Strokovnjaki doma in po svetu opažajo, da je vse več otrok kratkovidnih. Najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na to, je sprememba življenjskega sloga - tudi otroci vse več časa preživijo pred zasloni in vse manj časa zunaj. "Dogaja se nam, da že pri otrocih, ki še niso dopolnili dveh let, izmerimo 7 ali več dioptrije," je v pogovoru za Poglobljeno poudarila oftalmologinja prim. mag. Dragica Kosec, ki dela na Očesni kliniki UKC Ljubljana. Vse več težav, ki so povezane z uporabo zaslonov, opaža tudi pri odraslih. Pogovarjali smo se tudi o tem, zakaj imamo pogosto težave s suhimi očmi, zakaj se nam oči solzijo, zakaj s sončnimi očali ne smemo pretiravati in zakaj laserske operacije niso za vsakogar.
Študije kažejo, da ima vse več otrok težave s kratkovidnostjo. Velik porast beležijo na Kitajskem oziroma na področju Vzhodne Azije, pa tudi drugje. Ameriško združenje oftalmologov je opozorilo, da gre za epidemijo, že leta 2019, torej pred epidemijo covida-19, ki je stanje še poslabšala, so imenovali delovno skupino, ki naj bi oblikovala predloge ukrepov. Tudi vi ste že opozarjali na vse pogostejše težave pri otrocih. Kako je torej pri nas? Ali delež otrok s kratkovidnostjo v zadnjem času hitreje narašča?
To se dogaja tudi pri nas. Epidemija je stanje prav gotovo še močno poslabšala, saj so bili otroci še več pred zasloni. Stalno gledanje na blizu brez uporabe periferije vidnega polja, ki ga uporabljamo za daleč, pa je danes najmočnejši stimulus za porast kratkovidnosti.
Kaj opažate pri delu v ambulanti?
Vsekakor je kratkovidnosti pri otrocih vedno več. Nekdaj smo večinoma srečevali otroke z daljnovidnostjo, pri katerih se je razvilo škiljenje navznoter. Danes pa so otroci vse pogosteje kratkovidni, celo tisti, ki so bili prej daljnovidni. Ni pa to edini problem. Vse pogosteje opažamo tudi porušen binokularni stimulus delovanja para oči in škiljenje navzven, ki ga nekdaj niti ni bilo.
Denis Sadiković/N1
Prim. mag. Dragica Kosec je vodja oddelka za ortoptiko in strabologijo na Očesni kliniki UKC v Ljubljani. Kot pravi, si že desetletja prizadeva, da bi slovenski narod “spregledal”.
Je tudi to povezano s spremembo življenjska sloga?
Verjamem, da je lahko vsaj delno povezano s tem, saj z očmi na daleč gledamo paralelno, bolj kot fokus približujemo, bolj gledamo navznoter. Ko je otrok majhen, je deloma daljnoviden. Do drugega ali tretjega leta ima lahko do 3 dioptrije, kar je fiziološko normalno.
Vemo, da danes otroci že pri enem letu veliko listajo slikanice, da ne govorimo, da jim nekateri celo dajejo telefone v roke, kar je popolnoma nesprejemljivo. Oči še niso navajene na tako intenzivno gledanje v centralnem delu, zato možgani dobijo stimulus, ki ni stabilen, in oči ne povežejo med sabo. Oko je v anatomski poziciji v orbiti obrnjeno malo navzven, zato enostavno ne zdrži tega pritiska in “pobegne” navzven.
V ambulanti videvamo vedno več otrok, starih 3, 4 ali 5 let, včasih pa celo še mlajše, ki začnejo škiliti navzven.
Otroško oko je torej narejeno za gledanje na daleč.
Človek se je dolgo ukvarjal z nabiralništvom in lovom, kar pomeni, da je izmenično gledal na daleč in na razdalji približno roke. To je tisto, čemur je prilagojena fizionomija človeka. Potem je prišel nov način življenja. Zdaj se nam vse dogaja samo na razdalji roke ali še bližje. Z vsem, kar je dlje, imamo že težave.
Že pred 30 leti sem prebirala opozorila strokovnjakov na fakulteti za šport, da so otroci manj motorično spretni, kot so bili v preteklosti. Danes je še slabše. Zakaj? Otroci ne znajo uporabljati periferije vidnega polja, ki je namenjena opazovanju gibajočih se predmetov okrog nas in orientaciji v prostoru. Večji del življenja preživijo v notranjih prostorih in gledajo največ na razdalji nekaj metrov. Če uporabljajo tablice in telefone, pa še na bližje.
Vidno polje enega očesa naj bi bilo po širini 120 stopinj ali več, v zaprtih prostorih pa se giba na največ 60 stopinjah. Gibalnih spretnosti na takšen način otrok ne more razviti.
Kako konkretno dolgotrajno gledanje v ekran vpliva na razvoj oči oziroma vida pri otroku?
Ko gledamo na ekran, je ta oddaljen 60 ali 80 centimetrov, pri telefonu je ta razdalja še manjša, 30 ali 40 centimetrov. Pri tem uporabljamo od 10 do največ 30 stopinj vidnega polja.
Če gledamo samo s centralnim delom vidnega polja, torej na blizu, možgani niso zadovoljni, ker ne vidijo periferije jasno. Zrklo na ta način zraste. Če še vedno gledamo samo na blizu, je to nenehen stimulus za rast, kar vodi v kratkovidnost. Dokazano je, da je danes najpomembnejši dejavnik tveganja pretirano bližinsko delo brez vmesnih sprostitev, torej brez izmenjevanja gledanja na blizu in na daleč.
Profimedia
Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih, ki so jih pripravili zdravniki, odsvetujejo uporabo do drugega leta starosti, od 2 do 5 let pa svetujejo največ uro na dan. Kaj svetujete z vidika zdravega razvoja oči? Ne moremo si delati utvar, da bodo ljudje – tudi otroci – ekrane prenehali uporabljati. Kako torej zmanjšati tveganje?
Smernice svetujejo maksimum uporabe ekranov. Vedeti moramo, da zrklo najhitreje raste prva tri leta po rojstvu, če mu damo še dodaten stimulus, bo ta rast še bolj intenzivna. Centralni vidni sistem je anatomsko razvit šele pri dveh letih starosti.
Gre tudi za problem psihološkega razvoja, razvoja motoričnih spretnosti, hiperaktivnosti, pomanjkanja pozornosti, … Vse to je povezano z uporabo ekranov. Vse informacije, ki na to vplivajo, pridejo skozi oči. Oči “pokasirajo” vse.
Zaslonov zagotovo ne bomo opustili, nenazadnje imajo tudi neke pozitivne učinke. A otrok si uporabe še ne zna in ne zmore omejiti, zato je to naloga odraslih.
Mislim, da za otroke do tretjega leta zasloni sploh niso primerni, v poznejšem predšolskem obdobju je 15 minut do pol ure povsem dovolj, v šolskem obdobju pa naj to ne bo več kot ura. Problem je, da so otroci v šolskem obdobju pogosto že v prvih razredih po več ur pred računalnikom zaradi šolskih obveznosti.
Na Tajvanu so šolski sistem spremenili tako, da izvajajo po dve uri pouka dnevno zunaj, na prostem. Pojavnost kratkovidnosti med mladino je drastično upadla.
Na kaj bodite pozorni pri otroku?
Kaj so tisti znaki pri otroku, ki lahko kažejo na težave z očmi oziroma z vidom, ki so posledica pretirane uporabe zaslonov? Kako naj starši vejo, kdaj je čas za pregled pri zdravniku?
Pri otrocih bodo starši v prvi vrsti opazili zasvojenost, telefona ali tablice ne bo želel dati iz rok. Lahko opazimo, da poškili, televizijo želi gledati od blizu, ker sicer enostavno ne vidi. Je tudi nespreten, se spotika in ne zna hodit po stopnicah.
Pred časom smo imeli v ambulanti otroka, ki še ni dopolnil dveh let. Mama ga je pripeljala, češ, da ne vidi, se ne znajde in se ne zna igrati. Izmerili smo dioptrijo -6 in -7, kar je za otroka takšne starosti zelo visoka dioptrija. Otroku smo predpisali kapljice, da bi sprostili krč očesnih mišic. Po nekaj dneh uporabe kapljic smo ponovno izmerili dioptrijo in bila je 0.
Mamo smo vprašali, kaj otrok počne čez dan. Tudi motorično je bil zelo nespreten. Povedala je, da so mu kupili telefon, na katerem ima Youtube, saj se ne zna igrati in se lahko samo na ta način zamoti.
Dve leti star?
Še ne dve leti.
Dogaja se nam, da že pred drugim letom izmerimo 7 ali več dioptrije, realno pa je dioptrija 0. Zakaj je nespreten? Ker je preveč na telefonu in se nihče z njim ni igral. Otrok ni rojen s tem, da zna vse sam, da se zna zamotiti sam, da je najpametnejši. Z otrokom se je treba ukvarjati.
Kaj pomeni, da izmerite visoko dioptrijo, realno pa je 0?
To pomeni, da ne potrebuje očal, ampak da se mora samo gibati zunaj in začeti izrabljati periferijo vidnega polja. Pri dveh letih bi pričakovali, da bi imel dioptrijo vsaj +1 ali +2, pa je imel realno že 0. To pomeni, da je zrklo zelo hitro zraslo. Poleg tega je v spazmu, saj zunanje in notranje očesne mišice lečo prilagajajo tako, da je čim bolj strma, zato da lahko vidi na blizu, da lahko gleda telefon. Periferije zunanjega sveta otrok sploh ne pozna.
In tukaj se pogosto skriva razlog, zakaj so otroci nemirni. Če otrok ne vidi, ga je strah in postane hiperaktiven. Otroci so lahko zaradi tega v hudih stiskah.
Simbolna fotografija (PROFIMEDIA)
Kakšne so lahko dolgoročne posledice kratkovidnosti pri otrocih?
Vzrok za kratkovidnost je lahko dolžina zrkla, neustrezna ukrivljenost roženice ali neprimerna oblikovanost leče. Če se zrklo pretirano razteza, se pretirano raztegne beločnica, žile se raztegnejo. To je tako, kot če vlečemo testo za štrudelj. Vedno tanjše bo in na neki točki se bo strgalo. Tako lahko pride do raztrganin na mrežnici, zatekati začne tekočina, mrežnica lahko odstopi. Zaradi raztezanja se lahko potrga tudi nekaj živčnih vlaken in vidna funkcija se lahko skozi leta močno poslabša.
Težave se lahko pojavijo tudi zaradi pretirane oblikovanosti leče in zaradi izbočenosti roženice spredaj, ki je morda nekoliko manj povezana z rastjo zrkla. Problem je namreč, da smo premalo zunaj na naravni svetlobi in roženice ne učvrstimo, kot bi jo morali, zato se izboči. To je težko ustrezno korigirati in dobiti kvalitetno sliko. Dolgoročno tudi to lahko vpliva na resnejše poslabšanje vida.
Vse to velja za posamezno oko.
Če govorimo o paru oči, je težav še več. Če zrklo pretirano zraste in je v naši očesni jamici v orbiti preveliko, se lahko zvrne in dobimo škiljenje, dvojno sliko. Lahko pa to vodi tudi v slepoto.
Svetloba, ki je pomembna za razvoj oči
Najpomembnejši varovalni dejavnik za zdravje oči in zdrav razvoj otroka nasploh je torej preživljanje časa na prostem, v naravi. Zakaj je to tako pomembno?
Kot sem omenila, imamo centralni del vidnega polja in periferni del vidnega polja, ki sta do neke mere anatomsko ločena. V centralnem delu vidim, kaj gledam, v perifernem vidim, kje sem, okolico. Spretnost pridobivamo, če se gibamo in pri tem uporabljamo periferni vid. Če gremo ven, torej dobimo uravnoteženo gledanje s centralnim in perifernim vidom, kar stabilizira rast in razvoj. Oko raste normalno in s tem se zmanjša možnost za kratkovidnost. S tem se izboljšata tudi motorična spretnost in pozornost pri otroku.
Pediatrični oftalmologi in pediatri priporočamo, naj se otroci vsaj dve uri na dan gibajo zunaj. Otroke, ki pridejo v ambulanto, nemalokrat vprašam, koliko časa preživijo zunaj. Eno uro, mi odgovorijo. Ko jih vprašam, koliko časa so pred telefonom, je odgovor lahko tudi tri, štiri ure ali več. To je popolnoma nesprejemljivo za normalen razvoj in rast oči, funkcioniranje posameznega očesa in para oči, od koder sledi tudi telesni, psihološki in motorični razvoj.
PROFIMEDIA
S preživljanjem na prostem naj bi dobili tudi ves spekter svetlobe, ki je pomembna za zdrav razvoj oči.
Naša naravna svetloba je med 400 in 700 nanometri. Krajša kot je valovna dolžina, bolj smo v modrem spektru, daljša kot je, bolj smo v rdečem spektru. Naravna svetloba ima okrog 2700 kelvinov barvne temperature. To je nekje na sredini med modro in rdečo in to je tisto, kar je za naš razvoj najbolj ugodno.
Svetloba, ki jo je nekoč oddajala običajna žarnica, je bila v spektru naravne svetlobe, torej 2700 kelvinov. Danes imamo svetila, ki so narejena drugače, ki s pomočjo plinov in kemikalij oddajajo svetlobo, ki je različnih barvnih temperatur. Zelo veliko svetil ima bistveno višjo barvno temperaturo od naravne svetlobe. To pomeni, da je bistveno več modre svetlobe, tudi takšne z zelo kratko valovno dolžino.
Modro svetlobo oddajajo tudi monitorji. Specialisti medicine dela, prometa in športa ter oftalmologi zato priporočajo odmore med delom z računalnikom vsaj vsako uro. Dobro je, da vmes utripamo z očmi, da zapremo oči, ko razmišljamo.
Denis Sadiković/N1
Američani imajo za to sicer bolj preprosto metodo: vsakih 20 minut za 20 sekund poglej na razdaljo 20 čevljev (en čevelj je približno 30 centimetrov, 20 čevljev je torej približno šest metrov, op. a.). Za razumevanje je to sicer dobrodošlo, za uporabo verjetno manj, ker je težko natančno slediti takšnim časovnim presledkom. Bolje je, da osvojimo preprostejše tehnike. Tipko za presledek ali enter pritisnemo večkrat na minuto. Če se bomo ob tem navadili pomežikniti z očmi, bomo preprečili pretiran vstop modre svetlobe, omogočili bomo sprostitev očesa.
V raziskavah so ugotovili, da človek v naravnem okolju utripne štirinajstkrat, pred monitorjem pa samo štirikrat.
Preveč modre svetlobe ima precejšen vpliv na naše celotno zdravstveno stanje, ne samo na oči. Visoke doze modre svetlobe preprečujejo tvorbo hormona melatonina, zaradi česar nismo zaspani. Na kratek rok se mogoče počutimo dobro, na daljši rok pa smo zato lahko zelo utrujeni, pečejo nas oči. Pojavljajo se motnje tudi v imunskem sistemu. V precejšnjem porastu so avtoimunska obolenja in nekateri karcinomi, denimo rak dojke in prostate. Študije so dokazale, da na to lahko vpliva tudi prevelika kumulativna izpostavljenost modri svetlobi.
Zato je pomembno, da ustrezno prilagodimo svoje navade in da smo pozorni, kakšna svetila uporabljamo. Paziti moramo, da je barvna temperatura čim bližje naravni svetlobi, torej med 2700 in 3000 kelvinov.
Zanimivo bi bilo pogledati, kakšno imamo osvetlitev v delovnih prostorih. Nekateri delodajalci povečajo barvno temperaturo, zato da so ljudje bolj produktivni, bolj budni, bolj “sveži”, a dolgoročno to ni vzdržno.
Produktivnosti ne smemo naviti na previsoke obrate, sicer bomo imeli težave, in to ne bodo le težave z očmi.
Suhe oči in solzenje oči. Kaj se dogaja?
Zdi se, da se to že dogaja. Živimo v visoko storilnostno naravnani družbi. To, kot ste opozorili, posledično vpliva tudi na otroke, ki jim v roke potisnemo ekrane. Kaj pa opažate pri odraslih? So tudi tukaj očitne spremembe, ki so v prvi vrsti povezane s spremenjenim življenjskim slogom?
Tudi pri odraslih se to odraža. Pogosto slišimo, da imajo ljudje težave s suhimi očmi. To je povezano z dejstvom, da smo cele dneve pred monitorji in premalo utripamo z očmi. Oko v normalnih razmerah v solzni žlezi proizvaja vodni del solznega filma, ob robu vek pa imamo žleze, ki skrbijo za mastni del solznega filma. Oboje mora delovati usklajeno.
Če gledamo v monitor, premalokrat utripnemo, zato oko ne stisne žlez ob robovih vek in mastnega dela solznega filma ne izločamo dovolj. Oko se zasuši, ulijejo se nam solze. Nemalokrat ljudje rečejo, da se jim oči solzijo, potem pa so suhe.
Denis Sadiković/N1
Če pogledamo takšno oko pod mikroskopom, vidimo, da se žleze ob robu vek včasih celo zamašijo in začne se začaran krog. Nekoliko si lahko pomagamo z umetnimi solzami. Prav gotovo jih imamo danes na trgu veliko in brez njih bi marsikdo težko funkcioniral. Pa vendar, če opazimo težave s suhimi očmi, je pomembno, da poskusimo solzni film stabilizirati na naraven način. Da večkrat pomežiknemo in s tem stisnemo z robov vek mastni del solznega filma. Tako bomo imeli navlaženo sprednjo površino, svetloba se bo pravilno lomila in očesa ne bomo preobremenjevali.
Ob koncu delovnika je tudi to že utrujajoče in takrat si lahko pomagamo tudi z umetnimi solzami. Nikakor pa jih ni dobro uporabljati prepogosto. Naravni solzni film, ki ga sestavljajo mineralne sestavine in tudi imunski odgovor, se namreč na ta način razredči.
Se tudi pri odraslih pojavlja kratkovidnost kot posledica povečane uporabe zaslonov?
Tudi pri odraslih zaznavamo, da je tega več. V preteklosti je kratkovidnost pri mladih po koncu šolanja, ko so prenehali gledati pretežno na blizu, pogosto izzvenela. Takšni kratkovidnosti smo zato rekli šolska kratkovidnost. Bližinskih aktivnosti je zdaj tudi po zaključku šolanja več in kratkovidnost ne izzveni več.
Ali poznate svoje pravice?
Denis Sadiković/N1
Komisija za preprečevanje korupcije je leta 2018 opozorila, da na področju okulistike obstaja tveganje za korupcijo. Gre za primere, ko so zdravniki specialisti, ki predpisujejo pripomočke za izboljšanje vida v breme zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), povezani z družbami, ki te pripomočke izdelujejo.
ZZZS je ob tem opozoril, da imajo okulisti dolžnost, da po predpisu očal ali leč naročilnico izročijo zavarovani osebi, ki nato prosto izbere dobavitelja, pri katerem bo naročila očala ali leče.
Pogosto se namreč dogaja, da koncesionar opravi okulistični pregled, nato pa pacienta napoti po očala ali leče kar v svojo optiko. Pacienti se pogosto ne zavedajo, da imajo pravico slednje naročiti kjer koli, ne glede na to, kje so opravili pregled.
“Vsekakor ima pacient pravico vzeti le naročilnico za optični pripomoček, nato pa ga izdela ali kupi tam, kjer želi. Če naročilnice ne dobi v roke in nima proste izbire, kje bodo izdelali očala ali nabavili kontaktne leče, je predpisovalec – torej specialist oftalmologije – v prekršku,” je opozorila Dragica Kosec.
Zanimivo je, da je kratkovidnost ena od redkih zdravstvenih težav, ki so povezane z višjo izobrazbo in višjim socioekonomskim statusom.
Tako je. Ti ljudje več gledajo na blizu, več imajo preciznih opravil in to vpliva na rast zrkla.
Če se vrnemo k svetlobi, je problem tudi UV svetloba, ki ima valovno dolžino pod 400 nanometri. Tudi o tej se pogosto govori, da je zelo škodljiva. Prav gotovo to drži, ko govorimo o kumulativnem učinku. Če smo preveč izpostavljeni soncu, bodo UV B žarki na površini očesa povzročali opekline. To se dogaja pri tako imenovani snežni slepoti. Oči nas pečejo, režejo, a se to sčasoma lepo zaceli.
UV A žarki imajo daljšo valovno dolžino in prodirajo globlje v oko, tja do leče in tudi mrežnice. Pri tistih, ki so veliko zunaj, denimo gradbenih delavcih in kmetih, se zato lahko prej razvije siva mrena. Žarki, ki prodrejo do mrežnice, lahko povzročajo neke vrste opekline tudi tam, na dolgi rok – v več desetletjih, pri večjih izpostavljenostih tudi prej – pa degenerativne spremembe.
Denis Sadiković/N1
Zato je pomembno, da glede na izpostavljenost skrbimo tudi za zaščito oči pred UV žarki. To nikakor ne pomeni, da moramo ves čas nositi sončna očala. UV sevanje ima namreč tudi pozitiven učinek. Določeno količino, sicer minimalno, potrebujeta roženica pa tudi mrežnica.
Obsevanje z UV svetlobo uporabljamo pri pacientih, pri katerih se roženica nenormalno boči, ker so medsebojne povezave med celicami roženice prešibke. To povzroča težave z vidom. Takšno obolenje lahko preprečimo, če pravočasno s kontrolirano količino UV svetlobe obsevamo roženico. Naravna sončna svetloba jo namreč pomaga učvrstiti.
Sončna očala. Kakšna, koliko?
Pomembno se je torej zaščititi s sončnimi očali, a tudi tukaj ni pametno pretiravati.
Tako je. Če gremo jadrat, v visokogorje ali na sneg, je zagotovo pametno imeti sončna očala. Dobro zaščito potrebujejo tudi tisti, ki poklicno veliko delajo zunaj.
Oznaka UV 400 je tista, ki običajno zagotavlja dobro zaščito. Najdemo jo na ročkah sončnih očal ali pa na pripeti deklaraciji.
V prihodnosti si bomo verjetno lahko pomagali tudi s kapljicami, ki so jih že razvili v ta namen, niso pa še zelo razširjene.
Potrošniki so pogosto prepričani, da več kot plačajo za sončna očala, boljša bo zaščita. A to ne drži. Na testih kakovosti se je pokazalo, da so lahko povsem ustrezna tudi najcenejša očala iz drogerije.
Cena ni pogoj za dobra sončna očala.
Ne pozabimo, da vsaka očala iz organskega stekla blokirajo UV svetlobo v vsaj 96 odstotkih, saj za to poskrbi sam organski material.
Sicer pa je dobro, da so sončna očala čim večja, da zaščitijo čim večje področje okrog oči in da ščitijo tudi od strani. Pretirano izpostavljanje soncu namreč lahko povzroči poškodbe tudi na veznici.
Kot rečeno, pa prepogosta uporaba sončnih očal ni koristna. Sama menim, da predvsem mladi in otroci prepogosto nosijo očala in da v tem ranem obdobju dobijo celo premalo sončne svetlobe, kot bi jo potrebovali.
Otroke zato raje zaščitimo s klobučki in kapami. Seveda ob tem upoštevajmo tudi smernice, da se poleti med 10. in 16. uro, ko je sonce najvišje in je pot žarkov v naše oči najkrajša, ne izpostavljamo soncu.
Denis Sadiković/N1
Kaj je tudi dobro vedeti o izkušnjah z laserskimi operacijami dioptrije?
V zadnjih letih se veliko ljudi odloča za odpravo dioptrije z lasersko operacijo. Za koga je ta poseg primeren?
Ljudje pogosto želijo preveč in prehitro, iščejo instant rešitve. Posamezne korekcije so za nekatere lahko dobrodošle in pomembno vplivajo na kakovost njihovega življenja. A to je samo en vidik. Na drugi strani moramo gledati zdravje oči. Vedeti moramo, kakšna je ukrivljenost roženice, kakšna je njena debelina, kako deluje naša leča, kakšna je dolžina zrkla. To so fizikalni parametri, ki jih lahko izmeri umetna inteligenca. Umetna inteligenca pa pogosto spregleda, kaj ob tem počnejo naši možgani. Zato se lahko zgodi, da je ocena na koncu zgrešena.
Če je sosed dobro prestal operacijo, to še ne pomeni, da je ta primerna tudi za nas. Odločati se moramo tudi na podlagi tega, kakšno je naše zdravstveno stanje, kakšno je stanje oči, kakšen je naš življenjski slog, kakšne so naše poklicne zahteve. Ne smemo pozabiti, da imamo dve očesi, ki morata sodelovati. Naše prilagajanje glede na fokus, ki ga na pregledu gledamo, lahko umetno inteligenco zmede. Ko vse to seštejemo, bomo ugotovili, kdo je primeren za lasersko operacijo, za koga pa je bolje, da se za to ne odloči.
K nam prihajajo ljudje, ki imajo po takšnih operacijah težave, ker morda eden od teh dejavnikov ni bil dobro premišljen. Nekateri imajo dvojno sliko, nekateri začnejo škiliti, da o akutnih zapletih sploh ne govorim. Na srečo je teh malo.
Ne pozabimo, da po 40. letu največkrat potrebujemo korekcijo za bližino, kar pomeni, da ne glede na operacijo spet potrebujemo očala. Treba je zelo dobro premisliti, ali je takšen poseg za nas smiseln, nikakor pa se ni pametno zanj odločati, samo zato ker je to moderno.
Torej je treba o operaciji presojati od primera do primera?
Tako je. Ni univerzalnega dejavnika. Presoditi je treba tudi psihološki profil človeka.
Imela sem primer pacientke, ki se je odločila za zamenjavo leče z umetno lečo. Kot otrok je bila daljnovidna, a ni marala nositi očal. Nosila jih je, dokler jo je mama priganjala, potem ne več. Ko se je približala štiridesetim, so se začele težave na blizu. Morala bi začeti spet nositi očala. Namesto tega se je odločila za poseg, pri katerem so ji zamenjali leče za umetne. Matematično so izračunali, kakšne leče ji ustrezajo, in ji vstavili progresivne leče. Zdaj še vedno ne vidi dobro ne na blizu ne na daleč. Pojavilo se je škiljenje, ki smo ga morali operirati, a se kljub temu še vedno pojavlja. Še vedno potrebuje očala.
Vse to pa plača javni zdravstveni sistem. Zapletov pogosto ne rešujejo tisti, ki so operirali, ampak javni zdravstveni sistem.
Denis Sadiković/N1
Vsak, ki ima dioptrijo, je upravičen do očal brez doplačil. Otroci so do naročilnice upravičeni vsako leto, odrasli pa vsaki dve leti. Znesek, ki ga delno iz obveznega, delno pa iz dopolnilnega zavarovanja krije zavarovalnica, je povezan z višino dioptrije. Z njim pa se, kot pravi naša sogovornica, pokrije le strošek izdelave najbolj osnovnega modela očal (to so tako imenovana “socialna očala”). Če pacient želi nekoliko bolj kakovostna stekla ali okvir, tanjšanje stekel, premaze ali druge dodatne storitve, mora za to doplačati.
Te operacije namreč pogosto izvajajo zasebniki ali pa se pacienti odpravijo celo v tujino.
Tako je. Zavedati se moramo, da ti problemi najpogosteje ne nastanejo takoj po operaciji, ampak čez nekaj časa. Izvajalci rečejo, da težave niso povezane z operacijo. A človek ima problem. Kaj pa zdaj?
Nekateri, ki imajo po teh operacijah nove ali še številčnejše težave, poročajo, da so ob tem razvili tudi težave v duševnem zdravju. Ali opažate tudi to? Bi rekli, da je vid v današnji družbi eden od najpomembnejših, če ne kar najpomembnejši čut? In da so zato težave z vidom nekaj, kar nas močno zaznamuje?
Vsekakor je danes vid zelo pomemben. Z vidika sposobnosti za delo je bilo pred desetletji pomembno, da si bil fizično močan, da si imel zdrav lokomotorni sistem in zdravo hrbtenico. Tudi na področju medicine dela je bilo največ govora o motoričnih težavah, povezanih z nezmožnostjo za delo.
Danes pa vid postaja vedno bolj pomemben in prihaja v ospredje. Če vidi, lahko tudi nekdo na vozičku upravlja žerjav, saj si pri tem lahko pomaga z umetno inteligenco. Če ne vidi, tega ne more delati. Zato so ljudje, ki se jim vid poslabša ali pa ga nimajo, precej hendikepirani. V Centru za rehabilitacijo slepih in slabovidnih, ki deluje v okviru naše klinike, poleg tiflopedagogov delajo tudi psihologi in socialni delavci, ki pacientom, ki se jim iz kakršnega koli razloga poslabša vid, poskušajo pomagati, da lahko začnejo ponovno funkcionirati.
V veliko pomoč nam je lahko sodobna tehnologija, saj lahko ustrezno povečamo pisavo, lahko povečamo monitor ali izboljšamo ločljivost in na ta način omogočimo, da človek svoje delo še naprej opravlja. V določenem obsegu tovrstne prilagoditve krije tudi zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma delodajalec.
Denis Sadiković/N1
Vedno pa poudarjam, da bi se marsikateri težavi s preventivnim delovanjem lahko izognili. Vrniti se moramo k bolj naravnemu načinu življenja in s tem bomo rešili problem pretirane rasti zrkla in preprečili številna bolezenska stanja, ki v končni fazi lahko vodijo tudi v slepoto. Če bomo delali na prilagoditvah, bomo preprečili veliko težav s suhim očesom, bleščanjem, glavoboli, tenzijami, pretirano utrujenostjo. Bistvena je preventiva pred pretiranim bližinskim delom in zasloni. Otrokom pa moramo omogočiti, da se razvijajo po bolj naravni poti, v bolj naravnem okolju.
V zadnjih 50 letih so se nam zgodile velike spremembe in za fiziološko prilagoditev nanje bi ljudje potrebovali vsaj 500 let. Zdaj pa gre vse prehitro.
Če bomo kot družba nadaljevali s takšnim tempom, kaj bo torej z našimi očmi čez tisoč let? V katero smer se bodo razvile?
Človeške ribice bomo. Vedno več bo bolezni oči. Oči nam bodo krnele, saj ne bomo znali izrabljati njihovih potencialov.
Menu Item
