniki UKCL so vsega skupaj do zdaj sprejeli nekaj več kot 210 otrok. Pri nas na Pediatrični kliniki smo jih v drugem valu, ki je trajal do maja letos, hospitalizirali nekaj čez 50, letošnjo jesen pa jih vsak mesec sprejmemo med 10 in 15. K tem je treba prišteti še tiste z večorganskim vnetnim sindromom.
Tako se mi v prvi vrsti vsekakor zdi priporočljivo cepljenje otrok iz ogroženih skupin, pri katerih je tveganje za težji potek bolezni večje. Za vse ostale otroke pa je cepljenje predvsem priložnost za bolj normalno življenje.
Vedeti morate, da imamo na našem oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo neprestano več otrok, kot imamo na voljo postelj. Šolanje na daljavo in nezmožnost normalnih socialnih stikov ne predstavljata zdravega okolja za otroke in mladostnike. Če bi se v tej populaciji vzpostavila neka kolektivna imunost, bi na ta način lahko dosegli normalizacijo otroštva.
Trenutno morajo otroci ob okužbi v razredu v karanteno, če bi bili precepljeni, pa bi lahko nemoteno nadaljevali pouk.
Glede na vaše odgovore sklepam, da korist cepljenja otrok vidite predvsem v primeru doseganja vsaj določene ravni kolektivne imunosti. To predpostavlja, da bi se moral cepiti velik delež otrok, kar pa je glede na trenutno javno mnenje zelo malo verjetno. Majhen delež otrok, katerih starši se bodo odločili za cepljenje, tako koristi kolektivne imunosti ne bo deležen. Tudi če bosta eden ali dva otroka v razredu cepljena, bosta morala ob okužbi skupaj z vsemi ostalimi preiti na šolanje od doma.
Res je, za normalizacijo šolanja bi se morala v vsakem razredu vzpostaviti neka razumna večina staršev oz. cepljenih otrok.
Skratka, če bi imeli vi sicer zdravega otroka, starega med 5 in 11 let, bi ga cepili proti covidu-19?
Da. S tem bi zmanjšal možnost, da bi moj otrok zbolel. Zmanjšal bi tudi možnost, da bi domov prinesel okužbo. S cepljenjem otrok bi bilo manj širjenja okužb in tudi družba bi lažje delovala.
Veliko se govori o tem, da smo odrasli s tem, ko se nas toliko ne želi cepiti, otroke pustili na cedilu. Da se njim ne bi bilo treba cepiti, če bi se cepila večina odraslih.
To je pot, ki so jo želeli ubrati v Veliki Britaniji. Tam so bili do cepljenja otrok zelo zadržani, vse moči so usmerili v čim večjo precepljenost odraslih. A tudi oni v zadnjem času spreminjajo priporočila.
Konec poletja so priporočili cepljenje za mladostnike, pa tudi cepljenje z enim odmerkom za otroke med 12. in 15. letom starosti. Njihova prvotna strategija je bila zaščititi odraslo populacijo, otrokom pa pustiti, da se prekužijo po naravni poti. A kot se je pokazalo, se zaščita, ki jo nudi cepljenje, sčasoma zmanjša, vedno imate določen delež odraslih, ki je dovzeten za okužbo.
Zato je po mojem mnenju smiselno, da poskusimo preprečiti tudi širjenje virusa med otroško populacijo. In sedaj tudi Britanci priporočajo dva odmerka cepiva za vse otroke, stare 12 let in več.
Veliko staršem je v glavi ostala nedavna izjava dr. Boruta Štruklja s Fakultete za farmacijo, ki je glede cepljenja otrok dejal, da je neodgovorno, da dajemo bremena covida-19 na ramena otrok in da “o stranskih učinkih in dolgotrajnem vplivu cepljenja pri otrocih ne vemo nič, saj tudi še ne moremo vedeti”. Kakšno je trenutno razmerje med tveganji v primeru okužbe in v primeru cepljenja?
Glede na vse, kar vemo o covidu-19 in cepljenju, lahko rečem, da je tehtnica nagnjena v prid cepljenja tudi pri otrocih, ne v tolikšni meri, kot npr. v moji starostni skupini, a vseeno. Med redkimi, a resnejšimi neželenimi učinki mRNK cepiv, ki so pri mladih pogostejši kot pri starejših, je miokarditis, vnetje srčne mišice. Najbolj pogosto do vnetja srčne mišice po cepljenju pride pri fantih v starostni skupini med 12 in 17 let.
A še vedno so ti primeri tako redki – en primer na 10 do 20 tisoč odmerkov cepiva, da so jih zaznali šele po začetku masovnega cepljenja teh starostnih skupin. Ravno to, da je bil tak neželen učinek zaznan, kaže na skrbno spremljanje in beleženje vseh neželenih dogodkov po cepljenju.
V Izraelu in ZDA so mladostnike, ki so se – praviloma drugi do četrti dan po drugem odmerku cepiva zglasili pri njih z bolečinami za prsnico, na začetku iz previdnosti večinoma sprejeli v bolnišnico, pri tem pa so ugotovili, da bolezensko stanje praviloma v nekaj dneh mine samo od sebe in da večina ni potrebovala nikakršnega zdravljenja.
Treba je tudi vedeti, da je miokarditis bolezen, ki lahko spremlja marsikatero virusno okužbo in se predvsem pojavlja pri mladih moških. Najbrž so zaradi intenzivnega imunskega odziva mladi moški skupina prebivalstva, ki jim marsikaj “vname srce”.
Dejansko se naši kardiologi ves čas srečujejo s posamičnimi primeri miokarditisa. Odkar imamo covid-19, pa se nam je število otrok z miokarditisom precej povečalo. Če smo v letu 2019 na Pediatrični kliniki obravnavali 15 primerov miokarditisa, jih je bilo v letu 2020 že 25, letos pa 35. In v večini primerov je šlo za miokarditis ob oziroma po prebolelem covidu-19, le v posamičnih primerih pa za miokarditis po cepljenju.
Ali nova različica virusa – omikron – predstavlja dodatno dilemo? Če je cepivo pri tem sevu slabše učinkovito, če je potek praviloma bolj blag, se lahko spremeni razmerje med tveganji in koristmi cepljenja otrok?
Po mojem mnenju različica omikron ne prinaša nobenih bistvenih sprememb glede priporočil za cepljenje. Otroci, ki bodo cepljeni v prihodnjih tednih, bodo vsaj nekaj mesecev dobro zaščiteni pred okužbo in predvsem pred morebitnim težjim potekom bolezni.
Vse več držav uvaja obvezno cepljenje vsaj za določene skupine prebivalstva. Kako gledate na to možnost?
Smiselna bi se mi zdela uvedba obveznega cepljenja za zdravstvene delavce. To v ZDA obstaja in že v primeru gripe je to pomenilo, da so praktično odpravili primere bolnišničnih okužb z gripo.
Če se že pogovarjamo o širši uvedbi obveznega cepljenja, pa bi se mi zdelo to primerno za starejše od 50 let, pri katerih je tveganje za težji potek bolezni res bistveno večje. Vprašanje je le, kako bi nam zakonsko obveznost v tako razgretem družbenem ozračju uspelo udejanjiti. Zagotovo pa ne bi podprl obveznega cepljenja otrok proti covidu-19.
Že pred epidemijo se je veliko govorilo o upadanju zaupanja staršev v avtoritete, od učiteljev do zdravnikov. Je epidemija stanje še zaostrila? Kakšna so vaša opažanja?
Večina staršev, s katerimi imamo opravka, tudi staršev otrok s kroničnimi boleznimi, je vse ukrepe zelo dobro sprejela. Reči moram, da delo na Pediatrični kliniki poteka brez kakršnihkoli resnih težav. Res se moram vsakič znova zahvaliti staršem za potrpljenje in sodelovanje.
Vsem otrokom, ki jih sprejmemo na katerega od naših oddelkov, vzamemo bris. Prav tako testiramo vse spremljevalce. Otroke testiramo, preden gredo na operacijo. Na ta način nam je v bolnišnici uspelo zagotoviti varno okolje, in odkar imamo omenjene ukrepe, praktično nismo imeli vdorov virusa, tudi letošnjo jesen.
Na začetku epidemije smo imeli več težav, ker smo morali precej spreminjati navodila in iskati najboljše rešitve za normalno obravnavo vseh otrok, poleg tega smo nekaj časa pod svojo streho gostili tudi otroški oddelek in dnevno bolnišnico infekcijske klinike.
Naš osnovni cilj je vedno bil, da bo lahko Pediatrična klinika v vsakem trenutku ponudila ustrezno zdravstveno obravnavo vsakemu otroku, ki jo potrebuje, s covidom-19 ali kljub covidu-19.
Pediatrično kliniko so v preteklosti pretresale številne težave na čelu z afero glede obravnave otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Zdelo se je, da je polno nezadovoljstva, nezaupanja. Pravite, da se je stanje zdaj umirilo?
Tudi zaradi tega se ne želim medijsko izpostavljati. Poskušamo delati in ne govoriti o tem, kaj delamo. Še vedno imamo vsak dan opravka z zelo hudo bolnimi otroki. Na kliniki se zdravijo otroci z rakom, s težkimi prirojenimi srčnimi napakami, otroci z genetskimi boleznimi, okvarami imunosti, nevrološkimi boleznimi, skratka, skrbimo za vse najbolj bolne otroke v Sloveniji.
Trudimo se po najboljših močeh, kar zahteva veliko energije. Predvsem želimo v kolektivu ohranjati zavest, da nihče ne pozabi, kaj je naš osnovni cilj – čim bolje poskrbeti za otroke.
Borut Živulović/BOBO
Zavedam se, da je bolezen pri otroku najhujši stres za starše. Zato je potrebnega veliko pogovarjanja, veliko energije je treba vložiti v to, da ob tem, ko skušaš narediti vse najboljše za otroka, staršem vse tudi razložiš in si vzameš čas za pogovor, v katerem se dotakneš vseh potencialnih skrbi in stisk, ki staršem ležijo na duši. Trudimo se, da (potrka po leseni mizi, op. a.) nam to večinoma uspeva.
Torej lahko rečete, da vam je uspelo umiriti situacijo?
Trudimo se po najboljših močeh, izjemne zasluge za to ima že moj predhodnik, profesor Janez Jazbec, ki je začel v neprimerno slabših razmerah. Sedaj srčni program teče nemoteno, na noge se je postavila služba za otroško kardiologijo. Strokovno sodelujemo s centroma v Münchnu in Pragi. Otroci so večinoma operirani v Ljubljani, sodelovanje med kirurgi, kardiologi, intenzivisti in anesteziologi je zelo dobro.
Enota za intenzivno terapijo otrok, ki je bila prej del Kirurške klinike, je zdaj prešla pod naše okrilje, kar se mi zdi edino prav. Prej je otrok, ki smo ga morali zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja premestiti na intenzivni oddelek, kar nekako izginil z našega obzorja, na jutranjih sestankih se o njem sploh ni poročalo. Zdaj pa je pod eno streho združena celostna obravnava vseh, tudi kritično bolnih otrok.
Ob tem moram poudariti, da je, čeprav se je v enoti za intenzivno terapijo otrok menjal praktično celoten zdravniški kader, zdravstvena nega ostala nespremenjena in, tako kot ves čas, še naprej odlično deluje.
Se vam zdi primerno, da sta zdravniški sindikat in zbornica trenutek prenapolnjenih bolnišnic, ko je vsak zdravnik res krvavo potreben, izkoristila za pritisk za izstop iz enotnega plačnega sistema?
(globok vzdih, op. a.) Tako bom rekel. Tega, kar počnem, ne počnem zaradi denarja. Naše osnovno poslanstvo je, da naredimo vse, kar je v naših močeh, da pomagamo bolnikom. Prav pa se mi zdi tudi, da smo zdravstveni delavci, ne le zdravniki, za to primerno plačani.
Za pogovor o plačah ni primeren noben trenutek. Zdi pa se mi prav, da imajo današnje mlade generacije perspektivo, kako bodo živele in kako bodo rešile stanovanjski problem. Kot specializant ste namreč zaposleni za določen čas, in ne vem, ali lahko ta trenutek brez poroštva staršev dobite kredit na banki. To bi bilo vsekakor treba urediti.
Nekdo, ki se odloči za tak poklic, kjer šele v Kristusovih letih postanete poklicno samostojni, ne bi smel imeti težav pri zagotovitvi eksistence in normalnega družbenega stanu.
Se strinjam. A to se verjetno lahko uredi brez izstopa zdravnikov iz enotnega plačnega sistema?
Najbrž res. A do zdaj so bili vsi poskusi neuspešni.
V posebni številki Mladine o epidemiji ste zapisali, da smo postali skrajno egoistična družba, kjer vsak gleda le na svojo korist, brez zanimanja za skupno dobro.
Pri tem sem ciljal predvsem na to, da ljudje z zavračanjem cepljenja ne želijo prispevati svojega deleža k obvladovanju epidemije. Če bi se nas več odločilo za cepljenje, bi bilo breme bolezni namreč dovolj majhno, da bi avtomatsko odpadla tudi večina omejitev, ki ljudi danes tako zelo motijo in proti katerim protestirajo, prav tako pa ne bi bilo takšne potrebe po mobilizaciji zdravstvenega kadra.
V zvezi s tem bi še nekaj dodal. Naša generacija je vajena delati. Če so meni v mladosti naložili še eno ali dve dodatni dežurstvi, sem to pač brez besed sprejel. Današnje generacije pa tega ne sprejmejo več tako zlahka. Čeprav je večina naših mlajših sodelavk in sodelavcev predana delu in skrbi za bolnike, se pa vseeno zaveda tudi svojih pravic. In to je pri organizaciji dela treba upoštevati.
Je epidemija po vašem prinesla tudi kaj dobrega?
Rečem lahko, da smo tudi na račun epidemije določene organizacijske stvari na Pediatrični kliniki, ki jih prej desetletja ni bilo mogoče premakniti, končno spremenili.
Celostno gledano pa je epidemija po mojem mnenju predvsem pokazala, kakšni smo ljudje v resnici, brez olepševanja, brez družbene maske. Ob tem sem ponosen, da se je slovensko zdravstvo na epidemijo odzvalo izjemno, kljub velikim obremenitvam nam je uspelo ubraniti sistem pred sesutjem.
Ali za družbeni egoizem, o katerem govorite, obstaja zdravilo?
(daljši premislek, op. a.) Žal se mi zdi, da učinkovitega zdravila ni. Ko bo epidemije konec, bomo pač morali živeti naprej. Zdi se mi, da bo takrat edino zdravilo kolektivna amnezija, izguba družbenega spomina.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje