Nik Škrlec: Težava je, da odrasli izgubimo toleranco do lastnega neznanja

Jan Gregorc/N1

Igralec, voditelj, youtuber in "brainfluencer" Nik Škrlec o možganski aktivnosti, učenju švedščine, učinkovitem pozabljanju, pretresu možganov in počenem vretencu, prijaznosti do samega sebe, dolgčasu, nakupovalnih seznamih in o supermoči lovljenja predmetov, preden padejo na tla.

Bil je državni prvak v pomnjenju in slovenski rekorder v recitiranju decimalk števila pi. Na pamet jih je po vrsti naštel kar 3.141. Zdaj se loteva priprav za naskok na trenutni rekord, ki znaša 10.123 decimalk. Obvlada žongliranje. Zna pisati z obema rokama hkrati.

Ker se ukvarja tudi s potapljanjem na vdih, je skušal podreti Guinessov rekord v številu sestavljenih rubikovih kock pod vodo z enim vdihom.

Tri leta je bil kot igralec zaposlen v Drami, paradnem slovenskem gledališču, pa jo je leta 2019 na lastno željo zapustil.

Pet let je vodil kviz Male sive celice, paradno oddajo mladinskega programa RTV Slovenija, nato pa jo, “da se ne bi zasedel”, prepustil drugemu voditelju.

Med epidemijo je vodil oddajo Izodrom, danes je z Niko Rozman sovoditelj mladinske oddaje Krompir.

Hkrati trenutno potuje po Sloveniji s svojo “možgansko” monokomedijo Zdrava pamet, svoje zamisli, veščine in podvige pa redno deli z gledalci na platformi YouTube. Je človek, ki je največ slovenskih otrok naučil sestavljanja Rubikove kocke. Lani pa je denimo najavil, da se bo poskušal v enem mesecu naučiti švedščine.

Hur går det med din svenska? (Kako vam gre švedščina?)

Ha, zelo slabo. V bistvu je moj poskus hitrega učenja tujega jezika splaval po vodi. Ugotovil sem, da je z jeziki veliko težje kot s številkami in da je pri jeziku zelo pomembno, da te nekdo usmerja ali pa da najdeš način, da se usmerjaš sam. Iskal sem ga, a na koncu obupal.

Ugotovil sem, da mi lahko tehnike pomnjenja, s katerimi se ukvarjam, pridejo prav tudi pri učenju jezikov. Vendar pa je jezik nekaj veliko bolj zapletenega, zato se je treba učenja lotiti sistematično in postopno.

Torej mi ne bi znali odgovoriti v švedščini?

Dokaj hitro sem se naučil lepo število švedskih besed, zelo hitro pa spoznal, da to še ni jezik. Raba jezika je nekaj veliko bolj organskega. Puške sicer nisem absolutno vrgel v koruzo, gotovo se tega spet lotim v prihodnosti.

Iz švedskega eksperimenta sem se naučil, da bi bilo bolje, če bi obiskal tečaj ali se povezal z učiteljem, ob tem pa uporabljal vse spominske pristope, ki jih poznam in sem se jih naučil tudi z učenjem švedščine. Tako sta spoznavanje jezika in vodenje odgovornost učitelja, moja pa so vaja, pomnjenje in zabava.

Če mi nekaj ne gre, vedno poskusim spremeniti pristop. Le da sem v tem primeru to spoznanje samo zapisal za uho in čakam, da se spet pojavi čas, ko me obsedejo jeziki.

Kaj pa je trenutno v fokusu?

Trenutno sem se vrnil na odre in zaradi tega več razmišljam o izvajanju predstav v živo, o igri in gledališču.

S tem je povezana tudi moja najnovejša prostočasna aktivnost. Od decembra, ko sem imel pretres možganov in počeno vretence, ko se mi je na odru pred predstavo ponesrečila salta nazaj, se učim klavirja. To je aktivnost, ki sem jo pograbil, ker so mi zdravniki svetovali počitek in izogibanje zaslonom in ker me že dolgo mika, nikoli pa nisem našel pravega časa za to.

Noro zanimivo mi je, ker je glasba področje, ki ga doslej nisem raziskoval tako intenzivno, hkrati je pa močna podstat vsega. Je veščina, je “dril”, je logika, so sistemi in je živost ter neverjetno izrazno sredstvo. In to je tudi točno to, kar imam rad v gledališču, pri igri.

Vaše vsebine, najsi gre za gledališke predstave ali posnetke na YouTubu, ljudi spodbujajo, naj več trenirajo možgane. Ko sem razmišljal o izrazu, ki bi vas najbolje opisal, sem prišel do besede “brainfluencer”.

Mislim, da tega ne delam nalašč, bolj iz lastnega zanimanja, ki se potem hitro širi.

Veščina je nekaj, kar spoštujem, občudujem. In posledično se velikokrat lotim stvari, ki se ljudem zdijo totalno tuje, nenavadne, čudne ali pa nepotrebne.

Res se jih lotim s srcem, pristno in mislim, da to velikokrat preseva in nagovori druge ljudi – sploh ne nujno v točno to dejavnost, ampak v katerokoli aktivnost že.

Če je to spodbujanje možganske aktivnosti, miselne aktivnosti, kakršne koli aktivacije posameznika, se mi zdi super. Z veseljem bi bil brainfluencer.

Ko sva se dogovarjala za termin intervjuja, ste pogledali v svoj planer. Glede na vaše veščine pomnjenja bi pričakoval, da boste imeli vse v glavi …

Haha, joj, ne!

Obstajajo tudi tehnike za pomnjenje dnevnih obveznosti. Ampak jaz sem pri spominu zagovornik smiselne rabe. Moji dnevi so tako nabiti in hitro spreminjajoči se, da preprosto nima smisla, da bi vse hranil v spominu.

Absolutno se zanašam na svoj digitalni koledar. Če mi to vzamete, sem pečen. Včasih tudi za jutri ne vem, kaj me čaka, ali pa kaj sledi zdaj, ko končava intervju.

Ampak to je zavestna odločitev. Preprosto se mi časovne obveznosti in termini ne zdijo tako pomembni, da bi jih hranil v spominu, in preveč jih je. Kdo bi seveda lahko ugovarjal, češ zakaj pa so decimalke bolj pomembne? Decimalke so vse! Hecam se. V tem primeru gre bolj za miselni izziv in ne življenjsko funkcijo.

Foto: Nik Škrlec (osebni arhiv)

Iz Škrlečevega naskoka na slovenski rekord v recitiranju decimalk števila pi je nastala tudi gledališka predstava “Naj gre vse v pi”, ki je služila tudi kot njegova magistrska naloga na AGRFT.

V torek je bil dan števila pi; obeležujemo ga namreč 14. marca.

Kaj pa nakupovalni seznam za trgovino?

Nakupovalni seznami so ena izmed stvari, za katere sva se z ženo odločila, da jih bova digitalizirala in povezala med sabo. Najino gospodinjstvo je za to hvaležno in tudi tedenski nakupi lahko potekajo bolj tekoče.

Če pa nekomu to, da si zapomni nakupovalni seznam, predstavlja izziv, super. Velikokrat je ravno to prvi korak v svet tehnik pomnjenja, vsaj zame je bilo tako. Prva leta svojega dela s spominom sem nakupovalne sezname hranil v glavi, danes pa se raje igram z drugimi spominskimi izzivi.

Nisem človek, ki bi zagovarjal absolutno pomnjenje. Spomin je nora stvar. Ampak danes je še toliko bolj pomembno tudi to, da se odločamo, kaj bo vanj vstopilo in kaj bomo s temi podatki počeli. Naša pozornost je dragocena in dobro je, če jo znamo čuvati in usmerjati po naši volji.

Vseh informacij je enostavno preveč. In to, da lahko pozabljamo, je morda še pomembneje, kot to, da si nekaj zapomnimo.

Se je mogoče naučiti tudi bolj učinkovitega pozabljanja?

Zagotovo. Z učinkovitim pozabljanjem se na primer ukvarjajo spominski atleti, ko si v svojih palačah spomina vizualizirajo prazne prostore in jih tako pripravijo za naslednjo disciplino. Seveda v tem primeru govorimo o precej tehničnem pozabljanju, ne tako zelo življenjskem.

Imam pa tudi s tem ogromno izkušenj. Ravno predvčerajšnjim sem po celi Ljubljani iskal kolo in potem ugotovil, da je ostalo zaklenjeno pred trgovino, kjer sem ga pozabil. Izjemno učinkovito!

Pomembno se mi zdi, da sprejmemo to, da bomo več pozabili, kot si bomo zapomnili in da si s tem ne delamo težav. Da se zavedamo, da je naš spomin orodje, ki veliko več pozabi kot obdrži, tisto, kar obdrži, pa je neverjetno dragoceno in to zmožnost lahko vedno izboljšamo.

Načeloma sicer velja, da je stvar, ki si jo najbolj želimo pozabiti, tudi najtežje pozabiti …

Velja tudi obratno. Bolj, ko se trudiš, da bi si nekaj zapomnil, težje bo. Težje bo zato, ker se v ta miselni proces vmešava nepotreben napor ali pa celo pritisk do samega sebe.

Velikokrat pri miselnih veščinah pridemo do dela s samim sabo. To me vznemirja na vseh področjih, bodisi v igri, v spominu, bodisi v učenju veščin.

Vedno pridem do točke dvojnosti, ko mora “Nik, ki usmerja” “učečega Nika” na nek način spraviti do napredka. V vsem, kar počnem, je prisoten ta čar dela s sabo in mislim, da sem se že ogromno naučil, še veliko pa me čaka.

In velik del tega procesa je ohranjanje mirnosti?

Mirnosti in pa prijaznosti. Prijaznost do sebe je nekaj, česar recimo jaz a priori nisem imel. Še zdaj je velikokrat moj prvi refleks ob neuspehu jeza, samozaničevanje, obup, žalost in podobno. To je škoda, ampak to so naučeni odzivi. Zelo fino jih je ozavestiti in jih potem na mehek način spremeniti.

Najbolje sem to zaznal pri potapljanju na vdih, ker je to šport, ki te hkrati premika čez tvoje meje, po drugi strani pa ti ne dovoljuje prečkanja teh mej na silo. V tem primeru gre namreč lahko marsikaj narobe in potopa ne moreš izpeljati, kot si si ga zamislil, kot bi ga želel.

Potem pa sem videl, da enako pravilo velja povsod drugod.

Kakšno pravilo?

Najbolj učinkoviti smo takrat, ko znamo biti do sebe prijazni in ob tem vztrajni.

Seveda, spet ne nujno za vsako ceno in ves čas. Dober primer je moje učenje švedščine. Nekaj sem si zastavil, ni šlo, kot sem upal, nekaj sem se naučil in odnehal sem. In to se mi ne zdi nič tragičnega.

Sem velik privrženec odločitve in v tem precej razumski. Odločitev je po eni strani končna, po drugi strani pa ni, ker se vedno lahko odločiš drugače in mislim, da je to nekaj, kar lahko tudi pomaga pri tem, da si ne otežujemo življenja po nepotrebnem.

V kakšen smislu?

V smislu, da vztrajamo v stvareh, za katere čutimo, da jih ne želimo, da se postavljamo v položaj žrtve, da se nam zdi, da ne nadzorujemo svojih okoliščin in da nam stvari polzijo iz rok.

Rad prevzamem odgovornost za svoje odločitve in rad jih sprejemam. Lahko so si tudi nasprotujoče. Če me nekaj zanima, se bom odločil in to poskušal raziskati. Če nimam časa, se bom odločil in poiskal čas ali pa se bom odločil, da trenutno opustim to aktivnost. Potem bom videl, da me res vseeno izjemno mika. Potem se bom odločil, da želim vseeno nekako najti čas.

Da nečesa ne zmoremo, je zame zelo relativno. Zmožnost je zame predvsem stvar odločitve, ali boš vztrajal ali odnehal.

Zavedam se, da sem v tem izjemno naiven. Lahko bi rekel, da je moje življenjsko vodilo “vse se da”. Vem, da to ni vedno res, a hkrati v to verjamem. In odgovornost odločitve igra tu pomembno vlogo.

Velikokrat opažam, da ljudje z odraščanjem izgubijo možnost, da nekaj spremenijo, da se odločijo za spremembo. In v takem primeru lahko življenje postane breme. Tega pa nočem.

V svojih videih pogosto poudarjate, da nihče ni prestar, da bi se naučil česa novega.

Ponavadi me kar malo razjezi, ko recimo govorim o spominu ali pa imam kakšno predavanje, delavnico, in pridejo starši z otroki. In njihovo najpogostejše vodilo je: “Povejte to, da bodo moji otroci slišali, oni to res še potrebujejo. Zame je že prepozno.”

Seveda ni prepozno! Pa tudi, najboljši način, da nekaj pride do otroka, je, če to počne starš. Velikokrat si z izgovarjanjem, da smo prestari, dajemo potuho ali pa se izogibamo situacijam, v katerih lahko izpademo neumni, v katerih nečesa ne znamo, v katerih smo bosi. Mislim, da je glavna težava v tem, da odrasli izgubimo toleranco do lastnega neznanja.

Strah nas je, da bomo izpadli, kot da nimamo pojma, čeprav je to predpogoj, da se nekaj začne razvijati, da se naučimo kaj novega. Dejansko nimamo pojma, tako se vedno začne.

Prav jezim se na odrasle ljudi, ki si jemljejo krila s tem, da mislijo, da je zanje prepozno.

Zdrava pamet Nik Škrlec — Scenografija predstave Zdrava pamet (Foto: Klemen Ilovar)

Imate kdaj občutek, da imate prepolno glavo?

Ne. Kadar imam občutek, da so se mi zadeve nakopičile, velikokrat zavestno popustim na kakšnem področju, se denimo odrečem odgovarjanju na elektronsko pošto.

Pozornost hočem hraniti za tisto, kar se mi zdi bistveno. Pomemben del aktivnosti je tudi počitek in jaz to jemljem kot sveto. Športniki to vedo. Noben vrhunski športnik ne bo treniral 60 ur na teden enako intenzivno. In povsem enako je tudi z možgansko aktivnostjo.

Znanje na srečo raste eksponentno. Več kot ga je, lažje se zraven pripne novo. Je pa seveda počitek izjemno pomemben. Stvari, s katerimi se ukvarjam, sem sposoben tudi pustiti ob strani, ne spremljajo me neprestano.

Lahko bi rekli, da ste svoje hobije prelili tudi v svoj poklic, svoje nastope. Ali vsa svoja zanimanja delite z javnostjo ali kakšno ostaja zasebno?

Zasebnost varujem predvsem v odnosih. Tudi prostor (studio), kjer sediva, je dokaz za to. Ne želim namreč več neprestano snemati svojega stanovanja.

V svojih zanimanjih pa sem dokaj transparenten. Igranja klavirja sicer za zdaj nisem nikjer objavljal, ker trenutno ne čutim, da bi imel kaj zanimivega pokazati in kaj pametnega povedati. Morda pa se bo iz tega še kaj razvilo.

Jaz sem otrok YouTuba. Marsikaj sem se naučil prek njega, tudi nekaj stvari, ki so zdaj integralne za mojo podobo – montaža, snemanje, žongliranje, Rubikova kocka, v resnici tudi delo s spominom.

Vse to znanje sem črpal z interneta in čutim odgovornost, da delujem enako v nasprotno smer. Torej da reči, ki jih znam, skušam predati naprej. Okej, v slovenščini in s tem nekemu mogoče malo ožjemu občinstvu, pa vendarle.

Menim, da je ena od dobrih strani interneta ravno možnost, da znanje kroži.

Vas mika, da bi na YouTubu preklopili na angleščino in si tako močno razširili potencialno občinstvo?

Ja, velikokrat razmišljam o tem. Ustvarjati vsebine v angleščini bi pomenilo, da bi si lahko privoščil veliko bolj usmerjen fokus. V angleščini lahko na primer ustvarjaš kanal o popravljanju vezij starih digitalnih ur in našlo se bo vsaj 100 tisoč ljudi, ki jih bo to zanimalo. Enaka vsebina bi v slovenščini mogoče dobila tri gledalce.

Hkrati pa je slovenščina moj materni jezik in z njim je moja izrazna moč veliko večja. Poleg tega pa internet uporabljam tudi kot sredstvo, s katerim gradim svoje občinstvo in tako gledalce lažje povabim še kam naprej, v gledališče, na dogodke, jih pripravim do aktivnosti tudi v živo, kar je v slovenščini veliko bolj smiselno.

Pa niste nikoli imeli moralne dileme glede prispevanja vsebin za platformo hegemonskega internetnega velikana, ki je zgrajen na žetvi osebnih podatkov uporabnikov, pri čemer je njegov algoritem nagnjen k radikalizaciji uporabnikov?

Glede tega imam kar močne dileme. Najbrž bom v naslednjih mesecih izbrisal svoj profil na TikToku, čeprav imam na njem največ sledilcev izmed vseh družbenih omrežij.

Tudi sam sem bral raziskave o tem, kako je YouTubeov algoritem zaslužen za velik porast radikaliziranih posameznikov in gibanj, to je grozna posledica zasnove algoritma, ki želi uporabnika čim dlje obdržati na platformi.

Po drugi strani pa moja izkušnja tega algoritma in platforme ni taka, o tem sem govoril prej. Tukaj je v meni močna dilema, ki pa bi jo raje preusmeril v javni diskurz, v spremembo te platforme in ostalih, kot pa v mojo popolno odsotnost z nje.

Zadnje čase sicer razmišljam tudi o najbolj bazični obliki prisotnosti na spletu, torej spletni strani. “Oldschool” spletni strani. Morda bodo moje aktivnosti počasi prišle nazaj do tega, da bom imel primarno svojo spletno stran z videoposnetki, ki bodo doma na mojem strežniku.

Tako vas bo vseeno precej težje odkriti.

Res je, s tem izgubiš ključno orodje za distribucijo vsebin. A v zadnjem času sem začutil, da mi doseg in število ogledov nista več bistvena, četudi so visoke številke mamljive.

Bolj pomemben se mi zdi stik, pristna izkušnja, dialog, aktivnost. Februarja sem denimo zaradi Umetnosti lenarjenja, podkasta Davida Zupančiča, v katerem sem gostoval, v šali in kot odziv na pogovor, postavil spletno stran naucipesem.se.

Moja zamisel je bila, da bi se enkrat na teden naučil eno pesem na pamet in da k temu povabim tudi druge.

Skupnost ima po petih tednih 70 članov, dobrih deset se nas vsakotedensko uči in si izmenjuje pesmi. To je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v zadnjega pol leta.

Leta 2017 je Škrlec prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca (MIloš Vujinović/BOBO)

Kako pomemben del preživljanja vam predstavlja internetno udejstvovanje?

Med epidemijo je bil internet zame rešilna bilka. Zaradi poznavanja procesa ustvarjanja videa, prenašanja v živo, sem se takrat znašel na neverjetni poziciji, da sem lahko med korono izvajal programe za podjetja, za osnovne in srednje šole, tudi za svoje spletno občinstvo.

S svojimi vsebinami na YouTube kanalu sicer ne zaslužim veliko, največ mojih prihodkov je povezanih s sodelovanjem z znamkami, večinoma na njihovih profilih.

Izjemoma blagovnim znamkam dovolim, da se pojavijo tudi na mojih kanalih, ko presodim, da je to smiselno.

Ne zanikam tega in tudi to je pomemben del preživetja spletnih ustvarjalcev v Sloveniji. Brez tega skoraj ni samostojnega ustvarjanja na internetu.

Zelo pomembno pa se mi zdi tudi, da ima moja spletna aktivnost posreden vpliv na zanimanje za moje druge projekte. Na moje predstave pride ogromno ljudi, ki me spremljajo na spletu, in to je zame kot za ustvarjalca izjemno dragoceno.

Vam vaša posebna znanja pridejo kdaj prav pri vsakodnevnih opravkih?

Uporabnost me sama po sebi sploh ne zanima. Škoda bi se mi zdelo tako razmišljati. Vsaka od teh stvari, denimo žongliranje, decimalke pi, Rubikova kocka, v katere sem vložil precej časa in spretnost razvil do določene ravni, mi je na nek način pomagala. Lahko naštejem vsaj 20 neverjetno pomembnih stranskih produktov pridobivanja teh spretnosti.

Tudi tek sam po sebi denimo ni uporabna aktivnost, ne tečemo, da bi lahko potem tekli do trgovine naprimer – če pa redno tečete, ima to kar naenkrat cel kup koristi.

Jaz s svojimi aktivnostmi ves čas razvijam pozornost, koordinacijo, domišljijo. To pa so tudi moje ključne vrline ustvarjalca in človeka. Konkretno pa … ne vem.

Upam si denimo trditi, da sem zaradi znanja žongliranja zelo hiter in spreten v lovljenju stvari, preden padejo po tleh. S tem sem si že neštetokrat “rešil življenje”. To se mi zdi super uporabno, ni pa to razlog, zaradi katerega se ukvarjam z žongliranjem.

Vam je sploh kdaj dolgčas?

Seveda, po mojem mnenju je dolgčas eden izmed predpogojev za aktivnost. Ni mogoče biti ves čas v pogonu. Je pa res, da tega ne komuniciram.

Ljudje, ki me spremljajo, me pogosto sprašujejo, kako mi uspeva neprestano nekaj početi. To je napačen vtis.

V svojih videih govorim o tem, kaj delam, kaj me zanima, kaj raziskujem, ne govorim pa o tem, da sem včeraj tri ure ležal doma na kavču in tuhtal, kaj zdaj. In potem sem malo brskal po YouTubu. Jedel čokolado. Se prestavljal po stanovanju.

Po mojem mnenju je zmožnost vztrajanja v dolgčasu, samoti, brezdelju, izjemno pomembna in dragocena lastnost za vse, tako za otroke kot odrasle. Takrat se rodi ogromno zanimivih reči.

Vtis, ki ga gledalec dobi ob spremljanju vaših vsebin, je, da ste hiperaktivni, da si neprestano polnite glavo z novimi spretnostmi in znanji.

Morda moram začeti bolj strastno komunicirati o lenarjenju in dolgčasu! Čeprav dvomim, da bi to bilo mikavno za gledalce.

To je še ena past spleta. To, da se primerjamo z vsebinami na internetu, ki so jasno vedno najbolj zanimivi in kurirani delčki življenj drugih.

Pomembno se mi zdi, da v videih o učenju novih reči ne izpuščam neuspeha.

Moja serija videov Projekt: rekord, kjer sem skušal podreti Guinessov rekord v sestavljanju Rubikovih kock pod vodo, je trajala dve leti, a mi rekorda na koncu ni uspelo doseči. V celotni seriji več govorim o neuspehu kot o uspehu.

Zdi se mi, da ljudje velikokrat radi verjamemo v hipno zgodbo neverjetnega uspeha ali pa dosežka iz golega naravnega talenta. Zato, ker je to na nek način spet potuha.

Tako si lahko rečemo: on je genij in kot tak nedosegljiv. Velikokrat nas ta miselnost privede do tega, da si odvzamemo zalet.

Je tak podvig, Guinnessov rekord, sploh smiseln sam po sebi ali mora biti nujno ovekovečen? Bi se ga lotili, če bi to počeli samo zase, ne da bi bile prisotne kamere?

Javno deklariranje ciljev je zame dobra motivacija, da se lotim nekega izziva in pri njem vztrajam.

Pri Rubikovih kockah je bilo snemanje celotnega procesa zagotovo močan element, to, da so me drugi spremljali, da so tudi navijali.

Pri učenju decimalk števila pi pa je drugače. To je nekaj, kar delam zase, kar bi počel v vsakem primeru, kar mi je postala zelo ljuba in na čuden način sproščujoča aktivnost.

Kaj pa si želite, da bi od vaših vsebin odneslo vaše občinstvo?

Jaz bi rad predvsem širil navdih. Vse stvari, ki jih počnem, so povezane s tem, da želim drugim vliti voljo, navdušenje in navdih za kar koli že, za širjenje obzorij, za rast, za razvoj.

Zmožni smo več, kot si mislimo. Dovolite si preizkušati stvari, dovolite si, da vam spodleti. In dovolite si tudi, da z nečim prenehate. Potem lahko začnete kaj novega! Ali pa ne. Lahko se tudi plemenito dolgočasite!

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.