N1 podkast po prelomni odločitvi ustavnega sodišča. Gostji tokratnega podkasta sta bili dr. Barbara Rajgelj in Lana Gobec. Pogovor o tem, da je treba odločbe ustavnega sodišča spoštovati, o odzivih politike, nestrpnosti, boju za enakopravnost, o predsodkih v naši družbi in težavah LGBT oseb zaradi teh predsodkov ... In o tem, kako naj se starši pogovarjajo z otroki, ko jim povejo za svojo spolno usmerjenost.
Uroš Kokol/N1
Nedavni odločbi ustavnega sodišča sta velik simbolni in tudi praktični uspeh, pravi pravnica dr. Barbara Rajgelj iz Pravne mreže za varstvo demokracije, sicer profesorica na Fakulteti za družbene vede. To je bila kulminacija več kot tri desetletja dela in prizadevanj številnih aktivistk in aktivistov “za neko enakost, ki se zrcali prek enakih pravic in je to za ljudi zelo pomembno”.
Seveda nam je žal, da smo izgubili toliko let in da se to ni zgodilo že prej, dodaja. “Ko delam zdaj reminiscence, je to lep dokaz, da živimo v ustavni demokraciji. Ustavna demokracija pomeni, da je volja ljudstva nekako uokvirjena v ustavna načela, o katerih ne odločam jaz, kolegica, vi ali pa kdo iz politike, ampak ustavni sodniki. In tu je to načelo enake obravnave oz. prepovedi diskriminacije zelo pomembno, na določen način ščiti manjšine; in ko ni tehtnih razlogov, da bi se ljudi različno obravnavalo, jih je treba obravnavati enako.”
V Pravni mreži za varstvo demokracije so že pred dnevi opozorili, da “je NSi-jeva napoved nasprotovanju noveli družinskega zakonika, ki bo temeljila na nedavni odločbi ustavnega sodišča, nezakonita”.
Zapisali so še: “Zakon o ustavnem sodišču namreč določa, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne, s čimer se uresničuje načelo delitve oblasti. Če državni zbor ne izvrši ustavne odločbe, s tem posega v pristojnosti, ki jih ustavnemu sodišču daje Ustava RS. Državni zbor mora zato poskrbeti za izvršitev ustavnih odločb, pri tem pa poslanci ne smejo zavrniti izvršitve ustavne odločbe, ki ni v skladu z njihovim osebnim prepričanjem, saj sicer ravnajo v nasprotju z Zakonom o ustavnem sodišču. Pri tem je sklicevanje na odklonilni ločeni mnenji dveh ustavnih sodnikov in pojasnjevanje, da večinska odločitev ‘ne prepriča’, povsem zgrešeno, saj so ločena mnenja v zrelih demokracijah izkaz transparentnosti delovanja sodišča in lahko prispevajo k strokovni kritiki posameznih odločb, nikakor pa ne morejo služiti kot izgovor za neizvršitev odločb sodišča. Ob tem pa je treba opozoriti, da tisti, ki trdi, da odločbe ustavnega sodišča ne bo izvršil, ker ‘pravica odraslih oseb do posvojitve otroka ne obstaja, obratno, otrok ima pravico biti posvojen v najbolj optimalno mogočo skupnost’, očitno odločbe sploh ni prebral, saj so prav to poudarki ustavnega sodišča.”
Uroš Kokol/N1
Zakaj torej določeni politiki nasprotujejo odločitvam ustavnega sodišča? Kaj se dogaja? Takšne arogance, takšnega pripoznanja, da deluješ nepravno, doslej v naši državi še nismo videli, te odzive med drugim komentira Barbara Rajgelj. V podkastu pojasni tudi, na kakšen način del politike zlorablja ločeni mnenji dveh sodnikov za delegitimizacijo odločb ustavnega sodišča. “Ločena mnenja so popolnoma legitimna, ne morejo pa nikoli in nikdar delegitimizirati ustavnih odločb in omogočiti, da se ne bi upoštevale. … To je brutalno nespoštovanje prava.” Živimo v času, ko je edina in ultimativna stvar pridobivanje političnih točk, in to lahko tudi na račun pravne države, spoštovanja človekovih pravic in tako naprej. “In to me skrbi,” pravi Rajgelj.
Kaj je odločilo ustavno sodišče
Ustavno sodišče je ugotovilo, da je v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije zakonska ureditev, ki določa, da: 1. lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola in da 2. istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka.
Med drugim je v sporočilu ustavnega sodišča zapisano, da se “pravna ureditev istospolnih skupnosti v Republiki Sloveniji razvija že dalj časa. Leta 2006 je bila sprejeta ureditev, ki je istospolnim partnerjem omogočila registracijo njihove skupnosti in jim priznala nekatere pravice iz tega razmerja, leta 2016 pa ureditev, po kateri se formalna skupnost istospolnih partnerjev imenuje partnerska zveza. Čeprav se po vsebini približuje zakonski zvezi, se od instituta zakonske zveze še vedno razlikuje tako v poimenovanju kot tudi glede nekaterih pravnih posledic.” Zdaj je ustavno sodišče odločilo, da je ureditev, ki istospolnim partnerjem ne omogoča sklenitve zakonske zveze, diskriminatorna. “Odločitev ustavnega sodišča ne zmanjšuje pomena instituta tradicionalne zakonske zveze kot življenjske skupnosti moža in žene in ne spreminja pogojev ali posledic sklepanja zakonske zveze med osebama različnega spola. Pomeni zgolj to, da lahko odslej poleg raznospolnih partnerjev zakonsko zvezo sklepajo tudi istospolni partnerji. Ustavna zahteva po enakem obravnavanju istospolno in raznospolno usmerjenih oseb terja izenačitev njihovega pravnega položaja tudi na področju skupne posvojitve,” so zapisali na ustavnem sodišču.
Denis Sadiković/N1
V Sloveniji je bila istospolnim partnerjem že do sedaj omogočena vzpostavitev skupnega starševstva na način, da je eden od partnerjev posvojil otroka drugega partnerja (t. i. enostranska posvojitev). Odslej pa lahko istospolna partnerja, ki živita v formalni življenjski skupnosti, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji, kot veljajo za raznospolna zakonca. “Po presoji ustavnega sodišča presojane ureditve skupne posvojitve ne more utemeljiti cilj varstva največje koristi otroka, saj absolutna prepoved uvrstitve istospolnih partnerjev na seznam kandidatov za skupno posvojitev ni primeren ukrep za dosego tega cilja. Presoja največje koristi otroka je namreč mogoča le v okviru posamičnega postopka posvojitve, v katerem se otroku izmed vseh možnih kandidatov za skupno posvojitev izbereta najprimernejša posvojitelja. Splošna vnaprejšnja (apriorna) izključitev istospolnih partnerjev od možnosti za uvrstitev na seznam kandidatov za skupno posvojitev vodi zgolj v krčenje možnih kandidatov in tako ne more pomeniti ukrepa, ki bi povečeval možnosti za sprejetje odločitve v največjo korist otroka. Takšna odločitev ustavnega sodišča ne uvaja pravice do posvojitve, ne zmanjšuje pomena tradicionalne in še zlasti ne biološke družine za korist otroka ter ne vpliva na položaj takih družin. Pomeni pa, da mora zakonodajalec pri urejanju posebnega varstva otrok, za katere biološki starši ne skrbijo (več) in ki zato nimajo možnosti živeti v svoji primarni družini, upoštevati ustavno prepoved diskriminacije in istospolnim partnerjem omogočiti, da se uvrstijo na seznam kandidatov za skupno posvojitev. V vsakem primeru pa izbiro najprimernejših posvojiteljev za konkretnega otroka opravi center za socialno delo, na predlog katerega sodišče ob upoštevanju največje koristi otroka odloči o njegovi posvojitvi,” je bilo še zapisano v sporočilu ustavnega sodišča.
Lana Gobec iz Legebitre je v N1 podkastu opozorila na populizem, ki ga pri teh temah pogosto uporablja del politike. Tako prihaja do strašenja, neupravičenih strahov, podpihovanja sovraštva. Seveda zdaj ne bo konca tradicionalne družine, ta z ničimer ni ogrožena – dokaz za to je 17 evropskih držav, v katerih imajo takšno ureditev, kot jo ima zdaj tudi Slovenija, razloži Lana Gobec. “Strašijo z apokalipso, koncem tradicionalne družine, koncem mame in očeta; ne, to so samo neki poskusi strašenja in pritlehnega nabiranja političnih točk.” Prav zato je treba to temo čim bolj približati ljudem, govoriti o izkušnjah, konkretnih življenjih. “Vsak si želi živeti v varni in strpni družbi, kjer ni sovraštva.”
V podkastu smo govorili tudi o predsodkih do gejev in lezbijk v naši družbi. Kako se stanje spreminja? Kaj se je izboljšalo? Kaj bi bilo treba še izboljšati? Lana Gobec postreže s podatki iz raziskav. Govorili smo tudi, kakšen je pravilen in primeren odziv staršev, ko jim otroci razkrijejo spolno usmerjenost. In kako nekateri starši z neprimernimi odzivi, nesprejemanjem, nepodporo in nestrpnostjo prizadenejo otroka. Od tega, da lastnega otroka izločijo iz družinskega življenja, mu odvzamejo finančno podporo, zahtevajo, da “dokler si pod mojo streho, ne boš takšen, ne boš imel fanta/punce”, ali pa ga skušajo prepričati, da “gre le za fazo” … pa do najbolj brutalnih primerov – tudi v Sloveniji se namreč še vedno dogaja, pripoveduje Lana Gobec, da hočejo nekateri starši svoje otroke “ozdraviti” homoseksualnosti in jih pošiljajo na “zdravljenje”.
Uroš Kokol/N1
Kakšen je torej pravilen odziv starša, ko mu mladostnik pove za svojo spolno usmerjenost? Tako v podkastu pove Lana Gobec: “Mu verjeti, povprašati ga, kako se počuti, vprašati ga, kaj želi od starša in kako ga lahko starš podpre … se pogovarjati z njim. Poslušati, razumeti in se pogovarjati.” Kje lahko starši, če o tej temi ne vejo dovolj, dobijo ustrezne informacije, kje se lahko ustrezno poučijo, kam se lahko obrnejo … tudi o tem smo govorili v tokratnem podkastu, ki si ga lahko v celoti pogledate v videoposnetku na vrhu strani ali ga poslušate v tonskem posnetku ob koncu članka.
Predvsem pa naj se ljudje pri tem ne zatekajo po “informacije”, ki prihajajo iz “toksičnega in strupenega vesolja”, opozarja Barbara Rajgelj. Kam takšno toksično zlorabljanje te teme za politične namene vodi, pa lahko vidimo – med drugim – na Madžarskem. A ne le na Madžarskem, opozori Lana Gobec, “vsa ta neokonservativna, skrajno desna gibanja poskušajo delati isto; in to ne le na tej temi, ampak na vrsti tem; skušajo radikalizirati in polarizirati družbo, ustvarjajo konflikt, ki je v resnici le navidezen, širijo predsodke in laži, da lahko ustvarjajo konflikt”.
Denis Sadiković/N1
Govorili pa smo tudi o trditvah nekaterih politikov, da je optimalna oblika družine za otroka le “mama in oče”, s katerimi v slabo luč postavljajo vse druge oblike družin, v katerih živijo otroci. Kaj v resnici kažejo znanstvene raziskave? Kot smo že poročali, je znanstvena revija New Scientist že pred leti pisala, da so znanstvene raziskave na to vprašanje dale jasne odgovore. Dolgoletne študije lezbičnih družin so namreč pokazale, da lahko dve ženski partnerki zagotavljata prav tako dobro vzgojo otroka kot heteroseksualni par. Tudi študije družin z gejevskima očetoma, ki sicer niso bile tako ekstenzivne, so prišle do enakega zaključka. V ZDA je več velikih študij lezbičnih, gejevskih in heteroseksualnih družin pokazalo, da med njimi ni nobene razlike v starševski toplini, vedenju otroka, čustvenih težavah, ki jih otroci doživljajo, ali njihovi psihosocialni prilagoditvi; vključno s tesnobo, depresijo in samopodobo. Podobno velja tudi za enostarševske družine, še kažejo raziskave, je poročal New Scientist.
Kot je razvidno v filmu Od Poncija do Pilata – kratka dolga zgodovina sprejemanja družinskega zakonika – ki je nastal “ob praznovanju odločbe ustavnega sodišča, ki določa popolno izenačenje pravic istospolnih in raznospolnih parov na področju partnerskih in družinskih razmerij”, opisuje pa zgodovino (predvsem pravni del) boja proti diskriminaciji – pa je Društvo psihologov Slovenije že junija 2011 opozorilo slovensko javnost, da znanstvena spoznanja kažejo, da se razvoj otrok v družinah z istospolnimi partnerji v nobenem ključnem aspektu ne razlikuje od razvoja drugih otrok.
N1
N1
N1
Šlo je za preplet pravnih in družbenih bojev, pravi Barbara Rajgelj. “Pravo nikoli ni v vakuumu in brez drugih družbenih bojev ne more nikoli ničesar doseči samo.” Ogromno ljudi je sodelovalo v tem boju, poudari tudi Lana Gobec.
Kako torej gledata na prelomno odločitev ustavnega sodišča, kako na politične odzive, kaj pričakujeta v nadaljevanju, kaj bi morali vsi vedeti o outiranju, kam se obrniti, če potrebujete informacije, kakšna je bila zgodovina boja proti diskriminaciji … Pa tudi kakšne so težave LGBT oseb v naši družbi in kaj izboljšati in kako. Vabljeni k ogledu oziroma poslušanju celotnega N1 podkasta z Lano Gobec in dr. Barbaro Rajgelj.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!