Menu Item
Zadnje mesece, tedne in še posebej zadnje dni slovensko javnost pretresa dogajanje na javni radioteleviziji (RTV). Kako doživljajo sedanje stanje novinarke in novinarji na RTV? Kaj občutijo, kako živijo in delajo, kako vidijo novinarstvo? Za njihove misli smo prosili štiri novinarje, ki jih običajno ne vidite pred kamerami. Štiri od mnogih. Enotni smo, kot še nikoli doslej, pravijo. V trenutnih razmerah je javno govoriti o teh stvareh že pravi pogum. Kaj sporočajo javnosti?
MAŠA TOMAŽIN HLADEN – 42 let, novinarka v zunanjepolitični redakciji na Televiziji Slovenija: RTV se zaradi političnih ciljev poskuša porušiti temelje
“Na RTV sem od leta 2005, ves čas v zunanjepolitični redakciji. Tam je bila pot do novinarskega izdelka začrtana tako, da si več let spoznaval skorajda vse procese dela v “desku”. Bila sem mlajša dežurna, starejša dežurna, redaktorica oddaj, sodelovala sem pri snovanju oddaj, od leta 2013 sem novinarka. Delo v desku da ogromno znanja, ki pogosto pride na plan v razmerah, ki zahtevajo hitre odločitve in rešitve, cilj je, da se nič ne pozna na ekranu in gre v eter brezhibno. V “desku” postaneš večopravilen. Zanimivo je, da je velik del našega dela povezan s pogovori, razmišljanjem, tehtanjem, prejšnjimi izkušnjami, in ko je ideja dobra in kot zastavljeno tudi izpeljana, si sicer utrujen, ampak vesel, srečen.
Strah, jeza, obup, ravnodušnost, utrujenost, tesnoba. To so občutki, ki se lahko v enem dnevu zvrstijo na mojem delovnem mestu. Seveda tudi ponos, sreča, smeh, pripadnost, ekipa. In to niso občutki minulega leta, to so občutki minulih let. To so občutki ob sodelovanju pri Dnevniku, različnih oddajah, v različnih vlogah. In ob vsem tem le močno vdihneš ob besedah, kot so: “vi na RTV nič ne delate”; “vas na RTV je preveč”; “mi vas plačujemo”. To zadnje me najbolj razjezi. “Mi vas plačujemo, zato boste … morate in hočemo, da …”
Velikokrat se sprašujem, kaj človek, ki reče ali napiše “mi vas plačujemo”, s tem misli. Ker zveni, kakor da plačuje le RTV-prispevek. In ker ga plačuje, ima pravico, pa četudi brez vsakršnih profesionalnih temeljev in kompetence, soditi o delu profesionalca. Ob tem se vprašam, ali ta isti človek sodi tudi o delu kirurga, gradbenega strokovnjaka ali železničarja. In konec koncev, mi vsi plačujemo marsikoga, tudi politike.
Potem je tukaj še začudenje. Vpeljevanje sprememb, ki škodijo programu in odganjajo gledalce, ker na primer ni več stalnih terminov. Eksperimentiranje s tradicionalnimi oddajami in konec koncev osnovnimi postulati demokracije. Začudenje, da nekdo, ki razume in “živi” medije in ve, kaj se je z objektivnostjo medijev zgodilo ponekod v Evropi, ker se je premočno vmešala politika, kljub vsemu tega ne ustavi.
Ob poskusu demontaže informativnega programa pa nas je veliko, ki čutimo in mislimo enako. RTV je pomembna izobraževalna, kulturna in informativna institucija in se ji zaradi političnih ciljev poskuša porušiti temelje. Vedno znova in znova. To se sliši narobe in je narobe, zato smo s kolegi v informativnem programu in iz drugih uredništev tokrat enotni kot še nikoli doslej.”
MITJA PEČEK, 32 let, voditelj na Valu 202 in novinar: Večina sodelavk in sodelavcev herojsko kljubuje pritiskom
“S sodelavci si ne delamo nikakršnih utvar glede dejstva, da je neodvisnost RTV Slovenija tarča najbolj agresivnega in uničujočega napada v zgodovini države. Praktično vsakdo izmed nas, ki so mu znani vsaj obrisi ciljev in metod politične klike, ki trenutno obvladuje večino ključnih notranjih, nadzornih organov in vodstvenih funkcij v instituciji, ter vsakdo izmed nas, ki se pritiskom ne namerava popolnoma ukloniti (ali se, po domače, “prodati za par vreč krompirja”), se dnevno spopada s stresom ob zavedanju, da bosta njegovo strokovno in profesionalno delo ter načelna, neodvisna drža lahko zelo kmalu najstrožje sankcionirana. Da bo lahko, če se ne bo pustil cenzurirati, ob službo. Ali pa žrtev raznih podtikanj, laži, diskreditacij, raznih “disciplinskih” sankcij, ad hoc premestitev oz. deportacij na druga delovna mesta, celo groženj in mnogih drugih pritlehnih manevrov, katerih namen je utišati, zatreti.
Večina nas dobro razume, da se za abstraktnimi termini, kot sta politični udar ali pa vojna z mediji, skrivajo še kako osebne zgodbe neposredno prizadetih (ob, seveda, posledicah za demokratično družbo nasploh). Nekateri sodelavke in sodelavci te zgodbe že nekaj mesecev dejansko živijo. Večina jih – za moje pojme – herojsko kljubuje pritiskom in vztraja pri kakovostnem delu, o katerem upa, da govori v njihovem imenu. Nekaj je žal tudi takih, ki so strahu že podlegli in o dogajanju na RTV raje molčijo. Pa takih, ki svoje poročanje prilagajajo že “novim pravilom”. Navadno s samocenzuro; opustitvijo segmentov zgodbe, ki bi lahko naleteli na neodobravanje oblasti oz. njenih podaljškov zunaj in znotraj hiše. To težko opravičujem, razumem pa. Ljudje imajo družine, kredite, hipoteke … in za zdaj torej še službe.
Kako se ob tem vsi skupaj počutimo? Iskreno, o tem skušamo čim manj razmišljati ter svojo energijo usmerjati v a) izpolnjevanje svojih delovnih obveznosti in b) iskanje legitimnih načinov, kako se nasilnemu političnemu podrejanju RTV in njenih delavk, delavcev zoperstaviti. Pri tem nas opogumljata naša cehovska zaveza, da služimo javnosti, in zavedanje dejstva, da večji del te naša prizadevanja podpira. Za zdaj.
No, lahko naštejem nekaj čustev, ki jih ob izdatnih naporih vsakodnevno odrivamo: zaskrbljenost, strah, razočaranje, ogorčenje, gnus, nejevera, bes, jeza, žalost in žal mestoma tudi obup: mukotrpno je “nemočno” opazovati, kako se dela v nasprotju z vsemi zapisanimi in nenapisanimi pravili in celo zakoni (!), kako padajo najosnovnejši profesionalni standardi, kako se … niti ne v prah, ampak v nekaj resnično gnilega in malignega, nevarnega drobi velik del tega, kar si v širokem krogu strokovno res odličnih in spoštovanih sodelavk in sodelavcev, z vsem srcem predanim svojemu poslanstvu, soustvaril skozi leta vestnega, kdaj tudi napornega, ampak vedno osrečujočega dela. Mnoge od teh čudovitih, s profesionalnega, strokovnega in človeškega vidika fascinantnih osebnosti so kronično neprespane ter na robu izgorelosti in živčnega zloma zaradi stresa, ki se ga nad njimi – poudarjam – izvaja načrtno in sistematično.
Komu v korist vsa ta silovita, naravnost zlobna in pogosto prostaška destruktivnost?! In ali bodo koristi zanj(e) res odtehtale škodo, ki jo povzročajo? Take … deplasirane misli mi včasih okupirajo glavo. Ampak, saj pravim: se trudim, da čim manj. Navsezadnje bi morale te misli obletavati glave izvajalcev tega brutalno uničujočega projekta. A nekomu brez vesti res nima smisla trkati nanjo … lahko samo upamo, da jih čim prej (najraje predvčerajšnjim) odpihne s položajev. Škoda, ki jo povzročajo z vsakim dnem, je namreč neizmerljiva. Nerad sem črnogled, in s kolegi bomo naredili vse, da se to ne zgodi, a trenutno se žal ne zdi nemogoče, da bodo javno RTV dejansko uničili.”
KSENJA TRATNIK – 40 let, dnevna urednica in vodja zunanjepolitične sekcije na Multimedijskem centru RTV: Zaupanje javnosti smo gradili dolga leta
“Na MMC sem prišla kot študentka pred 18 leti. Takrat je bila spletna stran še v povoju, glavnino dela smo opravljali na teletekstu, ki je še danes priljubljen med našimi uporabniki. Tehnološki napredek v tem času je popolnoma spremenil naše delo, s kolegi novinarji, številni med njimi so tu že 15, 20 let, smo v tem času odrasli in si pridobili veliko izkušenj, ob tem pa se ni spremenila naša predanost novinarskemu poklicu. Da je spletna stran www.rtvslo.si ena najbolj branih, pri čemer bralci na njej preživijo največ časa, je za nas nadgradnja dolgoletnega dela in potrditev naših nenehnih prizadevanj, da smo verodostojni in kredibilni.
Pretekli dve leti sta bili zaradi epidemije covida-19 tudi v novinarskem smislu zelo naporni. Svoje delo smo, kot vedno, opravljali v skladu z načeli resnicoljubnosti in zavezanosti novinarskemu kodeksu. Zame je bilo zelo stresno, ko sem več mesecev vstopala in izstopala iz hiše ob poslušanju in branju žaljivk zanikovalcev covida-19, da lažemo in zavajamo javnost. Na drugi strani smo bili novinarji RTV Slovenija tudi od politike označeni kot sokrivi za epidemijo.
Zdaj je v ospredju Ukrajina. Delo na spletu pomeni nenehno spremljanje dogajanja, prve dni sem vstajala pred 5. uro, da smo imeli sveže informacije, po drugi strani se zaradi obilice informacij delo v teh dneh marsikdaj ne konča ob polnoči, ko načeloma redakcija zapre vrata. Delo je zelo stresno, informacije prihajajo od različnih virov, zato je nenehno prisoten dvom, ali je vse dovolj preverjeno in jasno. Bralci nam, v nasprotju z radiem in televizijo, svoj odziv vedno dajo neposredno in takoj, tako v obliki komentarjev kot elektronskih sporočil.
Z veliko skrbjo me navdaja, da je v zadnjih letih RTV Slovenija postala tako vseobča tarča namernega spodkopavanja njene vloge kot javne radiotelevizije ter kot varuha in nadzornika demokracije. Z vsemi pritiski, odkritimi in prikritimi, se med novinarji pritlehno in mnogokrat nehoteno veča tudi samocenzura, predvsem pa s tesnobo spremljamo programske in kadrovske spremembe, ki potekajo mimo pravil in brez soodločanja ustvarjalcev vsebin.
Uredniki in novinarji se bomo še naprej držali profesionalnih kriterijev in načel uredniške avtonomije. Zaupanje javnosti smo gradili dolga leta, dobro vemo, kako težko ga je pridobiti in kako zlahka se poruši.”
NEJC FURLAN – 27 let, novinar v notranjepolitični redakciji na Televiziji Slovenija: Želim usposobljene urednike z avtonomijo in brez tresočih rok
“Od RTV pričakujem predvsem osnove; da bi vodstvo upoštevalo večinsko mnenje svojih podrejenih, da bi jih pred udarci politike brezkompromisno branilo do zadnje primitivne objave na družbenih omrežjih in da bi bili sestanki z vodilnimi obojestranska dogovarjanja brez sprenevedanj.
Želim si, da o sebi in sodelavcih ne bi prebiral nepreverjenih klevetanj, še manj, da bi te zapise spodbujali moji kolegi, kaj šele vodstvo. Želim si, da bi smernice obnašanja na družbenih omrežjih prejeli tudi programski svetniki. Želim si, da bi spoštovali lastno produkcijo in njene ustvarjalce, upoštevali uspešen in ustaljen spored, želim si usposobljene urednike z avtonomijo, s katero bodo pripravljali oddaje brez tresočih rok. To si želim od hiše, v katero sem pred dobrimi petimi leti vstopil s spoštovanjem. Ne želim pa si t. i. “posegov” oz. “intervencij”, ki bi novinarske informacije oskubile glavnih poudarkov, in to brez novinarjeve vednosti.
Novinarji imamo tudi svoje dolžnosti. Tudi mi, podobno kot vodstvo, se moramo izogibati politični zapacanosti. Pred kamero in mikrofonom smo zaradi gledalcev, ne zaradi sebe, zato se kot “neodvisni novinarji” ne udeležujemo aktivno strankarskih shodov, ne povezujemo političnih dogodkov, ne pišemo besedil za politična gibanja in, ne nazadnje, ne poročamo za njih, temveč o njih. Tako so me učili.
Moja dolžnost je izvajanje dela v najrazličnejših okoliščinah. Tak poklic sem si izbral. Pri tem pa je ključno urejeno delovno okolje, zato si želim, da bi ustrezni delovni pogoji omogočali, da mene in sodelavcev ne bi pestile bolezenske slabosti. Vsaj trije kolegi novinarji so v zadnjem času imeli najrazličnejše odhode na urgenco direktno iz RTV; srce, želodčne težave … najbrž ne pretiravam, če to povežem s stresom. V vsakem primeru si tega ne želim.
Zato mi je predvsem važno, da javni servis ostane izključno javni.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje