Idrijski rudnik v 70. letih (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Kaj se je dogajalo v Idriji konec 70. let? Kaj se danes dogaja pod zemljo, kdo mora vsak dan hoditi po rovih in zakaj? Kakšna je zgodovina, ki so jo napisala kritična leta življenja rudarjev in rudnika? Kako je iz propada zraslo novo gospodarstvo? Kaj kažejo stari zapisi, kaj arhivske fotografije in o čem pričajo spomini? In kaj idrijski rudar sporoča velenjskim ...
Velenjskemu premogovniku se zaradi zelenega prehoda in opustitve premoga izteka čas. Ob tem se porajajo skrbi, kako tam zaposlenim, predvsem rudarjem, zagotoviti drugo delo, ki bo primerno zanje, in izvesti tako imenovani pravični prehod. Kaj bi se lahko naučili iz primera idrijskega rudnika, ki so ga morali leta 1977 zaradi strmega padca cene živega srebra zapreti, rudarjem pa poiskati novo delo?
Legenda: Zalesketalo se je v vodi … in trajalo 500 let
Leta 1490 je v takrat malo naseljeni gozdnati pokrajini škafar v potoku nad Idrijo namakal lesene škafe, ko se je nekaj zalesketalo v vodi. Ko je hotel dvigniti škaf, ga ni mogel premakniti, ker je bil tako težak.
Tako pravi legenda, kako so v Idriji odkrili živo srebro, ki je nato napisalo 500-letno zgodovino mesta, ki je živelo z rudnikom in od njega.
Idrijski rudnik je bil pred zaprtjem drugi največji na svetu, živo srebro pa dragocena surovina za države, ki so upravljale rudnik. V 17. stoletju so prihodki živega srebra iz Idrije prispevali celo pet odstotkov proračuna habsburške monarhije. Ta je sklenila pogodbo s Španci, ki so tekočo kovino potrebovali za pridobivanje zlata v kolonialnih rudnikih v Južni Ameriki.
Amalgamacija – ko zmleto zlato rudo zmešajo z živim srebrom, to pa se oprime zlata, ki ga je zato preprosto izločiti – je le eden od stotin načinov uporabe živega srebra, ki so jih iznašli v naslednjih stoletjih. Od elektrolize in baterij, številnih industrijskih postopkov, za pridobivanje vrste kemikalij, pri izdelavi eksplozivov, do termometrov, manometrov in drugih merilnih naprav, žarnic ter zobnih zalivk.
Živo srebro v idrijskem rudniku (Foto: Robert Zabukovec/BOBO)
Živo srebro je bilo strateška surovina. Ko so v začetku 19. stoletja te kraje okupirali Francozi, so prejšnji avstrijski upravljalci rudarjem plačali vnaprej, da so ti cinabaritno rudo pred novimi gospodarji skrivali v gozdovih.
Po drugi svetovni vojni je Rudnik živega srebra (RŽS) Idrija z izvozom v tujino postal pomemben vir deviznega priliva Jugoslavije, je geolog Marko Cigale, poznejši direktor in likvidacijski upravitelj, s katerim smo govorili, zapisal v članku iz zbornika Idrijski razgledi, ki ga je leta 1981 izdal idrijski mestni muzej.
Marko Cigale (Foto: osebni arhiv)
Mesto, ki je živelo od živega srebra
Za Idrijo je bil rudnik vse. Kot podatke navaja omenjeni članek, je imel leta 1966 RŽS 1.224 zaposlenih – več kot 30 odstotkov vseh zaposlenih v občini –, ki so ustvarili 47,7 odstotka družbenega proizvoda v njej.
Cena živega srebra na svetovnih trgih je bila visoka, rudnik pa se je vseskozi moderniziral. Leta 1968 so odprli še tretjo sodobno rotacijsko peč za taljenje rude.
Do leta 1977 so v Idriji pridelali 107 tisoč ton živega srebra, 13 odstotkov vse svetovne proizvodnje v zgodovini. Zaloge so bile še velike. Nato se je zgodila živosrebrna kriza.
Začetek 20. stoletja (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
V Idriji ni zmanjkalo rude. Zaradi škodljivih posledic za zdravje in okolje so razvite države začele sprejemati ostrejše zahteve in živo srebro nadomeščati z drugimi materiali. Kot so takrat navajale študije ekonomske upravičenosti nadaljevanja obratovanja idrijskega rudnika, so bile “zastrupitve v večini primerov posledica nesmotrne uporabe”.
Najbolj znana je katastrofa v Minamati na Japonskem, kjer je tovarna več desetletij uporabljala živo srebro pri proizvodnji vinilkloridov, izrabljeno industrijsko vodo z metiliranim živim srebrom pa so spuščali v morje ob obali mesta, ki je živelo od ribištva.
Živo srebro, ki v metilirani obliki povzroča trajne poškodbe živčevja, se je akumuliralo v ribah in morskih sadežih, ki so jih uživali prebivalci. Zastrupitev, poimenovana bolezen Minamata, je povzročala mišično otrplost, težave z vidom, govorom in sluhom, pri novorojenčkih pa hude deformacije in duševno prizadetost.
Po katastrofi zaradi živega srebra v Minamati vsem prizadetim še danes niso priznali odškodnin. Protest pred sodiščem na Japonskem leta 2024 (Foto: Profimedia)
Ekološka ozaveščenost je postajala vse večja, potrebe po živem srebru pa vse manjše. Tudi zaradi konca vojne v Vietnamu – eden od mnogih načinov uporabe živega srebra je v strelivu in eksplozivih.
Cena tekoče kovine na svetovnih borzah je strmo padala.
Mislili smo, da bo rudnik večen
Ivica Kavčič je bila kemičarka in vodja rudniškega laboratorija. Leta 1977 je zaradi nenadne bolezni direktorja začasno prevzela vodenje rudnika v mesecih, ko se je ta znašel tik pred propadom.
“Mislili smo, da bo rudnik večen,” se je Ivica Kavčič leta 2021 v oddaji Idrijske novice spominjala tistega obdobja. Takrat – drugače kot danes – ne država ne delavci niso imeli izkušenj s podjetji, ki bi propadla, šla v stečaj.
Cena živega srebra je že prej pogosto nihala, a je podjetje to premostilo z zalogami. “Zdaj je šlo pa kar dol in dol. Cena jeklenke živega srebra je padla od 800 dolarjev pod 100 dolarjev. Lastna cena proizvodnje živega srebra v rudniku z vsemi stroški pa je bila 500 dolarjev,” je opisala nekdanja direktorica.
Živo srebro (Hg) se je skladiščilo, transportiralo in prodajalo v jeklenkah, katerih volumen je 2,6 litra, v eno pa gre 34,47 kilograma živega srebra.
N1
Rešiti pred potopom
Cena živega srebra se ni zvišala, težke čase so v podjetju najprej poskušali prebroditi s številnimi prilagoditvami. Z geološkimi in kemijskimi analizami so raziskali, ali so v idrijski rudi poleg živega srebra še kakšni drugi vredni elementi, na primer kadmij ali srebro, ki bi jih lahko izkoriščali. A so bile količine premajhne, da bi bilo to ekonomsko upravičeno.
Tehničnim vodjem topilnice je uspelo optimizirati proces, število zaposlenih se je počasi zmanjševalo, rudnik se je povezoval z drugimi podjetji, kot sta ETA Cerkno in velenjsko Gorenje.
V improviziranih prostorih so delavci elektro strojnega obrata rudnika izdelovali velika hidravlična dvigala, betonske mešalce, naprave za plinsko etažno ogrevanje po licenci podjetja Junkers in druge proizvode, tudi polizdelke za Strojno tovarno in Livarno Gostol iz Nove Gorice.
A nič ni moglo pokriti izgube vrednosti osnovnega proizvoda. Leta 1975 je imel rudnik še 986 zaposlenih, njihov družbeni proizvod v občini pa je prispeval le še 4,7 odstotka.
Kot je Cigale opisal v članku, je Rudnik živega srebra Idrija leto 1975 zaradi padca cene živega srebra zaključil z globoko izgubo, 24 milijonov dinarjev. “Izguba bi bila še veliko večja, če ne bi rudnik polovice svoje proizvodnje ‘štokiral’. Pokrita je bila s sklepom upravljalcev Ljubljanske banke – Temeljna banka Nova Gorica, ki so se odpovedali svoji udeležbi pri dohodku banke.”
Podobno je bilo naslednje leto. Vodstvo in strokovnjaki rudnika so pripravili 13 možnih variant sanacije, od modernizacije pridobivanja in transporta živega srebra, kar bi zahtevalo velike investicije, do dokončne opustitve proizvodnje.
“Vse študije trga so si bile enotne, da na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče z gotovostjo napovedati, kako se bo v prihodnje gibala cena živega srebra. V naslednjih letih pa ni pričakovati večjega povišanja cene na svetovnem trgu, vsekakor ne na tako raven, da bi bila možna stabilna proizvodnja,” je opisal Cigale.
Kot je Ivica Kavčič zapisala v svoji knjigi Iz spomina – za spomin, sta takrat “grozila likvidacija podjetja in odpuščanje več kot 800-članskega kolektiva ter nekontrolirano zapiranje jame z usodnimi posledicami za mesto”.
A zgodilo se je obratno. Danes bi temu verjetno rekli pravičen prehod.
Foto: Jan Gregorc, N1
Službe za vse
Pri rudniku so videli, da grozi katastrofa. Brez odlašanja so se obrnili na občino in vlado ter zahtevali ukrepanje.
Takrat so v podjetju delovali trije tozdi, kot se spominja Cigale, pa so imeli “en kup sestankov”. Delavski svet RŽS Idrija in izvršni svet skupščine občine Idrija sta poleti 1976 na težak položaj podjetja opozorila javnost in poudarila, da se morata v reševanje krize vključiti tako Gospodarska zbornica Socialistične republike (SR) Slovenije kot Izvršni svet SR Slovenije (danes bi bila to GZS in vlada, op. a.).
Izvršni svet je res ukrepal in imenoval komisijo, ki je preučila položaj in poudarila, “da je treba storiti vse, da se ohrani socialna varnost zaposlenih, v reševanje krize pa naj se vključijo tudi ostale družbenopolitične organizacije republike,” je v članku zgodovino popisal Cigale.
18. januarja leta 1977 je izvršni svet sprejel sklep, s katerim je kolektivu rudnika priporočil, da se začasno prekine proizvodnja in izdela sanacijski program, skladu skupnih rezerv, da zagotovi sredstva za izvedbo sanacije, upravljalcem bank v Sloveniji pa, da pokrijejo izgubo leta 1976.
Skupščini (danes parlamentu, op. a.) pa je priporočil, naj sprejme zakon, ki bo zagotovil olajšave delovnim organizacijam, ki bodo z investicijami v občini zagotovile delovna mesta in s tem omogočile prezaposlovanje delavcev.
Odločili so se, da bodo tri četrtine delavcev prezaposlili v druga podjetja, manjši del kolektiva pa ohranili za vzdrževanje rudnika. Načrtovali so njegov ponovni zagon, ko bo cena živega srebra na trgu zrasla.
Idrijski rudnik v 70. letih (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Konec rudarjenja. “Kako naj jih izberem 200 od 800?”
Ustavili so izkop in 1. aprila 1977 ugasnili rotacijsko peč, ki je talila rudo.
Ivica Kavčič je bila takrat direktorica. “Izvršni svet, to je bila takratna vlada, je od mene zahtevala seznam 200 delavcev, ki bodo ostali pri rudniku. To je bil zame največji problem. Kako naj jih od 800 izberem 200?”
Sklenili so, da bo vodstvo pripravilo kriterije za prezaposlitve, o katerih bodo rudarji odločali na referendumu. Kriteriji so poleg poklicnih kvalifikacij določali tudi, da imajo prednost samohranilci in tisti, katerih družine nimajo dovolj sredstev za preživljanje. Referendum je uspel, rudniška komisija pa je na podlagi kriterijev izdelala seznam delavcev, ki bodo ostali v podjetju in skrbeli za vzdrževanje rudnika.
Od 830 zaposlenih jih je ostalo 315, njihova naloga je bila konzervirati rudniške naprave za morebiten ponoven zagon proizvodnje. V naslednjih dveh letih se je število zaposlenih zmanjšalo na 238, še 123 pa se jih je starostno ali invalidsko upokojilo.
Idrijskih rudnik v 70. letih (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
In ostali? Banke so podjetjem v Idriji dale ugodna posojila, ki so jih dobro naložila, se spominja Cigale. V občini je bilo na novo zgrajenih ali moderniziranih 15 objektov podjetij, ki so vzela v službo rudarje in številne druge, ki so delali v rudniku – strojnike in elektrikarje, zaposlene v administraciji, laboratoriju, topilnici …
Živo srebro se pridobiva tako, da zdrobljeno cinabaritno rudo žgete v rotacijskih pečeh nad 600 °C . Pri tem se živo srebro sprosti iz rude v obliki pare oziroma hlapov, ki jih nato ohladite v dolgih ceveh, kjer kondenzirajo nazaj v tekoče živo srebro. Na fotografiji območje topilnice leta 1991. Na zgornjem delu fotografije so tri rotacijske peči. Na tem območju danes deluje Kolektor. (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Največ nekdanjih rudniških delavcev, 116, so zaposlili v podjetju Gostol, s katerim je rudnik sodeloval v letih pred tem. Podjetje je na območju topilnice postavilo nov obrat, v katerem so proizvajali peči za peko kruha.
69 nekdanjih rudarjev je vzel IMP TOZD Idrija, 50 pa Iskra iz Spodnje Idrije, iz katere je nastala Hidria. Po približno 30 delavcev rudnika se je zaposlilo v ETA Cerkno in Tovarni kolektorjev Idrija (danes Kolektor). Ostale so v službo vzeli Slovenijales, Avtoprevoz, Gozdno gospodarstvo Idrija, Soške elektrarne, Zidgrad in druga manjša podjetja.
Marijan Groff, ki je bil konec 70. let predsednik izvršnega sveta idrijske občine, je v članku Ob 40-letnici sprejema zakona o Rudniku živega srebra Idrija (Idrijski razgledi, 2019) preračunal, da je mesto med letoma 1978 in 1981 dobilo za od 230 do 250 milijonov evrov investicij (15 milijonov nemških mark, preračun iz takratnih dinarjev).
Kot je zapisal Groff, je iz tega nastal “ekonomski in socialni preokret takratne Občine Idrija”.
In kaj vse je iz tega denarja nastalo? “Večina direktorjev se je zavedala darila, ki sta ga za nove programe namenila izvršni svet in Republika Slovenija, zato so vsi zavzeto pripravljali investicijske programe razvoja,” je opisal Groff. Takratni direktor ETA Cerkno je “znal izkoristiti vsak namig za pridobitev sredstev za prekvalifikacijo rudarjev”. Med drugim so nastali projekti termostatov in izboljšanja tehnologije grelnih plošč.
“Ugoden družbenoekonomski trenutek” je želel izkoristiti tudi direktor Kolektorja, ki se mu je z investicijo v linijo za vleko bakrenih trakov, ki so jih začeli proizvajati v Idriji, uspelo osamosvojiti od matične firme v Nemčiji.
V preteklosti so bili na mestu, kjer danes stojijo Kolektorjevi poslovni in proizvodni prostori, žgalniški obrati, tovarna cinobarita, rudniška skladišča in delavnice. (Foto: arhiv Kolektorja)
Groff je še zapisal, da je Zidgrad odprl novo betonarno in se posodobil, Lipa Ajdovščina pa nove proizvodne obrate za izdelavo masivnega pohištva v Črnem Vrhu nad Idrijo.
Direktor obrata Iskre, iz katere je nastala Hidria, se je smelo lotil razširitve in modernizacije proizvodnje in povsem avtomatizirane stroje nabavil v Seattlu v ZDA, še opisuje Groff.
Proizvodnja kompresorskih statorjev v Iskri v Spodnji Idriji, ki se je modernizirala z investicijami ob zapiranju rudnika (Foto: arhiv Hidrie)
Idrija leži med griči in na njih, prostora za nove proizvodne hale pa v mestu ni. Tako so industrijsko cono sprojektirali v Godoviču, kjer je Slovenijales postavil sodobno žago, Gostol pa obrat za proizvodnjo pekovske opreme. V industrijsko cono se je preselil tudi IMP, ki je izdeloval cisterne, Avtoprevoz pa je razvil logistični center za tovornjake.
Obnovili so še idrijsko mestno elektrarno, v program pa jim je pozneje uspelo umestiti še “negospodarske” investicije, kot sta šola in zdravstveni dom.
40 let zapiranja rudnika in “izgubljeno desetletje”
Podjetja v občini so zacvetela, investicije v modernizacijo so spodbudile rast, pregovorno inovativni prezaposleni rudniški delavci pa so – marsikdo dobre volje, da ne dela več pod zemljo – v podjetja prinesli novo energijo.
Rudniku pa je šlo še naprej slabo, se spominja Cigale, ki je bil eden tistih, ki so leta 1977 ostali. Zaposlen kot geolog je v naslednjem desetletju vodil raziskave, kako bi znova zagnali proizvodnjo.
Kot nam pripoveduje danes, je bilo tisto desetletje težavno in izgubljeno. Zaposleni s pomembnimi znanji so odšli, nihče od vodilnih pa ni bil dovolj pogumen, da bi rekel, da je treba rudnik dokončno zapreti, se spominja.
Leta 1987 je bila vendarle sprejeta odločitev o postopnem popolnem in trajnem zaprtju rudnika. Začela so se zapiralna in sanacijska dela. Spodnja “nadstropja” rudnika, imenovana obzorja, so utrdili in “potopili”, kar pomeni, da niso več izčrpavali vode, ki naravno priteka.
Cigale je bil od leta 1990 direktor rudnika, od leta 2009 pa likvidacijski upravitelj. V tem obdobju je bilo treba prodati vse nekdaj bogato premoženje podjetja, med njimi zemljišča, gozdove, industrijske objekte, stanovanja in počitniški dom v Ankaranu, urediti dokumentacijo in opraviti tehnične preglede.
“Navezanost na rudnik se je hitro izgubila in postali smo breme,” se časa po osamosvojitvi spominja Cigale. Kot pravi, so morali državo vsako leto “prosjačiti” za denar, obdobje pa so zaznamovali tudi spori, katero ministrstvo naj poskrbi za tisto, kar bo od rudnika ostalo.
Leta 2017 je bil rudnik kot podjetje, “najstarejše slovensko podjetje”, dokončno likvidiran.
Foto: arhiv CUDHg Idrija
Obdobje 1984–1994 (Foto: Bogdan Kladnik, arhiv CUDHg Idrija)
Obdobje 1984–1994 (Foto: Bogdan Kladnik, arhiv CUDHg Idrija)
Rudnik leta 1994 (Foto: Bogdan Kladnik, arhiv CUDHg Idrija)
Rudnik leta 1994 (Foto: Bogdan Kladnik, arhiv CUDHg Idrija)
Priprava za zasip odkopane etažne proge, 1986 (Foto Jože Rupnik, arhiv CUDHg Idrija)
Rudar na odkopu za zasip odkopane etažne proge (Foto: Jože Rupnik, arhiv CUDHg Idrija)
Foto: arhiv CUDHg Idrija
Obdobje 1984–1994 (Foto: Bogdan Kladnik, arhiv CUDHg Idrija)
Večni rudnik
Toda idrijski rudnik je še danes živ, sedem rudarjev pa je skoraj vsak dan v njegovih rovih.
V Idriji so po likvidaciji rudnika ustanovili državni javni zavod Center za upravljanje z dediščino živega srebra (CUDHg) Idrija. Center deluje v prostorih nad jaškom, nekdaj imenovanim Borba, od koder so se rudarji desetletja vsak dan spuščali na delo v podzemlje. In to počnejo še danes.
CUDHg Idrija ima 14 zaposlenih, od katerih jih polovica skrbi za vzdrževanje nezalitega dela rudnika, ostali pa za ohranjanje kulturne in tehnične dediščine Idrije, ki jo je pod svojo zaščito vzel Unesco, med njo Antonijevega rova, Topilnice in drugih delov nekdanjega rudnika, ki so odprti za obiskovalce. CUDHg Idrija je javni zavod, ki ga deloma financira ministrstvo za gospodarstvo, deloma ministrstvo za kulturo, manjši del pokrivajo z vstopninami.
Kot za N1 opisuje direktorica CUDHg, rudarska inženirka Tatjana Dizdarević, ki je leta 1983 kot ena od petih študentov dobila štipendijo rudnika in se nato zaposlila pri njem, mesto Idrija stoji na z rovi prekopani zemlji. Rudnik je na najnižjem, 15. obzorju segal 385 metrov globoko.
Direktorica CUDHg Idrija Tatjana Dizdarević pred sliko, ki prikazuje Škafarja. (Foto: N1)
“Spodnji del je zasut in zalit, zgornji pa ni in ne sme biti, saj ga sestavljajo karbonski skrilavci, ki v stiku z vodo povzročajo deformacije hribin pod mestom in poškodbe na površju,” pojasnjuje direktorica zavoda, katerega naloga je tudi monitoring premikov v globinah rudnika in na površju. Premiki so lahko tudi po več centimetrov na leto.
Kot pravi župan Idrije Tomaž Vencelj, škoda zaradi premikov, ki jih še vedno povzroča petstoletno kopanje živega srebra, sega od razpok na stavbah in javni infrastrukturi, cestah, do počenih vodovodnih in kanalizacijskih cevi. Predvidoma letos bodo pripravili elaborat o rudniški škodi, nato pa z njim poskušali prepričati državo, da njeno sanacijo sofinancira.
Vzdrževanje prog in jaškov bo potrebno ves čas, pravi Tatjana Dizdarevič. “Da zagotavljamo stabilnost, iz zaprtega dela jame črpamo vodo, ki stalno doteka. V rovih, ki ostajajo odprti, pa je treba menjati podpore in opravljati druga vzdrževalna dela,” opisuje.
Vzdrževalna dela leta 2022 (Foto: Aleš Svetik, arhiv CUDHg Idrija)
Ob našem obisku je iz jame z dvigalom ravno prišlo sedem rudarjev. Ta dan so namestili popravljeno črpalko za vodo, ki so jo pripeljali s servisa.
V skladu z nazivi v javnem sektorju, ki ne pozna rudarjev, se njihovo delovno mesto imenuje vzdrževalci. V rudniku delajo skoraj vsak delovni dan, izvajajo pa tudi monitoring nad zemljo.
Eden od njih je Peter Vončina. “Delo je v redu, navadiš se biti pod zemljo. Več dela je pri prelomih in v bolj vlažnih delih, kjer so deformacije,” nam je povedal.
Peter Vončina (Foto: N1)
Rudar ne bo šel v pisarno
“Ko potegnemo črto skozi 500 let, je bilo to težaško delo, ki se je prenašalo iz roda v rod, rudarji so pogosto umirali za merkurializmom, zastrupitvijo živčevja,” pravi Matic Čar iz idrijskega mestnega muzeja in doda, da ga obiskovalci pogosto vprašajo, zakaj so to počeli. “Ker v mestu ni bilo nobene alternative,” jim odgovarja.
“Ni nujno, da si bil rudar, lahko si bil topilničar, klavžar, kamštejger, to so bili tisti, ki so vzdrževali lesena vodna kolesa za prečrpavanje vode, lahko si delal v mehanični delavnici,” poklicne možnosti v Idriji do časov po drugi svetovni vojni opisuje Čar. Pozneje je bilo možnosti več, a večina prebivalstva je bila tako ali drugače povezana z rudnikom.
Matic Čar. Idrijski grad Gewerkenegg, v katerem je danes mestni muzej, je bil zgrajen v prvi polovici 16. stoletja, namenjen za upravo idrijskega rudnika Idrija (Foto: N1)
“Zgodbe premogovniških in rudniških krajev so po navadi take, da se koplje do nekih globin, ko je izkopa konec, pa ljudje zapustijo dolino, ki jo po navadi zalije voda, ostane pa opustošeno okolje,” Čar pravi o značilni usodi rudniških območij.
V Idriji je bilo drugače, predvsem zato, ker so pravočasno ukrepali, ko so ugotovili, da rudnik nima perspektive, in poskrbeli za razvoj. “Idrija je po 500 letih, kljub posledicam strupenega živega srebra, izšla kot zmagovalka,” je prepričan.
Okrog 1970 (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Začetek 20. stoletja (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Začetek 20. stoletja (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Začetek 20. stoletja (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija
Začetek 20. stoletja (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Začetek 20. stoletja (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Okrog 1970 (Foto: Franc Jereb, arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Okrog 1960 (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Začetek 20. stoletja (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Začetek 20. stoletja (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Okrog 1970 (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
Začetek 20. stoletja (Foto: arhiv Mestnega muzeja Idrija)
“Poklic rudarja je poseben, pri svojem delu so samostojni, v Idriji so bila delovišča, kjer sta delala samo po dva rudarja,” opisuje Cigale in dodaja, da je bilo marsikomu tudi težko iti v proizvodnjo, v halo za tekoči trak, strah in odpor pa so imeli že nasploh do spremembe.
Idrijska izkušnja za Velenje
Cigale na vprašanje, kaj bi se iz idrijske izkušnje lahko naučili v Velenju, odgovarja, da je treba denar pametno vložiti v nekaj, kar bo nadomestilo rudnik. “Za dobrega se je izkazal sistem s posojili, ki so vezana ne le na odpiranje delovnih mest, ampak na specifična delovna mesta, na katerih bodo delali konkretni ljudje iz rudnika oziroma premogovnika s konkretnimi znanji,” svetuje.
“Zmeraj se bodo pojavljali ljudje, ki bodo hoteli denar, zelo previden je treba biti, komu ga daš,” še opozarja nekdanji direktor in likvidacijski upravitelj.
Dodaja, da je Velenje veliko večje središče, kot je bila v času krize Idrija, na voljo pa so jim še evropska sredstva za sanacijo premogovniške regije.
V Skupini Premogovnik Velenje je trenutno zaposlenih 1.813 ljudi, med njimi je 1.093 rudarjev. Termoelekrarna Šoštanj (TEŠ) ima 295 zaposlenih.
Premogovniški sindikalist iz Velenja Simon Lamot dozdajšnja prizadevanja za prekvalifikacije zaposlenih rudarjev označuje kot katastrofalna. “Prekvalifikacija ne more potekati tako, da oni rečejo, da ena firma potrebuje tri za tekočim trakom, pa jih damo tja. To ni pravičen prehod,” opozarja za N1.
Predsednik sindikata SPESS v Premogovniku Velenje Simon Lamot (Foto: Žiga Živulović, Bobo)
V anketi, ki jo je med zaposlenimi v Premogovniku Velenje in Termoelektrarni Šoštanj izvedla Razvojna agencija Savinjsko-šaleške regije, je največ zaposlenih rudarjev dejalo, da bi radi ostali v svojem poklicu pri zapiralnih in sanacijskih delih. Med bolj priljubljenimi možnostmi so bili še delo v vojski in policiji ter delo varnostnika, pravi Lamot in dodaja, da strojniki in elektrikarji iz premogovnika, teh je skupaj 250, ne bodo imeli težav pri zaposlovanju.
Neka druga država in neki drugi časi
Tatjana Dizdarevič je o idrijski izkušnji predavala tudi v Velenju. “Z veseljem sem jim predstavila naš primer, a ta se je zgodil v neki drugi državi in v nekih drugih časih,” nam pove.
Da gre za druge čase, pravi tudi Lamot. Sindikat je želel v nacionalno strategijo za izstop iz premoga in prestrukturiranje premogovnih regij v skladu z načeli pravičnega prehoda zapisati, naj se eno od podjetij premogovnika preusmeri v tunelogradnjo, imelo pa bi prednost na državnih razpisih. “Toda danes na evropskem trgu to ne gre, izjem ni, mi pa nismo konkurenčni, ker dela dobijo podjetja iz Turčije in Kitajske,” pravi Lamot.
S počasnim upokojevanjem bi premogovnik do leta 2033 zapustilo toliko rudarjev, da večjih težav ne bi bilo, je prepričan. Toda veliko vprašanje je, ali bo odprt tako dolgo. “Če se bo zaprl prej, bodo težave lahko velike,” pojasni Lamot.
Na leto se upokoji po 50, 60 rudarjev, navaja. “Po januarski nesreči je veliko ljudi še vedno na bolniškem dopustu, šest jih je dalo odpoved, pričakujem, da jih bo še več, zaradi strahu.” Dodaja pa še, da se lahko zgodi tudi, da bo v premogovniku ostalo celo premalo rudarjev za zapiralna dela, ker bodo prej odšli.
Da se zavedajo pomena Rudnika živega srebra, ki da je z izjemnim tehničnim znanjem, inovativnostjo in sposobnostjo prilagajanja izzivom tlakoval pot razvoju industrije v Idriji, so namodgovorili tudi iz Hidrie in Kolektorja.
Odgovorno in pogumno
Topilnico v Idriji so ugasnili leta 1994, zadnjo jeklenko živega srebra iz Idrije pa prodali leta 2004. Leta 2008 je bila sprejeta evropska strategija o živem srebru, na njeni podlagi pa uredbe, ki prepovedujejo proizvodnjo, izvoz, uvoz in uporabo živega srebra v EU. Letos se ukinjajo še zadnji živosrebrni ostanki nekdanjih časov, amalgamske zobne zalivke.
Živo srebro še vedno kopljejo v rudnikih zunaj Evrope, ZDA in drugih držav, podpisnic konvencije Minamata iz leta 2013. Ta zavezuje k zmanjševanju porabe, proizvodnje in posledic živega srebra. Daleč največ živega srebra danes izkopljejo na Kitajskem, sledi Tadžikistan. Prav tako živo srebro še vedno uporabljajo v rudnikih zlata.
Rudnik zlata v Tanzaniji. Zlato rudo zmešajo z živim srebrom v amalgam, ki ga nato žgejo. Pri tem nastajajo strupeni hlapi. Proces uničuje okolje in zdravje rudniških delavcev (Foto: Profimedia)
“Uspelo je, ker smo delali dobro in odgovorno, ker smo pri reševanju krize združili moči tako vodstvo rudnika kot občine in gospodarstva in ker smo imeli podporo pri političnem vrhu Republike Slovenije,” je o časih zapiranja idrijskega rudnika in prezaposlovanja zapisala Ivica Kavčič. “Če bi le ena od teh postavk odpovedala, bi lahko sledila katastrofa, o kateri je bolje, da ne razmišljam.”
Rudar-vzdrževalec Peter Vončina pravi, da je njegovo delo “v redu”, a kot sporoča velenjskim rudarjem, idrijska izkušnja kaže, da je v redu tudi tisto delo, ki pride, ko je z rudnikom enkrat konec.
“Poleg tega ima Velenje veliko prostora za razvoj, kmalu bodo dobili še avtocesto. Če je uspelo nam sredi teh hribov, bo tudi njim,” je optimističen.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje