Menu Item
Duo Silence ima med občinstvom kultni status. Širina opusa Primoža Hladnika in Borisa Benka je impozantna, od popa do elektronike in klasike, glasbe za gledališke predstave, filmov, sodelovanja z Laibach … Pred nekaj dnevi je luč sveta ugledal videospot za novo pesem, ki opozarja na podnebne spremembe. Nova plošča – prva po desetih letih – bo izšla naslednje leto in bo nosila pomenljiv naslov – Slovar norosti.
Silence smo izprašali v času, ko je svetovna podnebna konferenca v Glasgowu pokazala svoj neuspeh, ko imamo na mejah Evrope humanitarne krize z begunci, po Balkanu se širi grozljiva senca vojne, dnevno se pogovarjamo o populizmu in fašizmu, v Sloveniji pa je epidemija ušla izpod nadzora in iz prepolnih covidnih oddelkov prihajajo obupana opozorila …
Glas Silence je v tem intervjuju Boris Benko, ki tudi običajno – v sicer maloštevilnih intervjujih – govori v imenu benda.
Ko smo se pred dnevi dogovorili za ta intervju, sem rekla: Pa upamo, da svet vmes ne ugasne. In vi ste rekli: Če nam uspe, lahko vzkliknemo kot Tintin: Hooray! Hooray! The end of the world has been postponed! (Hura! Hura! Konec sveta je bil preložen!, op. a.). Zdi se, da smo zadnje čase kot Tintin, samo da to govorimo z manj navdušenja …
… Pa malo bolj pogosto kot on, v rednih intervalih …
Res je. In prav ta teden se spet zdi, da je svet spet na robu. Kako doživljate to stanje?
Bolj ali manj ga vsi doživljamo podobno. Že dolgo nisem srečal koga iz našega kroga, ki bi bil emotivno imun za dogajanje. Vsi smo bolj ali manj že nekaj časa med zelo zaskrbljenim in depresivnim; negativne emocije. In prihajamo v stanje, ko je kriza že tako permanentna, da postaja normala. In normalno postaja na neki način anomalija.
Vidva že dolgo z glasbo sporočata, da vaju smer, v katero gre ta svet, skrbi. Kje pa vidita rešitve?
Najbolj jasen simptom, da so stvari narobe, je klimatska kriza. Že to, da se mora človeštvo dobivati in se pogovarjati, kako se izogniti samouničenju, jasno pokaže, kje smo. Klimatska kriza je simptom, razlog pa je sistemski. Brez konkretnih sistemskih sprememb ne bo rešitve.
Klimatske konference niso iskanje rešitev, kako bomo spremenili našo ureditev, sistem, to ni iskanje redefinicije našega odnosa z naravo, okoljem, živalmi. Gre izključno za omejevanje škode. Torej: drastično in dramatično škodo skušamo v resnici zgolj zmanjšati na takšno raven, da bi se izognili katastrofalnim klimatskim spremembam. Iščemo samo način, da to destrukcijo zmanjšamo do takšne stopnje, da lahko nadaljujemo z isto logiko, ki nas je pripeljala v ta problem. In tako bo, dokler ne bomo posegli v koren tega problema.
Iščemo torej, katere bi bile prave spremembe, da lahko nadaljujemo brez sprememb?
Tako je. Točno to je kratek povzetek sveta zdaj. Vse bi morali spremeniti, odnos do sveta, do narave, odnose med sabo, med ljudmi. Sistem, v katerem živimo, je inherentno egoističen. Ne mara sodelovanja, ne mara solidarnosti, ne mara zmanjševanja apetitov – to mu je največja groza, in se zato temu z vsemi štirimi upira.
To je to nelagodje, ki ga čutimo. Že na instinktivni ravni, kaj šele na racionalni. Čutiš, da so stvari narobe postavljene in da gremo v napačno smer. Ampak ker so te tirnice že tako utečene, rinemo naprej.
Kot je pred dvema tednoma na N1 zapisal Boštjan Videmšek:”… več, več, veeeeeč …” To je mantra naše družbe.
Na vseh nivojih. Logika naše družbe je franšizna, “bigger is better” (večje je boljše, op. a.). In tudi ko imamo podnebno krizo, se skoraj nihče ne obregne ob koncept neskončne ekonomske rasti, ki je absolutno nevzdržen.
Ta občutenja konca sveta, ta apokaliptična občutenja sta uglasbila že pred desetimi leti z albumom Glasbena spremljava za konec sveta (Musical Accompaniment for the End of the World). Dolgo se že čuti, da kot družba nismo OK, kajne?
Tudi klimatski problemi se niso začeli zdaj. Zdaj samo svetijo rdeče lučke, začelo pa se je prej, a smo to odrivali. In po eni strani je morda razumljivo, da smo odrivali, saj so to tako gigantski problemi, da o njih nočeš razmišljati. Kaj to pomeni za naslednje generacije, za naše otroke …
Lahko torej razumemo nelagodje ob tej temi; a dejstvo je, da te težave ne bodo šle stran, če jih bomo ignorirali. Treba se je s tem soočiti. In to ne s kozmetičnimi popravki, kot počnemo zdaj.
Prav s podnebnimi spremembami se ukvarja vajin novi singel A Moment’s Song. In vrh v Glasgowu je pokazal točno to – da človeštvo ni zrelo, da se sprenevedamo, da koncertiramo na Titaniku, medtem ko tone. Imata umetnost in kultura moč, da prepričata ljudi, da spregledajo?
Vsekakor ima neko moč. In prav zaradi te moči smo v Sloveniji v zadnjem obdobju pogosto priča napadom na sfero kulture. Označeni smo za izrojence, prisesance … Paralele z nekimi drugimi zgodovinskimi obdobji, ko se je umetnike tudi označevalo kot degenerike in podobno, so očitne. Pogosto se delamo, da teh paralel ne vidimo. Tudi v tistem obdobju so umetniki opozarjali na to, da družba ni OK.
Torej: kultura in umetnost imata določeno moč, je pa omejena. Ne vem več, kdo je to napisal, ampak: ljudje smo družabna bitja. Ko znorimo, znorimo kolektivno, ozdravimo pa individualno, posamezno, eden po eden. Zato “ozdravitev” traja precej dlje kot padanje v kolektivne norosti. In zdaj smo do grla v kolektivni norosti.
Ta čas zdaj, s polnimi bolnišnicami, strahom, tesnobo … me spominja na maj lani, ko sta imela pri koncu prvega vala epidemije koncert v prazni dvorani Kina Šiška, ki ga je prenašala RTV. Vzdušje je podobno, čeprav je situacija povsem obratna. Tisto je bil čas po izjemno težki kolektivni izkušnji, ki nas je kot skupnost vsaj do določene mere tudi povezala, nakazovalo se je neko upanje, da bo iz te groze vzšlo nekaj novega, zavedanje. Zdaj imamo v državi podobno situacijo, ljudje umirajo, epidemija divja, po letu in pol je vse enako, le upanja ni več. Kam je šlo to upanje? Ki ga je bilo čutiti ob vajinem “koncertu za nabito prazno dvorano”.
Vprašanje, ali je to upanje sploh kdaj obstajalo. Morda je bilo le naša iluzija. Zdaj pa smo prišli do uvida …
… da smo tudi naivneži dojeli, da je bilo upanje iluzija?
Ja. (smeh) Noro mi je, ko gledam nazaj na ta koncert, in se mi zdijo tisto – kljub temu da je bilo obdobje čiste groze – nedolžnejši časi. Lepši kot zdaj. Res smo verjeli, da bomo dali zdaj večji pomen javnemu zdravstvu; saj se je izkazalo, da je edina institucija, ki lahko reagira na takšne situacije, javno zdravstvo, ne zasebno. Pa se je zgodilo ravno obratno.
Na vseh nivojih opažamo, da se sistemsko obračamo ravno v nasprotno smer, kot bi se dejansko morali. To, da se situacij ne rešuje, da nazadujemo, ubija upanje. Ni več lučke na koncu tunela.
Ko ljudem ubijaš perspektivo, ko ubijaš upanje v nekaj boljšega, na neki način ubijaš tudi sedanjost. Težko je ubežati vtisu, da bo šlo še precej na slabše, preden bomo začeli spreminjati stvari na boljše. Iskreno sicer upava, da se motiva.
From the New World/Iz novega sveta je bilo ime tega koncerta. Ugotavljata torej, da nismo v novem svetu, ampak da gre zgolj nadaljevanje prejšnjega?
Tako je.
Pomenljivi so bili takrat napisi, ki ste jih vrteli med koncertom, misli, ki so jih izrekli: takratni ameriški predsednik Donald Trump, filozofinja Alenka Zupančič, pisatelj Paolo Giordano, pisateljica in aktivistka Arundati Roy in vladni govorec Jelko Kacin. Plesalca med koncertom pa sta bila oblečena kot zdravstvena delavca. Je bil ta koncert poklon delu zdravstvenih delavcev, naši trdnosti, upanju, ki pa je bilo očitno naivno?
Sva idealista. Trpiva za kronično obliko upanja. Ja, želela sva takrat dati en majhen doprinos k temu, da bi se premaknili z mesta, da bi resno vzeli opozorilo, ki smo ga dobili.
“Stari komadi zvenijo drugače, novi pomeni vznikajo med vrsticami besedil,” je zapisano pod koncertom. In res “the extinction of truth is so near / izumrtje resnice je tako blizu”, zelo star verz, nosi v času družbenih medijev, lažnih novic in širjenja nezaupanja v znanost povsem nov pomen. Pa verz “a little wrong can set things right and darkness can shed some light / malo slabega lahko stvari izboljša, tudi tema lahko stvari osvetli” v pandemiji zveni drugače. Mi poskušamo sedanji čas premisliti z misleci, kot sta denimo dr. Alenka Zupančič in dr. Mladen Dolar, vidva pa svoje ugotovitve o času prelivata v glasbo. Kakšna glasba lahko nastane iz te pandemije?
Tik pred epidemijo sva imela vse te skladbe že postavljene. Takrat so bile sicer napisane za klavir in godalni orkester. Potem je udarila epidemija, snemanje bi bilo oteženo in sva začela na novo aranžirati album sama s sintesajzerji v studiu.
Zanimivo je bilo videti, kako je začela realnost z novimi aranžmaji pronicati v te skladbe. In kako se je z novo realnostjo spremenil karakter teh skladb. Meni je bilo nekaj časa zelo težko peti. Po eni strani je petje edino, kar te v takšni situaciji malo privzdigne. Po drugi strani pa se mi je zdelo, da je petje postalo nekompatibilno s tem svetom. Nekaj časa, v prvem valu epidemije, mi je lasten glas zvenel narobe.
Potem sva začela moje vokale kriviti, jih umetno zniževati. In ko sva jih naredila “narobe”, da so zveneli tako, kot da z njimi nekaj ni v redu, so končno začeli soditi v ta čas. So prispodoba glasov podzavesti, glasovi strahov, ki nas mučijo in trgajo. In potem nama je steklo …
PREBERITE:
Torej bo vse to na novi plošči? Vpliv epidemije, naši strahovi, podnebna kriza …
Ja, ampak introspektivno. Opazujeva svet, ampak delava glasbo o nas, o tem, kdo smo. Kar vidimo v svetu, je manifestacija tega, kar smo. Glasba govori o posamezniku, ki je metafora za družbo.
Naslov albuma bo Slovar norosti. Kakšen slovar je to?
Vsi stebri, ki naj bi držali to družbo, so se podrli. Nobene opore ni več. Zaupanje v politiko je na ničli. Zaupanje v znanost se je podrlo. Smo na področju popolnega moralnega in intelektualnega relativizma. Ko poslušaš izjave politikov in reakcije ljudi, vse skupaj deluje kot neka velika norost.
Ne znajdeš se več v tej situaciji, ne razumeš je, konfuzna je do nezavesti. In si želiš, da bi imel slovar, ki bi ti pomagal razumeti, kaj se zdaj dogaja okrog tebe. Norost zdaj vsi govorimo zelo tekoče. Od tu izhaja naslov najine nove plošče. Je poskus razumevanja nerazumljivega.
Bo pa še kar nekaj časa preteklo, preden bo album dejansko izšel, saj je epidemija, kot ste mi rekli zadnjič, močno spremenila tudi dobavne roke, spreminja pa se tudi sama glasbena industrija.
Zaradi epidemije so težave z dobavo materialov, čakalna doba za tiskanje vinilnih plošč je zdaj denimo do osem mesecev. Tako da bo do izida albuma minilo še kar nekaj mesecev.
V glasbeni industriji pa je epidemija zgolj pospešila procese, ki so bili prisotni že prej. Sistem založb se je popolnoma razsul, to se je dogajalo že prej. Zaradi epidemije je oteženo prehajanje mej, tudi mentalna razdalja med državami se je povečala. Anglija se nam – zaradi epidemije in brexita – danes zdi neprimerno dlje kot pred epidemijo. Države se zapirajo, prisoten je nacionalistični moment …
Imata pa občinstvo po vsem svetu. Nekateri, tako pravijo urbane legende, pridejo na vajin koncert čez pol sveta, da vaju slišijo in vidijo. Sta sicer precej introvertirana, intervjujev ne dajeta ravno pogosto … Kako se je zaradi epidemije spremenil vajin stik z občinstvom?
Najin odnos z občinstvom in javnostjo je precej ambivalenten. Če bi bilo samo po najino …
… ga sploh ne bi bilo. (smeh)
… mogoče je to vseeno malo pretirano, je pa blizu resnice. Sva studijski podganici, tam se najbolje počutiva. Imava antropološki odnos do sveta, rada z distance opazujeva, kaj se dogaja, in potem to procesirava.
Nad koncertiranjem in izdajanjem plošč sva precej manj navdušena kot nad procesiranjem in ustvarjanjem. Oder je prostor, pri katerem je najina prva reakcija: beži stran, ne rini gor. To ni najin naravni habitat. Je pa res, da se mi je med epidemijo, ker ni bilo koncertov, prvič v življenju zgodilo, da sem jih začel pogrešati. Začel sem pogrešati energijo, ki ti jo da koncertna publika.
To sta že večkrat povedala – da imata ustvarjalni proces raje kot album in koncerte. Če posplošim: pot do cilja vama je pomembnejša kot cilj. Je album torej sploh cilj ali je zgolj stranski proizvod?
Bolj ali manj je tako, ja. Izdaja albuma je nekako pogreb najinega premisleka, tu se zgodba za naju zaključi.
Povedala sta tudi že, da je vajin ustvarjalni proces procesiranje kaosa. Je ta kaos zdaj drugačen kot prejšnji?
Za nas, za našo generacijo, je ta kaos nov. Ampak kot sem rekel že prej – če pogledamo v zgodovino, vidimo, da so to ciklične stvari. Gre za pogrevanje nacionalizmov, vračamo se v 19. stoletje … Lahko razumemo, da je to neki odgovor na stanje, v katerem ni več stebrov in stabilnosti, da se ljudje vračajo nazaj; ampak treba je vedeti in povedati, da to ni pravilen odgovor.
Kako ocenjujeta stanje na področju kulture?
Podobno kot drugje po svetu. V času, ko smo mi odraščali in se formirali, sta kultura in popkultura pomenili neprimerno več kot danes. Svoj odnos do sveta si manifestiral prek tega, kaj poslušaš, kaj gledaš, kaj bereš.
Kultura je danes reducirana na eskapizem. Rekel bi, da v veliki meri tudi namerno, zato da se kultura, ki je lahko neki katalizator sprememb, nevtralizira. Kot rečeno, opazujeva to zmerjanje kulturnikov z izrojenci in prisesanci, zmerjanje novinarjev, zastrupljanje javnosti s sovraštvom. Ta radikalni diskurz politike se na socialnih omrežjih perpetuira v neskončnost.
Radikalne ideje so z internetom dobile ogromen zalet, ogromen megafon za povezovanje istomislečih, širjenje teorij zarote in diskvalificiranje ljudi. Skrbi naju število ljudi, ki se na tak diskurz odzivajo in sodelujejo v njem. Strah je najhujši motivator.
PREBERITE:
Saj zato pa nekateri še namerno širijo strah … Se pa lahko iz strahu rodi ali neko upanje in akcija za spremembe na bolje ali pa se iz strahu rodi sovraštvo … In očitno je lažje delati sovraštvo?
Absolutno. Vedno je lažje iti nazaj kot pa naprej. Ko strah eskalira, ko se sesujejo vse avtoritete, ko družbeno vezivo razpade, dobimo družbo čistega oportunizma. In to zdaj gledamo. Mislim, da je Antonio Gramsci rekel: Stari svet umira, novi svet se trudi, da bi se rodil; živimo v času pošasti.
Vidva sicer pravita, da ne želita biti preroka, ampak da želita zgolj opozarjati. Se je pa marsikaj že razvilo v prerokbo. Je težko biti prerok teme in težav – v času, ko so, tudi zaradi družbenih medijev, zaukazani večna sreča, kult mladosti in lepote, algoritmi, ki nas vsak dan povlečejo v internetno zajčjo luknjo večno istega?
Bojiva se, da prepričujemo že prepričane. Vprašanje je, kako doseči ljudi, ki so, če povemo po angleško: “willing participants in the game” (voljni sodelujoči v tej igri, op. a.), ki igrajo to igro sistema in pristajajo nanjo, rezultat pa je njihova nesreča. Smo v družbi zapovedane sreče in večne konsumpcije ter materializma, ki s potrošništvom polni luknjo, ki je ni mogoče zapolniti. Kako ljudi potegniti iz tega?
Najbolj fascinantno je, kako široko je življenje, koliko poti in opcij ponuja … in obenem spoznanje, na kako majhni reži tega življenja neprestano živimo. Zaprti smo v majhen prostor, vrtimo se okrog denarja in kopičenja stvari … Kot da nam je nekdo dal vesoljsko ladjo, mi pa z njo kosimo vrt. Držimo se te male režice življenja, pa še ta nas dela nesrečne.
Za MMC ste lani rekli: “Epidemiji je uspelo nemogoče: ustvarila je svet, v katerem se dela umetnikov še bolj berejo, gledajo in poslušajo, hkrati pa so se umetniki prisiljeni še bolj naprezati, da so za svoje delo plačani.” Je kaj bolje?
Ne. Hecno je, da je vsa družba radikalno kapitalistična, vsaka stvar se plača in vse bolj gremo v to smer. Ampak na področju kulture pa vlada neki splošen socializem. Hočeš glasbo – greš na internet in vzameš zastonj. Hočeš serijo – greš na net in vzameš. Vse se plača, ampak ko dobimo kulturo in popkulturo, ne da bi za to plačali, se nam to zdi popolnoma razumljivo. Čeprav je bilo v to vloženega ogromno dela.
S kom najraje sodelujeta? Večkrat sta že omenila, da vaju je zelo zaznamovalo sodelovanje s Tomažem Pandurjem …
Z mnogimi rada sodelujeva. Najino kariero bi lahko na kratko povzela z izrazom “več sreče kot pameti”. Začela sva kot bend, potem naju je čisto po nesreči zaneslo v teater, ki se je pa izkazal za izjemen peskovnik za naju. Tam sva spoznala nešteto vrhunskih ustvarjalcev in zanimivih ljudi.
Pandur je bil za naju zelo pomemben, ker sva pri njem razumela filozofijo “manj je več”. Preden sva ga spoznala, sva streljala z vsemi topovi. Potem sva odkrila to, v čemer je bil on mojster – da lahko z zelo majhnim številom elementov narediš veličastne stvari. Minimalističen maksimalizem.
In od takrat se ne moreva več vrniti v tiste Silence pred Pandurjem. Tu naju je “pokvaril” nepovratno, za kar sva mu zelo hvaležna. Izpostavil bi tudi Matjaža Pograjca, ki naju je prvi povabil v teater. In skupino Laibach. Jani Novak nama tudi pri tem najinem prihajajočem albumu veliko pomaga, za kar sva mu zelo hvaležna.
Konec oktobra sta imela koncert z Radetom Šerbedžijo, bila sta njegova gosta v Cankarjevem domu. Kje se srečajo Silence in Šerbedžija?
Na Brionih. (smeh) S predstavo Tesla Electric Company, ki jo je delal Pandur in pri kateri sva sodelovala, smo bili pred mnogimi leti v gledališču na Brionih. Tam smo se spoznali, se vračali v gledališko hišo Ulysses in večkrat sodelovali s Šerbedžijo. Tako kot tokrat.
Koga pa na področju kulture še cenita – v svetu in v Sloveniji?
Veliko jih je, ki jih ceniva. Ceniva tiste, ki so zvesti sebi. Ljudi, ki so sposobni biti z eno nogo v svetu, z drugo pa zunaj njega, ga opazovati … in ki svoje ugotovitve neustrašno sporočajo svetu.
Recimo iz kulture Brian Eno, Arundati Roy, Indy Johar … pa aktivist George Monbiot, ekonomistka Kate Raworth, filozof Bruno Latour, antropolg Arturo Escobar … pri nas pa umetnica Marjetica Potrč, novinar in okoljevarstvenik Boštjan Videmšek, pesnica Anja Golob, filozofinja Jelica Šumič Riha, režiser Jan Krmelj …
Ob vajini glasbi se je zaljubljala ena cela generacija. Na MMC so pred leti zapisali, da sta Silence “najbolje varovana skrivnost, za katero vemo vsi”. In res se zdi, da čeprav vajina glasba pogosto govori o občih stvareh, jo ljudje doživljajo zelo intimno. Je to tisto, kar dela vajine poslušalce tako zveste vajini glasbi?
Zelo naju veseli, da naju poslušalci dojemajo na tak način, intimno. Ogromno dela, premisleka in tudi emocionalne investicije je v skladbah. Verjetno se ljudje odzivajo na to.
V vseh letih kariere sta se zelo drugačila. Začela sta, če karikiram, kot neki vzhodnoevropski Depeche mode … pop, elektronika, potem gledališki projekti, klasika, Laibach … Sta se vidva spreminjala z glasbo, glasba z vama ali oboje s svetom?
Najini rezultati so najslabši, ko stvari načrtujeva. Zato se generalno raje prepuščava toku, saj sva ugotovila, da nama življenje na pot pripelje zelo zanimive ljudi in da se je najboljše prepustiti in uživati v tem, kar se dogaja.
Pa saj tudi sicer ne moreš biti enak človek pri 45, kot si bil pri 20. Ko piševa glasbo, ne marava preveč intelektualizirati – takrat je emotivni, instinktivni del močnejši kot intelektualni del, racio.
Končajmo tam, kjer smo začeli. Če je upanje izginilo, kje zdaj najti upanje?
Če citiram Groucha Marxa: ni ga svetovnega problema, ki ga ne bi vsak otrok rešil v petih minutah. Če bi bila volja, če bi se zbralo dovolj ljudi z voljo, bi zelo hitro lahko živeli v zelo drugačnem svetu. Upanje vedno je. Kot rečeno, sva obupno zasvojena z idealizmom. To je norost po najinem okusu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje