Menu Item
Serija Adolescenca, ki podira rekorde v gledanosti po vsem svetu, je kompleksen prikaz sodobne družbe in njenega odnosa do mladostnikov. Ob njej o perečih vprašanjih, jih odpira in ki zadevajo tudi vse naše otroke, razmišljajo štiri strokovnjakinje. Njihove zapise, ki so jih pripravile za rubriko Poglobljeno, v celoti objavljamo spodaj.
Zgodba, ki se vrti okrog 13-letnika, ki je brutalno umoril svojo vrstnico, odpira vprašanja o starševstvu, odnosih med spoloma, o “moškosti”, o šolskem sistemu, o vplivu družbenih omrežij in spletnih skupnosti, o nasilju, o odraščanju. O kolektivni odgovornosti, ki jo imamo kot družba do osamljenih, nesrečnih, jeznih otrok.
Serija je v manj kot dveh tednih po začetku predvajanja na pretočni platformi Netflix postala globalni fenomen. V enajstih dneh po premieri je dosegla skoraj 70 milijonov ogledov. Rekorde v gledanosti je zrušila ne le v domačem Združenem kraljestvu, kjer je zasedla prvo mesto na tedenski lestvici gledanosti; na prvih mestih je v več kot 70 državah po vsem svetu. Njeno sporočilo, mračno in zastrašujoče, je žal aktualno tako rekoč povsod.
Prve minute serije gledalca prikujejo pred ekran. Pred očmi se nam odvije prizor, ko specialna policijska enota vdre v eno od vrstnih hiš v predmestju in šokira nič hudega slutečo družino, ki se zbuja v nov dan. Policisti v polni bojni opremi se mimo prestrašenih družinskih članov nagnetejo po klavstrofobičnem stopnišču in v prvo nadstropje, kjer v otroški sobi najdejo 13-letnega Jamieja (igra ga izjemni Owen Cooper, za katerega je bila to prva filmska vloga) . Ko ga aretirajo zaradi brutalnega umora sošolke Katie, Jamieju uide v hlače. Prizor je surov, zastrašujoč v svoji realističnosti. Zastrašujoč ob vsem, kar daje slutiti, da se obeta.
Vsaka od štirih epizod serije je posneta v enem kadru, brez rezov. Zgodbi tako rekoč sledimo v resničnem času in prostoru, kot se dogaja. Gre za izjemen podvig, pri katerem je bilo potrebne veliko inovativnosti, saj kamera sledi dogajanju na različnih prizoriščih – v prvem delu denimo v družinski hiši, policijskem vozilu, več prizoriščih na policijski postaji …
Če je za vzgojo otroka potrebna vas, kaj to pove o naši vasi?
Na ravni ulice serija govori o napadih z noži, piše Guardian. V zadnjem desetletju je število najstnikov, ki so v Združenem kraljestvu umrli zaradi napada z nožem, zraslo za kar 240 odstotkov. V širšem kulturološkem smislu govori o vrstniškem trpinčenju na spletu, o strupenem vplivu družbenih omrežij in uničujočih pritiskih na fante. Moški bes, toksična moškost in spletna mizoginija niso samo fikcija, ki bi se lahko uresničila, še piše Guardian – so neizpodbitno dejstvo.
Stephena Grahama, ki v seriji upodobi Jamiejevega očeta Eddieja, sodeloval pa je tudi kot scenarist in producent, so k pisanju scenarija spodbudile novice o umorih, ki so jih zagrešili britanski najstniki. “V časopisu sem bral, da je mlajši fant zabodel dekle do smrti. Čez nekaj mesecev sem zasledil, da je na drugem koncu države drug fant prav tako z nožem umoril dekle. To je me globoko zadelo. Vprašal sem se, v kakšni družbi živimo, da mladi fantje z noži ubijajo mlada dekleta. Zagotovo poznate tisti rek, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. Pomislil sem, kaj pa, če je odgovornost za to na nas vseh?” je Graham prejšnji teden dejal v oddaji The Tonight Show.
Skupaj z Jackom Thornom sta tako ustvarila štiridelno serijo, ki nastavlja ogledalo družbi in njenemu odnosu do mladostnikov. V njej ne krivita staršev. Jamiejevi starši so predani in ljubeči in sina vzgajajo, kot najbolje znajo. V ozadju ni nobene velike travme, nobenih zlorab. Jamie se zdi povsem običajen fant, ki je celo nadpovprečno inteligenten, ima pa nekaj težav v odnosih z vrstniki, predvsem z dekleti. Obiskuje šolo, v kateri se učitelji trudijo, a jim ne uspeva vzdrževati reda in pravil. Šola se zdi kraj, kjer se moraš ukloniti močnejšim, kjer so žrtve spregledane, vzgojo in učenje pa preglasita hrup in samovolja najstnikov.
Od zlomljenega otroka do besa, ki se napaja iz občutka prikrajšanosti
Jamie, ki je v nekem trenutku zlomljeni otrok, v drugem pa besen mlad moški z občutkom prikrajšanosti, uteho in občutek pripadnosti išče na družbenih omrežjih in v spletnih skupnostih, ki ga s svojim podpihovanjem sovraštva do žensk v končni fazi spodbudijo h krvavemu maščevanju.
Jamiejevi starši se v zadnjem delu sprašujejo, kaj so naredili narobe. Ko se je njihov sin zapiral v svojo sobo in visel na računalniku dolgo v noč, so mislili, da je tam varen. Bolj se ne bi mogli motiti. Za mladega človeka, ki išče odgovore na svoje frustracije, splet ni varen prostor.
Raziskovalci centra za preprečevanje vrstniškega ustrahovanja na univerzi v Dublinu so lani ugotovili, da uporabniki prek družbenih omrežij, kot sta TikTok in YouTube Shorts, že v 23 minutah pridejo v stik z antifeminističnimi in drugimi skrajnimi vsebinami. Raziskovalci so v raziskavi uporabili nove, še neuporabljene telefone, neomadeževane z algoritmi.
Posebej pri mladih fantih se v zadnjem času kaže očiten obrat v preteklost in krepitev tradicionalne miselnosti o tem, kakšne naj bi bile vloge med spoloma. “Starši se nimajo časa ukvarjati s svojimi otroki, zato ta prazni prostor zapolnjujejo družbeni mediji. Tam pa se dogaja marsikaj. Če otroci niso ozaveščeni, izobraženi, da selekcionirajo med vsebinami, lahko najdejo mnenjske voditelje, ki jih peljejo v povsem drugo smer, kot bi jih starši ali šola. In potem smo vsi presenečeni,” je v nedavnem intervjuju za Poglobljeno dejala dr. Milica Antić Gaber, sociologinja, ki na ljubljanski filozofski fakulteti raziskuje in predava teme s področja študij spolov. “Na družbenih omrežjih se veliko govori o tem, kako so moški deprivilegirani, kako so ženske dosegle preveč in da jih je treba ustaviti. Če si bombardiran s tem in ne reflektiraš situacije, vsemu temu lahko verjameš.”
Prepad med mladimi moškimi in ženskami – tudi v Sloveniji
Ta razcep med mladimi moškimi in ženskami ni le teoretičen, ampak ima resne posledice v resničnem življenju, pa je za Poglobljeno opozorila dr. Jasna Podreka, sociologinja, ki se ukvarja s preučevanjem nasilja nad ženskami. “Ko fantje emancipacijo žensk razumejo kot grožnjo za lastno pozicijo v družbi in vzrok za lastne frustracije, se začnejo oblikovati miselni vzorci mizoginije in sovraštva do žensk, ki se lahko odražajo v resničnih dejanjih nasilja in radikalizaciji.” In takšna polarizacija med spoloma se dogaja tudi v Sloveniji, je še pojasnila Podreka, ki se ob tem sklicuje na raziskavo Mladi v Sloveniji iz leta 2024.
Thorne je v nastopu na britanskem BBC pozval, naj se serija predvaja v šolah in v parlamentu. “To je ključno, saj se bodo razmere le še zaostrovale,” je opozoril. K temu je dodal neprijetno resnico, da bi se tudi njemu v najstniških letih zdele smiselne teorije, da je 80 odstotkom žensk všeč 20 odstotkov moških in da morajo preostali pač zmanipulirati sistem, zato da lahko živijo sami s sabo. “Rešitve, ki jih predlagajo, bi se mi v mladosti zdele smiselne,” je bil iskren. In tukaj ne gre samo za Andrewa Tata, enega od najvidnejših predstavnikov tako imenovane moškosfere; te ideje so prisotne praktično povsod.
Serijo si je ogledal tudi britanski premier
V Združenem kraljestvu je serija že sprožila premike. Britanski premier Keir Starmer, ki je povedal, da si je serijo ogledal s svojima najstniškima otrokoma, je za BBC dejal, da “se zdi, da imamo težavo, povezano s fanti in mladimi moškimi, ki jo moramo obravnavati”. Nasilje, ki ga mladi moški izvajajo pod vplivom spletnih vsebin – in takšnih zločinov v zadnjih letih ter desetletjih ni bilo malo – je označil kot “gnusno” ter dejal, da se je treba proti temu boriti.
Tamkajšnja ministrica za izobraževanje Bridget Phillipson je napovedala, da bodo podrobno preučili prepoved pametnih telefonov v britanskih šolah. Ministrstvo naj bi tako spremljalo določeno število šol, da bi bolje razumeli učinkovitost smernic. Te določajo, da bi morale vse šole prepovedati uporabo pametnih telefonov, ne samo med poukom, ampak tudi med odmori. Kako naj bi to prepoved izvajali, smernice ne povedo.
Thorne je šel korak dlje in poudaril, da bi morali pametne telefone obravnavati kot cigarete in njihovo uporabo prepovedati vsem mlajšim od 16 let. “Če bi bila to moja odločitev, bi o pametnih telefonih govoril kot o cigaretah in uvedel popolno prepoved uporabe za mlajše od 16 let, če pa to ni mogoče, se digitalna starost privolitve zdi dobra alternativa,” je dejal za Guardian. Vlado je pozval, naj sprejme “radikalne” ukrepe proti tehnološkim podjetjem in sledi zgledu Francije, Norveške in Avstralije pri omejevanju dostopa najstnikov do družbenih omrežij.
Ustvarjati varen prostor
Tudi v Sloveniji, kjer na sprevržene predstave o vlogah med spoloma opozarja tudi alarmantno visoko število femicidov, v zadnjih tednih poteka razprava o omejitvi oziroma prepovedi telefonov v šolah. Čeprav strokovnjaki opozarjajo, da je pretirana in nenadzorovana uporaba pametnih telefonov škodljiva, študije glede učinkov prepovedi telefonov v šolah zaenkrat niso enotne.
A tudi če se izkaže, da so koristi velike, je to lahko samo del rešitve. Strokovna sodelavka Logouta Mija Repanšek je poudarila, da potrebujemo celostni pristop, ki vključuje krepitev digitalne pismenosti, kritičnega razmišljanja in psihosocialnih veščin ter krepitev zavedanja o učinkovitosti in hkrati toksičnosti digitalnih okolij. “Za družbo mora biti ključno ustvarjanje varnega prostora, kjer mladi lahko razvijajo svojo identiteto brez manipulacije, primerjanja ali strahu,” je zapisala v svojem razmisleku ob seriji in poudarila pomen odprtega dialoga z mladimi.
Ni torej presenetljivo, da je serija Adolescence pritegnila toliko pozornosti in razprav o vprašanjih, ki jih odpira. Ne da bi kazala s prstom, nastavlja ogledalo družbi, ki je tiste najbolj ranljive pustila na cedilu. Ko se zgodi nekaj tako krutega, kot je to, da otrok drugega otroka umori na brutalen način, potrebujemo odgovore in krivce, je opozorila klinična psihologinja dr. Andreja Mikuž. A odgovori niso preprosti. S tem problemom se bomo morali soočiti kot družba. Kot starši, kot učitelji. Kot skupnost, ki dopušča, da otroke vzgajajo škodljivi vplivneži ter algoritmi, ki jih zgolj zaradi lastnih dobičkov vsiljujejo tehnološki giganti. Kot družba, v kateri ima vse več otrok in mladostnikov težave v duševnem zdravju in ki ne zmore najti pravega odgovora na to. “Vsak osamljen, neviden, nesrečen in besen otrok je naša kolektivna odgovornost,” je v zapisu za Poglobljeno zapisala Mikuž. Iskanja rešitev se moramo lotiti takoj, saj se cena odlašanja lahko meri tudi v izgubljenih življenjih.
V nadaljevanju objavljamo zapise štirih strokovnjakinj, ki se vsaka na svojem področju ukvarjajo z vprašanji in težavami mladih. Prosili smo jih, naj po ogledu serije za naše bralke in bralce pripravijo svoje razmišljanje. Njihove tekste objavljamo v celoti.
Dr. Andreja Mikuž, klinična psihologinja in vodja Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v ZD Ljubljana: “Ko smo osamljeni, smo ranljivi. In ko smo ranljivi, smo lahek plen”
V vtisih po ogledu serije je v meni kot najmočnejše ostalo občutenje nemoči odraslih, ki jih spremlja kamera, in občutenje surovosti okolja, v katerem opazujemo otroke. Nemoč odraslih, v katerih bi morali otroci, če naj odrastejo v polnem pomenu te besede, imeti oporo in varnost in do njih čutiti zaupanje. Surovost okolja, v katerem bi otroci, da se lahko naučijo biti ljudje, potrebovali izkušnjo povezanosti.
Ko nas nekaj pretrese, in le malo stvari je lahko tako pretresljivih kot umor otroka, ki ga izvede otrok, instinktivno začnemo iskati pojasnilo, zakaj. In kdo je kriv. Priročno bi bilo najti preprost, jasen odgovor. Pomiri nas, če lahko najdemo razlog in ugotovimo, da so to stvari, ki se dogajajo drugim. Drugim, ki so drugačni, ne nam ali nam podobnim. Drugim staršem, drugim učiteljem, drugim soseskam, drugim državam; drugim, ne nam.
A kaj, ko v seriji kamera spremlja nas – vsakdanje, običajne, nič posebnega ljudi. Navadne ljudi, nemočne v tem, kar se je zgodilo in kar se jim dogaja. Osamljene odrasle in osamljene otroke, ki si ne zmorejo dati tolažbe in z(a)držati bližine. Nekatere vidimo, o nekaterih nam pripovedujejo. Spremlja komunikacije, polne nesporazumov in zamujenih priložnosti. Svet, v katerem ali poješ ali pa si pojeden.
Po letih dela z ljudmi in spremljanja njihovih bolečin se zdi, da je vir človeških tegob pogosto zelo univerzalen. Občutek, da ne pripadam. Ta nas zmeraj znova spodnese. Prinese občutek, da ne zadoščam. Občutek, da sem neviden. Občutek, da sem v svojem doživljanju sam. Raziskovalci v pocovidnem času poročajo o še bolj pospešenem umiku v digitalno, o upadu zadovoljstva otrok in mladih z lastnim življenjem in o epidemiji osamljenosti – med starejšimi in med mladostniki. Ko ne pripadamo, smo osamljeni. Ko smo osamljeni, smo ranljivi. In ko smo ranljivi, smo lahek plen.
Zahtevna naloga je to, biti novemu bitju na voljo, da se lahko zanese nate. Dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom. Odraščanje je dolgo. Niz priložnosti, niz drobnih vsakodnevnih dogodkov, niz izkušenj, ki gradijo otroško življenje in nas oblikujejo v to, kar postanemo. Zahtevno je biti vzgojitelj in učitelj, ki vidi, ki vpraša, ki vztraja, ki zmore, ki mu je mar. Na katerega se otroci lahko zanesejo. Zahtevno je biti soseda, ki ob ponavljajočem se otroškem joku pozvoni in vpraša, ali je kaj narobe in ali bi se dalo kaj pomagati. Zahtevno je kdaj odložiti svoje in prevzeti tuje.
Ponavljajoče se vprašanje, kdo je kriv. So krivi zasloni? Kako naj zaščitimo otroke pred zlorabami, radikalizacijo, odvisnostjo? So krivi starši? So krivi učitelji? Je kriva policija? Kdo je kriv, da otroci niso varni v svojih sobah in v šolah in na igriščih? Kako naj preprečimo, da se to zgodi še komu, da se to zgodi nam? Kako naj pravočasno odkrijemo otroke, ki so nevarni, in kaj naj naredimo z njimi? Kateri strokovnjak bo to rešil? Iskanje drugih. Ker je to njihova stvar. Ker znajo bolje.
Nedvomno je pomembno vlagati v varno rabo tehnologij, v poučevanje otrok o pasteh pri rabi interneta, v ozaveščanje staršev in učiteljev. Pomembno je, da vlagamo v strokovnjake s področja duševnega zdravja in v zadostno število storitev s tega področja – koristno bi sicer bilo, da učinkovitih. Ampak nič ni bolj pomembno od tega, da kot družba ustvarjamo okoliščine, ki bodo podpirale povezanost. Vsak osamljen, neviden, nesrečen in besen otrok je naša kolektivna odgovornost.
Mija Repenšek, magistrica družinskih in partnerskih študij in strokovna sodelavka Centra Logout: “Kar je bilo nekoč nepredstavljivo, danes postaja meme, šala ali trend”
V zadnjih letih se skozi svetovalno delo z mladostniki vse bolj kaže, da digitalni prostor zaseda osrednje mesto pri oblikovanju njihovega doživljanja, samopodobe in odnosov. Na svetovanja prihajajo mladi, ki so neprestano izpostavljeni spletnim vsebinam, ki pogosto niso ustrezno pojasnjene, ki so nefiltrirane in skrajne, kar sproža skrb vzbujajoče učinke.
Ti mladi ne živijo v dveh ločenih svetovih – fizičnem in digitalnem – temveč v enem samem prepletenem, kjer algoritmi pogosto narekujejo ritem dneva, vsebino misli in občutek lastne vrednosti. Servirajo jim vedno bolj ekstremne vsebine, vse do nasilnih narativov, kar podaljšuje njihovo prisotnost in pozornost na spletnih platformah. Takšna selektivna izpostavljenost krepi občutke izoliranosti, zamere in socialne deprivacije ter spodbuja oblikovanje identitet, utemeljenih na nasprotovanju, jezi in odporu. Ko se počutijo neslišane ali zavrnjene, se zatečejo v spletne skupnosti, ki jim ponudijo navidezno pripadnost – tudi v obliki toksičnih forumov in spletnih skupnosti, ki se oblikujejo okoli vplivnežev in kjer se normalizira nasilje in sovraštvo.
Pri izvajanju svetovanj in delavnic v slovenskih šolah pogosto slišimo izjave, kot je: “Andrew Tate (Top G) je meni rešil življenje. Povejte mi, v katerem videu in kateri minuti reče to trditev in zakaj se vam zdi slaba.” (15-letnik, dijak). Absolutno ne moremo trditi, da omenjeni vplivnež ne daje podpore in spodbude fantom, da so aktivni v športu in pri usmerjanju njihovega življenja, na žalost pa ne ostane zgolj pri “dobronamernih spodbudah”. Takšne in podobne izjave izražajo močno identifikacijo mladih z osebnostmi, ki jim ponujajo samozavest, strukturo in nadzor – v njih najdejo tisto, kar pogrešajo v vsakdanjem življenju: občutek slišanosti, moči in pripadnosti. Vplivneži in spletno nasilje pa z uporabo viralnosti, čustvenega nagovarjanja in manipulacije predvsem mladostnike, ki so razvojno že tako ranljivi, “vzgajajo”. Njihova sporočila pogosto niso utemeljena na skrbi za dobrobit mladih, temveč temeljijo predvsem na iskanju pozornosti in zaslužka. Vse obtožbe in dejstva o neprimernosti njihovega vpliva in o kaznivih dejanjih, ki so jih zagrešili, pa mladi spregledajo, preslišijo, predvsem pa normalizirajo.
Med mladimi skoraj ni kritičnosti do spletnega nasilja. Kar je bilo nekoč nepredstavljivo, danes postaja meme, joke (šala) ali trend. V spletni kulturi, kjer šokantnost pomeni moč in pozornost, mladostniki nasilje dojemajo kot nekaj normalnega, zaželenega ali nasilja kot takega niti ne zaznajo. Pogosto so izpostavljeni sporočilom, da je empatija znak šibkosti, medtem ko se moč dokazuje z nadvlado in dominanco. Vedno pogosteje od njih slišimo obtožbe žrtev: “Sama je kriva, zakaj pa se je sploh slikala naga.”
In tudi pri spletnem nasilju ne moremo spregledati vloge staršev, ki nimajo vpogleda ali zanimanja za digitalne aktivnosti svojih otrok. To, da je otrok doma, enačijo s tem, da je varen, kljub možnosti, da prek spleta iz zavetja lastne sobe lahko dostopa do posnetkov umorov, ubojev, mučenja in drugih ekstremnih vsebin in osebnosti. Nenehno je izpostavljen situaciji, da postane storilec ali žrtev spletnega nasilja. Tudi v seriji starši povedo: “Mislil sem, da je v svoji sobi varen.” Ko v okviru Logouta pripravljamo predavanja za starše, jih ti pogosto zapustijo pretreseni. Paradoksalno pa se jih starši, ki so prepričani, da so otroci na spletu varni in digitalno pismeni, skoraj praviloma ne udeležijo, saj svojo starševsko vlogo in tudi svoje digitalne spretnosti precenjujejo.
V tretjem delu serije nas šokira jeza, ki se nabira v mladostniku, ki pa je na žalost stalnica tudi v svetovanjih in psihoterapevtskih obravnavah mladostnikov pri nas. Ti prihajajo na svetovanja preplavljeni s čustvi, ki jih ne znajo ali ne zmorejo prepoznati, kaj šele regulirati. Zanje je pogosto edini način regulacije ravno uporaba zaslonov in spleta, kar še poglablja njihovo stisko. Prepogosto občutijo, da jih nihče ne sliši, da njihova doživetja niso pomembna ter da odrasli njihov odpor razumejo kot ‘problematično vedenje’. Takšno dojemanje je tako v svetovalni praksi, še pogosteje pa pri starših prepogosto.
V seriji vidimo, da dokler ne prisluhnejo mladostnikom, ki so v preiskovanju primera popolnoma preslišani (denimo sina glavnega detektiva, ki je tudi sam spregledana žrtev nasilja), odrasli ne zmorejo razkriti motivacije in situacije storilca. Mladostniki tudi sicer pogosto dobijo občutek, da so njihova izkustva marginalizirana, v nasprotju pa se odrasli, dokler jim ne prisluhnejo, ne moremo približati njihovi realnosti. Otroci in mladostniki se zato umikajo v molk, pasivni upor in normalizacijo stiske.
Zato zgolj ozaveščanje o varni rabi interneta ni dovolj. Potrebujemo celosten pristop, ki vključuje krepitev digitalne pismenosti, kritičnega razmišljanja in psihosocialnih veščin, s poudarkom na zavedanju o učinkovitosti in toksičnosti digitalnih okolij. Za družbo mora biti ključno ustvarjanje varnega prostora, kjer mladi lahko razvijajo svojo identiteto brez manipulacije, primerjanja ali strahu. Odprt dialog z mladimi pa je ena najpomembnejših poti za razumevanje sveta, v katerem odraščajo.
Dr. Jasna Podreka, sociologinja, ki raziskuje nasilje nad ženskami: “To ni zgolj serija o odraščanju, temveč pomembno ogledalo sodobni družbi”
Serija Adolescence ponuja pretresljiv in iskren vpogled v svet odraščanja. Njena moč je v realistični in surovi upodobitvi mladostniških izkušenj, ki so podvržene številnim vplivom – od idealov, ki jih postavljajo družba, mediji in družina, do vsebin, ki spodbujajo pričakovanja o telesni podobi, uspehu, spolnosti in vedenjskih normah. Mladostniki so pod stalnim pritiskom, da se prilagodijo standardom, ki pogosto niso dosegljivi ali realistični. Te vsebine ne izvirajo le iz družbenih omrežij, ki ponujajo idealizirane podobe srečnega življenja, popolnih teles in uspešnih odnosov, temveč tudi iz družinskih in širših družbenih pričakovanj, ki določajo, kakšne naj bi bile njihove vloge v svetu.
Poleg tega se mladostniki srečujejo s pričakovanji glede svojih identitet moškosti in ženskosti, kar ustvarja notranje konflikte in frustracije. Vse to lahko vodi v občutke negotovosti, nezdrave tekmovalnosti, nezadovoljstva, ki se pogosto izražajo skozi destruktivne oblike vedenja, kot so agresija, depresija, samopoškodovanje ali iskanje zunanjih virov potrditve, kot so radikalni vplivneži in toksične ideologije.
Serija nam tudi pokaže, da je nasilje izjemno kompleksen družbeni pojav, ki zahteva celovito analizo in razumevanje. Nasilje ni zgolj impulzivna reakcija ali posledica enega posameznega dejavnika, temveč je rezultat prepletenosti različnih psihosocialnih dejavnikov, ki izvirajo iz družbenih norm, vzgoje in odnosov, v katerih odraščajo mladi. Preveč poenostavljeno bi bilo trditi, da so družbena omrežja glavni in neposredni vzrok za nasilna dejanja. Ta omrežja so zgolj eden od mnogih dejavnikov, ki utrjujejo prepričanja in razumevanja sveta okoli sebe, ki se oblikujejo tudi skozi druge kanale – ali v družinskem okolju ali med vrstniki, kjer se lahko začnejo oblikovati prvi vzorci sovraštva in nasilnega vedenja, ter skozi druge pomembne vire socializacije, kot so šola, mediji in širša družbena okolja. Družbena omrežja zgolj poglabljajo te obstoječe vzorce in omogočajo širjenje teh idej z bliskovito hitrostjo v širšo družbo, vendar so hkrati tudi odraz globljih, že prisotnih družbenih problemov in prepričanj, ki se prenašajo skozi generacije.
Obdobje adolescence je še posebej občutljivo, saj gre za čas raziskovanja lastne identitete in spopadanja z mnogimi negotovostmi, ki spremljajo to obdobje. Mladostniki se spopadajo s številnimi vprašanji, kdo so, kakšni naj bi bili in kako se uskladiti z družbenimi pričakovanji. Ta notranja iskanja in negotovost ustvarjajo prostor za frustracije in stiske, saj mladostniki še iščejo odgovore na svoja vprašanja o telesni podobi, uspehu, odnosih in svoji vlogi v svetu. Zaradi teh frustracij so mladostniki bolj dovzetni za ideologije, ki obljubljajo preproste odgovore na kompleksne težave. Tako se lahko zatečejo k prepričanjem, ki obljubljajo lažje razumevanje sveta in svojo vlogo v njem, četudi so ta prepričanja skrajna ali destruktivna. V tem obdobju so mladostniki pogosto bolj občutljivi na vplive zunanjega sveta, kot so družbena omrežja, mediji in subkulture, ki ponujajo ideje in vrednote, ki lahko oblikujejo njihove poglede. V iskanju odgovorov na svoje frustracije se lahko znajdejo v toksičnih ideologijah, ki obljubljajo preproste rešitve, vendar na dolgi rok le poglabljajo njihove stiske in ustvarjajo nove konflikte.
Eden od skrb vzbujajočih pojavov, ki je tudi osrednja tema serije, je radikalizacija mladih moških in pojav “toksične moškosti”. Družbena omrežja so postala plodna tla za širjenje takšnih toksičnih ideologij. Vplivneži, kot je Andrew Tate, in subkulture, kot so inceli in moškosfera, ustvarjajo narativ, v katerem se ženske in feminizem prikazujejo kot glavni krivci za moške frustracije. Te skupine pogosto upravičujejo uporabo nasilja kot sredstvo za vzpostavljanje moške prevlade in dominacije, pri čemer promovirajo ideje, da sta moška moč in nadzor nad ženskami ključna za ohranjanje dominatnega moškega statusa v družbi. Poleg tega te subkulture širijo prepričanje, da je nasilje, tako fizično kot psihološko, pravica moških, da uveljavijo svojo avtoriteto in dokazujejo svojo vrednost v svetu, ki naj bi bil nagnjen k feminizaciji in oslabitvi tradicionalnih moških vlog.
Na drugi strani pa se pojavljajo gibanja, kot so “TradWife” (tradicionalne žene), ki promovirajo podrejeno vlogo žensk kot ideal, kar le še poglablja prepričanje, da je vrnitev k preživetim patriarhalnim vrednotam edina “prava” rešitev družbenih težav. Takšna skrajna stališča vodijo ne le v osebne stiske, temveč tudi v poglabljanje prepada med mladimi moškimi in ženskami. Namesto da bi se medsebojno podpirali in gradili enakovredne odnose, se med njimi ustvarja polarizacija, ki temelji na idejah neenakosti, dominaciji in podrejanju. To vodi v nezdrave odnose, kjer ni prostora za razumevanje, empatijo ali resnično čustveno bližino, temveč le za boj za moč in potrjevanje družbenih stereotipov.
Ta razcep med mladimi moškimi in ženskami ni le teoretičen, ampak ima resne posledice v resničnem življenju. Ko fantje emancipacijo žensk razumejo kot grožnjo za lastno pozicijo v družbi in vzrok za lastne frustracije, se začnejo oblikovati miselni vzorci mizoginije in sovraštva do žensk, ki se lahko odražajo v resničnih dejanjih nasilja in radikalizaciji. To je potrdila tudi raziskava Mladi v Sloveniji (2024), ki je pokazala, da polarizacija glede pravic žensk vse bolj ločuje slovenske fante in dekleta. Delež deklet, ki menijo, da ženske nimajo dovolj pravic, se je v zadnjih šestih letih močno povečal, medtem ko se je delež fantov, ki menijo, da imajo ženske preveč pravic, podvojil. Raziskovalci ugotavljajo, da ti rezultati nakazujejo, da bi se v prihodnjih letih in desetletjih lahko zaostrovale napetosti med moškimi in ženskami.
Težave pri radikalnih prepričanjih so v tem, da pogosto poleg upravičevanja nasilja vanj tudi vodijo, kar potrjujejo tudi raziskave in podatki. Vse to na izjemno premišljen način poveže serija Adolescence, skozi šokanten primer skrajnega nasilja oziroma umora, ki ga izvede 13-letni deček nad svojo sošolko in ki izhaja prav iz takšnih destruktivnih idej. Prikazuje, kako se nakopičene frustracije, pomanjkanje podpornih sistemov, tako v šoli, družini kot širše, in napačno usmerjeni vzorci moškosti lahko razvijejo v nevarne situacije in skrajne ideje, ki segajo onkraj individualnih težav in postanejo družbeni problem. Režiser je inspiracijo za serijo črpal iz dejanskega dogodka, ki se je zgodil v Angliji, ko je podoben primer nasilja v resničnem življenju šokiral javnost.
Serija tako odpira ključno razpravo o potrebi po podpornih okoljih, kjer bi mladi lahko kritično premislili družbene norme, se učili čustvene pismenosti ter razvijali zdrave in spoštljive odnose. Namesto hitrih in zavajajočih rešitev, ki jih ponujajo radikalni vplivneži in vplivnice na spletu, bi morali mladim ponuditi priložnost za izobraževanje, empatijo in razumevanje kompleksnosti lastnih občutkov in družbenih sprememb, pa tudi vrednost enakopravnosti in spoštljivih odnosov.
Adolescence tako ni zgolj serija o odraščanju, temveč pomembno ogledalo sodobni družbi, ki nas opozarja na skrite nevarnosti, s katerimi se mladi soočajo vsak dan, in na tveganja, povezana z idealizacijo patriarhalnih družbenih vzorcev. Gre za vzorce, ki smo jih želeli preseči prav zato, ker spodbujajo škodljiva prepričanja o spolnih vlogah in odnosih, a se zdaj na neki način vračajo v novi preobleki. Takšna idealizacija ne pomeni le nostalgičnega hrepenenja po preteklosti, temveč konkretne korake nazaj v družbo neenakosti, zatiranja in ostrih delitev med spoloma. Namesto sodelovanja in enakopravnih odnosov se med mladimi ustvarjajo globoki prepadi, ki spodbujajo nerazumevanje, sovraštvo in občutek ogroženosti. To pa vodi ne le v večjo družbeno nestrpnost, temveč tudi v porast nasilja – tako na osebni kot širši družbeni ravni. Serija nas tako opominja ne le na izzive mladostništva, temveč tudi na širšo odgovornost družbe, da mladim ponudi zdrave ideale, ki temeljijo na spoštovanju, enakosti in čustveni pismenosti.
Dr. Mateja Hudoklin, klinična psihologinja in vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana: “Jamie ne dobi jasnega sporočila, da je storil hudo kaznivo dejanje”
Gledanje serije Adolescence me je napeljalo k razmišljanju, da obdobje adolescence danes morda bolj kot kadarkoli prej pred mladostnike postavlja številne izzive. Biološke, genetske, psihološke, socialne, družbene, duhovne (in še kakšne) razsežnosti tega obdobja nas v tej seriji nagovarjajo precej realistično in intenzivno, večkrat z grenkim priokusom. Pod vprašaj in drobnogled postavlja najprej 13-letnega fanta, ki zagreši eno najbolj hudih in resnih kriminalnih dejanj, sprva s povsem običajnim videzom in vedenjem mladostnika, potem pa med razvojem dogodkov razgali precej drugačno plat z resnimi odkloni v vedenju in čustvovanju, s pomanjkanjem empatije, sočutja do sočloveka in odsotnostjo občutkov krivde, obžalovanja. Hkrati se postopoma razgaljajo tudi okoliščine, v katerih fant odrašča, in nas resno opozarjajo, kakšne pasti postavlja pred nas sodobno življenje.
Obdobje adolescence prinaša ogromno bioloških sprememb in zaradi teh je lahko vedenje mladostnikov pogosto manj razumljivo, njihovo doživljanje in odzivanje pa intenzivno, pogosteje impulzivno. Skozi to prizmo lahko opazujemo reakcije glavnega lika, hkrati pa smo soočeni tudi z njegovimi (nezadovoljenimi) potrebami po sprejetosti, ljubljenosti – tako s strani očeta kot vrstnikov. Tehnologija in socialna omrežja, ki predstavljajo danes sestavni del življenja naših otrok (pa če nam je to všeč ali ne), so zažrta v vse pore našega življenja in naši mladini pogosto prinašajo več škode kot koristi. To posebej velja za bolj ranljive otroke in mladostnike, ki v svojem okolju nimajo ustrezne podpore in vzorov odraslih, ki bi predvsem znali in zmogli vzgajati in usmerjati njihovo ravnanje, njihovo življenje. Socialna omrežja so prinesla (medvrstniško) nasilje in zlorabe v sobe oziroma spalnice naših otrok in mladostnikov, in mnogi med nami (tako kot starši v seriji) zaslepljeni menijo, da so otroci varni.
Po drugi strani je pomen in vpliv družine na odraščajočega otroka velik in ga ne morejo nadomestiti šola, tehnologija, širša skupnost. Vsaka družina je obremenjena s “prtljago” prejšnjih generacij, tudi ta v seriji. Kljub dobrim namenom se oče v svoji vlogi očeta ne znajde najbolje, ko ga sin potrebuje. Dodajmo še situacijo odsotnih staršev (kar po svoje razumemo, ker zagotavljajo na ta način eksistenco družini), pa je tveganje za težave enormno. In ker danes veliko družin živi ločeno od širše družine, sorodnikov, nepovezanih s sosedi, z malo prijatelji, tudi skupnost kot taka ne kompenzira manka pri vzgoji oziroma zadovoljevanju osnovnih otrokovih potreb, ki nastaja z odsotnostjo staršev.
Serija odstira številna vprašanja – kakšen je pomen vrstnikov in vrstniških skupin v tem obdobju, vloga zaslonov in družbenih omrežij v naših življenjih in predvsem v življenjih naših otrok, prisotnosti subtilnega, prikritega nasilja v našem življenju, medvrstniškega nasilja in z njim povezanega podcenjevanja tega s strani širše družbe, pomen družinske dinamike in tempa današnjega življenja, medgeneracijskega prenašanja vedenjskih vzorcev, pomen vrednot in vrednostnega sistema, odnosa oče – sin, odnosa do žensk, občutkov krivde, sramu, žalosti, brezizhodnosti. Nekatera od teh so prikazana zelo realistično, določenih tem pa ne naslovi. Dogajanje z vidika Jamija tako ne dobi epiloga; ni jasnega sporočila, da je storil hudo kaznivo dejanje, prestopil mejo, ki je v naši družbi jasno začrtana, in da to nosi posledice, sankcije. Podobno ne naslavlja teže medvrstniškega nasilja z zlorabo socialnih omrežij – to v seriji umanjka. Serija tako v večji meri naslavlja odraslo publiko, zagotovo pa ponuja priložnost, da se o vseh odprtih vprašanjih s svojimi otroki pogovarjamo, jih poslušamo in slišimo in smo prisotni, ko nas potrebujejo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje