"Potrebujemo miselni preskok na ravni trenutka osamosvojitvene vojne"

dr. Andrej Gubina (Foto: Jan Gregorc/N1)

Energetski strokovnjak dr. Andrej Gubina o elektroenergetskem sistemu prihodnosti, vedno višji ceni elektrike, odločanju z nepopolnimi informacijami, sodelovanju kot edini rešitvi, o streljanju kot alternativi in o tem, da Teš že na srednji rok ni mogel preživeti.

Prof. dr. Andrej Gubina je eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za energetske sisteme. Izobražuje doktorske študente elektrotehnike in sodeluje v številnih raziskovalnih projektih, njegova glavna zaposlitev pa je trenutno vodenje Inovacijsko-razvojnega inštituta Univerze v Ljubljani.

Je velik zagovornik uvajanja obnovljivih virov energije in t. i. skupnostne energetike, ki temelji na sodelovanju običajnih državljanov pri preskrbi z energijo.

Zanimalo nas je, kako si predstavlja prihodnji slovenski elektroenergetski sistem čez 20 let. Ali potrebujemo JEK2? Bo treba žrtvovati reke za gradnjo dodatnih hidroelektrarn? Kakšna bo cena elektrike v prihodnosti? Z njim smo se pogovarjali ravno na dan, ko je postalo jasno, da je Teš na robu stečaja in da ga bo morala reševati država.

“Teš je bil postavljen v drugačnem času, so se pa težave že nakazovale”

Najprej me zanima vaš komentar na novico, da je Teš pred stečajem in da ga bo reševala država zaradi nenadomestljivosti ogrevalne funkcije za Šaleško dolino in ga vzdrževala pri življenju do nadaljnjega, do vzpostavitve alternative za ogrevanje.

Teš 6 je bil zasnovan in postavljen v času, ko smo v energetiki nekako težili k temu, da bi imeli proizvodnjo uravnoteženo razdeljeno med hidro energijo, jedrsko energijo in energijo premoga. To je bilo v času, ko boja proti podnebnim spremembam še nismo jemali dovolj resno in ko je prevladoval občutek, da nam zaradi iztrošenosti starih premogovnih blokov primanjkuje proizvodnih zmogljivosti.

Sončne in vetrne elektrarne so bile bistveno dražje in manj konkurenčne, nismo doživljali tehnološkega preboja in skokovite rasti njihovih kapacitet, s čimer imamo opravka danes.

Se je pa že takrat nakazovalo, da utegnejo imeti v Tešu težave zaradi stroškov emisijskih kuponov za izpuste CO2. In zdaj se je to uresničilo. Kuponi so postali celo dražji od goriva za delovanje elektrarne.

Ne delujete ravno zelo presenečeni, da se je to zgodilo …

Glede na dogajanje na trgu je bilo že vsaj od 2018 jasno, da Teš že na srednji rok ne more vzdržati. Že zdaj je HSE izgubo, ki jo je ustvarjal Teš, pokrival iz dobičkov, ki so jih ustvarjale njihove hidroelektrarne. Pravzaprav ni neke velike razlike, ali to počne HSE s svojimi dobički, ali pa država, ki ji ti dobički tako ali tako pripadajo, ta denar preusmeri v pokrivanje te izgube.

Teš 6 naj bi pod okriljem SDH, kamor ga bodo skupaj s Premogovnikom Velenje prenesli, prvenstveno postal toplarna, ki bo elektriko proizvajala le kot stranski produkt. Kako bo ta sprememba vplivala na slovenski elektroenergetski sistem?

Trenutno eden od naših doktorskih študentov na FE pripravlja raziskovalno nalogo, v kateri se ukvarja z možnostjo, da bi za daljinsko ogrevanje Šaleške doline uporabili toplotno črpalko, ki bi kot vir toplote uporabljala podzemne vode v opuščenih rudniških jaških. Sodobne toplotne črpalke so že zelo velike in ena ali dve veliki enoti bi teoretično lahko pokrili vse tamkajšnje potrebe po daljinskem ogrevanju.

Poleg iskanja alternative za ogrevanje pa moramo kratko ali srednjeročno poiskati tudi nadomestilo za električno moč, ki jo je Teš 6 lahko prispeval v sistemu. Prihajamo v čas, ko bomo morali svojo porabo vedno bolj prilagajati proizvodnji, ne pa več proizvodnje porabi, za kar je bil elektroenergetski sistem prvotno zasnovan in kakor je tudi deloval zadnjih sto let. To je preskok, ki ga moramo narediti.

Ključni pojem je v tem primeru prožnost. Kako prilagajati proizvodnjo, porabo in shranjevanje električne energije, da bo v omrežju vedno na voljo natančno toliko elektrike, kot jo je v tistem trenutku potrebne.

“Velike elektrarne bodo prvenstveno namenjene industriji”

Ste eden večjih zagovornikov obnovljivih virov električne energije med energetiki. Kako si predstavljate slovenski elektroenergetski sistem čez 20 let? Takrat naj bi, vsaj glede na današnje načrte, že zaustavili prvi blok JEK, Teš bo tako ali tako le še oddaljen spomin.

Ko se pogovarjamo o elektroenergetskem sistemu, moramo gledati dva nivoja. Prvi je visokonapetostni prenosni sistem, drugi pa distribucijski sistem, ki tipično uporablja srednjo in nizko napetost.

Predstavljam si, da bomo imeli na distribucijskem omrežju lokalno proizvodnjo in lokalno porabo. Lokalna proizvodnja bo temeljila na individualnih in skupnostnih sončnih elektrarnah in drugih mikroelektrarnah, namenjenih samooskrbi. V okviru samooskrbe bodo na primer lokalne energetske skupnosti proizvedeno elektriko lahko shranjevale v hišne in skupnostne baterije.

Manj elektrike bomo potrebovali iz visokonapetostnega omrežja, na katero so priključene velike elektrarne. Te bodo prvenstveno namenjene oskrbi industrije, ki sama ne bo zmogla proizvesti dovolj elektrike za zadovoljitev lastnih potreb.

Imeli bomo velike sončne elektrarne, in če bo le izvedljivo, tudi vetrne. Pomembno vlogo bodo še vedno igrale hidroelektrarne, še posebej črpalne. Ali bomo imeli tudi drugi blok jedrske elektrarne, pa se moramo še odločiti.

Kje vidite največji izziv?

Glavna težava v prihodnjem sistemu bo, kako elektriko, ki jo proizvedemo sredi dneva, shraniti za nočni čas in kako viške elektrike, ki jih proizvedemo poleti, shraniti za zimo. Tukaj ni preprostega odgovora, ker ustrezne kapacitete za masovno shranjevanje proizvedene elektrike v tem trenutku še niso na voljo. Veliki baterijski shranjevalniki lahko morda pokrijejo nekajdnevna nihanja, sezonskih pa nikakor ne.

Tukaj si bomo morali pomagati z molekulami – presežke elektrike bomo morali porabiti za proizvodnjo vodika s pomočjo elektrolizerjev.

“Način, kako danes živimo, ni vzdržen”

Kako prepričani pa ste, da bo to izvedljivo na dovolj veliki skali, da bi bilo mogoče ohranjati stabilnost sistema?

Tehnologija je razvita, le proizvodnja elektrolizerjev še ne uspe slediti potrebam. Tovarne, ki proizvajajo elektrolizerje manjših in srednjih velikosti, imajo trenutno še zelo omejene kapacitete. Opravka imamo bolj s problemom proizvodne verige kot s problemom tehnologije same.

Je pa pri tem po mojem mnenju ključen drug problem – da bomo morali ljudje temeljito spremeniti svoj način delovanja, svoj način življenja. Splošna javnost si še vedno težko predstavlja, kaj pomeni uspešen boj proti podnebnim spremembam. Način, kako živimo danes, ni vzdržen.

Potrebujemo miselni preskok, ki ga po velikosti v sodobni zgodovini morda lahko primerjam le s procesom slovenske osamosvojitve in trenutkom osamosvojitvene vojne.

Stvari se bodo začele drastično spreminjati. Kolegi iz gradbene stroke mi že povsem resno razlagajo o zasutju pritličij hiš tik ob obali v prihodnjih dveh desetletjih zaradi pričakovanega naraščanja vodne gladine. Vsem so se nam vtisnile v spomin slike poplavljenega Tartinijevega trga v Piranu, ki se v medijih ponavljajo vse pogosteje. Zelo veliko denarja bo šlo v odpravljanje posledic podnebnih sprememb in v prilagajanje nanje, pa tudi v tehnologije za njihovo blaženje.

“Alternativa zelenemu prehodu na dolgi rok je, da korakamo v četah”

Kolikor spremljam utrip v javnosti, se mi zdi vaše razmišljanje o miselnem preskoku precej nerealistično. Ljudje se niso pripravljeni odpovedati pridobljenemu udobju. Populistične stranke pa samo čakajo, da bodo nezadovoljstvo ljudi zaradi ukrepov zelenega prehoda speljale na svoj mlin, in obljubljajo, da bodo ustavile to “norost”.

In kaj bi se zgodilo potem, ko bi ta zeleni prehod zaustavili?

Ne vem …

Živeli bi naprej in se vsako leto spopadali z večjimi podnebnimi ujmami – ogenj, poplave, vročinski valovi, nevihte z gromozansko točo, izruvana drevesa, uničeni pridelki. K temu prištejte še migracije iz dežel, kjer bo zaradi podnebnih sprememb življenje postalo nevzdržno. Rastoči konflikti, ne samo na mejah, vse več denarja, namenjenega odpravljanju posledic, in vse manj za gradnjo in napredek družbe.

Kam to pelje, lahko vidite v Gazi, v Ukrajini … pa tudi v Rusiji. V tem primeru bi nas čakala orwellovska družba iz 1984. Za katastrofalno stanje, ki bi sledilo, bi bil kriv nekdo drug, in odločali bi se skladno s teorijo šoka: hitro, interventno, z dekreti, pod pritiskom.

Populisti imajo za vsako kompleksno vprašanje preprost, lahko razumljiv, a napačen odgovor. Alternativa zelenemu prehodu na dolgi rok je to, da korakamo v četah in se pobijamo med seboj.

Zadeve se bodo v vsakem primeru globoko spremenile. Ljudje sicer lahko gledamo stran in trdimo, da to ni res, a prej ali slej bo sledil trk z realnostjo. Ohranjanje trenutnega načina življenja bo vedno dražje, ker ob spreminjajočem se podnebju enostavno ni vzdržen.

Kakšno ceno pa bomo plačevali za elektriko?

Vedno višjo. Glavnina stroška bo omrežnina – torej strošek zagotavljanja zanesljive dobave elektrike. Kar pomeni, da nekdo, ki je povsem samooskrben, dejansko sam kreira svojo ceno skozi investicijske stroške svoje elektrarne.

Obenem pa jemlje v zakup, da bo ostal v temi, če se v njegovem hišnem sistemu kaj zalomi, saj se ne bo mogel nasloniti na javni elektroenergetski sistem.

“Kot elektroenergetike so nas učili, da so hidroelektrarne nekaj najboljšega …”

Ko govorimo o obnovljivih virih, velikokrat pozabljamo omeniti hidroelektrarne, ki pa so v Sloveniji še vedno najpomembnejši obnovljivi vir elektrike. A zdi se, da so v zadnjem času nekako “šle iz mode”. Veliko je opozarjanja na njihov negativni okoljski vpliv. Kakšen je vaš pogled na hidroelektrarne v energetskem sistemu?

Dejansko je to velik problem. Kot elektroenergetike so nas vse od začetka učili, da so hidroelektrarne nekaj najboljšega, kar si lahko zamislimo. Nimajo izpustov CO2, ne proizvajajo strupenih odpadkov, njihovo proizvodnjo lahko učinkovito vodimo, lahko delujejo v verigi … Nihče pa ni omenjal vpliva na ekosistem, na biotsko raznovrstnost, ki postaja vse večja težava.

A za vsako množično uporabljano tehnologijo za proizvodnjo elektrike boste našli podpornike in nasprotnike in vsaka tehnologija ima svoje pozitivne in negativne vidike. Menim, da hidroelektrarne še vedno potrebujemo. Alternativa je lahko le drastično zmanjšanje porabe elektrike.

Torej je poseganje v reke žrtev, ki jo je treba sprejeti?

Res je. Naše analize delovanja slovenskega elektroenergetskega sistema, ki smo jih izvedli pred dvema letoma v okviru mednarodnega projekta Agora, so pokazale, da bi v naslednjih 40 letih zmogli tudi brez jedrske elektrarne, a bi v tem primeru morali dejansko izkoristiti tudi celoten rečni potencial v Sloveniji, vključno s srednjo Savo in z Muro.

Poglejte Muro v Avstriji, na njej je več kot dvajset hidroelektrarn. Jasno pa je, da bomo pri vsakem takem posegu v naravo uničili obstoječi lokalni rečni ekosistem in ga prisilili v preoblikovanje. Zato se mi zdi zmanjšanje porabe elektrike dejansko zelo pomemben sestavni del prihodnje energetike.

Vseeno pa se moramo zavedati, da bodo prihajajoče podnebne spremembe naše ekosisteme spremenile še bistveno bolj kot dodatne zajezitve rek. S postavljanjem hidroelektrarn gre za to, da izberemo manjše zlo in upamo, da bomo s tako pridobljeno proizvodnjo vsaj malo ublažili podnebne spremembe in ohranili ostale ekosisteme.

“JEK2 potrebujemo, a je vprašljiva njena rentabilnost”

Kako boste glasovali na referendumu o JEK2?

Menim, da bi bilo treba postaviti še eno jedrsko elektrarno in morda zaradi tega zajeziti kakšen rečni odsek manj. Je pa danes izjemno težko napovedati, ali bo elektrarna v obdobju obratovanja rentabilna in finančno vzdržna.

Nimamo dovolj informacij za pripravo zanesljivih odgovorov. Uradni katalog s cenikom za jedrske elektrarne ne obstaja, ker vsako elektrarno prilagodijo za izbrano lokacijo. Tehnologija malih modularnih reaktorjev, ki bi bili bolj prilagodljivi, še ni zrela.

Ne vemo, kako se bodo v prihodnjih 20 in več letih gibale cene električne energije. Kako se bo razvijala tehnologija shranjevanja energije? Kakšne odločitve glede gradnje proizvodnih zmogljivosti bodo izbrale sosednje države v regiji? Od tega je namreč odvisno, ali bo energija iz JEK2 cenovno konkurenčna. Obstaja zelo veliko negotovosti. Odločati se moramo o vprašanju, o katerem zaradi pomanjkanja informacij še niti v stroki nimamo enotnega mnenja.

Ravno to se mi zdi ključna težava: ko danes načrtujemo prihodnji energetski sistem, imamo opraviti s celo vrsto nepremostljivih neznank – kakšne bodo čez 20 let geopolitične razmere, kako bo šel naprej razvoj tehnologije …? Zanašati se moramo na ugibanje na podlagi omejenih informacij.

Tako je. Opravka imamo z odločanjem ob negotovosti. In gre za zelo veliko denarja. Gre pa tudi za vprašanje, kakšen način življenja želimo ohraniti, koliko rek, koliko naravnih ekosistemov smo pripravljeni pri tem žrtvovati. Ne more biti celotna država pod Naturo 2000, četudi bi si tega morda želeli.

“Obnovljivi viri so domača proizvodnja”

Kakšen elektroenergetski sistem pa bi bil po vašem mnenju najbolj odporen proti nepredvidenim šokom? Zanesljivost je ključna komponenta pri oskrbi z elektriko.

Ključno je imeti proizvodnjo doma. Nujno je, da smo vsaj v kriznih časih sposobni sami pokriti svojo porabo. In obnovljivi viri so domača proizvodnja.

Pomembno je, da imamo različne vire, da se preveč ne zanašamo samo na sonce. Zelo pomembno je, da imamo prilagodljive porabnike energije, ki nam zagotavljajo prožnost porabe elektrike, ker bo njena proizvodnja postajala bolj spremenljiva in negotova. Da razvijamo metode za napovedovanje proizvodnje iz vetra in sonca, kar nam olajšuje izravnavo med porabo in proizvodnjo.

In ključno je, da lahko viške proizvodnje dolgoročno shranjujemo v molekule za čas pomanjkanja. Edina komponenta odpornega sistema, ki jo že imamo, pa so močne daljnovodne povezave s sosednjimi državami.

Analize kažejo, da bi brez JEK2 težko zvozili, če želimo sami pokrivati vse svoje potrebe.

“Kar zadeva JEK2, me skrbijo korupcijska tveganja, kakršna so se udejanjila pri Tešu 6”

Kaj je za vas največja neznanka glede prihodnjega energetskega sistema in kaj je vaša največja skrb? Kaj vam najbolj ne pusti spati?

Kar zadeva JEK2, me skrbijo korupcijska tveganja, kakršna so se udejanjila pri Tešu 6. Tukaj sta popolna transparentnost in javni nadzor nad postopkom odločanja res zelo pomembna. Lahko rečem, da so se v Gen energiji tega za zdaj dobro lotili.

Skrbi me tudi, kako nam bo uspelo uravnotežiti energetsko neodvisnost in varstvo narave. Ali bomo nove tehnologije znali uporabiti na najboljši način? Se bodo vsi sistemi znali prilagoditi novim realnostim? Bomo znali vpeljati energetske skupnosti v širšo uporabo?

“Več sodelovanja, manj zanašanja na državo”

Veliko skrbi in neznank torej, ne samo ena.

Ljudje bomo morali začeti bolj sodelovati. Tudi to je ključno za spremembo našega načina življenja. Nove načine sodelovanja bomo morali najti tudi s tistimi sosedi, s katerimi se sicer ne razumemo. Ne bomo se mogli samo zanašati na državo.

Pogledati bomo morali, kaj lahko namesto države naredimo sami za našo skupnost. Sosed s primerno streho lahko da na voljo prostor za postavitev večje sončne elektrarne, nekdo drug lahko investira v baterijo … Izziv se mi zdi ljudi, podjetja in tudi institucije prepričati, da so pripravljeni razmisliti o povsem novih načinih oskrbe z energijo, ki se odmikajo stran od zgolj povečevanja klasičnih zmogljivosti.

Pravite, da se je doslej proizvodnja elektrike prilagajala porabi, po novem pa se bo morala poraba prilagajati proizvodnji. Eden največjih luksuzov se mi zdi ravno to, da je elektrika vedno, ko napravo vključimo v vtičnico, na voljo v praktično neomejenih količinah po predvidljivi in razmeroma nizki ceni. Tako kot voda vedno priteče iz pipe, ko jo potrebujemo. Elektrika je v sodobnem svetu postala osnovna življenjska dobrina. Ali menite, da se bomo morali od tega luksuza v prihodnje posloviti?

Elektriko kot univerzalni energetski substitut bomo uporabljali za vedno več opravil, predvsem bo veliko povečanje njene porabe na področjih ogrevanja in transporta. To pomeni, da bo elektrika še toliko bolj pomembna in da bo še toliko bolj ključno, da je bo vsak trenutek na voljo dovolj. Brez tega bo naša družba težko funkcionirala.

Bo pa elektrika v določenih obdobjih zelo draga, v drugih pa zelo poceni. In od odjemalcev se bo pričakovalo, da se bodo neprestano odzivali na tržne razmere. Že danes dobavitelji elektrike ponujajo tudi pakete z dinamičnimi cenami, ki so različne glede na uro v dnevu. Bomo morali neprestano misliti na to, kdaj in kako porabljamo elektriko?

Ne, to bodo namesto nas počeli stroji, naprave za avtomatsko vodenje prilagajanja porabe. Že danes so na voljo ponudniki, ki začenjajo ponujati to storitev.

Ko enkrat na streho postavite sončno elektrarno, ko namestite toplotno črpalko in ko je pri hiši električni avto, ki ga bo v kratkem mogoče uporabljati tudi kot baterijo za druge potrebe, takrat seveda potrebujete še napravo, ki krmili, razporeja in optimizira porabo. Neprestanega spremljanja tržnih cen elektrike posameznik zagotovo fizično ne bi zmogel.

“Kazanje s prstom na druge pelje v začarani krog”

Ste velik zagovornik zmanjševanja porabe energije. Kako lahko v svetu gromozanskih turističnih križark in velikih SUV terencev sploh kdo resno vzame pozive k zmanjšanju porabe energije?

Tukaj se moramo vprašati, kaj je vezivo naše družbe, kaj našo družbo drži skupaj. Na kateri točki se zavemo, da smo vsi v istem čolnu. Čim začnemo kazati s prstom in se za svoje neukrepanje sklicevati na druge primere slabe prakse, pademo v začarani krog.

Kot bi policistu, ki nas na pločniku ustavi zaradi prehojene rdeče luči, začeli naštevati, kdo vse je še prevozil rdečo, in ga pozivali, naj raje njih preganja.

Vse slabe prakse je treba odpravljati in vsak mora pri sebi pogledati, kaj mora za to narediti. Ker to počnemo zaradi podnebnih sprememb, ki grozijo vsem enako. Če bomo zgolj s prstom kazali na slabe zglede, sami pa za to ne bomo naredili nič, se bomo skupaj potopili.

Ampak človeška psihologija ne deluje na tak način. Če ni občutka pravičnosti, nas pogosto mine volja do ukrepanja.

Ravno zato so tako pomembne energetske skupnosti. Kjer začnemo od spodaj navzgor, iz majhnih sosesk, graditi nove vrste skupnosti, ki služijo kot pozitiven zgled ostalim. Potem ustvarimo nov zagon, pri katerem imajo vsi nekaj od tega in želijo zato vsi sodelovati.

Če se bomo orientirali zgolj po družbenih omrežjih, kjer se vsa negativna čustva potencirajo, bomo zelo hitro šli po klancu navzdol.

sončna elektrarna — Nameščanje ene od skupnostnih elektrarn v Lučah (Foto: Rok Deželak/COMPILE project)

Pred štirimi leti ste sodelovali pri vzpostavitvi prve takšne energetske skupnosti v Sloveniji, v Lučah ob Savinji. Kakšne so izkušnje po štirih letih obratovanja?

Zelo dobre. Ob lanskoletnih poplavah so bile Luče zelo hudo prizadete, skupnostna baterija iz evropskega projekta COMPILE programa Obzorje 2020, ki služi za napajanje energetske skupnosti, pa je preživela in delovala. Vsi sistemi so delovali in kot skupnost so lažje prebrodili ta travmatični dogodek.

Skupnostno baterijo smo v sestrskem evropskem projektu X-FLEX naknadno razširili in nanjo priklopili tudi bazno postajo za mobilno telefonijo. Ob prekinitvi napajanja je imela namreč bazna postaja baterijske zmogljivosti le za štiri ure delovanja, zatem pa je celotno območje ostalo brez mobilnega signala.

S priključitvijo na skupnostno baterijo pa lahko bazna postaja brez napajanja iz omrežja deluje skoraj 24 ur. In to je v primeru takšnih katastrofičnih dogodkov ključno tudi zaradi koordinacije vseh posredovalcev.

“Parkirišča ponujajo izvrstno priložnost”

Energetske skupnosti, ki se napajajo s strešnimi sončnimi elektrarnami, verjetno pridejo v poštev na območjih z redkejšo poselitvijo. V mestih pa zaradi gostote poselitve to ne bo zadostovalo. S sončnimi paneli ni mogoče napajati cele stolpnice.

Če sončno elektrarno postavimo na streho stolpnice, to drži. A s sončnimi paneli lahko pokrijemo tudi parkirišče pred stolpnico, pa denimo bližnjo športno dvorano, gasilski dom, knjižnico … Sploh parkirišča ponujajo glede tega izvrstno priložnost, saj paneli poleg proizvedene elektrike ponujajo tudi senco in zaščito pred točo in zmrzaljo.

parkirišče sončna elektrarna — Parkirišče nakupovalnega središča v Franciji (Foto: Profimedia)

Sončne elektrarne danes na nekatere dni že proizvedejo preveč elektrike, kar se kaže tudi v negativnih cenah elektrike na borzi. Bi bilo smiselno zaustaviti nameščanje novih sončnih elektrarn, dokler niso bolj razviti načini za shranjevanje presežka njihove proizvodnje? Ali ne bi bilo to dobrodošlo z vidika vzdrževanja stabilnosti in ekonomičnosti v elektroenergetskem sistemu?

Nikakor ne! Kdo in kako bi potem določil, kdaj bi dosegli tisto točko, ko lahko gradnjo novih sončnih elektrarn spet sprostimo? To je zelo spolzek teren in recept za izgubo zagona. Kot bi rekli, da si bomo vzeli premor od prenehanja kajenja.

Cilj vlaganja v obnovljive vire je dvojni. Kot prvo s tem dosegamo energetsko neodvisnost, saj zmanjšujemo odvisnost od uvoza energentov, kot drugo pa s tem nadomeščamo fosilna goriva. In to ne bo šlo brez bolečine.

Negativne borzne cene elektrike so nujen vmesni korak do elektroenergetskega sistema, ki bo temeljil na obnovljivih virih energije in ki bo sisteme, ki so bili zasnovani za predvidljivo proizvodnjo, prisilil, da začnejo delovati drugače.

Viški elektrike samo pomenijo, da obstaja odlična tržna priložnost za postavitev baterij, elektrolizerjev ali drugih koristnih načinov za njihovo porabo.