Menu Item
Depresije, samopoškodovanje, tesnobe, odvisnosti, samomorilne misli ... – psihološke posledice epidemije so največje pri otrocih in mladih, strokovnjaki pa jih pričakujejo še dolgo po tem, ko epidemije ne bo več. Pomagati mladim bi zato v tem trenutku morala biti ena prednostnih nalog.
Težave v duševnem zdravju med mlajšo populacijo že dobro desetletje naraščajo, prizadenejo več kot 20 odstotkov otrok in mladostnikov, vsak šesti pa ima zelo verjetno duševno motnjo. Epidemija je težave še stopnjevala. Za razvoj otrok in njihovo življenje v odraslosti je duševno zdravje ključnega pomena, zato je nujno, da informacije in opozorila dosežejo prav vse.
Šolanje in varstvo od doma, stres staršev, nasilje v družini, pomanjkanje gibanja, povečana prisotnost pred zasloni – vse to je v preteklem letu na mladih, ki so v različnih fazah razvoja, pustilo velik pečat. Strokovnjaki v Sloveniji in tujini opozarjajo na skokovit porast duševnih stisk in motenj med mladimi, ki se počutijo osamljene, nemočne, prazne, padata jim motivacija in volja.
Medtem ko so se nekateri na nove okoliščine relativno uspešno prilagodili, so se pri drugih pojavile tudi resnejše težave, kot so motnje spanja, depresija, anksioznost, panični napadi in posttravmatske stresne motnje. V številnih drugih državah poročajo o takem porastu samomorilno ogroženih otrok, da položaja ne obvladujejo več. Naraščajo tudi primeri samopoškodovanja, motnje prehranjevanja, odvisnost od alkohola in drog ter zasvojenost z digitalnimi napravami.
Cele generacije otrok in mladostnikov še niso izgubljene, meni razvojna psihologinja in profesorica razvojne psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Ljubica Marjanovič Umek, bodo pa posledice za nekatere velike, “zato je reči ’saj so mladi, saj bodo zmogli’ nevarno,” opozarja.
Duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu je namreč pomemben napovednik duševnega zdravja odraslih, saj se kar polovica težav na področju duševnega zdravja razvije do 14. leta, tri četrtine vseh težav pa do 24. leta. V teh ključnih trenutkih bi bilo zato mladim treba ponuditi pomoč, ki jo potrebujejo, preden bo prepozno.
Psihološke posledice: težave pridejo tudi z zamikom
Eden ključnih problemov za otroke in mladostnike v epidemiji je bila gotovo socialna izolacija, povezana z zaprtjem šol, ki za otroke, poleg vrtcev, predstavljajo najpomembnejši socialni kontekst. Omogočajo jim vključevanje v socialne interakcije, oblikovanje prijateljskih odnosov z vrstniki ter učenje socialnih spretnosti, ki vplivajo tudi na duševno zdravje otrok, opozarja Marjanovič Umek.
Zaradi epidemije so bili otroci za te izkušnje prikrajšani, kar bo nedvomno imelo pomembne psihološke poledice. “Kar pa nas najbolj skrbi, je, da bodo negativni učinki tudi dolgoročni, tako v razvoju in učenju otrok in mladih kot v njihovem duševnem zdravju. Duševne stiske se lahko pojavljajo s precejšnjim časovnim odmikom, tudi takrat, ko se zdi, da življenje že teče po bolj ali manj starih tirnicah.”
Otroci so v epidemiji veliko izgubili tudi pri razvoju spoznavnih zmožnosti in na akademskem področju, kjer so nastale velike vrzeli in razlike v znanju. Epidemija je zelo jasno pokazala, da imajo šole izjemno pomembno vlogo uravnavanja neenakosti v družbi, saj otroci v šolah lažje nadoknadijo primanjkljaje iz domačega okolja. Neenakosti glede na socialnoekonomski položaj njihovih družin so se zato pričakovano še povečale, pri čemer so tisti, ki so bili že na začetku v slabšem položaju, zdaj še na slabšem.
Dodatno je na otroke vplival tudi stres staršev. “S čustveno otopelostjo, apatičnostjo, nezmožnostjo izražanja optimizma in dolgoročnega načrtovanja odrasli stres nezavedno prenašamo tudi na otroke, zato ne moremo pričakovati, da bodo iz družin, ki živijo v stresnem okolju, prišli otroci, opogumljeni z novimi izzivi, aspiracijami, polni energije po vzpostavljanju novih socialnih odnosov,” opozarja Marjanovič Umek.
Vseh teh posledic socialne izolacije po njenem mnenju ne bo mogoče popraviti. Otroci se namreč s stiskami različno spopadajo, nekateri se težko znajdejo, imajo zelo različno podporo v družinskem okolju, zato bodo stiske nosili s sabo. “Zlasti pri tistih otrocih in mladostnikih, ki stisk ne zmorejo pokazati navzven in so njihove težave težko prepoznavne, se lahko pojavijo določene duševne težave in motnje še dolga leta po izteku epidemije in zaprtju šol,” opozarja.
Psihične stiske otrok povezane z učno neuspešnostjo in pričakovanji staršev
Strokovnjaki opažajo, da so se razmere bistveno poslabšale po ponovnem odprtju šol. Na vse stiske, ki so jih mladi doživljali zaradi socialne izolacije in šolanja od doma, so se namreč ob vrnitvi v šole naložili še pritiski po hitrem nadomeščanju zamujenega znanja. Ocene so morali pridobivati hitro, časa za obnovitev znanj pa ni bilo, s čimer se mnogi niso zmogli spoprijeti.
V Osnovni šoli Lava v Celju so po vrnitvi otrok v šolo zaznali povečano število učnih, čustvenih in psihičnih težav, največ pri učencih 6., 8. in 9. razredov. Njihove psihične težave so pogosto povezane s stisko zaradi učne neuspešnosti ter visokih pričakovanj staršev, ponekod pa so odraz velikih osebnih stisk, povezanih s stanji v družinskem okolju, kar se je med izobraževanjem na daljavo še bolj razgalilo, opaža ravnateljica šole Marijana Kolenko.
Posamezne šole so iskale pomoč države, ker so slutile, da vračanje v šole za otroke ne bo enostavno, a razen priporočil o prilagoditvi urnikov, učnih ciljev in preverjanju in ocenjevanju znanja pomoči niso dobile, pravi ravnateljica celjske šole. Pogrešali so proaktivnost države, da bi združila strokovnjake s področij duševnega zdravja, ki bi jim lahko bili v takojšnjo podporo. Izrazito medla pa je bila tudi komunikacija med šolami in državnimi institucijami, poudarja.
Medvrstniško nasilje se je preselilo na splet
Ena od težav sistema šolanja od doma je bila, da ni bil dovolj dodelan, da bi otrokom omogočil osredotočeno delo za šolo. Otroci in mladostniki so zato prehajali na druge, zabavne vsebine in platforme, kot je YouTube, v katerih so našli tudi čustveno razbremenitev in pomiritev ob povečanih čustvenih stiskah, ugotavlja psihologinja Špela Reš iz centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout.
Pri mnogih so se zato pojavile ali povečale težave z zasvojenostjo z digitalnimi napravami, predvsem pri mladostnikih od 12 do 16 let. Mladi so imeli težave s prekomerno rabo in zasvojenostjo z zasloni ter spletnim nasiljem, predvsem medvrstniškim, ki se je v epidemiji, skupaj z medosebnimi odnosi, preselilo na splet.
Glavni psihološki val se sicer po njeni oceni šele odvija, zato v prihodnje pričakujejo še več iskalcev pomoči pri uravnoteženi rabi digitalnih naprav in vzpostavljanju zdravih življenjskih navad. Pomoč nudijo tudi staršem, ki potrebujejo podporo pri postavljanju mej in uvajanju pravil in dogovorov, “da vzdržijo pritisk, ki pride, ko se meja uveljavi”.
70 odstotkov več klicev mladih zaradi misli o samomoru
Pomembno vlogo so v epidemiji gotovo odigrale številne nevladne in mladinske organizacije, ki so pogosto prvi stik z otroki in mladimi z duševno stisko, pa tudi brezplačne telefonske številke za psihološko podporo, kot je Tom Telefon, ki že več kot 30 let nastavlja svoje anonimno uho težavam mladih in otrok. V letu 2020 so sicer imeli manj klicev kot v preteklih letih, kar povezujejo s prekinitvijo medvrstniških odnosov ter z bistveno zmanjšano možnostjo za umik v intimni prostor znotraj doma, vendar pa so narasli prav tisti klici, ki vzbujajo najhujšo skrb.
Za kar 72 odstotkov se je v primerjavi s povprečjem med letoma 2015 in 2019 povečalo število klicev mladostnikov, ki razmišljajo ali grozijo s samomorom. Tretjino več je bilo klicev zaradi psihičnih težavah, kot so strah, depresivnost, samomor, samopoškodovanje, četrtino več pa zaradi zlorab. Po starostni strukturi prevladujejo otroci in mladostniki, stari od 10 do 18 let, za kar 78 odstotkov pa se je povečalo število klicev mladostnikov v starostni kategoriji nad 19 let, ki jo najpogosteje povezujemo s študentsko populacijo. Ta je bila v pandemiji gotovo ena najbolj prezrtih in zapostavljenih družbenih skupin, pa tudi najranljivejših, saj so v epidemij doživeli največjo spremembo v življenjskem slogu.
V aprilu so mediji poročali, da je po podatkih raziskave, ki jo je koordiniralo Društvo psihologov Slovenije, potekala pa je od novembra 2020 do januarja 2021, skoraj 90 odstotkov študentov depresivnih in tesnobnih, četrtina pa jih razmišlja o samomoru. Psihologinja dr. Vita Poštuvan s Slovenskega centra za raziskovanje samomora je do takšne interpretacije zadržana. Meni, da so mediji novico senzacionalistično interpretirali, pa tudi vprašanje ni bilo najbolje zastavljeno oziroma ni merilo depresije.
Vprašanje je namreč od udeležencev zahtevalo, da so označili psihofizične težave, ki so jih opazili vsaj kdaj v zadnjih štirih tednih, pri čemer je motnje razpoloženja (npr. anksioznost, depresija …) izbralo 89 odstotkov udeležencev, povprečna intenzivnost pa je bila na skali 0 (nikoli) do 4 (pogosto) ocenjena z 2,42. “To seveda ne kaže dobrega stanja, ampak nikakor ne pomeni, da je 89 odstotkov študentov kar depresivnih. Diagnoza depresije predvideva, da se brez energije, z veliko žalosti, brez volje itd. počutite konstantno dva tedna. Tu pa je šlo za vprašanje, ali ste kdaj v enem mesecu opazili kakšen tak trenutek. Normalno se mi zdi, da kakšen tak trenutek obstaja. Sploh pa so podatke zbirali meseca decembra, ko je bilo negotovosti še več, pa tudi mesec je tak, da pogosto pridejo na dan taki občutki.”
Resno ogrožen je torej manjši odstotek študentov, nedvomno pa so v velikih stiskah. Po podatkih letošnje raziskave NIJZ o doživljanju epidemije med študenti, v kateri je med 9. februarjem in 8. marcem sodelovalo 7.154 študentov, ima 5,1 odstotka udeleženih samomorilne misli več kot polovico dni, 5 odstotkov pa jih doživlja skoraj vsak dan. Pri dobri polovici so prisotni zmerni do resni simptomi depresije, podobno je z anksioznostjo. Pri tem je 16 odstotkov udeleženih poročalo o resnih simptomih depresije, 30,7 pa o resnih simptomih anksioznosti.
Na probleme v sistemu opozarjajo že več kot 15 let
Dolgotrajni ukrepi za zajezitev epidemije so poglobili stiske otrok in mladostnikov in izčrpali njihovo možnost prilagajanja, zato narašča število tistih, ki potrebujejo ambulantno obravnavo in hospitalizacijo. A mnogi ne pridejo na vrsto.
Javni sistem varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov v Sloveniji je namreč kljub neprestanim opozarjanjem strokovnjakov že dolgo podhranjen. Specialistov otroške in mladostniške psihiatrije ter klinične psihologije je bistveno premalo, da bi zadostili potrebam mlajše populacije, zato so čakalne vrste zelo dolge. Večina otroških psihiatrov ima čakalne dobe za prvi pregled daljše od šestih mesecev, pogosto celo daljše od enega leta. Poleg tega so specialisti klinične psihologije in otroške psihiatrije zgoščeni na ravni bolnišnic, hkrati pa obstajajo tudi velike razlike v razporejenosti po regijah.
Krivde za trenutno stanje na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov sicer po mnenju predstojnice enote za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, dr. Maje Drobnič Radobuljac, ne moremo pripisati le sedanji vladi, saj strokovnjaki na probleme, ki zahtevajo sistemski odgovor, opozarjajo že več kot 15 let, a posluha države ni bilo. Nadeja se, da bo epidemija državo prisilila k ureditvi služb na način, da bodo postale dostopne otrokom, saj trenutno niso.
Še enkrat več urgentnih napotitev
V treh slovenskih univerzitetnih bolnišnicah delujejo štirje oddelki psihiatričnega zdravljenja otrok in mladostnikov, v katerih je skupaj 54 postelj za otroke in mladostnike. “Trenutno jih potrebujemo več, več pa tudi strokovnega kadra, da bomo to zmogli,” opozarja dr. Marija Anderluh, predstojnica službe za otroško psihiatrijo na pediatrični kliniki UKC Ljubljana, kjer se trend urgentnih napotitev od decembra lani skokovito povečuje. “Marca letos je bilo urgentnih napotitev že dvakrat toliko kot v najbolj obremenjenih mesecih v preteklih letih, situacija v naših službah je bila tudi aprila kritična. Pa govorimo samo o najbolj nujnih stanjih.”
Med otroki, ki prihajajo k njim, je največ tistih z depresivno motnjo, samomorilno ogroženostjo, skoraj vsakodnevno se vrstijo sprejemi mladostnikov po poskusu samomora. Med osnovnošolci je bilo sicer lani teh sprejemov manj kot leta 2019, med srednješolci pa tri četrtine več. V velikem porastu je tudi število otrok z novo nastalo motnjo hranjenja – prvih pregledov s to motnjo je bilo lani za pol več kot v letu 2019 – in s tesnobnostmi ob vračanju v šolo zaradi zaostankov pri šolskem delu. Mnogo teh stanj je povezanih tudi z obremenjujočimi izkušnjami v družini, ki so v tako dolgo omejenem življenju zgolj na dom pripeljala do roba, pojasnjuje psihiatrinja.
“Pozivamo šole, naj umirijo pritisk z ocenjevanji”
V prvih treh mesecih letos so v intenzivno ambulantno obravnavo vključili 109 osnovnošolskih otrok, ki so potrebovali urgentno ali zelo hitro pomoč, kar je že več kot pol vseh, ki so pomoč potrebovali v celotnem letu 2019, in skoraj pol teh, ki so obravnavo potrebovali v 2020.
“Tega prav dolgo ne bomo več zmogli. Pozivamo šole, naj umirijo pritisk z ocenjevanji, ki trenutno dodatno stopnjuje nastalo situacijo. Najti je potrebno način, kako bodo to posebno šolsko leto zaključili. Na tak način, kot je bilo to lani, tega najbrž ne bo mogoče. Otroci so se v šolo vrnili drugačni kot lani, razlike v počutju, znanju med njimi so večje, motivacija in učna kondicija sta drugačni,” opozarja.
Oddelki z najtežjimi primeri polni vsaj do naslednjega poletja
Povečanje urgentnih ambulantnih obravnav so zaznali tudi na enoti za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, kjer obravnavajo najhujše primere z izjemno težkimi duševnimi motnjami in kriznimi stanji. Medtem ko so v prvem valu opažali, da se je nekaterim otrokom stanje nekoliko izboljšalo, so v drugem valu, še posebej po odprtju šol, doživeli plaz duševnih težav, pojasnjuje predstojnica enote. “Če je otrok ali mladostnik že imel simptome, ki jih je obvladoval, po povratku v šolo tega ni več zmogel,” opaža.
V prejšnjih letih so bili njihovi oddelki polni dvakrat na leto, a so se najpozneje v dveh mesecih sprostili. Trenutno pa so čakalne vrste tako dolge, da se oddelki po njihovih pričakovanjih ne bodo spraznili vsaj do naslednjega poletja.
Med nujnimi napotitvami je sicer vsaj 30 odstotkov takšnih, ki njihove pomoči ne bi potrebovali, a ne vedo, na koga naj se obrnejo, pravi predstojnica. Stisk otrok po njenem mnenju ne bi smeli patologizirati in delati bolezni iz nečesa, kar to ni. “Ko bo otrok enkrat vključen v psihiatrično obravnavo, ga bodo ves čas usmerjali tja, čeprav je morda v resnici ne bi potreboval,” opozarja. Psihiatrija je namreč zadnji steber pomoči pri težavah v duševnem zdravju, zato se je pogosto smiselno najprej obrniti na strokovne službe na nižjih ravneh – centre za duševno zdravje otrok in mladostnikov, klinične psihologe in psihologe, svetovalne službe v šolah in svetovalne centre za mladostnike in starše, ki pa so neenakomerno razvite in slabo dostopne, na kar strokovnjaki opozarjajo že več let.
Potrebujemo ažuren in celosten pristop k blaženju težav
Ali smo torej z ukrepi oziroma prepoznim ukrepanjem ustvarili celo populacijo odraslih, ki se bodo spopadali s težkimi psihičnimi težavami? Po mnenju Ljubice Marjanovič Umek bi bila taka ocena prestroga. Obstaja pa zelo velik delež otrok in mladih, ki potrebujejo pomoč takoj in dlje časa, poudarja.
Z odlaganjem podpore lahko akutne stiske postanejo kronične in se odrazijo tudi v odrasli dobi, zato je pomembno, da ima država dobro organiziran sistem pravočasne, lokalno dostopne in interdisciplinarne pomoči, poudarja Jožica Maučec Zakotnik z NIJZ, ki vodi Nacionalni program duševnega zdravja MIRA, v katerem so začrtane osnovne sistemske rešitve. “Če ne bomo bolj ažurno in celostno pristopili k blaženju težav, lahko pričakujemo, da bomo imeli več težav na področju duševnega zdravja tako kot pri mladi kot tudi odrasli populaciji.
Nujno vključiti tudi šole
Ukrepi so potrebni tako pri preprečevanju duševnih motenj kot tudi pri krepitvi strokovnih služb. Treba bo izboljšati dostopnost pomoči na primarni ravni, vzpostavljati multidisciplinarne oblike pomoči v Centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov na lokalni ravni in v zdravstvenih domovih ter narediti vse, da bo pomoč otrokom in mladostnikom dostopna takoj, poudarja Marija Anderluh. “Duševne motnje so kot snežna kepa, ki se vali po hribu navzdol, če ni učinkovite pomoči, se bodo težave stopnjevale in ogrozile družinske odnose, šolsko uspešnost, socialno vključenost in nato tudi finančno samostojnost ter duševno in telesno zdravje v odraslosti,” opozarja.
Podporo zdravega čustvenega in socialnega razvoja bi bilo po njenem mnenju treba vključiti tudi v šolski prostor. “To ne pomeni dodatnih vsebin ali dodatnih obremenitev učiteljev, ravno obratno, učitelji, ki so ta znanja pridobili, pravijo, da jih razbremenjujejo in da lajšajo delo z učenci v razredu. Raziskave pa kažejo, da imajo manj čustvenih in vedenjskih težav ter da dosegajo boljše učne uspehe.”
Tudi po mnenju Jožice Maučec Zakotnik bi bil eden najpomembnejših ukrepov zagotavljanje podpornega okolja v sistemu vzgoje in izobraževanja, uvedba preverjeno učinkovitih programov za krepitev čustvenih in socialnih kompetenc učiteljev, učencev, dijakov in študentov, programov za zmanjševanje medvrstniškega nasilja, še posebej spletnega, okrepitev in opolnomočenje šolske svetovalne službe za izvajanje preventivnih programov in programov psihosocialne podpore. V šolskem okolju namreč dosegamo vse otroke in mladostnike, tudi najranljivejše, meni. Tej tematiki bo po njenih besedah namenjen medresorski posvet na začetku junija, nato pa bodo na šolsko ministrico naslovili pobudo za sistemsko uvedbo ukrepov.
Duševno zdravje je vseživljenjski pristop
Na kratek rok bo po mnenju vodje strokovne skupine za duševno zdravje NIJZ Mateja Vinka treba okrepiti vse, kar je mogoče, na vseh frontah. Povečati bo treba dostopnost do storitev psihološke in psihoterapevtske dejavnosti, poskrbeti za destigmatizacijo in promocijo duševnega zdravja, opolnomočenje pedagoških delavcev in razbremenitev svetovalnih služb. Velik poudarek mora biti na preventivnih dejavnostih, kot so zgodnja prepoznavanja otrok in mladostnikov s tveganji ter učinkovite zgodnje oblike pomoči. Pri tem moramo biti pozorni ne le na že izražene težave, temveč na vse dejavnike, ki so tesno povezani s kasnejšim pojavom težav, od diskriminacije, nasilja do finančne varnosti, opozarja Matej Vinko.
Predvsem pa moramo razumeti, da duševno zdravje niso le duševne stiske in duševne motnje, temveč gre za celosten, vseživljenjski pristop. Fokus se mora prestaviti od ciljnih ukrepov za specifične težave k temu, da poskušamo oblikovati okolje, ki na splošno koristi zdravju, v katerem lahko posameznik krepi svoje blagostanje in psihološko odpornost, kar je povezano tudi z vprašanji socialne pravičnosti, diskriminacije, nasilja. To je smer, v katero se javno zdravje na splošno razvija, poudarja Matej Vinko.
Na ministrstvih odgovarjajo
Ker je za reševanje težav na področju duševnega zdravja ključno ukrepanje države, smo o načrtovanih ukrepih v letošnjem in prihodnjem letu povprašali tri pristojna ministrstva.
Na ministrstvu za zdravje odgovarjajo, da so “zaradi akutnih težav, s katerimi se izvajalci na področju duševnega zdravja soočajo”, podprli nekatere sklepe, ki so v uresničevanju. Med njimi je takojšnja zagotovitev sredstev za dodatnih deset postelj za otroke in mladostnike v Centru za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, v splošni dogovor za pogodbeno leto 2021 pa so uvrstili finančna sredstva za dodatne bolnišnične postelje in širitev Centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov ob pogoju, da bodo izvajalci imeli zagotovljene kadre. Kot so še dejali, si bodo prizadevali tudi za pravočasno vzpostavitev ustreznih delovnih mest za specializante.
Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so pojasnili, da aktivno sodelujejo pri akcijskih načrtih Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018−2028. “V obdobju 2021–2023 sodelujemo pri implementaciji več kot 40 ukrepov, ključno vlogo pa imamo pri aktivnostih in ukrepih, ki naslavljajo preventivo ali povezovanje šolske svetovalne službe z drugimi strukturami (predvsem v sociali in zdravstvu), katerih vloga pa je reševanje težav na področju duševnega zdravja.”
Zasnovali so tudi nacionalno študijo o izobraževanju na daljavo med epidemijo na ravni osnovnih in srednjih šol z vidika doseganja učnih ciljev in standardov znanja ter z vidika socialno-čustvenega odzivanja. Na tej podlagi bodo načrtovali ukrepe, prve preliminarne rezultate pa si sicer obetajo šele predvidoma konec avgusta.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa so povedali, da vsako leto izvedejo javni razpis za sofinanciranje socialnovarstvenih programov. Ta pokriva deset ciljnih področij, ki se prepletajo tudi s problematiko duševnega zdravja. Specifični programi pa vključujejo prehodne stanovanjske skupine, odprte stanovanjske skupine, dnevne centre, psihosocialno svetovanje, informiranje, terensko delo, zagovorništvo in telefonsko svetovanje. V okviru socialnovarstvenih programov v letu 2021 sofinancirajo tudi programe, namenjene otrokom in mladostnikom, ki so prikrajšani za primerno družinsko življenje, in mladostnikom s težavami v odraščanju, ki vključujejo tudi svetovanje in skupnostno svetovalno delo.