Reševanje izrednih razmer. "Izbiramo med samimi slabimi možnostmi"

Foto: Denis Sadiković/N1

Nadaljujemo zgodbo o izrednih razmerah v slovenskih zaporih. Kako bo ukrepalo ministrstvo za pravosodje? Tudi na ministrstvu priznavajo, da je stanje zaskrbljujoče. Kaj o razmerah in o rešitvah, ki so zdaj na mizi, pravi slovenska kriminologinja? Fotografije, ki jih vidite v članku, smo posneli ta teden v zaporu na Dobu, kjer so kapacitete presežene za skoraj 40 odstotkov.

Potem ko smo prejšnjo nedeljo objavili posebno reportažo iz prezasedenega zapora na Povšetovi v Ljubljani, kjer so kapacitete presežene za skoraj sto odstotkov, in predstavili izredne razmere v slovenskih zaporih, ki so praktično vsi prezasedeni, smo se ta teden o tej problematiki in tudi o možnih rešitvah pogovarjali s kriminologinjo izr. prof. dr. Mojco M. Plesničar z Inštituta za kriminologijo, ki deluje pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Dr. Mojca M. Plesničar (Foto: Bor Slana/STA)

Plesničar je opozorila, da prezasedenost zaporov ni problem, ki bi kazal na pomanjkljivosti v slovenskem pravosodnem ali zaporskem sistemu, ampak gre za posledico povečane kriminalitete v zvezi z migracijskimi tokovi v Evropsko unijo. Ti so se zaradi vojne v Ukrajini premaknili z vzhodne na balkansko migracijsko pot.

Veliko kršitev in zelo učinkovita policija

Prezasedenost zaporov je namreč v zadnjih letih posledica velikega števila tujcev, ki se v slovenskem zaporskem sistemu znajdejo zaradi tihotapljenja tujcev čez državno mejo, s čimer kršijo 308. člen Kazenskega zakonika.

Slovenska policija pa je pri zaznavanju teh dejanj očitno tudi zelo uspešna. Plesničar je namreč povedala, da na primer Hrvaška, ki je prav tako na balkanski poti in članica Evropske unije, ne beleži prezasedenosti zaporov.

Spodnji graf prikazuje, kako se je v zadnjih letih gibalo število zaprtih po 308. členu Kazenskega zakonika, ki so bili v slovenskih zaporih v priporu ali na prestajanju kazni. 1. junija letos je bilo po tem členu zaprtih 774 oseb, večina, 427, jih je bila v priporu. Pred šestimi leti je bilo po tem členu zaprtih le 59 oseb, od tega jih je bilo v priporu 28.

Kot smo poročali, je skupna zasedenost zaporov po podatkih Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) nekaj več kot 137 odstotkov. Med skoraj 1.800 zaprtimi je trenutno več kot 900 tujcev, večina prav zaradi tihotapljenja tujcev čez državno mejo.

“Na to zaporski sistem nima odgovora, kot ga verjetno nima vsa Evropa. Smo v primežu migracijskih tokov in kaznivih dejanj, povezanih z nezakonitim prehodom meje. Pripori so bili v preteklosti v povprečju zasedeni z 250 do 350 ljudmi, zdaj pa smo se približali številki 800,” je za N1 prejšnji teden opozoril generalni direktor URSIKS Bojan Majcen.

Kot smo poročali v rubriki Poglobljeno prejšnji teden, je v zaporih ogromno drog, konflikti in pretepi med zaporniki pa se dogajajo pogosto. Hkrati pa je pravosodnih policistov premalo, da bi lahko opravljali vse naloge, zato odpovedujejo spremstva pripornikov na sodišča. V sindikatu opozarjajo, da bi “varnostni ekshibicionizem” lahko kdo plačal tudi z življenjem.

Ministrstvo za N1 priznava: težave s prostorom, disciplino, zdravstvenim varstvom …

Po odgovore smo se ta teden, po objavi naše reportaže o izrednih razmerah v zaporih, obrnili na ministrstvo za pravosodje, ki ga vodi ministrica Andreja Katič. Tudi na ministrstvu se strinjajo, da je stanje zaskrbljujoče.

Foto: Denis Sadiković/N1

“Na Dobu nas je bilo 17 v eni sobi. En vece, en tuš. Ves čas galama, kreganje, pretepi. Dogajalo se je, da je šlo po šest ljudi v enem dnevu kazensko v samico. Že na zajtrku so bili pretepi. Bil sem priča, ko je nekdo z žiletko napadel drugega obsojenca. Upam, da se ne bo zgodilo kaj hujšega. Mislim pa, da ni daleč do tega.”

Tako je stanje na Dobu, ki ga vidite na naših tokratnih fotografijah, prejšnji teden za N1 opisal zapornik Jure (ime smo spremenili), ki je trenutno zaprt na Povšetovi, pred tem pa je bil na Dobu. In še: “Ko smo na Dobu hodili na kosilo, nas je šlo 120 ali 130 proti jedilnici, spremljal pa nas je samo en paznik. Ko sem to videl, nisem mogel verjeti.”

“Ob taki prezasedenosti nastajajo težave z zagotavljanjem prostora, vzdrževanjem reda in discipline, izvajanjem programov, zagotavljanjem zdravstvenega varstva,” so nam odgovorili z ministrstva za pravosodje. Dodali so, da je zaradi kadrovske podhranjenosti zaprtim osebam težje zagotavljati nekatere pravice, denimo omogočanje stikov in zagotavljanje prisotnosti na sodiščih.

Nedavno smo že poročali, da je bil pripornik, pri katerem so ugotovili tuberkulozo, že tedne pred tem v razpravni dvorani na sodišču v Ljubljani, kjer je po pričevanju očividcev že takrat močno kašljal. Več o tem dogajanju in o tem, kaj so oz. niso pojasnili pristojni, preberite v članku: Informacije N1: Pripornik s tuberkulozo že julija močno kašljal na sodišču.

Pravosodna ministrica Andreja Katič (Foto: BOBO)

Eksperiment: ko prileti bomba v sistem

Plesničar pravi, da smo priča “eksperimentu, kaj se sistemu zgodi, ko vanj prileti ’bomba’”.

“Noben sistem ni opremljen, da bi se zmogel s tem dobro spopasti v kratkem času. Gre za zelo kompleksen problem, ki nima hitrih in enostavnih rešitev,” je poudarila kriminologinja dr. Plesničar. Posledic ne čuti le zaporski sistem, ampak jih čutijo tudi tožilstva in sodišča.

V času zaostrenih razmer možnost prekinitve in odloga kazni

Ministrstvo se je reševanja razmer lotilo s pripravo novele zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Predlog novele je prejšnji četrtek, kot smo poročali, potrdila vlada in ga po nujnem postopku poslala v državni zbor. Ta petek je že dobil zeleno luč parlamentarnega odbora za pravosodje.

Kaj se je dogajalo na odboru v državnem zboru, preberite v članku: Kakšne so začasne rešitve za alarmantno stanje v slovenskih zaporih?

V predlogu novele so predvideni začasni ukrepi, ki jih v primeru tako imenovanih zaostrenih varnostnih razmer lahko z odlokom določi vlada. Gre za tri ukrepe: možnost, da dela in naloge pravosodnega policista opravljajo tudi drugi zaposleni v upravi, ki so bili v preteklosti že zaposleni na tem delovnem mestu, ter možnost prekinitve ali odloga prestajanja zaporne kazni.

“Ocenjujemo, da so predlagani ukrepi premišljeni in sorazmerni,” so zapisali na ministrstvu. Na naše vprašanje, ali sta možnost prekinitve in odloga nastopa zaporne kazni tudi strokovno vzdržni, niso neposredno odgovorili, navedli pa so, da sta se ukrepa uporabljala že v času epidemije covida-19.

Dodali so še, da je bila novela zakona, ki jo je ministrstvo poslalo v prvi krog usklajevanja, sicer “precej bolj ambiciozna” in da je vsebovala več možnih rešitev za reševanje prezasedenosti in pomanjkanja kadra. “Vendar pa vseh predlaganih rešitev ni bilo mogoče medresorsko uskladiti.”

“Ukrepa krhata smiselno ureditev”

Dr. Plesničar je do prekinitve in odloga prestajanja zaporne kazni kritična. “Gre za nenačelna oziroma nesistematična ukrepa, ki posegata v smiselno in koherentno ureditev, jo krhata,” je opozorila za N1.

Izvajanje sankcije je načeloma vnaprej določeno in jasno zamejeno. Človek, ki mu je sankcija izrečena, ve, kdaj bo prišel iz zapora. “Če to osebo pošljemo za en mesec v zapor, potem pa gre zaradi prezasedenosti začasno ven, z napovedjo, da se bo vrnila, ko se bodo razmere uredile, pomeni, da to osebo puščamo v negotovosti. To pomeni, da ta sankcija mogoče ne bo trajala šest, ampak devet ali dvanajst mesecev. S tem pa so pomembno okrnjene tudi možnosti tega človeka za smiselno spremembo, ki je potrebna, da v prihodnje ne bo izvrševal kaznivih dejanj. Na ta način si ne more urediti zaposlitve, ne more načrtovati družinskega življenja,” je razložila.

Kako dolgo bi prekinitev oziroma odlog kazni lahko trajala, ni jasno. Predlog novele sicer določa, da začasni ukrepi zaradi zaostrenih varnostnih razmer lahko trajajo največ tri mesece, a jih vlada na predlog pravosodnega ministra lahko tudi podaljša, “vendar vsakič najdlje za tri mesece”.

V Belgiji ne izvršujejo zapornih kazni, krajših od treh let

Različne države se sicer s problemom prezasedenosti zaporov spopadajo različno. Francija in Češka sta recimo to v preteklosti počeli prek občasne amnestije za vse kazni določene vrste ali določene dolžine. “Ni načelno, ni sistemsko, je pa učinkovito,” je to komentirala Plesničar, ki meni, da bi bilo tudi v Sloveniji smiselno razmisliti o takšni možnosti. “Trenutno smo v stanju, ko nujno izbiramo med samimi slabimi možnostmi.”

V Belgiji pa po njenih besedah že nekaj let zaradi prezasedenosti zaporov ne izvršujejo zapornih kazni, ki so krajše od treh let. Te se običajno pretvorijo v elektronsko nadzorovanje, skupnostne sankcije ali pogojne obsodbe, je pojasnila. “To sicer ne bi rešilo problema pripora, ki ga imamo pri nas, nekaj stiske pa morda vendarle, sploh glede na to, da je velika večina izrečenih sankcij pri nas do štiri leta.”

Takšna rešitev bi po njenem mnenju sicer bolj obremenila probacijsko službo, ki je pristojna za skupnostne sankcije in je že sedaj zelo obremenjena. Bi pa pomenila tudi sistemsko odločitev za drugačen način izvrševanja kratkotrajnih zapornih kazni, ki je lahko načelna in osmišljena in smo o njej v našem sistemu v preteklosti že razmišljali, je še povedala.

Preberite še zgodbo iz minulih dni: Britanski zapornik, ki je bil predčasno izpuščen: Raje bi ostal, bilo mi je všeč

Delovna skupina pripravlja spremembo spornega člena KZ

Na pravosodnem ministrstvu ocenjujejo, da bi k zmanjševanju prezasedenosti zaporov delno pripomogla tudi sprememba omenjenega 308. člena kazenskega zakonika.

Kot smo že poročali, se je v času vlade Janeza Janše zaostrila kazen za tihotapljenje tujcev čez državno mejo, z do petih let zapora na od tri do deset let zapora, v obteževalnih okoliščinah pa z enega do osmih let na od tri do petnajst let. Stroka je takrat opozarjala, da gre za nesorazmerno zaostrovanje, saj se lahko za omenjeno kaznivo dejanje izreče enaka kazen kot za uboj.

Velika večina tistih, ki so zaprti po 308. členu, so zaprti zaradi kršenja 3. odstavka tega člena, je povedala Mojca Plesničar. Ta se glasi:

“Kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor enega ali več takih tujcev z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let in denarno kaznijo.”

S pravosodnega ministrstva so nam te dni sporočili, da je operativna delovna skupina za pripravo nujnih ukrepov za reševanje izzivov zaradi kaznivih dejanj v zvezi z migracijami obravnavala predloge in dopolnitve tega člena, ki bi “omogočile učinkovitejše (pred)kazenske postopke in tudi boljšo individualizacijo v konkretnih primerih izrečenih kazenskih sankcij”.

Razprava naj bi tekla tudi o možnem znižanju predpisanih posebnih minimumov kazni zapora za nekatera dejanja, tako da bi bila ponovno zagotovljena sorazmernost predpisanih kazni, še vedno pa bi bila ureditev deloma strožja kot pred uveljavitvijo novele leta 2021, so še zapisali na ministrstvu.

“To ne bo rešilo problema”

Plesničar se strinja, da bi kazni za kazniva dejanja po 308. členu morali vrniti na raven pred uveljavitvijo novele, poudarila pa je, da samo s tem problem prezasedenosti zaporov ne bo rešen. “Tukaj ne gre v prvi vrsti za posledico zakonske spremembe, s katero smo povišali kazni za to kaznivo dejanje. Ta je stvari sicer poslabšala, ni pa problema povzročila.”

Večina tujcev, ki so zaprti po 308. členu, je namreč v priporu, in ko jim je izrečena sankcija, so s priporom pogosto že odslužili kazen, je še pojasnila Plesničar. Na to, da so zaprti, zapori pa zato prezasedeni, torej nižanje kazni ne bo bistveno vplivalo.

“Sistem preobremenjen z neproblematičnimi posamezniki”

“Te ljudi se pogosto slika kot neke grozne tujce, ki druge grozne tujce spravljajo čez mejo. A v resnici so v kriminalni združbi, ki se ukvarja s tovrstnim kriminalom, oni pogosto le operativci, ki na ta način preživljajo svoje družine v pogosto zelo deprivilegiranih okoljih,” je opozorila kriminologinja za N1.

“Res so sicer storili kaznivo dejanje, a to najpogosteje niso izrazito vedenjsko problematični ljudje. A zato, ker polnijo zapore, se zmanjšajo možnosti za obravnavo tistih, ki so problematični. Celoten sistem je torej preobremenjen s posamezniki, ki so relativno neproblematični, kapacitete, ki so bile že v osnovi nezadostne za obravnavo tistih, ki to potrebujejo, pa so zaradi tega še zmanjšane,” je pojasnila.

Tudi razvoj novih pristopov in načinov dela z zaprtimi stoji, ker je celoten sistem preobremenjen z reševanjem trenutne situacije, je še dodala.

Nehuman režim v zaporih povzroči škodo

Ob poročilih o slabšanju razmer v prezasedenih zaporih se številni obregajo ob domnevni luksuz, ki naj bi ga imeli obsojenci v slovenskih zaporih. Tudi ob naši reportaži s Povšetove so se denimo pojavljali komentarji, da si zaporniki boljšega ne zaslužijo.

Mojca Plesničar je povedala, da obstaja veliko empirično preverjenih podatkov, ki kažejo, da strog in nehuman režim v zaporih povzroči več škode kot koristi.

“Večina teh ljudi bo na neki točki prišla iz zapora, tako ali drugače spremenjena. Če sistem ne bo naredil nič za to, da se v času prestajanja kazni spremenijo v pravo smer, obstaja velika nevarnost, da se bodo spremenili v nepravo smer.”

“Zapor ima smisel, ko je usmerjen v spreminjanje slabih vzorcev”

“Pred časom sem poslušala zelo znanega kriminologa, ki je podal primerjavo s problematičnim otrokom,” je povedala Plesničar. “Ko imamo otroka, ki se druži s problematičnimi vrstniki, mu običajno prepovemo druženje z njimi in ga skušamo preusmeriti drugam. Ko pa gre za storilce kaznivih dejanj, pa vse te problematične ljudi zmečemo skupaj in pričakujemo, da se bodo popravili. To nima smisla, kar kažejo tudi raziskave.”

Slikarska delavnica na Dobu (Foto: Denis Sadiković/N1)

Zapor ima po besedah Mojce Plesničar smisel takrat, ko je usmerjen v spreminjanje slabih vedenjskih vzorcev. Takšne spremembe pa niso enostavne, saj so vedenjski vzorci pri odraslih globoko zakoreninjeni, pogosto pa so vezani tudi na socioekonomsko realnost posameznika.

“Ljudje se vsekakor ne spreminjajo, ker jim rečemo, da so problematični in jim zato ne damo toplega obroka. Spremenijo se, če vidijo smisel v spremembi. Izkušnjo zapora je zato treba osmisliti,” je še poudarila.