Menu Item
Po dveh mandatih se mora Borut Pahor konec leta posloviti od mesta predsednika države, o katerem je sanjal vrsto let. Kot napoveduje, pa se poslavlja tudi od svoje velike ljubezni – politike. Kakšne so ocene Pahorjevega predsedniškega desetletja in po čem si ga bomo najbolj zapomnili?
Dva politika vse od osamosvojitve pomembno zaznamujeta slovenski politični prostor, Janez Janša in Borut Pahor, po pestrosti dosedanjih političnih funkcij pa je Pahor nesporni zmagovalec. V svoj življenjepis je vpisal vse tri najvišje položaje v državi: bil je predsednik državnega zbora, premier in predsednik republike. Sam rad izpostavlja, da so ga ljudje kar devetkrat zapored izvolili na različne položaje.
Iz Pahorjevih dosedanjih navedb je mogoče jasno razbrati, da mu je bila najbolj pri srcu funkcija predsednika države in da je s svojim delom na tem mestu najbolj zadovoljen. Kot uspešno ocenjuje tudi svoje vodenje državnega zbora, slabšo oceno pa si je v dosedanjih intervjujih prisodil za vodenje vlade.
Predsednik bom!
Biti predsednik republike je po Pahorjevi oceni “na neki način življenjski stil”, da si lahko na tem položaju uspešen, pa se je treba srečanja z ljudmi iskreno veseliti. “To so bile moje sanje, tukaj sem jih živel. Malokatero stvar bi naredil drugače,” zadovoljstva nad opravljanjem predsedniške funkcije v intervjuju za Večer maja letos ni skrival.
Pahor je sicer o tem, da bo postal predsednik republike, sanjal že kot študent, že kot deček pa je menda na vprašanje, kaj bo, ko odraste, odgovarjal, da bo predsednik. Pred petnajstimi leti je bil tik pred tem, da v predsedniško tekmo tudi zares vstopi. Ker pa so javnomnenjska merjenja nakazovala, da bi lahko Socialni demokrati s Pahorjem na čelu na državnozborskih volitvah leta 2008 zmagali, so ga v stranki prepričali, da je svoje predsedniške ambicije začasno potisnil ob stran in SD popeljal na parlamentarne volitve. “Te odločitve ne sprejemam zato, ker je enostavna, temveč zato, ker je težka,” se je pri ponazoritvi žrtvovanja za stranko Pahor zatekel k citatu svojega političnega vzornika, nekdanjega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja.
Ko je Pahorjeva vlada leta 2011 padla in je stranka SD z leta 2008 doseženih 30 odstotkov glasov volilcev strmoglavila na deset odstotkov, se je zdelo, da Pahorjeva politična zvezda nezadržno ugaša. Socialni demokrati so se junija 2012 zbrali na kongresu v Kočevju, na katerem so odločali, ali naj Pahorja še enkrat izvolijo za predsednika stranke ali naj ga nasledi nekdanji ideolog SD Igor Lukšič.
Z angeli je imel sklenjen pakt
Ko pa je za govornico stopil Pahor, so zbrani onemeli. Jeseni bom kandidiral za predsednika republike, jim je sporočil. Ob tem je razkril, da mu je ta kandidatura tako rekoč usojena: “Od trenutka, ko me je prevzela politika, sem vedel, da se bo to enkrat zgodilo. Od takrat sem imel smešen občutek, da mi je to usojeno. In očitno mi je res. Danes sva dozorela čas in jaz.” Na glasovanju za predsednika SD je bil Pahor – verjetno prav zaradi svoje napovedi kandidature za predsednika države – sicer poražen, vodenje stranke je takrat prevzel Lukšič, pol leta kasneje pa je Pahorju uspelo to, kar se je na kongresu v Kočevju po velikih premierskih fiaskih Boruta Pahorja zdela misija nemogoče: postal je predsednik republike.
“Tekmo sem začel z možnostjo žuželke, da mi uspe,” je na predvolilnem soočenju pred drugim krogom volitev na POP TV spomnil Pahor. Ob vstopu v predsedniško tekmo pa je v reviji Ona plus razkril, da računa na pomoč angela. “Z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mano, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba,” je dejal.
Prav na to, da naj bi bil dobra oseba, ki je blizu ljudem, je Pahor igral v svoji prvi volilni kampanji za predsednika republike. Za nekaj ur se je oblekel v zidarja pa v mesarja, smetarja, gozdarja, popravljal je avtomobile, prodajal je sadje in zelenjavo … Da je bila njegova ljudskost del premišljene strategije, je mogoče sklepati iz intervjuja v Delu ob božičnih praznikih leta 2013: “Preveč ljudi je ujetih v stiske in razočaranih. V njih je apatija, malodušje – tega se je treba zavedati, da bi znali vzpostaviti stik z njimi. Odločitev, da grem drugače med ljudi, je bila zavesten poskus, da se dotaknem tistih, ki jih je slovenska politika doslej ignorirala. Ker nimajo moči niti vzvodov pritiska na stranke, parlament in vlado.”
Izgubljenih sto tisoč glasov
Poskus se je Pahorju obrestoval. V drugem krogu predsedniških volitev leta 2012 je močno premagal dotedanjega predsednika republike Danila Türka, ki pomena ljudskosti in populizma v predsedniški tekmi ni dojel. A dejstvo je, da so Pahorju, ki ga je pred drugim krogom predsedniških volitev podprl (tudi) prvak SDS Janez Janša, zmago prinesli volilci desnih strank. Obkrožilo ga je kar 96 odstotkov volilcev SDS, ki so se podali na volišča, kar je bil celo večji delež kot pri volilcih nekdanje Pahorjeve stranke SD (77 odstotkov). “Slovenija je s Pahorjem dobila bolj povezovalnega predsednika države,” zadovoljstva, ker je Pahor premagal za SDS močno motečega dotedanjega predsednika Türka, takratni predsednik vlade Janša ni skrival.
Pred predsedniškimi volitvami pet let kasneje sta se na istem bregu znašla dva nespravljiva nasprotnika Milan Kučan in Janez Janša. Oba sta se – resda z izpostavljanjem različnih očitkov – izrekla proti dotedanjemu predsedniku. Janša je med drugim poudaril, da je Pahorja leta 2012 podprl, ker je bil manj slaba izbira kot Türk, da pa se ta pri aferi Patria ni postavil na njegovo stran.
Pahorjeva zmaga v drugem krogu volitev je bila tesna: zbral je 53 odstotkov glasov, pri čemer ne gre spregledati, da je bil njegov protikandidat Marjan Šarec tedaj lokalni politik brez večje politične teže. Predsedniške volitve leta 2017 so bile tako predvsem referendum za Pahorja in proti njemu, kar sto tisoč glasov manj, kot jih je zbral na volitvah pet let prej, pa je pokazalo na precejšnje nezadovoljstvo volilcev z njegovim prvim predsedniškim mandatom.
Osrednje kritike na Pahorjev račun so takrat bile, da se do najpomembnejših družbenih in političnih problemov ni opredeljeval, temveč se je zatekal k praznim populističnim frazam, da je namesto moralne avtoritete postal Instagram avtoriteta, da je bil politik statusa quo … Čeprav se je opravičil, so svoje doprinesle tudi Pahorjeve seksistične izjave, kot sta bili na maturantskem plesu “Ajde miška, to mi deli” in ob podiranju dreves med volilno kampanjo “Tko dober pa še bab nisem podiral”.
V nagovoru ob vnovični izvolitvi je Pahor napovedal, da se bo v svojem drugem predsedniškem mandatu večkrat oglasil. “To ne pomeni, da bom popolnoma spremenil svoj slog in da se bom zdaj vedno oglašal. Se bom pa pogosteje oziroma se bom potrudil, da bo moj glas bolj slišen. Še vedno pa tako, da bom slovenski politiki pomagal reševati probleme, ne pa poglabljal razlike,” je dejal.
Vendar te napovedi ni uresničil. Prav to, da je bil tiho ob kršenju človekovih pravic, napadih na neodvisne nadzorne institucije in sodstvo, spodkopavanju demokracije … je glavni očitek Pahorju ob bližajočem se slovesu od predsedniške palače. Ne manjkajo niti ocene, da je bil “manjkajoči predsednik” in da je bilo desetletje predsednikovanja Boruta Pahorja izgubljeno politično desetletje.
Kdaj se predsednik (lahko) oglaša?
Ob predsedniški kampanji pred prihajajočimi predsedniškimi volitvami se je sicer ponovno odprlo vprašanje, kaj sploh so pristojnosti predsednika države in kdaj naj se ta oglaša. Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic je v odzivu na navedbe kandidatke za predsednico republike Nataše Pirc Musar, da v primeru izvolitve ob kršitvah človekovih pravic ne bo tiho, temveč bo povzdignila glas, v pismu medijem zapisal: “Povzdigovati glas ob (žal povsod pogostih) kršitvah ustave in zakonov (in ne le povzdigovati glas) je naloga drugih organov, ne predsednika republike. Njegova naloga je (na tem področju) predvsem predlagati na take funkcije ljudi, ki so to sposobni in pripravljeni narediti – sam pa se do kršitev ustave javno opredeljevati le izjemoma, kadar bi le še to morda zmoglo preprečiti ustavno krizo.” Ob tem je Krivic izpostavil, da se je od dosedanjih predsednikov skušal šele Pahor bolj držati sistemsko (ustavno) zapovedane predsednikove politične nevtralnosti, “a žal včasih tudi na problematičen, del javnosti odbijajoč način”.
Drugačno stališče je v znanstveni monografiji Ustavni položaj predsednika republike pred šestimi leti izpostavil pravni strokovnjak dr. Miha Ribarič, ki je bil v času predsednikovanja Milana Kučana njegov svetovalec: “Iz ustavno določenega položaja predsednika republike, njegove funkcije in njegovih pristojnosti izhaja, da ima predsednik republike pravico ne samo, kot vsakdo, izraziti mnenje in kot vsak državljan dajati pobude splošnega pomena. Ampak da ima prav kot predsednik republike ne samo pravico, ampak tudi dolžnost izreči mnenje o zadevah v zvezi z opravljanjem svoje funkcije in pristojnosti in ga nasloviti javnosti ali komurkoli drugemu in tudi državnemu zboru.”
Predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti dr. Samo Bardutzky pa je za N1 opozoril na razkorak med šibkimi pristojnostmi, ki jih predsedniku republike daje ustava, in njegovo izvolitvijo na neposrednih volitvah in s tem povezanimi pričakovanji elektorata. Ta razkorak prihaja po besedah ustavnega pravnika močno do izraza tudi na predvolilnih soočenjih, ki pomembno vplivajo na odločitev volilcev, številna postavljena vprašanja pa se ne nanašajo na pristojnosti predsednika države.
Otepanje osrednje pristojnosti
Kot je poudaril Bardutzky, je predsedniku republike največja moč, da prispeva k dobremu delovanju našega ustavnega sistema, zaupana s tem, da predlaga kandidate za sodnike ustavnega sodišča. Vendar pa se, kot je dodal, predsednik republike s predhodnimi posvetovanji z vodji poslanskih skupin te pomembne pristojnosti otepa in odgovornost prenaša na državni zbor. “Ustava zahteva, da so sodniki ustavnega sodišča pravni strokovnjaki, in predsednik republike bi moral to zahtevo s svojimi predlogi izpolniti. Če sam in tudi v njegovem kabinetu nimajo potrebnega znanja za presojo kandidatov, bi se moral posvetovati s strokovnjaki, ne pa da izbiro prepušča kalkulacijam in političnim razmerjem v državnem zboru,” je izpostavil Bardutzky.
Ker je slovenska ustava redkobesedna ne le glede pristojnosti predsednika republike, temveč tudi ne vsebuje splošne definicije, kaj je njegova vloga v ustavnem sistemu, kot je to pogosto v primerljivih ustavah, je po njegovih besedah odprt prostor, da odgovor, kdaj naj se predsednik republike oglasi, poda praksa. Praznino naj bi torej s svojim delovanjem napolnili dosedanji in prihodnji predsedniki ter drugi politični akterji pa tudi družba z razpravo o tem, kako naj predsednik republike opravlja funkcijo, in volilci s svojo odločitvijo na volitvah.
“Ko ustava ne daje enoznačnih odgovorov, se to, kaj je vloga organa v ustavnem sistemu, določi počasi, z izgrajevanjem prakse in razumevanja ne v petih ali desetih letih, ampak z izkušnjami, ki jih ustavni sistem nabere po mandatih več predsednikov – naša ustava bo sedaj spoznala šele petega nosilca oziroma nosilko te funkcije. Avtoritativnega odgovora, da je predsednik republike ravnal prav, ker se je oglasil, ali da je ravnal prav, ker je bil tiho, torej ni. Za pravnike pa tako ni dvoma: varuh ustave ni predsednik republike, varuh ustave je ustavno sodišče, ki lahko protiustavno pravno normo razveljavi. Predsednik republike bi lahko ob protiustavnem predpisu še tako povzdigoval glas, pravnega učinka to ne bi imelo,” je poudaril profesor Bardutzky. Ob tem je dodal, da pa bi morda vlada, državni zbor oziroma drugi organi prisluhnili predsednikovemu opozorilu ali bi z njim prispeval k umiritvi razmer v družbi.
Kot primer, kdaj bi se lahko predsednik Pahor bolj odločno oglasil, je Bardutzky navedel begunsko krizo. Tedaj je namreč vlada Mira Cerarja izpostavljala predvsem varnostni vidik, s tem pa prispevala h krepitvi negativnega razpoloženja v družbi do tujcev. “Morda bi lahko predsednik republike tedaj prispeval k umiritvi situacije. Ne bi bilo treba, da bi imel bombastičen govor za govornico, lahko pa bi šel med ljudi, k beguncem … Globoko etično dejanje je, če si človeški tudi do tistih, ki te v to ne morejo prisiliti, ki nimajo volilnega glasu, ki težko pridejo do sodišč in ombudsmanov,” je ocenil Bardutzky.
Pahor ni znal reči “Ste vi ljudje?”
Vendar pa pri predsedniku Pahorju človekove pravice, humano ravnanje in spodbujanje razumevanja položaja beguncev v času begunske krize nikakor niso bili v ospredju, je poudarila direktorica PIC – pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja Katarina Bervar Sternad. Namesto tega je, kot je dejala, zagovarjal urejanje razmer na meji s pomočjo policije in vojske. “Humanitarno krizo je izpostavljal kot varnostno vprašanje, spoštovanje ljudi, spodbujanje solidarnosti, opozarjanje, da je treba tudi v takšnih razmerah spoštovati človekove pravice, pa je potisnil na stran,” je dodala Bervar Sternad.
Prepričana pa je, da je v majhni državi, kjer ni prav veliko institucij, ki bi varovale človekove pravice, toliko bolj pomembno, da ima predsednik republike posluh za človekove pravice in se ob njihovem kršenju tudi oglaša. Desetletje tišine Boruta Pahorja na tem področju je zato direktorica PIC ocenila kot “desetletje manka”.
Svoj odnos do beguncev je Pahor nazorno ubesedil v intervjuju za Dnevnikov Objektiv konec leta 2017. Ko je tedanji premier Miro Cerar – ob postavljanju bodeče žice na meji in restriktivnem spreminjanju zakona o tujcih – z ustavitvijo deportacije sirskega begunca Ahmada Šamija le pokazal kanček humanosti, se Pahor s Cerarjevo potezo ni strinjal. Na vprašanje, zakaj ne bi sam kot predsednik republike ob preganjanju beguncev vzkliknil “Ste vi ljudje?”, kot se je preganjanju romske družine Strojan uprl nekdanji predsednik Janez Drnovšek, pa je Pahor odgovoril: “Kot predsednik republike nočem niti navznoter niti navzven v evropski javnosti in tudi ne v evropski begunski javnosti dajati vtisa, da se Slovenija trudi pritegniti njihovo pozornost in morda tudi interes beguncev, da pridejo k nam.”
Čeprav Borut Pahor v preteklosti tudi ni kazal posluha za izbrisane – njegova najhujša napaka med vodenjem parlamenta je nedvomno bila, da je za nekaj ur zamudil rok za vložitev zahteve za presojo morebitnih protiustavnih posledic zavrnitve tehničnega zakona o izbrisanih na referendumu – se jim je v začetku letošnjega leta v svojem imenu in imenu države opravičil.
“Sprejmite, prosim, iskreno opravičilo v mojem imenu in imenu države za neustavno dejanje izbrisa iz registra stalnega prebivališča, opravičilo za kršenje človekovih pravic in vse krivice ter trpljenje, ki ga je vam in vašim družinam povzročilo to dejanje,” je ob 30. obletnici izbrisa v predsedniški palači nagovoril žrtve tega dejanja.
Za nekatere, med njimi nekdanjega pravnega zastopnika izbrisanih Matevža Krivica, Pahorjevo opravičilo ni imelo posebne vrednosti. Izpostavljali so, da je bilo izrečeno šele na zahtevo Amnesty Internationala in da Pahor v desetih letih svojega predsedniškega mandata, ko bi bilo še mogoče kaj popraviti, o izbrisanih ni ne rekel ne storil ničesar. Direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel pa Pahorjevo opravičilo ocenjuje kot pomembno. “Gre za edino dejanje reparacije, ki so ga bili deležni vsi izbrisani. Noben drug ukrep ni veljal za vse,” je poudarila.
Za spravna prizadevanja pohvala, za razumevanje “moralnega arbitra” graja
Širokega odobravanja pa je deležno Pahorjevo zavzemanje za spravo. Sociologinja in borka za spravo Spomenka Hribar je dejala, da je Pahor razumel, da sprava zadeva nas, sedanje in prihodnje generacije, česar niso zmogli, mogli ali hoteli razumeti mnogi levičarji in desničarji. Prav tako je po njenih navedbah razumel, da je sektaštvo na politični, verski, spolni, vsakršni osnovi pogubno za našo skupnost, slovenske državljane in vse, ki prebivamo na tem koščku Zemlje.
“Razumel je tudi, da sedanjost ne visi v zraku, da je povezana s preteklostjo in da današnji pospeševalci sovraštva med nami utemeljujejo svoje sovraštvo na nekdanjem sovraštvu med levico in desnico, ki ima dolgo predzgodovino. In da je zato treba s preteklostjo ravnati obzirno, do žrtev vojne, medvojnega bratomornega spopada in še posebej povojnih likvidacij pa sočutno in z dopuščanjem človeških zmot. Zato da jih v prihodnosti ne bi bilo več,” je za N1 zapisala Spomenka Hribar. To svoje “etično, zgodovinsko in politično prepričanje” je Pahor po njenih besedah izpričal z mnogimi gestami, pri čemer je posebej izpostavila njegovo iniciativo za izjavo SAZU o spravi.
Do mnogih drugih dejanj predsednika Pahorja in še zlasti do opustitve dejanj pa je zelo kritična. Kot sporno za predsednika države je ocenila Pahorjevo izjavo, da ni in noče biti moralni arbiter. “Etične vrednote, morala neke družbe v določenem zgodovinskem času je zapisana v ustavi,” je poudarila Spomenka Hribar. In spomnila na ustavno določilo, da predsednik predstavlja Republiko Slovenijo, kar pomeni, da varuje njeno identiteto in je simbolni varuh ustave.
“Tu pa je problem Pahorjevega predsednikovanja. Očitno Pahor razume vlogo moralnega arbitra v populističnem smislu, v smislu dajanja ’moralnih’ (moralističnih) ocen, kar pa je seveda nekaj povsem drugega od varovanja moralnih (etičnih) načel družbe, zapisanih v pravniškem jeziku v ustavi.” Iz Pahorjevega razumevanja “moralnega arbitra” po oceni sociologinje izhajajo njegova napačna ravnanja. “Ko je šlo za številne kršitve ustave, je bil tiho. Ko se je v času Janševe vlade razraščala njegova avtoritarna vladavina, je bil tiho. Ko je šlo za kršenje človekovih pravic in svoboščin, kot sta medijska svoboda in svoboda zbiranja, je bil tiho. Ko je šlo za žalitve državljanov, je bil tiho. Ko je šlo za nasilje policije nad mirnimi demonstranti, je bil tiho,” je izpostavila Spomenka Hribar.
Po njenem prepričanju bi se moral Pahor oglasiti ob italijanskem ponarejanju dejstev v filmih in lažnem prikazovanju fotografije streljanja talcev. Vrnitev Narodnega doma v Trstu slovenski skupnosti je po njeni oceni sicer Pahorjev dosežek, toda cena je bila prevelika: še vedno smo Slovenci za Italijane zločinski narod. Odhajajočemu predsedniku republike očita tudi, da se kljub pozivom ni zavzel za pravno rehabilitacijo bazoviških žrtev, ki so za Italijane še danes teroristi, ne pa predstavniki prvih protifašistov v Evropi.
“V času Janševe vladavine je Pahor povsem izpustil iz rok svojo simbolno ’oblast’,” je še dodala Spomenka Hribar, ki bi tudi pričakovala, da bi najvišji poveljnik slovenskih obrambnih sil preprečil, da je prejšnja vlada po volitvah podpisala pogodbo o nakupu boxerjev.
“Gledano s tega vidika je predsednikovanje predsednika Boruta Pahorja negativno. Civilna družba in državljani v predsedniku Pahorju nismo imeli zaveznika. Ni bil varuh ustave, etične in s tem nacionalne, državljanske integritete Republike Slovenije, niti njenega ponosa in dostojanstva navzven,” je svoje mnenje o desetletju predsednika Pahorja strnila ena najvidnejših slovenskih intelektualk.
Preslišana opozorila neodvisnih institucij
Na nedopustne pritiske in napade vladajočih so v mandatu tretje Janševe vlade opozarjali sodstvo, mnoge neodvisne nadzorne institucije, nevladne organizacije … “Opaziti je mogoče številne poskuse rušenja demokratične ravni, ki neodvisnim institucijam otežujejo korektno opravljanje pooblastil in rušijo dolgo grajen ugled,” so junija lani v skupni izjavi za javnost poudarili informacijska pooblaščenka, predsednik KPK, predsednik računskega sodišča in varuh človekovih pravic. Predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič pa je predsednika Pahorja pozval, naj se odzove na Janševe napade na sodstvo. A se je ta odzval tako, da je sklical posvet na temo delitve oblasti, na katerem je Janša ponovil svoj arzenal žaljivk na račun sodstva.
“Predsednik republike mora še zlasti ščititi neodvisne nadzorne institucije. S tem namreč ščiti pravno državo, ustavni red in posameznike, ki se zanašajo, da jih bodo te institucije ščitile pred pritiski oblasti,” je poudaril Bardutzky.
Pahor je na opozorila, da Janševa vlada nedopustno posega v neodvisne institucije in v javne medije, da krši človekove pravice ter spodkopava osnovne demokratične vrednote, odgovarjal, da sam zadeve ne vidi tako dramatično. Izpostavljal je, da se sicer z nekaterimi potezami Janševe vlade, na primer z dolgotrajnim “mučenjem” STA in neimenovanjem evropskih delegiranih tožilcev, ne strinja, da pa se ministrska ekipa razmeroma uspešno spopada s covidno krizo in je uspešna pri zagotavljanju visoke stopnje gospodarske rasti.
“Pahorjeva odvisnost od Janše ostaja uganka”
Ponavljal je, da je bil kot predsednik države do vseh vlad enak in je z vsemi sodeloval, da je po naravi tak, da tudi ostro kritiko izreče na prijazen način, da je njegov cilj povezovanje, da naloga predsednika ni soljenje pameti na levo in desno, kdo ima prav in kdo nima … “Zlasti v zadnjih dveh letih, ko je vlado vodil Janez Janša, je šlo pri mnogih kritikah za to, da se me preprosto instrumentalizira za zelo kratkoročen cilj, to je, da se Janez Janša čim prej poslovi s položaja predsednika vlade,” je v intervjuju za Večer Pahor stopil v bran takratnemu premierju. V svojem ravnanju pa je prepoznal celo varovanje demokracije. “Če je del civilne družbe stal na okopih demokracije, ko je opozarjal na nekatere poskuse rušenja demokratičnih temeljev, sem v enaki meri na neki način stal tudi jaz, ko sem poudarjal, da je treba legitimno vlado razumeti kot legitimno vlado in da z njo kot predsednik republike sodelujem,” je poudaril.
“Pahorjeva odvisnost od Janše, ustrežljivost, navezanost, vdanost in kar je podobnih sestavin tega odnosa, ostajajo precejšna uganka za mnoge, ki premišljujemo o njem. Morda je celo najbolje, da tako tudi ostane,” je dejal upokojeni raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti dr. Dragan Petrovec.
Pahorjeva prizanesljivost do Janše sicer seže precej daleč v preteklost. Ko je na primer prvak SDS z vsemi topovi streljal po Socialnih demokratih in Pahorju kot njihovem predsedniku, mu je Pahor napisal pismo, od katerega je imel Janša, kot je zaupal najširši javnosti, močno lepljive prste. Pomenljive pa so bile navedbe predsednika Pahorja v intervjuju za Primorske novice po državnozborskih volitvah leta 2018, v katerem ni skrival želje, da bi za mandatarja predlagal prvaka SDS. V njem je izpostavil, da je Janša “močna osebnost”, in med drugim poudaril, da “ljudje iščejo močne voditelje, za katere verjamejo, da bodo stvari lahko uredili”. S tem pa si je nemudoma prislužil pismo Spomenke Hribar. “Prezrli ste razliko med ’močno osebnostjo’ in verodostojno osebnostjo! To ni isto! Močna politična osebnost ni vedno verodostojna. In Janša to ni! Če močna osebnost ni verodostojna, se pravi etična, je nujno avtoritarna,” je takrat zapisala.
Dragana Petrovca pa Pahor v marsičem spominja na bivšega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ob tem sicer priznava, da Pahor nikakor ni take vrste poosebljenje skrajnih desničarskih, rasističnih in seksističnih ideologij in praks, kakršne je zagovarjal ameriški predsednik. “Jih je pa naš predsednik vseskozi podpiral, bodisi z molkom oziroma s prozornim izgovarjanjem, da se ne želi opredeljevati in igrati vloge moralne avtoritete, bodisi z neposredno in neprekinjeno podporo,” je dodal Petrovec.
Moralna vloga, ki spominja na škofa
Pristojnosti predsednika republike sežejo na tri področja: notranjepolitično, obrambno in zunanjepolitično. Izredni profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede dr. Marko Lovec je ocenil, da so bile kritike, ki jih je bil predsednik Pahor deležen za svoje delo na notranjepolitičnem področju, precej upravičene. Zaveda se sicer, da je močno razdeljeno politično skupnost z moralne pozicije, ki jo ima predsednik republike, težko naslavljati. “Če bi se malo pošalil, bi rekel, da je ta moralna vloga predsednika takšna, kot bi bil škof. Problem pa je, če si škof v skupnosti, kjer imajo ljudje dve različni veri.”
Ne glede na razdeljenost pa Lovec meni, da bi lahko Pahor pokazal več poguma in zagovarjal tisto, kar je prav. Od predsednika se po njegovem prepričanju pričakuje, da opozori, ko je nekaj narobe, in to bodisi leve bodisi desne, na ta način pa poveže politično skupnost.
A se je Pahor po besedah izrednega profesorja na FDV vedno, ko je bila določena zadeva na notranjepolitičnem področju občutljiva in bi bilo treba zastaviti svoje ime oziroma pokazati nekaj poguma, umaknil in ni hotel tvegati. “Še zlasti ko je bila politika najbolj razgreta in polarizirana, je svoje mesto iskal z objavljanjem banalnih fotografij iz svojega zasebnega življenja na Instagramu in je kot neke vrste popzvezdnik poskušal ohranjati stik s politično skupnostjo. Toda to ni nekaj, kar se pričakuje od predsednika, to ni nekaj, zaradi česar bi mu morali iz javnih sredstev izplačevati plačo,” je dodal Lovec.
Uspešnejši na zunanjepolitičnem in obrambnem področju
Boljšo oceno pa odhajajočemu predsedniku države namenja za njegovo delovanje na obrambnem in zunanjepolitičnem področju. Na področju obrambe je Pahor po Lovčevih besedah opozoril na probleme pri delovanju Slovenske vojske, z njegovimi ocenami pa se je večinoma strinjala tudi stroka. Pri zunanjepolitičnem delovanju pa so se pokazale Pahorjeve “izkušnje, kompetence in spretnost pri komuniciranju”.
“Dobro je sodeloval z vladami, bil je aktiven, opozoril je, ko je bilo jasno, da lahko za državo kot celoto nastanejo škodljive posledice. V ospredje so prišle Pahorjeve kompetence, poznanstva, pa tudi to, da je sprejemljiv za velik del zahodne mednarodne skupnosti,” je poudaril politolog s katedre za mednarodne odnose na FDV. Ob tem je izpostavil, da je Pahor pri dveh Janševih najbolj problematičnih ravnanjih na področju zunanje politike – ko je čestital Trumpu za zmago na volitvah in ko je pred začetkom slovenskega predsedovanja Svetu EU sprožal konflikt s svojimi tviti o evropskih poslancih in Evropski komisiji – takratnega premierja opozoril, naj tega ne počne.
Lovec je poudaril še, da je dal Pahor v zadnjem času “nekatere pogumne izjave, ki so letele na Srbijo in na njenega predsednika Aleksandra Vučića” ter so šle v smeri politike nove vlade do Zahodnega Balkana. “Morda je sodeloval tudi pri nekaterih pobudah, pri katerih bi bilo dobro, da ne bi sodeloval oziroma da bi premislil, kaj bo ta pomenila.” Bo pa Pahorjev prispevek na zunanjepolitičnem področju po navedbah izrednega profesorja na FDV najbrž mogoče realno oceniti šele, ko bo izvoljen nov predsednik. Kandidati za Pahorjevega naslednika namreč na zunanjepolitičnem področju nimajo tako bogatih izkušenj, kot jih ima on, je dodal Lovec.
Konec decembra torej Borut Pahor zapušča predsedniško palačo – v skladu z zakonom naj bi še leto dni opravljal naloge bivšega predsednika republike. Kaj bo počel potem, ne razkriva, češ da se s tem vprašanjem še ne ukvarja. Če gre verjeti njegovim dosedanjim navedbam, pa ne odhaja zgolj z Erjavčeve, temveč tudi zapušča politiko. “Nimam načrtov, da bi se vrnil v politiko. Politika je seveda moja ljubezen, in ko imate še vedno nekaj, kar je vaša ljubezen, ne razmišljate o ljubici. Ne morem zdaj razmišljati o nečem, kar bi bilo podobno politiki. Razmišljati moram o nečem, kar bo zunaj tega. Morda mi ne bo dajalo takega zadoščenja, kot mi ga daje politika,” je dejal v intervjuju za TV Slovenija ob letošnjem dnevu državnosti.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje