Menu Item
Zakaj mora največji svetovni kemični koncern ustavljati proizvodne linije in masovno odpuščati? Zakaj nemška industrija izgublja moč? Smo na pragu gospodarske krize? Intervju s Simonom Frankom, direktorjem slovenske podružnice nemškega koncerna BASF, največje kemijske korporacije na svetu, o krčenju proizvodnje, evropskem izgubljanju konkurenčnosti, težavah zelenega prehoda in deindustrializaciji Nemčije.
Koncern BASF ima 110 tisoč zaposlenih. Njegov štab stoji na desnem bregu Rena v Ludwigshafnu v Nemčiji (na spodnji sliki). Tovarniški kompleks je po površini primerljiv s površino Ljubljane, na leto pa porabi za polovico celotne slovenske porabe elektrike. Skupina BASF, ki ima proizvodne kapacitete na različnih delih sveta, je lani ustvarila približno toliko izpustov toplogrednih plinov kot celotna Slovenija.
Za BASF marsikdo ni še nikoli slišal, tisti nekoliko starejši, ki jim je ime znano, pa ob njegovi omembi večinoma pomislijo na nekdanjo blagovno znamko avdio in video kaset. Ta del podjetja so v 90. letih odprodali.
Simon Franko že osem let vodi podružnico BASF Adriatic, ki iz Ljubljane pokriva območje nekdanje Jugoslavije. Z njim smo se pogovarjali nekaj dni po tem, ko je uprava BASF napovedala nove obsežne varčevalne ukrepe, s katerimi naj bi v dveh letih stroške poslovanja v Nemčiji skrčili za milijardo evrov letno. “Že dolgo opozarjamo, da evropska industrija izgublja konkurenčnost,” nam je rekel. “Že dolgo opozarjamo, da se nam dogaja deindustrializacija.”
Kaj BASF proizvaja? Na spletni strani podjetja imate dejansko poseben iskalnik izdelkov, toliko jih je.
Proizvajamo surovine. Ko se negujete s kozmetiko, ko se usedete v avtomobilski sedež in primete za volan, ko v roke vzamete telefon, karkoli počnete, rokujete z izdelki, za katere so bile surovine proizvedene v kemičnih tovarnah. 95 odstotkov okolja, ki naju obdaja, predstavljajo stvari, v katere so vgrajene surovine, ki izhajajo iz različnih kemijskih procesov. Poleg proizvodov kemijske industrije so tukaj všteti tudi proizvodi cementarn, jeklarn, steklarn ipd., ki obvladujejo svoje kemijske procese.
Proizvajamo material za izolacijo stavb, proizvajamo plastične mase za avtomobilsko industrijo, ki je naš največji kupec. Skupaj z Applom smo razvili OLED-zaslon na televiziji za nama. Proizvajamo komponente za barve, proizvajamo zaščitne premaze, aditive za farmacevtsko industrijo, sestavine za detergente, za kozmetično industrijo, sintetična vlakna, umetno usnje, fitofarmacevtska sredstva za kmetijstvo … Imamo približno 50 tisoč različnih proizvodov. Smo največje kemijsko podjetje na svetu.
Kateri je vaš največji kupec v Sloveniji?
Naši trije največji kupci, da ne izpostavim samo enega, so podjetja Aquafil, Helios in Belinka.
Ob omembi imena BASF je pri malo starejših najpogostejša asociacija na avdio (na spodnji sliki) in video kasete, ki jih je podjetje nekoč proizvajalo.
Včasih na kakšnem predavanju ali nastopu z omembo teh časov preverim, kako staro publiko imam (se nasmehne). Letos mineva 40 let od zimskih olimpijskih iger v Sarajevu, na katerih je bil BASF dejansko glavni sponzor, česar pa se spomni bolj malo ljudi.
V tistem obdobju smo bili zaradi svojega posla z nosilci zvoka in slike precej bolj poznani med ljudmi, pa tudi promovirati smo se morali, ker so naše izdelke kupovali končni potrošniki. Naši kupci danes so večinoma podjetja, ki naše surovine predelujejo naprej in velikokrat niti sami še ne prodajajo izdelkov končnim potrošnikom.
Uprava BASF je nedavno najavila novo veliko varčevanje. Do leta 2026 naj bi v vaši nemški bazi, v Ludwigshafnu, obratovalne stroške znižali za milijardo evrov letno. Kaj se dogaja?
Že dolgo opozarjamo, da evropska industrija izgublja konkurenčnost. Evropski kemijski industriji tržni delež že vrsto let upada, po ruskem napadu na Ukrajino pa se je stanje zaradi skoka cen energije še zaostrilo.
V skupini BASF nam je promet v zadnjih dveh letih upadel za 21 odstotkov. Celotna nemška kemijska industrija je v zadnjih dveh letih izgubila 23 odstotkov količin, skoraj četrtino. Razmere so dramatične. Ne samo pri nas – podjetja po celotni verigi predelovalne industrije zapirajo oddelke, zmanjšujejo kapacitete.
“V Evropi še vedno verjamemo naivni zgodbi, kako je trgovina po svetu svobodna”
So razlog za to visoke cene energije?
Cena energije je eden od razlogov, ni pa edini. Zaradi inflacije se je v Evropi zmanjšala potrošnja, kar je zmanjšalo tudi povpraševanje po naših proizvodih. Poleg tega je kitajska kemijska industrija zgradila prevelike kapacitete, zdaj pa skuša na vsak način izvažati svoje izdelke, tudi če gre pri tem pod ceno.
Na drugi strani ZDA s svojim zakonom o zniževanju inflacije, ki z bojem proti inflaciji nima zveze, vabijo investitorje, naj proizvodnjo preselijo k njim. Zemeljski plin, ki je bistven za določene energetsko intenzivne panoge, je v ZDA petkrat in več cenejši kot v Evropi, zraven pa so podjetja deležna še dodatnih bombončkov.
V Evropi še vedno verjamemo neki zelo naivni zgodbi, kako je trgovina po svetu prosta oziroma svobodna, medtem ko drugi z raznoraznimi pomočmi in spodbudami branijo svoja podjetja in vabijo tuje investicije.
Iz letnega poročila BASF za leto 2023 je razvidno, da je nemška veja podjetja že drugo leto zapored poslovala z izgubo.
Zadnji dve leti sta bili v našem podjetju težki. Zmanjšujemo obseg poslovanja. Določene tovarne smo ukinili. Takoj po začetku vojne v Ukrajini so ustavili tri tovarne v Ludwigshafnu in število zaposlenih zmanjšali za približno 3 tisoč. Pa kljub temu naš nemški del podjetja še vedno ne posluje z dobičkom. Predvsem je tukaj odločilna cena električne energije, ki je bistveno višja kot v drugih državah. Žal smo soočeni s tem, da bomo morali stroške zniževati tudi v naslednjih dveh letih, in sicer za dodatno milijardo evrov, kot je bilo nedavno najavljeno.
Zdaj se pogovarjamo o detajlih, kako bomo to izvedli, katerih proizvodov v Nemčiji ali celo Evropi ne bomo več proizvajali, ker ne moremo biti konkurenčni v svetovnem merilu.
“Rekordno se povečuje uvoz, na primer iz Kitajske. Na tem zagotovo ni nič zelenega”
Ali Nemčiji dejansko grozi deindustrializacija, izguba gospodarske baze, ki je temelj njenega uspeha?
Že dolgo opozarjamo, da se nam v Nemčiji dogaja deindustrializacija. Posledično so tudi manjše države, ki veliko sodelujejo z Nemčijo, vključno s Slovenijo, na podobnem vlaku. Vsak dan spremljamo novice o zmanjševanju proizvodnje in posledično o povečevanju uvoza od drugod.
Prej sem omenil, da je evropska kemična industrija v zadnjih dveh letih zmanjšala proizvodnjo za 23 odstotkov. Hkrati se nam rekordno povečuje uvoz, na primer iz Kitajske. Na tem zagotovo ni nič “zelenega”. Naše študije in analize kažejo, da ima podoben izdelek zaradi dolge transportne poti desetkrat večji ogljični odtis.
Situacija nikakor ni dobra, edini dober znak je, da so odločevalci v zadnjih mesecih vendarle začeli poslušati opozorila in pred dvema tednoma so evropski gospodarstveniki v naši tovarni v Belgiji z Evropsko komisijo podpisali tako imenovano Antwerpensko deklaracijo, ki opozarja na deindustrializacijo in na pomembnost drugačne industrijske politike po prihajajočih evropskih volitvah.
Kaj si predstavljate kot ključne rešitve?
Prva velika težava, če se primerjamo z drugimi industrijskimi velesilami, je dostopnost energije. Združene države Amerike so neto izvoznik energije, in to zelo velik. Kitajska uvaža približno 25 odstotkov potreb po energiji in vlaga ogromno denarja, da bi postala energetsko samozadostna. Evropa je največji neto uvoznik energentov v svetu, smo več kot 60-odstotno odvisni od uvoza in s tem od geopolitične situacije v svetu.
Druga težava je, da želimo postati ogljično nevtralni. Cilji Evropske unije na področju zmanjševanja izpustov toplogredih plinov so najbolj ambiciozni in tudi kazni za kršitve so najbolj drastične v primerjavi z drugimi območji sveta. Celotna evropska industrija se mora razogljičiti. In edina pot, ki jo vidimo v BASF, je elektrifikacija vseh naših tovarn. Za to pa potrebujemo ogromno nizkoogljične elektrike.
“Če res želimo narediti nekaj na področju zelenega prehoda in obdržati konkurenčnosti evropske industrije …”
O kakšnih količinah govoriva?
Ne strinjam se z vizijo nekaterih, da lahko denimo energetsko situacijo v Sloveniji uredimo tako, da čez deset let ugasnemo Teš 6 in ga nadomestimo s sončnimi elektrarnami. Če želimo elektrificirati promet, hkrati pa še industrijo, bomo v Sloveniji in v Evropi potrebovali najmanj trikrat toliko elektrike, kot jo potrebujemo danes.
To je izziv, pred katerim smo, če res želimo narediti nekaj na področju zelenega prehoda in obdržati konkurenčnosti evropske industrije, ne pa zgolj zapirati tovarn ter uvažati izdelkov in izvažati odpadkov.
Pa sploh ne gre samo za ogljični odtis energije. Kupci danes pričakujejo ogljično nevtralne proizvode, kar pomeni, da mora biti po celotni proizvodni verigi ogljično nevtralna tako energija, ki jo porabljamo, kot surovine, ki jih uporabljamo.
Če želimo ta del predelovalne industrije, ki nam proizvaja cement, jeklo, steklo, papir, kemikalije ipd., ozeleniti, potrebujemo ogljično nevtralne tovarne, ki surovine pridobivajo z recikliranjem materialov. Za recikliranje pa spet potrebujemo veliko energije. Če želimo evropski industriji ponuditi možnost, vizijo za naslednje desetletje, je torej treba po mojem načrtovati vsaj trikratno povečanje proizvodnje elektrike.
Kakšne so vaše potrebe po energiji?
BASF zelo intenzivno investira v lastne vire električne energije. Oktobra lani smo odprli največje komercialno polje vetrnih elektrarn na svetu (na spodnji sliki, op. a.), ki proizvede približno dovolj električne energije za eno Slovenijo, za dva milijona prebivalcev.
Za nas pa je žal to bistveno premalo. Nekateri naši izdelki so energetsko zelo intenzivni. Ludwigshafen sam porabi približno en odstotek nemške električne energije, torej približno 5,8 teravatne ure. Dokler porabe plina zaradi vojne v Ukrajini nismo bili prisiljeni zmanjšati, smo porabili še štirikrat toliko plina, torej za več kot 20 teravatnih ur plina. Porabo elektrike bi morali ob odpovedi plinu vsaj potrojiti.
Če se želi celotna nemška kemična industrija, poudarjam, samo kemična industrija, elektrificirati, kar je v bistvu glede na cilje zelenega dogovora nujno, bi potrebovali približno toliko električne energije, kot jo danes proizvede celotna Nemčija.
Sončna elektrarna velikosti 34 nogometnih igrišč
Ali bi lahko vašo tovarno v Ludwigshafnu napajali izključno z obnovljivimi viri energije? Ker imate vizijo do leta 2050 postati ogljično nevtralni in se je Nemčija odrekla uporabi jedrske energije, ste zagotovo morali izdelati študije o tem.
Naš cilj je, da bomo večino svojih tovarn napajali z energijo iz obnovljivih virov. Je pa vprašanje, kdo jih bo zagotovil in koliko bomo morali vložiti v lastne proizvodne vire.
Na Kitajskem trenutno gradimo nov kompleks tovarn, ki je lani delno že začel obratovati in za katerega načrtujemo, da bo prvi ogljično nevtralen od naših obratov. Tam nam bo dovolj zelenih proizvodnih virov zagotovila država, za napajanje z vetrno energijo nam bodo zgradili posebno vetrno polje na morju, hkrati z ustreznimi baterijami za uravnavanje proizvodnje in porabe. Take ambiciozne projekte v Evropi pogrešam.
V Schwarzheidu v Nemčiji gradimo novo tovarno za reciklažo avtomobilskih baterij. Elektrifikacija avtomobilov je namreč smiselna zgolj, če nam bo uspelo večino materialov reciklirati. Drugače bomo morali odpreti ogromno novih rudnikov na svetu, ki si jih nihče ne želi.
Del energije, ki jo bo potrebovala nova tovarna, bomo proizvajali s pomočjo sončne elektrarne, ki je velika za 34 nogometnih igrišč. In daleč od tega, da bi s tem pokrili vse potrebe po energiji. Za recikliranje avtomobilske baterije potrebujemo temperature nad 1.000 stopinj Celzija, to pa danes težko dosežemo zgolj z elektrarno na obnovljive vire.
Težko, a realno izvedljivo? Ali pretežko?
Za tiste, ki bodo pohiteli, bo to po mojem mnenju izvedljivo. Če pa bi vsi želeli preiti izključno na obnovljive vire, pa za to ne vidim možnosti. Če bi denimo želeli zagotoviti dovolj energije zgolj za napajanje letalstva, bi morali s sončnimi celicami prekriti območje velikosti Romunije. Energetska gostota obnovljivih virov je preprosto premajhna za vse naše potrebe po energiji, sploh če zraven prištejemo še potrebo po shranjevanju sezonskih viškov energije. Zato sem prepričan, da bomo za razogljičenje energetike potrebovali tudi jedrske elektrarne.
Kako velika težava se vam zdi nemško predčasno zaprtje jedrskih elektrarn in odpoved rabi jedrske energije?
Moje osebno mnenje je, da zelo velika. Nemčija si je s tem povzročila ogromno gospodarsko škodo. Hkrati s tem pa je tudi povečala izpuste toplogrednih plinov in povzročila potrebo po odpiranju novih rudnikov lignita. Jedrsko energijo pa danes uvažajo iz drugih držav.
Tukaj se človek res vpraša, kaj si zelene stranke predstavljajo pod izrazom zelena politika. Nemški Zeleni so prvič v vladi in bolj pomembno se jim je zdelo zaprtje jedrskih elektrarn kot pa zapiranje rudnikov premoga in termoelektrarn, v katerih ga kurijo.
Leto 2023 je bilo najtoplejše v zgodovini meritev. Podnebne spremembe povzročajo človeški izpusti toplogrednih plinov. In pričakoval bi, da bo ključni cilj zmanjšanje izpustov. S tega vidika gre nemška politika v napačno smer. Na tej poti so vztrajali tudi po izbruhu vojne v Ukrajini, ki je močno omejila dostopnost zemeljskega plina. To se mi zdi norost.
Kilovat sončne ali vetrne elektrike ni enak kilovatu elektrike iz nuklearke
Sklepam, da podpirate gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne Krško?
Ena od najpogostejših zmot splošne javnosti na področju energetike je, da je kilovat enako vreden, ne glede na to, o katerem viru električne energije se pogovarjamo. To ne drži. Kilovat sončne ali vetrne elektrike ni enak kilovatu elektrike iz nuklearke.
Jedrska elektrarna dela 24 ur na dan in je stabilen vir energije, na podlagi katerega lahko načrtujete proizvodnjo in porabo. Pri soncu in vetru te stabilnosti ni, nikoli ne moremo vnaprej vedeti, koliko in kdaj bomo iz njih dobili. Ob investiciji v nestanovitne obnovljive vire je treba zagotoviti še kup dodatnih investicij v hranilnike, pomožne zmogljivosti in omrežne povezave.
Ko primerjamo različne vire elektrike, zato ne bi smeli primerjati zgolj cene za proizvodnjo enega kilovata med različnimi viri, ampak tudi ceno za ohranjanje stabilnosti elektroenergetskega sistema s temi različnimi viri. V takem primeru investicija v nuklearko ni več videti tako zelo draga.
Prepričan sem, da potrebujemo drugi blok, pa še kakšen mali modularni reaktor zraven. Pa še to ne bo dovolj, če želi slovenska industrija dejansko opustiti fosilna goriva, če se želimo vsi voziti na elektriko in če želimo zraven še proizvajati zeleni vodik in sintetična goriva.
Vodika pa v energetskih načrtih vašega podjetja ni?
V BASF že danes uporabljamo velike količine vodika, milijon ton na leto, ampak ne kot energent, temveč kot vhodno surovino za določene izdelke.
Na področju vodika imamo dva velika projekta. Eden je piroliza metana. Danes se 99 odstotkov vodika proizvede iz metana, iz zemeljskega plina, s postopkom parnega reforminga. To je povezano z velikimi izpusti, zaradi katerih proizvodnja vodika predstavlja kar približno dva odstotka vseh svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Trenutno je proizvodnja vodika zelo “umazana” tehnologija. Pri pirolizi metana plin močno segrevamo v odsotnosti kisika, da razpade na ogljik in vodik, ki ju oba lahko uporabimo v nadaljnji proizvodnji. Ta proces ima v bistvu skoraj nične izpuste toplogrednih plinov in je manj energetsko intenziven, kot je elektroliza vode.
Ukvarjamo pa se tudi s projektom proizvodnje zelenega vodika z elektrolizo vode, načrtujemo postavitev velikega elektrolizerja. A da bi bil ta proces učinkovit in ekonomičen, bi potrebovali stalno ter stabilno napajanje in proizvodnjo, ne pa samo takrat, ko imamo na voljo dovolj elektrike iz sončnih in vetrnih elektrarn.
Izraz recikliranje se v veliko primerih uporablja precej velikodušno
Prej ste omenili nujnost recikliranja materialov. Na tem področju smo še vedno zelo slabi.
Pri kakršnemkoli krožnem gospodarstvu bo ključno kroženje ogljika, vgrajenega v proizvode. Za to imamo tri možnosti. Prva je zajem ogljika iz zraka in njegova uporaba v proizvodnem procesu. Druga je uporaba ogljika iz biomase, kjer so proces zajema ogljika iz zraka namesto nas opravile rastline. A tukaj so količine omejene, če želimo preprečiti deforestacijo in tekmovanje s pridelavo hrane za ljudi.
Tretja možnost pa je izraba odpadkov. Če pogledamo plastiko, je danes recikliramo izjemno malo, v globalnem merilu le med 7 in 9 odstotkov proizvodnje. Pri čemer se izraz recikliranje v veliko primerih uporablja precej velikodušno. Pri večini postopkov reciklaže danes material zdrži nekaj ciklov, ne pa neskončno ciklov, kot je ideja krožnega gospodarstva.
Ukvarjamo se s projektom, ki se mu reče kemično recikliranje, kjer dolge verige polimerov pri visoki temperaturi razbijemo na manjše kose. Te nato lahko spet uporabimo pri proizvodnji enakega izdelka enake kakovosti. Nedavno smo v sodelovanju s tekstilno korporacijo IndiTex, lastnico verige trgovin Zara, predstavili sintetično vlakno loopamid, ki omogoča neomejeno število ciklov recikliranja.
Tovrstne rešitve bodo izjemno pomembne tudi v avtomobilski industriji. Tam si res ne morete privoščiti, da bi bil reciklirani material slabše kakovosti in da bi vam denimo volan po nekaj leti začel razpadati zaradi vlage v zraku.
Težava v praksi pa je, da so tovrstni reciklirani materiali običajno nekoliko dražji kot proizvodnja t. i. deviških materialov iz osnovnih surovin. Izziv je kupce prepričati, da bodo za okolju prijaznejši material pripravljeni plačati več, kar bi pognalo nov investicijski cikel.
Izpusti toplogrednih plinov pa ne poznajo meja
Ali menite, da se bodo na področju zelenega prehoda uresničili vsi načrti, ki jih je zakoličila Evropska unija? Bomo res do leta 2050 ogljično nevtralni? Se bomo res lahko leta 2035 odrekli prodaji avtomobilov na fosilna goriva? Ali pa se bomo na neki točki ustavili in premislili še enkrat, bodisi zaradi političnega populizma bodisi zaradi objektivnih omejitev?
Tako jaz kot celotno podjetje podpiramo zeleni prehod, v to veliko investiramo in pomagamo iskati rešitve.
Težava pa je, če je zakonodaja, ki jo pišejo v Bruslju, preobsežna, preambiciozna in brez realnih tehničnih rešitev. V takem primeru namreč dosežemo obraten učinek od želenega. Uničimo neko industrijo, uničimo neko gospodarstvo, potem pa te iste izdelke uvažamo od drugod. In ti izdelki so običajno povezani z bistveno večjimi izpusti in drugimi okoljskimi težavami.
Kot kemik in kot nekdo, ki ima rad naravo, verjamem, da se bomo morali vsi malo spremeniti, prilagoditi, če želimo te cilje doseči. Ne verjamem pa, da je rešitev v ukinitvi industrije. Nekateri bi bili sicer zelo veseli, češ da smo se znebili velikih onesnaževalcev. A potem bi vse te izdelke uvažali od drugod. Izpusti toplogrednih plinov pa ne poznajo meja.
Ali torej menite, da je treba kakšne cilje prilagoditi?
Nekatere časovnice so po mojem mnenju preveč ambiciozne, denimo pri električnih avtomobilih. Vozim električni avto in imam izkušnje iz prve roke. Trenutno je tehnologija primerna za določen segment ljudi, ki imajo za to ustrezne pogoje. Ne predstavljam pa si, kako bi lahko vsa gospodinjstva velikega stanovanjskega bloka imela lasten električni avto, ker ustrezne infrastrukture za kaj takega trenutno ni.
Druga stvar, kjer bomo po mojem trčili ob realnost, so zahteve, da vse spremenimo naenkrat. Na naših mizah je trenutno več kot 20 tisoč strani zakonov, ki se spreminjajo. V podjetju imamo ogromno strokovnjakov, ki se prebijajo čez to solato, in zadostiti vsem zahtevam hkrati je nemogoče. Ne moremo vseh obstoječih tovarn preprosto podreti in zraven zgraditi novih.
Na koncu pa bodo morali tudi končni porabniki biti pripravljeni plačati več za izdelke, ki so narejeni bolj trajnostno in imajo manjši ogljični odtis. Dokler bo pomembna samo cena, bomo cilje zelenega prehoda težko izpolnjevali. V trenutnih razmerah pa mislim, da bo treba nekatere časovnice naknadno spreminjati, ker žal niso realne.
Dokazati zelenost
Ko človek bere vsebine na spletni strani vašega podjetja, je izpostavljen mnogo bolj “pocukranim” sporočilom, brez vseh nians in pasti, o katerih se pogovarjava. Vse je optimistično, vse je dosegljivo. Je industrija sokriva v ustvarjanju vtisa, da so zadani cilji zlahka dosegljivi, vtisa o preprosti izvedljivosti zelenega prehoda, ki je sicer nujen?
Lahko se strinjam z vami. “Greenwashinga” je nasploh ogromno. Lani smo denimo spremljali domnevno ogljično nevtralno svetovno nogometno prvenstvo, za katero so sredi puščave zgradili številne klimatizirane stadione in jih po koncu prvenstva večino podrli. Take stvari pri ljudeh dejansko ustvarjajo prepričanje, da je vse preprosto, da je vse mogoče. Kar nervozen postanem, ko s takšno lahkoto operiramo s temi parolami. Vključno z napovedmi, da bo Ljubljana ogljično nevtralna do leta 2030.
Tudi industrija sama se včasih zaletava in v marketinški vnemi izpostavlja, da pripravlja rešitve, četudi je njihova izvedljivost na veliki skali odvisna od številnih dejavnikov. Upam, da bo stanje nekoliko popravila predlagana nova evropska direktiva, ki bo tistim, ki se hvalijo z zelenim, naložila tudi obveznost to zelenost dokazati.
Danes že vsak lahko trdi, da je okolju prijazen in nizkoogljičen.
Pri razglašanju podjetij in izdelkov za ogljično nevtralne vedno zastrižem z ušesi. Vedno se je treba vprašati, kaj točno to pomeni. Če naftno podjetje z elektriko iz obnovljivih virov poganja črpalke, ki nafto črpajo iz zemlje, se res lahko hvali z ogljično nevtralnostjo?
Pri presojanju “zelenosti” neke dejavnosti je ključno gledati celotno verigo, od dobaviteljev surovin do končnih kupcev. In tega danes na sistematičen način, ki bi ponudil verodostojne podatke za primerjavo, ne počne nihče. Težava za podjetja leži predvsem v t. i. tretjem sklopu emisij, torej emisij, “vgrajenih” v njihove vhodne surovine, ki za večino podjetij predstavljajo kar približno 70 odstotkov vseh emisij v življenjskem ciklu njihovih izdelkov.
V BASF smo razvili metodologijo za oceno ogljičnega odtisa za svojih 50 tisoč proizvodov, ki jo ponujamo tudi drugim. Mislim, da je poenotenje ocenjevanja trajnosti, zelenosti izdelkov ključnega pomena.
Življenje v jamah?
Se bojite, da bi zelene politike s svojimi omejitvami in naraščajočimi cenami energije sprožile dodaten vzpon političnega populizma?
Ta grožnja vedno obstaja. Letos imamo v svetu supervolilno leto. Mislim, da gre 70 odstotkov svetovnih demokracij na volitve, z ZDA na čelu, kjer lahko izvolitev Trumpa veliko stvari postavi na glavo.
V Evropi se tudi utegnejo zgoditi neželeni politični premiki. Številni ljudje so razočarani, obupani, hkrati pa se premikamo v smeri gospodarske krize. Pred kratkim sem govoril z direktorjem enega od slovenskih podjetij, ki bo v naslednjem mesecu odpustil 20 odstotkov zaposlenih. Vedno več podjetij odpušča. In ta kombinacija nezadovoljstva z naraščajočimi življenjskimi stroški in strahu pred prihodnostjo lahko povzroči, da se bodo ljudje začeli bolj zatekati k tradiciji, k nekim starejšim, preizkušenim metodam ter da se bodo postavili proti spremembam, kot so električni avtomobili.
Strinjam se, da situacija ni vedno črno-bela, da tudi električni avto sam po sebi ni ogljično nevtralen. Je pa v nekaterih primerih okolju bistveno bolj prijazen kot dizel. Ampak ljudem je treba to razložiti in jim ponuditi ustrezne pogoje, da se bodo lahko odločili zanje, ne pa neke tehnologije uvajati pod prisilo.
Evropska unija po mojem mnenju skuša zelene politike uvajati preveč na silo, z visokimi zagroženimi kaznimi za tiste, ki ne izpolnjujejo zahtev. Če se to ne bo spremenilo, utegnemo imeti težave, saj bodo nekateri populisti situacijo izkoriščali in ponujali rešitve iz preteklosti, ki niso primerne za prihodnost. Ljudje bodo te rešitve v imenu varnosti sprejeli in potem se bomo namesto naprej pomaknili za dva koraka nazaj.
BASF je največja kemijska korporacija na svetu, pa le malokdo iz splošne javnosti ve za vas. Je to za vas pravzaprav dobrodošlo? Kolikor vem, v kemijski industriji velja pravilo: manj se govori o nas, bolje je. Ker ko se govori, to po navadi ne pomeni nič dobrega.
Žal je res tako, da javnost na nas običajno postane pozorna, kadar gre kaj narobe, in da nas vabijo na pogovore takrat, ko se moramo zagovarjati zaradi okoljskih in zdravstvenih problemov. Ampak mislim, da to ni prav. Premalo ljudi se zaveda, da kemijski proizvodi predstavljajo največji delež njihovega življenjskega okolja.
Se pa zagotovo sčasoma pri nekaterih izdelkih pokaže, da z vidika varnosti niso optimalni, pa tudi nekatera podjetja morda izstopajo po neodgovornem obnašanju. A kemija je lahko rešitev, ne problem. Lahko rečemo, da ne bomo imeli nobenih kemičnih proizvodov, ampak ob tem si redkokdo točno predstavlja, kaj bi to pomenilo, kakšno bi bilo življenje v takem primeru. Ker bi bili zelo blizu življenja v jamah.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje