Menu Item
Robert Tekavec se pri svojem delu ukvarja tudi s spletnimi spolnimi zlorabami otrok. V zadnjih hišnih preiskavah, ki so jih izvedli letos, so našli fotografije in posnetke, na katerih so bili tudi samo tri leta stari malčki. Med njimi so identificirali 57 otrok, ki so bili zlorabljeni v Sloveniji. To so otroci, ki so jih zlorabljali fizično, zlorabo pa posneli, ali pa so jih z izsiljevanjem in napeljevanjem prisilili k temu, da so fotografije ali posnetke izdelali sami. Nekateri posnetki so nastali tudi tako, da so se otroci zaradi dostopnosti pametnih naprav in pomanjkanja nadzora sami, brez spodbud in prisil, posneli goli in posnetek objavili na družbenih omrežjih. Tekavec, ki je vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto na Upravi kriminalistične policije pri Generalni policijski upravi, za N1 osvetljuje problematiko in poziva starše, naj dobro premislijo, kdaj bodo svojemu otroku dali v roke pametno napravo.
Na zadnji novinarski konferenci, na kateri ste predstavljali izsledke zadnje preiskave spletnih spolnih zlorab otrok, ste poudarili, da je očiten trend porasta teh kaznivih dejanj. Samo v zadnjih dveh letih je bilo zaradi suma takšnih kaznivih dejanj v Sloveniji izvedenih 48 hišnih preiskav. Čemu to pripisujete? Je tovrstnih kaznivih dejanj več ali se jih samo več odkrije?
Izmenjava gradiva, ki prikazuje zlorabo otrok, je bila prej drugačna. Začelo se je z revijami. V začetku to tudi ni bilo kaznivo. Bile so revije, ki so prikazovale gole otroke, zlorabljene otroke. Z digitalizacijo se je to preneslo na splet. Rekel bi, da gre torej za kombinacijo vsega: vse boljši je dostop do interneta, hkrati pa se je okrepilo tudi zavedanje na ravni družbe, kako je to škodljivo, nevarno, da gre za najhujši zločin zoper to najranljivejšo skupino, zoper otroke. Tudi ponudniki informacijske tehnologije so tukaj naredili velik korak in nam pomagajo, tako da nas, ko zaznajo takšno gradivo na svojih omrežjih, obvestijo.
To pomeni, da vse bolje zaznavamo takšna kazniva dejanja, vse boljša orodja imamo za to, vse bolj se mednarodno povezujemo s tujimi varnostnimi organi, predvsem z Europolom, zato odkrijemo več osumljencev teh kaznivih dejanj, in kar je najpomembneje, identificiramo več zlorabljenih otrok.
Kot ste sami rekli, je tega veliko, veliko preveč za tako majhno državo, kot je Slovenija. Podoben trend zaznavajo po vsej Evropi oziroma v vseh zahodnih državah.
Kako poteka preiskovanje teh kaznivih dejanj? Poudarili ste mednarodno sodelovanje, tudi pomembno vlogo ponudnikov spletnih platform. Kateri mehanizmi se torej sprožijo, ko se na nekem družbenem omrežju zazna sum spletne spolne zlorabe otroka?
Policija običajno začne preiskavo po prijavi oškodovancev oziroma njihovih zakonitih zastopnikov, glede na to, da gre za mladoletnike. Prijavo včasih poda tudi tretja oseba ali ponudnik informacijske tehnologije, ki je zaznal sum zlorabe. V nekaterih primerih se to zgodi tudi na podlagi lastne zaznave, ko kriminalisti pri preiskavi naletimo na več osumljencev ali več žrtev in preiskavo razširimo.
Večino prijav dobimo od tujih ponudnikov informacijske tehnologije, kot so Google, Snapchat, Facebook, Tiktok, Omegle, Kik Messenger, Discord, Dropbox … Ta podjetja imajo zelo veliko vlogo pri odkrivanju gradiva, ki prikazuje spolno zlorabo otrok, in posledično storilcev in žrtev, ki jih na podlagi tega lahko rešimo.
Kako se začne? Ko internetni ponudnik zazna takšno gradivo, to običajno prijavi na Nacionalni center za pogrešane in zlorabljene otroke, ki je bil v ZDA ustanovljen prav s tem namenom. Ta prijavo posreduje ameriški policiji, ta pa prek Europola obvesti Slovenijo. Europol ugotovi, kateri osumljenci so delovali prek Slovenije, mi pa na podlagi podatkov začnemo ugotavljati identiteto osumljenca, in ko jo ugotovimo, pridobimo odredbo za hišno preiskavo ter zasežemo elektronske naprave in nosilce elektronskih podatkov. Naša preiskava je predvsem usmerjena v identificiranje otrok na teh posnetkih, ugotavljamo pa tudi, kje je posnetek nastal in ali ga je osumljenec posnel sam. In če ga je, ali je zlorabljal lastne otroke ali katere druge.
Na kaj ponudniki spletnih platform reagirajo? Na družbenih omrežjih se najde marsikaj, tudi fotografije golih otrok, ki jih – pogosto tudi v naivnosti – tam objavijo kar njihovi starši. Kdo torej pregleduje in presoja o materialu? Je tukaj človeški dejavnik ali umetna inteligenca?
Kombinacija obojega. Vse več se uporablja umetna inteligenca, ki zazna goloto otroka, pomagamo pa si tudi z že znanimi posnetki, ki se jim izračuna tako imenovana “hash” vrednost, in na podlagi teh lahko, ne da bi pogledali fotografijo ali posnetek, najdemo identične posnetke pri drugih osumljencih.
Ne gre pa samo za gradivo, v zadnjem času je vse več zaznanih nagovarjanj na spolnost. Zelo veliko je otrok, ki se po nekem nagovarjanju ali izsiljevanju osumljenca sami slikajo ali posnamejo goli.
Vse mlajši uporabljajo internet, vse mlajši imajo v lasti pametne naprave. Imajo nenadzorovan in neomejen dostop do interneta. Prek aplikacij, ki ponujajo zabavne vsebine, se posnamejo in to vede ali nevede objavijo. Teh primerov je pri nas kar precej.
Storilci, ki prežijo na otroke na internetu, dobro vedo, kje otroke najti. To ni nobena skrivnost. Nekatere aplikacije so ustvarjene prav za otroke in tam se lahko skrijejo za neko lažno identiteto. Iz mojih izkušenj to niti ni nujno. Ko se neka najstnica zaplete v pogovor z moškim, se pogovor lahko nadaljuje, tudi če ta medtem prizna, koliko je star. Razlogi so različni, predvsem pa so ti storilci zelo manipulativni. Iščejo torej otroke, z njimi vzpostavijo zaupen odnos, ko si zgradijo neko varno cono in se prepričajo, da otrok tega ne bo nikomur povedal, začnejo svojo igro in otroka na različne načine prepričajo, da se razgali. Je pa to seveda ena od oblik spolnih zlorab.
Druga oblika je izmenjevanje gradiva. Več novega, še nevidenega gradiva, ki ga ponudijo, jim v tem njihovem svetu zagotovi višji status. Več kot tega gradiva ponudijo, več je povpraševanja. Več je povpraševanja, več je novega gradiva, več je zlorabljenih otrok. In prav to je bistvo vsega: na teh posnetkih so tudi otroci, ki so zelo kruto spolno zlorabljeni.
V Sloveniji smo res opravili 48 hišnih preiskav v dveh letih, kar pa mene najbolj skrbi, je to, da smo v tem času na posnetkih identificirali 57 otrok iz Slovenije. Ta številka je zame še bolj grozljiva kot število osumljencev.
Kdo so bili storilci v primeru teh 57 otrok?
V nekaterih primerih so bili starši, v nekaterih tudi oba, v nekaterih primerih sorodniki, v nekaj primerih pa je šlo tudi za posnetke, ki so jih posneli otroci sami. Na takšnih posnetkih se otrok razgali, lahko tudi masturbira pred kamero. V teh primerih ugotavljamo tudi, ali je otroka k temu nekdo nagovoril.
Tudi to je seveda skrb vzbujajoče, saj se otrok tega zagotovo ni spomnil sam, ampak je zaradi neomejenega dostopa do interneta in brez nadzora verjetno videl neprimerne vsebine za svojo starost, kar je za otroka škodljivo.
Koliko so bili ti otroci stari?
Stari so od okoli tri do trinajst let.
Je običajno, da so tudi tako majhni otroci žrtev spletne spolne zlorabe?
Običajno se začne pri petih ali šestih letih, takrat po naši oceni in na podlagi analize teh posnetkov otroci dobijo prvi pametni telefon, ki ga imajo v svoji sobi. Na njem imajo aplikacije, ki jih naložijo starši, imajo profile na družbenih omrežjih, ki jim jih prav tako ustvarijo starši večinoma zaradi igranja igric, in potem raziskujejo in naredijo tudi takšne stvari. Problem je, da objava takega posnetka povzroči veliko škodo za otroka.
Kakšen je profil storilcev, ki zlorabijo otroke z namenom objave in razpečevanja teh posnetkov na spletu? Ali obstajajo kakšne skupne značilnosti?
Moram reči, da se že kar dolgo ukvarjam s tem, in pogosto slišim mit, da je tipičen storilec nekdo, ki ima redkejše lase, živi z mamo, je v zrelih letih in samski. To nikakor ne drži, celo nasprotno. V svoji karieri sem se srečal z res različnimi profili osumljencev, starimi, mladimi, postavnimi, zanemarjenimi, poročenimi, samskimi, z otroki in brez njih, inteligentnimi in tistimi malo manj … Obravnaval sem, denimo, osumljenca, ki je bil star čez 80 let, po drugi strani pa najstnika, ki je pred kratkim dopolnil 14 let, ko mladoletnik postane kazensko odgovoren.
Zunanjost jih ne razkrije. Pedofilov in drugih, ki zlorabljajo otroke, se na ulici ne da prepoznati. Tudi njihovo vedenje jih ne razkriva. Lahko so zelo pametni, inteligentni. Pri pedofilih ne gre za bolezen, zaradi katere se ne bi zavedali, kaj počnejo. Gre za spolno preferenco, privlačijo jih otroci v obdobju pred puberteto.
Vsi, ki zlorabljajo otroke, tudi niso pedofili. Zlorabljajo jih lahko iz drugih razlogov. Nekateri so bili sami spolno zlorabljeni kot otroci in so to prenesli v odraslost.
Na usposabljanjih za preiskovanje tovrstnih spletnih spolnih zlorab nas pogosto preizkušajo na način, da nam pokažejo določene fotografije, in potem sami ocenjujemo, kdo bi lahko bil storilec. Nikoli ne zadenemo.
Včasih me preseneti, kako je lahko nekdo dobro uveljavljen v svoji skupnosti, urejen, komunikativen, doma pa je pošast.
Je med storilci več žensk ali moških?
Večinoma so to moški, zelo majhen delež je žensk. Ženske običajno sodelujejo, kadar pri tem sodelujeta oba starša.
Omenili ste, da so storilci včasih tudi mladoletni. Kako ukrepate v teh primerih? Mladoletniki do 14. leta niso kazensko odgovorni.
V teh primerih policija še vedno naredi vse, da se takšno gradivo zaseže, saj sta tudi po zakonu posest in razširjanje prepovedana. Tudi tukaj se ugotavlja identiteta otrok. Vključi se tudi center za socialno delo in starši in stori se vse, da se tem mladoletnikom pomaga.
V slovenski zakonodaji je zakonodajalec predvidel posebno pozornost pravicam, ki jo imajo mladoletni osumljenci, v smislu, da se jim pomaga, da v življenju najdejo pravi smisel in pravo pot.
Najvišja zagrožena kazen za polnoletne storilce je osem let zapora. Je glede na težo takega dejanja to dovolj?
Če govorimo o naši kazenski zakonodaji, se mi kazni zdijo primerne. Kazen zapora do osem let je predvidena, ko storilec recimo nagovarja mladoletno žrtev, da izdela gole fotografije.
Kadar gre za fizično spolno zlorabo, je kazen višja, do petnajst let. Storilec lahko izvede več dejanj. Če nagovarja več deklet, se kazni lahko združijo. Ena od višjih kazni za nekoga, ki je spolno zlorabljal otroke in nato ta material razširjal, je bila v Sloveniji 23 let.
Kot kriminalistu, ki gleda predvsem skozi oči žrtve, se mi vsaka kazen zdi premila. A v demokratični družbi o tem odloča sodišče.
Ko je takšen storilec pogojno izpuščen, z njim dela uprava za probacijo. Ko pa je svojo kazen odslužil, je po naši zakonodaji prost in nihče ga nima več pravice nadzorovati.
So med njimi povratniki?
Ja, v svoji karieri sem se srečal s kar nekaj povratniki. Ti so naslednjič lahko huje kaznovani, tudi kriminalisti v času preiskave stopnjujemo ukrepe, da zagotovimo, da ne bi bilo še več žrtev.
Kar dostikrat pa preiskujemo ljudi, za katere policija ni slišala še nikoli.
Eden od motivov za takšne zlorabe je najbrž tudi denar. Predvidevam, da se na črnem trgu za takšen material ponujajo visoki zneski. Lahko poveste kaj o cenah oziroma zaslužkih? Kako potekajo transakcije, jim v preiskavah sledite?
Res je, nekateri to počnejo zaradi zaslužka. Če služijo s prodajo gradiva, lahko to pomeni, da sami zlorabljajo otroke ali pa takšen material preprodajajo. Največkrat pa gre za zaslužek pri tako imenovanih prenosih v živo, pri čemer se spolna zloraba naroči vnaprej. Naročnik sedi za svojim računalnikom in prek prenosa v živo opazuje spolno zlorabo, ki se dogaja drugje.
Gre za denarna nakazila, lahko tudi v kriptovalutah. Tem nakazilom je zelo težko slediti. Predvsem pa je težko, ker so takšna kazniva dejanja težje zaznana – dogajajo se v omrežjih, ki so šifrirana, in so zato javnosti, včasih pa celo ponudnikom teh omrežij nedostopna. Ko se jih zazna in ko so zraven denarne transakcije, jim je lažje slediti.
Izziv je tudi to, da se takšne zlorabe prek prenosov pogosto dogajajo v državah, ki nimajo urejene zakonodaje na tem področju. Včasih tudi če vemo, od kod izhaja zloraba, ne dobimo nobene povratne informacije. Zato sta Europol in Interpol za nas tako pomembna.
Katere države so to? So kakšne države tudi v Evropi?
Ne, evropske države smo zelo združene v boju proti spolnemu izkoriščanju otrok. Tukaj govorimo predvsem v državah v razvoju. Teh je kar nekaj.
Kako pomagati, če odrasli sumijo, da je otrok žrtev spolne zlorabe? Če se to dogaja doma, je to, jasno, še posebej težko, ne nazadnje bo tudi otrok najverjetneje ščitil starše do samega konca. Na kaj pa naj bodo drugi, ki prihajajo v stik z otroki – vzgojitelji, učitelji in drugi – pozorni? Kaj bi lahko bile vedenjske spremembe, ki jih ne gre spregledati?
Zlorabe, ki se dogajajo doma, je zelo težko prepoznati, še posebej ko se dogajajo zelo majhnim otrokom, sploh takšnim, ki še ne govorijo. Tudi znaki so lahko zelo različni pri otrocih. Prav imate, da spolno zlorabo, ki se dogaja doma, lahko še najbolj prepozna vzgojiteljica ali učiteljica, če otrok hodi v vrtec oziroma v šolo.
Čeprav vzgojitelji in učitelji niso usposobljeni prepoznavati vedenja ob spolni zlorabi, pa vseeno lahko opazijo nenavadno vedenje. Še posebej morajo nameniti pozornost pretirano seksualiziranemu vedenju ali pretirani odsotnosti. Ni nujno, da gre za spolno zlorabo, lahko se dogaja tudi fizično nasilje doma, nasilje med starši … Znaki so lahko podobni.
Vzgojitelji in učitelji niso tisti, ki bodo podali oceno, da je otrok spolno zlorabljen – za to je policija. Njihova naloga je, da ko se takšni znaki ponavljajo, obvestijo center za socialno delo ali policijo, mi pa bomo potem raziskali, za kaj gre.
Pa se to zgodi? Vemo, da se strokovni delavci pogosto bojijo vtikati v družinsko življenje, bojijo se zaostriti odnose s starši, s katerimi bodo morali imeti stike še dolgo, mogoče še več let. Se torej dogajajo takšne prijave?
Se. Veliko je prijav enega starša zoper drugega, kar nekaj pa je tudi prijav vrtcev in šol, kjer opazijo nenavadno vedenje ali pa otrok celo sam kaj pove.
Kot sem že rekel, je te znake zelo težko prepoznati, in predvsem to je razlog, da se prijava ne zgodi. Ker se odrasli ne zavedajo, da so to lahko znaki spolne zlorabe.
Spolne zlorabe na spletu se dogajajo tudi kot oblika medvrstniškega nasilja. Se ukvarjate tudi s tem?
To je ena oblika zlorab, drži. Običajno gre za to, da si najstniki med seboj pošiljajo gole fotografije. Večkrat se zgodi, da si takšne fotografije pošilja par. Po naši zakonodaji to ni več prepovedano, če je prostovoljno in se dogaja med dvema posameznikoma. Vse pogosteje pa se zgodi, da takšna fotografija “uide” iz pametne naprave enega od teh udeležencev. Lahko se zgodi, da se eden od njiju pohvali in sliko pošlje svojim prijateljem ali pa gre za maščevanje ob razhodu.
Takšno ravnanje je neodgovorno. Ne zavedajo se posledic in velikih težav, duševnih in ostalih, ki jih takšna fotografija lahko povzroči najstniku. In ne zavedajo se, da bo to ostalo na internetu, ne glede na to, kako hitro bomo takšno fotografijo izbrisali. Naše izkušnje kažejo, da čeprav zelo hitro vsi odreagiramo in takšno sliko omejimo … Če jo omejimo na dveh ali treh telefonih, jo bomo verjetno trajno odstranili. Problem pa je, da tehnologija omogoča, da se slika v nekaj minutah razširi na tisoč naslovov. V teh primerih jo je zelo težko odstraniti. Takrat se pogovarjamo s starši, šolo, izvedemo delavnice, opozorimo, da gre pri razširjanju takšnih slik tudi za kazensko odgovornost, če je mladostnik starejši od 14 let.
V zadnjih dveh letih, torej v času epidemije, smo v policiji posebno pozornost namenili prav ozaveščanju o pasteh interneta in odgovornosti otrok. Ne verjamem, da je neki 16-letnik poslal takšno sliko z mislijo, da bo spolno zlorabil nekoga, ampak najbrž zato, ker je bil neodgovoren, nagajiv, ker se je mogoče želel maščevati, vsekakor pa zato, ker se ni zavedal, kakšne posledice to lahko prinese. Naša naloga, naloga vseh je, da to preprečimo.
Največji problem pri tem je, da žrtev, ko se takšna fotografija razširi, tega ne bo prijavila, ker jo je sram. Zato to dolgo ostaja v krogu najstnikov, ki pa zelo dobro vedo, kaj se dogaja. Ko takšna fotografija pride do odraslega, je običajno že zelo razširjena in jo je veliko težje odstraniti oziroma zamejiti.
Zavedati se moramo, da starši uporabljamo povsem druge kanale za komuniciranje prek interneta kot otroci. Najstniki si ne želijo biti na istih omrežjih kot starši. Ko včasih zasežemo komunikacijo, so v njej grozne besede in grozne fotografije, sama komunikacija je včasih pretresljiva.
Žrtve je najbrž težko prepričati, da spregovorijo, se pa lahko tudi tisti, ki so priča takšnim zlorabam, lahko obrnejo po pomoč.
Vsekakor. Naš nasvet je, čim prej. Kriminalisti, ki se s tem ukvarjamo, ne obsojamo nikogar. Tega, da nekdo pošlje fotografijo svojega golega telesa, se ni treba sramovati, to počnejo tudi odrasli. Težava nastopi, ko takšna fotografija uide izpod nadzora. Vedeti pa je treba, da je odgovornost za to izključno na strani tistega, ki je takšno fotografijo razširil naprej.
Vsem, ki za to izvedo, svetujemo, naj čim prej prijavijo, saj bomo samo tako lahko učinkovito odstranili oziroma omejili takšno fotografijo.
Takšna slika ne nazadnje lahko pride tudi v roke pedofilom.
Tako je. In tukaj niso problem samo otroci in najstniki, ampak tudi starši, ki objavljajo marsikaj na svojih družbenih omrežjih. Kot prvo, so zelo slab zgled svojim otrokom. Zavedati pa se morajo tudi, da fotografija nekega otroka v kopalkah na plaži ali celo golega otroka lahko pristane – in to se dogaja – v zbirki nekega pedofila ali nekoga, ki zlorablja otroke.
Na zaseženih elektronskih napravah smo našli precej takšnih fotografij, ko se otroci sami ne zavedajo, da so na takšnih slikah, starši, ki so jih objavili, pa so to storili z nedolžnimi nameni.
Po eni strani se staršem zdi, da ne počnejo nič narobe. Odgovornost je res popolnoma na strani storilca, ki te fotografije izkoristi. A v današnjem razcvetu tehnologije ni drugega načina, kot da smo samozaščitni in da se držimo nekih osnovnih pravil.
Kar zadeva spolnost in goloto, smo v svojem fizičnem okolju precej zadržani, to pa ne velja za internet. Ne moremo ali ne znamo si predstavljati, kdo vse gleda te naše objave.
Ali kaj pomaga, da svoj profil, na katerem delimo fotografije, zapremo, da torej ni javno dostopen?
Vsaka fotografija človeka je osebni podatek. Vedno svetujem, da naj bo na družbenih omrežjih čim manj fotografij. Lahko sicer zapremo profil, a omrežja so narejena tako, da se objave delijo. Tudi če delimo fotografijo v zaprtem profilu, jo bo lahko delil prijatelj, ki ima odprt profil, in spet jo bo videlo ogromno ljudi. Ko se fotografija enkrat objavi, tisti, ki jo objavi, izgubi nadzor nad njo. Pripravljen mora biti, da bo taka fotografija praktično dostopna vsem.
Izjema je komunikacija od konca do konca, ko sta torej v komunikacijo vključena dva in fotografijo pošljete točno določeni osebi.
Živimo v svetu, kjer so fotografije tudi vir zaslužka, tako da to zagotovo ne bo izginilo. Zelo pomembno pa je, da ne objavljamo fotografij golih ali pomanjkljivo oblečenih otrok in da objavljamo čim manj fotografij otrok nasploh.
Kako sami doživljate preiskave spletnih spolnih zlorab otrok? Kot kriminalist morate pregledovati posnetke, na katerih se otrokom dogajajo nepredstavljive stvari. Samo v zadnji preiskavi ste zasegli več kot 1.300 fotografij in posnetkov, v zadnjih dveh letih je bilo takih preiskav skoraj 50. Kako človek to predela? Če pomislim na triletne otroke, ki so zlorabljeni, in na njihove travme … To zagotovo tudi pri preiskovalcih terja svoj davek.
Kriminalisti za mladoletniško kriminaliteto, ki se pretežno ukvarjamo s temi kaznivimi dejanji, se ne ukvarjamo samo s preiskavami spolnih zlorab na spletu, ampak tudi s preiskovanjem spolnih zlorab v fizičnem okolju in drugimi kaznivimi dejanji, kjer so oškodovanci otroci ali pa kjer so osumljenci mladoletniki. Da lahko opravljaš tako delo, da si usposobljen za delo z otroki, je potrebno med drugim veliko empatije. Ta empatija pa je po drugi strani zelo velik problem, ko analiziramo posnetke spolnih zlorab otrok. Ne morem vam povedati, kako grozne stvari ti posnetki prikazujejo. To je nemogoče izklopiti. Tudi zato, ker je treba posnetek natančno pregledati in ga analizirati, zato da najdemo čim več sledi in dokazov, na podlagi katerih lahko identificiramo otroka. Rešuje nas to, da smo zelo povezani, da smo prijatelji in da se o tem odprto pogovarjamo.
Moram reči, da sam to počnem že zelo dolgo, pa me vsak posnetek do določene mere prizadene. Tisti, ki takšnega posnetka nikoli ni videl, ne more razumeti, kaj to pomeni.
Za konec bi rad poudaril, da nekaterih stvari res ne moremo preprečiti, nekatere pa lahko. Starše bi rad pozval, naj dobro premislijo, kdaj bodo svojemu otroku dali pametno napravo v roke. Vsaj tistim najmlajšim naj ne dajejo pametne naprave v last, ampak naj bo to last staršev in naj jo otroci uporabljajo za določen čas pod njihovim nadzorom. Tehnologija omogoča tudi veliko varnostnih nastavitev, zato da se otrok ne bo soočil z vsebino, ki je ne bo mogel predelati. Ne gre samo za nevarnost spolnih zlorab, ampak tudi za dostop do nasilnih vsebin in vsebin spolne narave, kar za nekega šestletnika zagotovo ni primerno.
Zelo pomembno je, da se starši tudi sami izobražujejo. Pogosto rečejo, da niso vešči tehnologije, a če bodo dali svojemu otroku pametno napravo in dostop do interneta, je prav, da se tudi sami izobrazijo. Predvsem zato, da če se bo otrok soočil s takšno vsebino, da se bodo pripravljeni pogovoriti z njim in mu jo primerno pojasniti.
Če ste naleteli na posnetek spolne zlorabe otrok ali če izveste, da se ta dogaja, to čim prej prijavite na številko 113 ali na najbližji policijski postaji.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!