"Naučil sem se imeti dvojne skrivnosti. Ene delim z očetom, druge z mamo"

simbolna fotografija/PROFIMEDIA

Kako se raziti oziroma ločiti, ne da bi ob tem poškodovali otroka? Kakšno škodo delajo tisti starši, ki bijejo medsebojne bitke na hrbtih svojih otrok? "Dobra" ločitev je mogoča, poudarjajo strokovnjaki. Preberite, kako.

“Moja starša ne živita več skupaj. Še se spominjam časov, ko smo živeli skupaj. Ne vem pa točno, zakaj sta se razšla. Tega ju ne sprašujem več. Pogovor o drugem staršu vedno prinese napetost in nelagodje,” je zapisal Bor. “Ravno tako je zaznati napetost in nelagodje v zraku, ko mi oče pravi, naj se preoblečem, ko pridem k njemu oblečen v majico, ki mi jo je podaril mamin partner. Preoblečem se, čeprav mi je majica zelo všeč. In vidim v maminih očeh, da ni vesela, ko vzamem lopar, ki mi ga je podaril oče.”

Bor je sčasoma ugotovil, kako ustreči obema. “Sedaj vem, kaj moram obleči, da ne bo oče jezen, in kako preživljati prosti čas, da ne razburim mame. Naučil sem se prilagoditi njima, naučil sem se, kaj obleči, kaj početi, da me starša sprejemata in me imata rada. Naučil sem se imeti dvojne skrivnosti, ene delim z očetom in druge z mamo. Naučil sem se, da pri mami ne govorim o očetu in o lepih trenutkih, ki jih preživim z njim. In ravno tako ne govorim očetu o radostih in lepotah, ki jih doživim z mamo. Oba pa mi z zanimanjem prisluhneta, ko kritiziram drugega starša. Ne razumem, zakaj se moja starša, ki ju imam najraje na svetu, ne moreta imeti vsaj malo rada.”

Borova zgodba (ime je spremenjeno) je bila objavljena v publikaciji Moja starša ne živita več skupaj, ki so jo lani izdali v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Kot ostale zgodbe otrok, ki so jih zapisali v omenjeni knjižici, je tudi ta resnična.

Eden najbolj stresnih dogodkov za družino. Zavedati se: čeprav nista več partnerja, sta še vedno starša

V zadnjih desetletjih je očiten trend naraščanja števila ločitev oziroma razhodov parov. Po podatkih statističnega urada se je v letu 2021 v Sloveniji ločilo 2322 parov, od teh jih je 1227 imelo vzdrževane otroke. K temu je treba prišteti še razhode partnerjev v zunajzakonskih skupnostih, ki jih statistični urad ne beleži. Razhodi in ločitve partnerjev ter otroci ločenih staršev v družbi niso več tabu, kot je bilo to nekoč.

Ločitev je eden od najbolj stresnih dogodkov za vso družino, saj družinskega življenja, kot so ga njeni člani poznali do takrat, ni več. Pomembno pa je, da partnerja oziroma starša, ki se ločujeta, ne pozabita, da je v tem procesu daleč najbolj ranljiv otrok. Ločitev bi morala izpeljati v duhu največje koristi za otroka ter se temu v največji možni meri prilagoditi, poudarjajo strokovnjaki. Zavedati se morata, da čeprav nista več partnerja, sta še vedno starša.

Nekateri to zmorejo in se ločijo sporazumno, nekateri potrebujejo nekaj časa ali pomoč tretje osebe, da predelajo jezo, žalost in zamero, ki jima zamegljujejo pogled, nekateri pa bitke z bivšim partnerjem bijejo prav na hrbtih otrok. Za vsako ceno. O takšnih primerih prepogosto beremo v medijih. Takšne primere vidimo v svoji okolici.

Strokovnjaki opozarjajo, da nenehno izpostavljenost starševskemu konfliktu lahko primerjamo s telesno zlorabo ali zanemarjanjem, saj ima za otroka enake kratkoročne in dolgoročne posledice. Po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije se izpostavljenost otroka fizičnemu, verbalnemu ali psihičnemu nasilju med staršema šteje za čustveno zlorabo otroka.

Otroka uporabijo za poštarja

“Po podatkih NIJZ je epidemija covida-19 poleg zdravstvene, socialne in ekonomske krize prinesla tudi več težav v duševnem zdravju, tako pri odraslih kot pri otrocih. Posledice je čutiti tudi v družinski dinamiki, v odnosih med družinskimi člani. To se opaža tudi pri delu centrov za socialno delo (CSD). Strokovni delavci beležijo večje število visoko konfliktnih razvez in čustvenih zlorab otrok,” je za Poglobljeno izpostavila sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Tatjana Milavec.

Kot pravi, so v visoko konfliktnih razvezah prisotni sovraštvo med staršema, prepiri, tekmovanje in boj za otroka, odtujevanje otroka enemu od staršev. “Otroci so zelo pogosto predmet manipulacije, starši otroka zaslišujejo, ali je bil pri mamici kakšen moški, ali je očka obiskala prijateljica. Otroka zlorabljajo na način, da prenaša informacije od enega do drugega starša. Rečejo mu, povej mamici oziroma očku, da ti mora kupiti nove čevlje, ker premalo plačuje zate … Otroku onemogočajo stike z drugim staršem in ob tem poiščejo tisoč in en izgovor, zakaj do stika ni prišlo,” je naštela sogovornica.

“Zelo konfliktne ločitve bi lahko šteli za zanemarjanje otroka”

Da otroci pogosto potegnejo najkrajšo v ločitvah, opozarja tudi Vlasta Nussdorfer, predsednica nacionalnega odbora za otrokove pravice, ki deluje v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). “Vseh staršev ne gre metati v isti koš, nekateri zmorejo ločitev izpeljati kulturno, na način, da je lepo poskrbljeno za skupne otroke. Nekateri primeri pa so naravnost grozljivi. Ljudje se kdaj na sodišču pravdajo leta in leta, zapravijo ogromno denarja, v postopke se vpletajo socialne službe, sodni izvedenci, … Otroci pa žal rastejo v izjemnih travmah. Starši jim s tem povzročajo neizmerno škodo. Zaradi lastnega konflikta, velikega ega in nesoglasij jim odrekajo pravice, ki jim pripadajo – predvsem pravico do obeh staršev.”

Kako daleč gredo lahko ti najhujši primeri ločitev, nekdanja državna tožilka in varuhinja človekovih pravic dobro ve. “Poznam primere, ko starš otroka fotografira, ko ga dobi na stik in preden ga odda, ker se neizmerno boji, da bo drug starš vložil ovadbo zaradi nasilja nad otrokom. Otrok se sam postavi predenj in reče, slikaj me,” nam je povedala. Najhujše so lažne ovadbe za spolno nasilje, pravi. “To so lahko vse načini, kako preprečiš nadaljnje stike z drugim staršem. Nekateri v ta namen uporabijo prav vsa sredstva.” Če se namreč pojavi sum nasilja ali zlorabe, lahko sodišče stike z osumljenim staršem nemudoma prekine, dokler se sum ne razišče. To pa lahko traja zelo dolgo. In ves ta čas otrok trpi. “Marsikateri neprimeren razhod, ki škodi otrokovemu razvoju, bi po moji oceni lahko šteli tudi za zanemarjanje otroka,” je prepričana Nussdorfer.

Žiga Živulovic jr./Bobo

“Vsako nasilje ali zlorabo otroka je nujno nemudoma opaziti in prekiniti. Laži o tem pa so nedopustne.”

Vlasta Nussdorfer

Starša, ki se ne moreta sporazumeti, si lahko pomagata z mediacijo

Konfliktne razveze, ko se nekdanja partnerja ne moreta dogovoriti glede vprašanj, povezanih z otrokom, se rešujejo na sodišču. Odvetnica Lena Oreškovič iz odvetniške pisarne Čeferin nam je pojasnila, da so razveze, ko se partnerja sporazumeta, običajno zaključene že na prvem naroku. Če pa se ne moreta dogovoriti, lahko postopek traja tudi več let.

“Če ne moremo rešiti vprašanja zaupanja v varstvo in vzgojo ter stikov, sodišče praviloma postavi sodnega izvedenca klinične psihologije. V tem primeru lahko s precejšnjo gotovostjo povemo staršem, da zadeva ne bo rešena do pravnomočnosti prej kot v dveh letih,” pravi odvetnica. Če je treba rešiti več vprašanj, lahko sodišče postavi tudi več izvedencev različnih strok, kar dodatno podaljša postopek. V takšnih primerih lahko postopki trajajo tudi tri ali štiri leta.

“Korist otroka je vedno vodilo sodišča. A postopki v takšnih primerih trajajo predolgo in že to ni v otrokovo korist,” je opozorila Oreškovič. Težava je tudi v tem, da je izvedencev klinične psihologije premalo, v vsej državi samo 13. “Včasih dobimo obvestilo s sodišča, da so kontaktirali vse sodne izvedence, a ker so vsi zelo zasedeni, bo čakalna doba na izdelavo mnenja eno leto ali 18 mesecev.”

Starša, ki se razvezujeta, imata sicer možnost pospešiti ta postopek. V vseh družinskih zadevah na sodišču strankam ponudijo možnost mediacije. Kot je pojasnila odvetnica, se mediacija izpelje, če se z njo strinjata oba. V tem primeru pride zadeva zelo hitro na vrsto, v roku približno meseca dni. Gre za bolj neformalen postopek od tistega na sodišču, cilj pa je doseči dogovor, ki ga bivša partnerja nato podpišeta pred sodnikom.

“Po mojih izkušnjah je mediacija lahko zelo pozitivna, saj stranke bolj neformalno komunicirajo. Lahko tudi potožijo, kaj jih je motilo v zvezi, česar pred sodiščem ne morejo. Obstaja tudi možnost ločenih srečanj, ko stranka lahko pove vse, kar ji leži na duši, z mediatorjem pa se dogovori, kaj ta lahko pove nasprotni strani in česa ne. Po mojih izkušnjah to deluje zelo terapevtsko.”

Oreškovič še pravi, da je mediacija pogosto koristna, saj številnim strankam v tem postopku uspe doseči dogovor. V vsakem primeru velja poskusiti, saj tudi če dogovora ni, stranka ne izgubi vrstnega reda na sodišču in se redni sodni postopek nato normalno nadaljuje.

Sama ločitev za otroka ni škodljiva, škodljivo je …

Ločitev sama po sebi za otroka ni škodljiva, če jo starša izpeljeta ustrezno, poudarjajo strokovnjaki. “Ločitev staršev je za otroka v vsakem primeru stresna, ni pa sama po sebi škodljiva. Škodljiva je takrat, ko otroku prinaša negotovost in spremembe, ki niso pozitivne,” je za Poglobljeno pojasnil prof. dr. Matija Svetina z oddelka za psihologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. V mnogih primerih, ko je v zakonu prisotno nasilje ali zloraba, je ločitev najmanj slaba rešitev, je poudaril.

Težave nastopijo, ko je ločitev konfliktna in eden od staršev ali celo oba v to vpletata tudi otroka. “Otrok si praviloma želi biti blizu obema staršema. Obtoževanje partnerja lahko pomaga staršu pri njegovi čustveni razbremenitvi, pri otroku pa to povzroča stres, ker je praviloma navezan na oba. V konfliktnih ločitvah lahko otrok dobi vlogo ‘poštarja’ ali ‘prevajalca’, kar je za otroka še dodatno čustveno breme,” je opozoril tudi Svetina.

Do podobnih zaključkov je prišla psihologinja dr. Anja Andrejč Balažic, ki je v okviru doktorske disertacije izvedla eno od prvih raziskav o posledicah ločitev pri otrocih v Sloveniji. K temu jo je spodbudilo prav delo z družinami, kjer sta se starša razhajala, je povedala v pogovoru za Poglobljeno. Dela namreč kot strokovna delavka na CSD Pomurje, v enoti Ljutomer. Zanimalo jo je torej, ali so čustvene, vedenjske in učne težave pri otrocih in mladostnikih, katerih starša sta ločena, bolj izrazite.

Med leti 2012 in 2014 je tako izvedla raziskavo, v katero je vključila 66 družin, kjer sta se partnerja ločila, in enako število družin, kjer sta bila skupaj. “Ugotovila sem, da je za težave pri otrocih bolj kot samo dejstvo, ali se starša ločujeta oziroma sta ločena, pomembnejši odnos med njima – ali sta v konfliktu in kako intenziven je ta konflikt. Drugi pomembni dejavnik je psihološko stanje staršev. S tema dvema dejavnikoma sem lahko bolj zanesljivo napovedala stopnje čustvenih in vedenjskih težav otrok kot pa s samim dejstvom, ali sta ločena ali ne.”

Če bosta torej starša ločitev dobro izpeljala, bo tudi otrok v redu, je povzela psihologinja. “Pomembno pa je, da so v tem procesu starši še posebej pozorni na otroka. Otroci so zelo ranljivi, občutljivi, dovzetni za spremembe. Če mu bosta zagotovila stabilno okolje, ljubezen in pozornost ter mu omogočila, da bo preživljal čas z obema, se bo otrok lažje prilagodil.”

Kako se torej “dobro” ločiti? Kako izpeljati ločitev, da ne škodite otroku?

Majda Marinšek zadnjih nekaj let dela kot socialna delavka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor, pred tem pa je 20 let delala na centru za socialno delo, kjer je, kot pravi, dodobra spoznala, kakšne težave imajo družine, kjer se starši ločujejo, in kakšno pomoč najpogosteje potrebujejo v tem procesu.

Najbolj pomembno se ji zdi, da se starša dobro pripravita na ločitev. “Z ločitvijo se življenje, kot ga družina pozna pred razvezo, poruši, zato morata starša otroku pomagati vzpostaviti novo realnost, nov način življenja. Otrok je lahko v skrbeh, kje bo živel, kje bodo njegovi ljubljenčki, njegova soba, igrače. Če se starša dogovorita, kako bo življenje po razvezi potekalo, in če je ta dogovor trden, bo otrok to lažje sprejel.”

Otroci se ob razvezi namreč pogosto zelo bojijo, da bodo izgubili enega ali drugega starša. Ta strah jim lahko odvzamemo prav s tem, da je dogovor o tem, kdaj bo videl enega in kdaj drugega, sklenjen vnaprej in da se stiki z obema staršema nato izvajajo redno in dosledno. “S tem ponavljajočim se, rigoroznim ritmom otrok dobi občutek varnosti. Ugotovi, da ima še vedno oba starša, le na drug način. Preko konkretnih izkušenj izgubi občutek negotovosti,” pojasnjuje Marinšek.

Otrok namreč najbolj potrebuje varno, stabilno, predvidljivo okolje. “Za otroka je dobro, da situacija čim hitreje postane stabilna in predvidljiva – tudi če ni idealna –, kar pomeni, da otrok ve, kaj lahko od koga pričakuje in kako bodo organizirani njegovi dnevi,” je ob tem poudaril Matija Svetina.

Kako otroku pravilno sporočiti novico

Prvi korak k “dobremu” ločevanju je pogovor z otrokom. “Idealno je, da se oba starša mirno pogovorita z otrokom. Da povesta, da sta se odločila, da ne bosta več živela skupaj, a da bo lahko še naprej z obema staršema in da ga bosta imela rada. Da mu zagotovita, da se to ne bo spremenilo,” svetuje Anja Andrejč Balažic in dodaja, naj starši ne zahajajo v podrobnosti o razlogih za takšno odločitev. Otroku tudi ni dobro reči, da se starša nimata več rada, saj bi se lahko ustrašil, da nekega dne tudi njega ne bosta imela več rada.

Psihologinja ob tem poudarja, da je otroku treba odvzeti občutek krivde, saj pogosto misli, da sam ni bil dovolj “priden” ali da bi moral ravnati drugače. “Pozornost naj bo na otroku. Pomembno je, da ga opazimo in da mu damo možnost, da izrazi svoja čustva. Dobro je, da da iz sebe, kar čuti, da govori o tem – četudi mogoče daje vtis, da ni prizadet.”

PROFIMEDIA

Prav tako je pomembno, da otroka ne obremenjujemo s prelaganjem odgovornosti za pomembne odločitve, kot denimo, kje bi rad živel ali kje bi rad preživel naslednji vikend. Gre za odločitve, ki jih morajo vnaprej sprejeti odrasli in se jih nato tudi držati, še pravi psihologinja.

Šola za razvezane starše

V okviru Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor letos prvič izvajajo šolo za razvezane starše. Majda Marinšek, ki se v okviru šole vsakih štirinajst dni srečuje z njimi, ocenjuje, da je tovrstno svetovanje za marsikoga koristno. “Eden od udeležencev mi je rekel, da bi napotke in nasvete potreboval, preden se je ločil. Dejstvo je, da se ljudje zelo različno znajdejo v tej situaciji. Nekateri pridejo po nasvet k nam ali na CSD, drugi pa se v to spustijo nepripravljeni.”

Po besedah sogovornice se najpogosteje izkaže, da partnerja, ki se razvezujeta, pogosto ne razumeta, da morata kot starša še naprej sodelovati. “Ne razumeta, kako se počuti otrok, ko se kregata, on pa ju ima najraje na svetu. Nekateri enostavno ne vidijo, kakšne potrebe ima v tej situaciji otrok.” Potrebe staršev in otrok so namreč v procesu ločevanja prav nasprotne. Odrasli so usmerjeni v to, da bodo živeli ločeno, otroci pa imajo potrebo, da ohranijo oba starša. To je tudi njihova pravica, poudarja Marinšek.

Ljubezen otroka do drugega starša vas ne ogroža

Kako bosta partnerja oziroma starša izpeljala ločitev, je najpogosteje odvisno od njune osebnostne zrelosti in starševskih kapacitet, se strinjajo sogovorniki. “Kot starši moramo biti dovolj zreli, da razumemo, da se ima otrok lahko lepo z nekom, s komer se mi nimamo več. Ločujemo se na nivoju partnerstva, še vedno pa smo dolžni biti starši. Če tega ne zmoremo, se je smiselno vključiti v svetovanje,” svetuje Marinšek.

V šoli za razvezane starše se tako denimo ukvarjajo z vprašanji, kako starš, ki je jezen na bivšega partnerja, lahko reagira, da otroka ne bo spravil v stisko, učijo se razvijati spoštljivost do bivšega partnerja kot do človeka, učijo se, da jih ljubezen otroka do drugega starša ne ogroža.

Odvetnica Lena Oreškovič pravi, da se v zadnjem času dogaja, da staršem, ki se ne morejo sporazumeti, sodišče že med postopkom naloži, da se morajo udeležiti programov, ki izboljšajo njihove starševske sposobnosti. Pogosto pa tudi sodni izvedenci svetujejo udeležbo na tovrstnih izobraževanjih.

Profimedia

Ločitev je stresen dogodek. Pomembno je, da tudi sebi priznamo, da gremo čez težko obdobje, in da si poiščemo ustrezno pomoč in podporo, poudarjajo sogovorniki.

“K psihologom pošiljajo otroke, čeprav jih potrebujejo starši”

Vlasta Nussdorfer je prepričana, da bi vsi starši, ne le tisti, ki se ločujejo, morali v šolo za starše. “Starše bi morali opolnomočiti v pristopih k vzgoji, pa tudi na področju partnerstva, predvsem kar se tiče reševanja konfliktov.” Marsikateri otrok, ki je ujet med dvema ognjema, ima namreč uničeno otroštvo ali celo življenje, opozarja. “Vidiš jih pri dispanzerjih, ker imajo zdravstvene težave, v šoli jim dodelijo strokovno pomoč, napotujejo jih k psihologom in k psihiatrom. A vse to bi potrebovali v prvi vrsti starši. Otrok ima težave prav zaradi neprimernega vedenja staršev,” opozarja sogovornica. Včasih je problem samo en starš in že to je dovolj, saj je drugi ob tem povsem nemočen.

Profimedia

Tudi za otroke v družinah, ki živijo skupaj, je zelo pomembno, kako se starša obnašata eden do drugega in do otroka. Mnogi pari ostajajo vse življenje v konfliktnih ali nefunkcionalnih zvezah, prepričani, da to počnejo “zaradi otrok”, ti pa slabo vzdušje vpijajo in v njem preživijo celotno otroštvo in mladost.

Čeprav so tudi starši v visoko konfliktnih razvezah praviloma prepričani, da delajo v korist otroka, pa ga zaradi vseh čustev, ki jih preplavljajo, pogosto ne opazijo zares, je za Poglobljeno opozorila Staša Sitar, ki ima dolgoletne izkušnje z zagovorništvom otrok. V primerih, ko je glas otroka preslišan ali se izgublja v hrupu starševskega ločitvenega konflikta, jo sodišče takšnemu otroku postavi za zagovornico, ki je tam izključno zanj.

Otrok ji lahko pove kar koli, sodišču pa je dolžna predati samo tisto, kar ji otrok eksplicitno dovoli. “Ti otroci najbolj pogrešajo, da bi jih starši opazili,” pravi. “Sporočila, ki jih imajo za starše, so zelo preprosta. Otrok si želi, da bi bil starš več z njim, da bi bil več doma, da bi se z njim igral in ne delal, medtem ko je pri njem. To so zelo enostavne stvari.” Včasih to starše zbudi, pravi. Vedno pa ne.

“Ko se med staršema zaplete, se morata predvsem začeti pogovarjati,” razlaga sogovornica. “Ne prek odvetnikov, sodišč in drugih služb, ampak eden z drugim. Nekoč bosta prišla do konca vsega tega, in če bi se lahko vživela v to, kako bo na koncu, ko se bosta tako ali drugače morala spet srečati, bi na tej poti verjetno ravnala drugače. Vsi, ki se vključujejo v ta proces, so lahko podporni ali zaviralni dejavniki, na koncu pa ne bo mogel nihče namesto njiju najti najboljše rešitve za otroka.”

Podobno meni Tatjana Milavec iz Skupnosti centrov za socialno delo. “Pogosto ljudje za stiske, ki jih doživljamo, krivimo druge. A če starša sama ne prevzameta odgovornosti in se ne sporazumeta glede skrbi za otroka, bo to storil nekdo drug. Ali si tega res želita? Ali nista onadva tista, ki najbolje razumeta in poznata svojega otroka? Pa kljub temu prepuščata odločitev o skrbi za otroka nekomu drugemu.” To le redko reši težave, odločitev, ki jo namesto njiju sprejme nekdo drug, pogosto ni v skladu s pričakovanji enega ali drugega in tako se vojna med njima nadaljuje.

“Zato apeliram na starša, ki se znajdeta v tej stresni situaciji, da si vzameta čas ter poiščeta podporo in pomoč, predvsem zaradi otroka, ter skleneta sporazum, ki bo zanj najboljši. Njun otrok potrebuje dva sodelujoča, odgovorna starša, ki sprejemata odločitve in odgovornost za posledice svojih odločitev,” je še poudarila Milavec. “Otrok pa naj ostane v vlogi otroka.”

Kako reagirajo otroci?

Ločevanje staršev za otroka predstavlja stresno situacijo, na katero se morajo prilagoditi. Večina otrok ločenih staršev zaradi same ločitve sicer dolgoročno nima posledic, na krajši rok pa se lahko pojavijo težave v čustvovanju, vedenjske ali učne težave, pravijo psihologi.

Profimedia

Ko otroci svojo stisko pozunanjajo – so agresivni, jezikavi, konfliktni in podobno, je njihovo vedenje problem, ki ga običajno opazimo in poskušamo reševati, je povedal Matija Svetina.

“Problem je pri otrocih, ki svojo stisko ponotranjajo; postanejo tihi, prestrašeni, se zaprejo vase, se izolirajo od družbe, … Ker ne delajo problemov, starši, ki imajo že tako dovolj težav sami s sabo, njihove stiske ne opazijo, dokler ta ne postane problem. Lahko se zgodi, da se zapletejo v probleme v šoli, se začnejo samopoškodovati, …” Zato je pomembno, da so starši v teh primerih še posebej pozorni, in če otroku sami ne zmorejo pomagati, poiščejo ustrezno strokovno pomoč.