Thor je osemletni čokoladni labradorec, eden od nekaj več kot 100 izšolanih terapevtskih psov v slovenskem prostoru. Že šesto leto zapored se dvakrat tedensko v spremstvu vodnice Dušanke Prelc Premate odpravi na delo, kjer svojo oporo nudi v procesih rehabilitacije, izboljšanja zdravja, počutja, učnih uspehov in vedenjskih motenj. Sedaj, ko je že izšolan terapevtski pes, med njegovo delovno opremo sodijo oprsnica z znakom Tačke pomagačke in napisom terapevtski pes, značka, pripomočki, kot so lesene črke, številke in igra spomin, ter seveda igračke, voda, priboljški in brisačka, da v delovni prostor ne vstopi z mokrimi tačkami. Dušanka ima s seboj še svojo identifikacijsko značko ter kup dokumentacije in veterinarskih spričeval. Pred začetkom dela se morata odpraviti še na dovolj dolg sprehod, na katerem se Thor umiri, nato je pripravljen na delovni dan.
Thora in Dušanko Prelc Premate smo obiskali v Vrtcu Zelena jama, ki se je kot prvi slovenski vrtec vključil v inovacijski projekt Zavoda RS za šolstvo (ZRSŠ) Mreža šolski pes, vrtčevski projekt pa so poimenovali Moj prijatelj ima štiri tačke. Skupina vzgojno-izobraževalnih delavcev, ki so hkrati vodniki terapevtskih psov, je v sodelovanju z ZRSŠ oblikovala prvi slovenski koncept vključevanja šolskega psa v vzgojno-izobraževalni proces, sedaj deluje že peto leto.
Pet- in šestletni otroci iz skupine Mavrice so s Thorom in Dušanko malodane odraščali, saj jih v vrtcu obiskujeta že štiri leta. Svetovalna delavka vrtca Andreja Šunkar je imela že predhodno izkušnje s terapijami s pomočjo živali, zato je želela tudi Vrtec Zelena jama vključiti v soroden projekt. Kot je poudarila, se otroci lahko s pomočjo psa veliko naučijo, saj so psi izjemni motivatorji, otrokom pomagajo vzdrževati pozornost, v prostor prinesejo srečo in veselje ter na otroških obrazih narišejo nasmeh. Vzgojiteljica v skupini Mavrice AleksandraMiklič pa je pojasnila, da se na vsako uro temeljito pripravijo. Predhodno se povežejo z vodnikom, napišejo in narišejo načrt, pri katerem izhajajo iz želja otrok, nato v dobro uro trajajočem obisku sledijo zapisanim dejavnostim.
Vsak smrček še ni terapevtski
Dušanka in Thor sta kot terapevtski par včlanjena v Slovensko društvo za terapije s pomočjo psov Tačke pomagačke, ki letos praznuje 15. obletnico formalne ustanovitve. Idejna mati in soustanoviteljica društva ter kinologinja Branka Hobič je namreč že dve leti pred uradno ustanovitvijo s svojim psom Gustavom obiskovala vrhniški dom starejših občanov, v katerem sta s tedaj tam zaposleno delovno terapevtko Natašo Ogrin Jurjevič zaznali izjemno dober odziv oskrbovanec na štirinožnega obiskovalca.
Trenutno je v društvu aktivnih 66 terapevtskih parov, v usposabljanje je vključenih še 22 pripravniških vodnikov in psov, skupaj pa delujejo v približno 130 različnih ustanovah, kot so šole, vrtci, domovi starejših občanov, varstveno-delovni centri, zdravstvene ustanove in knjižnice. Vsako leto žal izgubijo od pet do deset terapevtskih parov, ki prostovoljno delo prenehajo ali zaradi starosti, bolezni ali smrti psov ali osebnih razlogov vodnikov, zato vsako leto objavijo javni razpis, s katerim k sodelovanju poskušajo privabiti čim več prostovoljcev. Glavni vir financiranja društva predstavljajo članarine, donacije in sponzorstva, prostovoljci pa del svojega življenja namenijo za nekaj plemenitega, ne da bi v zameno prejeli plačilo.
Vsak kandidat, tako pasji kot človeški, ne izpolnjuje pogojev društva. Pes je v terapevtski uri sodelavec, zato mora obvladati številne veščine. Pasma sicer ni odločujočega pomena, pomembno pa je, da ima opravljeno osnovno šolanje, stabilen karakter ter dovolj energije in zvedavosti. Prav tako ne sme biti plašen in se mora pustiti dotikati. “Če pes ni tak, seveda z njim ni nič narobe, a žal ni primeren za terapevtskega psa,” nam je pojasnila Prelc Premate in dodala, da se primernost psa in način, kako se odziva na zunanje dražljaje, kot tudi ustreznost vodnika preverjajo na testiranju, ki se izvaja pod okriljem kinologa ter izkušenih članov društva. Tudi vsak vodnik namreč ne izpolnjuje pogojev za umestitev v terapevtski tandem, saj mora biti pripravljen prostovoljnemu delu nameniti kar nekaj časa. Terapevtski par je namreč vsaj enkrat do dvakrat tedensko vpet v terapevtski proces. “Zgolj lani smo terapevtski in pripravniški pari kljub omejitvam zaradi pandemije opravili več kot 1.500 ur terapij s pomočjo psov. V letu pred pandemijo pa približno 3.500,” je pojasnila Prelc Premate in dodala, da v društvu ocenjujejo, da je bilo v zadnjih dveh predepidemičnih letih v ure terapij s pomočjo psov vključenih približno 59.500 otrok, mladostnikov in odraslih. Po opravljenih 25 urah pripravništva, ki jih morajo vodniki in psi opraviti v vsaj treh različnih institucijah, sledita izpit in pridobitev naziva samostojnega terapevtskega para.
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Tačke v domovih za starejše občane
Terapevtski pari obiskujejo tudi domove za starostnike in v tesnem sodelovanju z delovnimi terapevti načrtujejo dejavnosti, ki izboljšujejo gibljivost stanovalcev (s hendikepirano roko denimo kužka božajo in mu mečejo žogice), jih miselno spodbudijo, motivirajo in sprostijo. Izkazalo se je namreč, da že zgolj bližina in druženje s terapevtskim psom starostnikom dasta občutek zaželenosti, pomembnosti in sprejetosti, zmanjša se občutek izoliranosti in odtujitve, kar pozitivno vpliva na njihovo samopodobo, ki je zaradi zdravstvenih težav in tegob, ki jih pestijo, na nižji ravni. Starostniki pa se zaradi prisotnosti terapevtskega psa tudi med seboj več pogovarjajo, se povezujejo, med njimi vznikne manj konfliktov, so razlagali v Društvu Tačke pomagačke.
Arhiv Društva Tačke pomagačke
Arhiv Društva Tačke pomagačke
Arhiv Društva Tačke pomagačke
Arhiv Društva Tačke pomagačke
Arhiv Društva Tačke pomagačke
Arhiv Društva Tačke pomagačke
Arhiv Društva Tačke pomagačke
Do sistemske ureditve z “malo dobre volje in angažmaja”
Tačke pomagačke imajo status društva, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva z ugotovitveno odločbo, ki jo je izdalo ministrstvo za zdravje. Terapevtski psi pa kljub temu lahko pri svojem delu naletijo na nepremostljivo oviro in se od reševalnih in spremljevalnih psov med drugim razlikujejo v tem, da jim vstop v javne institucije brez predhodno pridobljenega soglasja ni dovoljen. Kot je pojasnila Prelc Premate, to lahko v praksi pomeni, da jim je prepovedan vstop v ustanovo, kjer opravljajo programe terapij s pomočjo psov. Terapevtski pes in vodnik sta sicer strokovno in kinološko usposobljena, vodnik se mora pred izvajanjem terapije izkazati s potrdilom o nekaznovanosti ter ne sme biti v kazenskem postopku, terapevtski pes pa ima potrdilo iz centralnega registra psov o neugrizu ter veterinarsko spričevalo, iz katerega je razvidno, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje za opravljanje dela, a kljub temu jima lahko onemogočijo vstop.
Sprememba bi terjala le minimalni popravek zakona o zaščiti živali, saj bi morali dodati le besedno zvezo “terapevtski pes”. V državni zbor so tako že leta 2019 poslali poslansko pobudo za dopolnitev 13. člena zakona, a se zadeve od takrat niso premaknile. “Gre za sistemsko rešitev, ki ne predstavlja pretiranega posega v zakon, a malo dobro volje in oseba, ki bi pokazala več angažmaja, umanjkata; področje bi lahko bilo takoj bolj urejeno,” je še pojasnila sogovornica. Dodala je, da so v nekaterih državah zahodne Evrope terapije s pomočjo psa uvedene v zdravstveni sistem, kar pomeni, da jih v praksi zdravnik lahko predpiše kar na recept, pri nas smo pri tem v znatnem zaostanku. Ker pa ni sistemske urejenosti, umanjka tudi pregled nad tem, koliko organizacij ali posameznikov je dejansko aktivnih na področju terapije s pomočjo psa.
N1
Tačke pomagačke, Ambasadorji nasmeha in Zavod PET so pri nas edina tri društva s statusom humanitarne organizacije ter člani Slovenske filantropije, ki se ukvarjajo s terapijo in aktivnostmi s pomočjo živali. Ena največjih organizacij pa je leta 2004 na Dunaju ustanovljena ESAAT (ang. European Society for Animal Assisted Therapy), ki združuje nekatere evropske organizacije in društva na področju terapije s pomočjo živali. Njihov primarni cilj so raziskave, promocija in izobraževanje ter vzpostavitev enotnih standardov za izobraževanje in usposabljanje na tem področju v Evropski uniji in širše. Kljub temu da v zadnjem desetletju področje interakcij med človekom in živaljo zaznamuje porast znanstvenih raziskav, je ta segment še vedno podhranjen.
AAT, AAA, AAI in AAE
Pri raziskovanju terapevtske vloge živali moramo v osnovi razlikovati med dvema pojmoma, in sicer med aktivnostjo s pomočjo živali (ang. AAA – Animal Assisted Activity) in terapijo s pomočjo živali (AAT – Animal Assisted Therapy). Terapija s pomočjo živali je ciljno usmerjena pomoč, ki jo izvede za to usposobljen strokovni delavec, ali fizioterapevt, psiholog, delovni terapevt, logoped ali socialni delavec, in sicer s pomočjo živali, ki ustreza določenim merilom. Cilj terapije je izboljšanje fizičnega, socialnega, emocionalnega in kognitivnega stanja posameznika, izvajanje terapevtskega programa pa je sistematično vodeno in evalvirano. V nasprotju s terapijo pa pri aktivnostih s pomočjo živali ni točno določenega, vnaprej postavljenega cilja. Sicer so tudi te ciljno usmerjene, a je njihov namen predvsem izboljšanje kakovosti življenja, razpoloženja in emocionalnega počutja posameznika ali skupine ter temelji na stiku človeka z živaljo. Dejavnosti se pogosto ponavljajo in lahko trajajo dlje, kot terapije s pomočjo psa, saj za udeležence niso tako naporne, prisotnost strokovne osebe pa ni potrebna, so nam razložili v društvu Tačke pomagačke.
V Mreži šolski pes pa ločijo še posredovanje s pomočjo živali (ang. AAI – Animal Assisted Intervention). To zaobjema vsakršno posredovanje, ki vključuje terapevtsko žival kot del terapevtskega procesa, ter izobraževanje s pomočjo živali (AAE – Animal Assisted Education), ki ga definiramo kot ciljno naravnano posredovanje, ki vključuje delo terapevtskega psa v vzgojno-izobraževalnem procesu. Pes tako predstavlja podporo delu pedagoškega delavca, namen posredovanja pa je boljše doseganje vzgojnih in učnih ciljev.
URI Soča
Pes kot motivacijski dejavnik in podpora v terapevtskem procesu
Terapija s pomočjo živali tudi v zdravstvenih enotah in bolnišnicah ter na področju rehabilitacije pridobiva vse večjo veljavo. Tačke pomagačke tako tudi na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut (URI Soča) tedensko pošiljajo terapevtske pare, ki sodelujejo s fizioterapevti, delovnimi terapevti, logopedi in občasno tudi s psihologi ter paciente vključijo v funkcionalno in celostno obravnavo. Terapija je namenjena odraslim osebam na oddelku za rehabilitacijo po nezgodni poškodbi možganov, osebam z multiplo sklerozo in osebam z drugimi nevrološkimi obolenji.
Mateja Drljepan je specialistka klinične logopedije, ki na URI Soča klasično obravnavo govorno-jezikovnih motenj pri pacientih z nevrološko okvaro dopolnjuje tudi s terapijo s pomočjo psa. Kot je pojasnila Drljepan, obravnavajo predvsem bolnike z afazijo, disfazijo in dizartrijo, tj. motorično govorno motnjo, ki nastane kot posledica možganske kapi, nezgodne poškodbe glave ali drugih nevroloških bolezni. V to skupino spadajo tudi bolniki s Parkinsonovo boleznijo, za katere je med drugim značilno zelo tiho in nerazločno govorjenje. “Pri delu s psom so se tako morali res potruditi, da so ukaz jasno in glasno izgovorili, saj drugače pes ni izvedel tega, kar so od njega želeli,” je pojasnila Drljepan.
URI Soča
V obravnavi pacienta najprej ocenijo, nato skupaj z njim določijo cilje, ki jih želijo v obravnavi doseči. V primeru terapije s pomočjo psa tako klasično logopedsko terapijo le prilagodijo na pasjo tematiko. Kot je še pojasnila Drljepan, se srečujejo z najrazličnejšimi težavami na govorno-jezikovnem področju. Predvsem v primerih, kjer ima pacient hude težave že pri razumevanju enostavnih navodil, je terapija s pomočjo psa lahko zelo koristna, saj z njeno pomočjo krepijo osnovno razumevanje. “Pacient pokaže, kje ima pes rep, gobček, tačke, nato stopnjujemo zahtevnost navodil in vzporedno s klasično logopedsko terapijo nadgrajujemo tudi terapijo s pomočjo kužka,” je pojasnila Drljepan. Pri bolnikih, ki imajo primanjkljaj na področju ekspresivnega govora oziroma težave s priklicem besed, tudi zlahka prilagodijo terapijo na pasjo tematiko, ki je hkrati verjetnejši približek realni situaciji, kot so klinični primeri. Če ima bolnik težave z branjem, pa je idealen program R.E.A.D.®, ki za zdaj žal starejšim bolnikom še ni prilagojen.
Ideja za program R.E.A.D.® (ang. Reading Education Assistance Dogs) je vzniknila v Združenih državah Amerike že konec 90. let, pri nas pa se je začel sprva izvajati v društvu Ambasadorji nasmeha ter kasneje tudi v Tačkah pomagačkah. Gre za licenčni program, ki ga je razvilo ameriško društvo Intermountain Therapy Animals USA, z njegovo pomočjo pa želijo izboljšati bralno pismenost in komunikacijske sposobnosti otrok. V program je vključen izšolan terapevtski pes, ki skupaj s svojim vodnikom obiskuje šole, knjižnice, vzgojne zavode in druge ustanove, v katerih pes nastopa v vlogi poslušalca otrok. Otrok, ki bere psu, se namreč umiri, se otrese strahu in negotovosti, saj se mu kuža ne posmehuje, ga ne kritizira in mu zgolj kaže svojo naklonjenost. Otroci tako postanejo boljši bralci, pozabijo na svoje omejitve ter postanejo samozavestnejši, socialno spretnejši in manj ranljivi. Na tak način tudi pri nas terapevtski pari, ki so za to delo še dodatno usposobljeni, spodbujajo in usmerjajo bralčevo aktivnost, sodelujejo pri branju in pomagajo pri razumevanju prebranega besedila.
Arhiv društva Tačke pomagačke
Kljub vidnim rezultatom v Sloveniji še brez sistemske rešitve
Kot je pojasnila Drljepan, pes v terapevtsko okolje prinese sproščenost ter pacienta motivira in razbremeni. “Ko je pacient na terapiji, je prej ali slej nehote izpostavljen okoliščinam, ki se jim ne more uspešno zoperstaviti. V sklopu terapije se tako nakazujejo njegove nezmožnosti, pes pa to situacijo pomiri,” je poudarila in dodala, da v ospredju tako niso več bolnikovi primanjkljaji, temveč cilj in napredek. “Pes pacienta ne obsoja, tudi če česa ne bo pravilno izgovoril, ga pes ne bo sramotil ali nanj drugače negativno reagiral,” je še pojasnila Drljepan. Dodala je, da se bolnik v takem okolju počuti sprejetega in je sproščen, hkrati pa se tako krepi tudi pozitiven odnos med bolnikom in logopedom, ki je ključnega pomena za uspešno rehabilitacijo.
Mateja Drljepan (Foto: osebni arhiv)
Zaradi lažjega beleženja uspešnosti terapije je Drljepan zasnovala tudi evalvacijski vprašalnik, s pomočjo katerega lahko odziv pacienta v običajni logopedski terapiji primerjajo s komunikacijskimi sposobnostmi tistega, ki je vključen tudi v terapijo s pomočjo psa. Kot je še pojasnila sogovornica, je objektivno merjenje učinkov oteženo, tudi zaradi pomanjkanja raziskav na tem področju. Poglavitna težava terapij, ki jih izvajajo na tedenski ravni, je tako sistemske narave. “Težava je predvsem, da smo edini, ki izvajamo terapije s pomočjo psa na logopedskem strokovnem področju, kar v praksi pomeni, da smo prepuščeni lastni iznajdljivosti,” je pojasnila Drljepan. Tuja literatura je že tako redka, sistemska obravnava odraslih z govorno-jezikovnimi motnjami pa je malodane potisnjena na obrobje.
Študije, ki so raziskovale vpliv terapije s pomočjo živali na odrasle osebe z govorno-jezikovnimi motnjami, so sicer prepoznale pozitiven vpliv predvsem pri osebah z afazijo in demenco. Eksperimentalna raziskava, ki jo je leta 2007 s sodelavci izvedla Caroline LaFrancea, tako navaja, da se je ob prisotnosti psa izboljšal ne le govor, temveč tudi socialno vedenje bolnikov. Beth L Macauley pa je v pilotni študiji na podlagi šestih raziskav povzela, da so bile osebe bolj motivirane za terapijo, kadar je bil prisoten pes. Kot je ugotovila, je bilo ob prisotnosti psa več spontane vokalizacije pacienta, v komunikacijo s psom je bilo vloženega tudi več truda kot pri običajni logopedski terapiji. Kot je še pojasnila Drljepan, se bo v kratkem začela tudi klinična študija, s pomočjo katere bodo ameriški raziskovalci s psihosocialnega vidika ocenjevali program terapije s pomočjo živali, v katere so vključeni odrasli bolniki s postavljeno diagnozo afazije. Izsledki raziskave naj bi bili predvidoma znani leta 2024.
URI Soča
S pomočjo konja lažje prebijemo led
Psi pa niso edine živali, ki se jih uspešno uporablja v terapevtske namene. Poleg oslov, zajcev, delfinov, ptic in glodalcev so strokovnjaki prepoznali tudi izjemni terapevtski potencial konjev. Malce naprej od Pivke je tako Terapevtsko-konjeniški zavod Olsen, v katerem delovni terapevtki Maji Kristan Kirn družbo delajo trije islandci – 23-letna Olsen in Daks ter 13-letni Dalvar, ki nas pričakajo v konjski maneži sredi prostranega travnika. Kristan Kirn, ki se s terapijo s pomočjo konjev ukvarja že 13. leto, je pojasnila, da je v Sloveniji na tem področju aktivnih le nekaj več kot dvajset terapevtov, trenutno pa se je v izobraževalni program za terapevta, ki izvaja terapevtske obravnave s pomočjo konja, vpisala že osma generacija.
“V Sloveniji se je terapija s pomočjo konjev začela leta 2008 z izobraževalnim programom, ki ga je pod mentorstvom švedske terapevtke izvajala ptujska fundacija Nazaj na konja [danes zavod Nazaj na konja, op. a.],” je pojasnila Kristan Kirn in dodala, da takrat tovrstna terapija pri nas še ni bila poznana. V prvi generaciji se je šolalo dvajset študentov, ki so predhodno zaključili različne izobraževalne programe – bili so tako pedagogi, psihologi, socialni delavci kot tudi zdravniki in delovni terapevti. Izobraževanje je trajalo dobro leto in pol, praktične izkušnje pa so nabirali tudi v tujini.
Terapevtsko-konjeniški zavod Olsen
“Na začetku sem imela le dva islandska konja, nisem imela ustreznega prostora in drugih pogojev za delo, zato sem s pedagoginjo in zdravnico, ki sta skupaj z mano končali izobraževalni program, terapije začela izvajati v naselju Brje, kjer so predhodno že izvajali hipoterapijo,” je pojasnila sogovornica in dodala, da je k njim kmalu prišel že prvi fant, ki je spisal eno najuspešnejših zgodb iz zavoda Olsen. Sedemletnik, ki je imel postavljeno diagnozo avtizem in sklop težav, vse od stereotipne igre do umanjkanja komunikacije in kontakta z očmi ter izjemno senzorne občutljivosti, zaradi katere ni prenesel dotika ter je vseskozi nosil rokavice, je s terapijo s pomočjo konja znatno napredoval. Kot je pojasnila Kristan Kirn, je fant sprva le čistil kopita, nato je postopno z enim konjem navezal prav poseben odnos, kar je omogočilo, da so lahko v terapijo vpeljali tudi jahanje. Kmalu je dopustil tudi dotik delovne terapevtke, ki ga je ob konju spremljala, ter se naposled ločil tudi od svojih rokavic. “S pomočjo konja je fant začel komunicirati in se socializirati, pomagal mu je prebiti led,” je še pojasnila Kristan Kirn in dodala, da se fant tudi po trinajstih letih še vedno vrača na jahanje. Osebam, ki so vključene v terapijo s pomočjo konj, v zavodu Olsen sicer ne pravijo pacienti. Kot take jih obravnavajo povsod drugod, zato tu nastopijo v vlogi jahačev.
Med starejšimi jahači je bila tudi Lise, učiteljica jahanja, pri kateri se je urila v jahanju islandskih konj tudi Kristan Kirn. Lise je imela pred leti hudo poškodbo glave, bila v komi in je za dlje časa obležala. Kristan Kirn je z njo najprej delala kot delovna terapevtka, da se je Lise usposobila za samostojno življenje, nato pa sta pričeli s terapijo s pomočjo konja. Njena fizična poravnava je nadvse uspešna tudi zaradi dobrodejnih učinkov konjevega gibanja na medenico in Lise sedaj lahko jaha samostojno, potrebuje le pomoč moža ali osebnega asistenta pri vzpenjanju na konja.
Lise/Osebni arhiv Posnetek zaslona/Facebook
Hipoterapija ali terapija s pomočjo konja? V čem je razlika
Pojma hipoterapija in terapija s pomočjo konja se pogosto zamenjujeta. V Sloveniji je bil sprva izobraževalni program le za hipoterapijo, vanj pa so se lahko vpisali izključno fizioterapevti. “Hipoterapija je nevrofizioterapija na konju in ne predstavlja celostne obravnave, kakršna je značilna za terapijo s pomočjo konja,” je pojasnila Kristan Kirn. Dodala je, da gre tako pri hipoterapiji zgolj za delovanje na področju motorike, kar v praksi pomeni, da fizioterapevt z dodatnim znanjem hipoterapije na konju sedi, ima pred seboj otroka in z njim izvaja gibalne vzorce, s pomočjo katerih se zmanjšuje spastičnost, in razgiba otroka.
Terapija s pomočjo konja pa je celostni pristop, ki zajame otroka tako na socialnem, emocionalnem, kognitivnem pa tudi gibalnem področju. Za izvajanje terapije s pomočjo konja se lahko izpopolnijo pedagogi, socialni delavci, terapevti in zdravniki, ki nato delujejo vsak s svojega področja. V terapijo s pomočjo konja je vključenih več dejavnikov, jahač tako najprej začne opazovati konja v čredi, sledita nega in vodenje konj ter naposled jahanje in hranjenje. Kot je pojasnila sogovornica, pri obravnavi otrok z motnjami pozornosti in koncentracije ter z motnjo hiperaktivnosti veliko časa namenijo prav negi konj, saj se otroci v tej fazi zelo umirijo. Gibalno ovirani otroci, denimo jahači z lažjo obliko cerebralne paralize, ter hipo- in hipertoni oziroma spastični jahači, pa več časa preživijo na konju in s pomočjo jahanja izboljšujejo motorične sposobnosti. Vselej tako večino pozornosti namenijo področju, na katerem ima jahač opazni primanjkljaj.
Zadnja leta je sicer večina jahačev, ki pomoč poiščejo pri zavodu Olsen, diagnosticirana z neko stopnjo avtizma. Tako prevladujejo predvsem jahači z Aspergerjevim sindromom, z motnjami pozornosti, koncentracije, agresije in hiperaktivnosti. Pogosti so jahači, ki imajo povišan ali nižji mišični tonus, mišično napetost, težave pri ravnotežju, otroci z lažjimi oblikami cerebralne paralize, Downovim sindromom, med starejšimi, ki obiskujejo terapije, pa so bili tudi taki s poškodbo glave, multiplo sklerozo …
Konji zrcalijo naša čustva in vedenje
Konj je lahko izvrsten član terapevtske ekipe, saj pomaga pri izostritvi zaznavanja, pri sprejemanju, priznanju, premagovanju strahov, pa tudi pri krepitvi občutka samozavesti in zaupanja v lastne sposobnosti, gradnji občutka odgovornosti, prepoznavanju in upoštevanju skupno postavljenih pravil. Konji so poleg tega izrazito socialne živali, s pomočjo 16 izraznih mimik pa jasno zrcalijo tudi naša čustva in vedenje. Tako denimo avtistični otroci, ki niso zmožni prepoznavati čustev, s pomočjo konja to čustvovanje lažje prepoznajo in razumejo.
V Sloveniji izšolanega terapevtskega konja ni mogoče kupiti, za delo v okviru terapije s pomočjo konj jih morajo vodniki izšolati sami. Konj je za terapijo primeren šele takrat, ko je ujahan, kar je pri islandskih konjih po šestem letu starosti, prav tako ni idealne pasme konj, a Kristan Kirn najraje dela prav z islandci. “Konj mora hoditi v zamahu, ne sme biti apatičen, biti mora dovolj senzibilen. Ujahan mora biti kot športni konj in z njim mora vodnik redno delati,” je pojasnila sogovornica. Dodala je, da so konji zelo plašne živali z izvrstnim spominom, a v naravi nastopijo v vlogi plena, zato so vselej pripravljeni na pobeg. Ko je konj vključen v terapijo, je lahko izpostavljen nenadnim okoliščinam. Jahači ga lahko cukajo, tiščijo in ga z nogami stiskajo, kar je pri dresurnem jahanju znak za galop, zato je v vzgojo terapevtskega konja vloženega veliko dela. Konj pa mora navsezadnje ustrezati tudi jahaču. Če ima jahač denimo motnjo hiperaktivnosti, je zanj primeren konj s povečano senzibilnostjo, plašni in introvertirani otroci se bolj sprostijo v družbi umirjenega konja, za gibalno ovirane otroke pa so najprimernejši konji z izdatno hojo, saj tako jahači najlažje krepijo pravilne gibalne vzorce.
Tako kot pri terapiji s pomočjo psa je tudi pri terapiji s pomočjo konj poglavitna težava prav v sistemski neurejenosti in posledično v pomanjkanju financiranja. Kot je pojasnila Kristan Kirn, je Zdravstvenemu domu Postojna pred tremi leti sicer uspelo pridobiti evropska sredstva, s katerimi je omogočil deset brezplačnih terapij za otroke. “Žal pa je tako, da so učinki v večini primerov vidni, če jahač terapije daljše obdobje obiskuje na tedenski ravni,” je še pojasnila.
Kot je pojasnila psihiatrinja in družinska sistemska psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan, ki tudi sama sodeluje pri izvajanju psihoterapije s pomočjo konj po sistemu Eagala v Zavodu Pastirica, žival deluje kot tretji element terapije. Od težav posameznika, vključenega v terapijo, pa je odvisno, kateri učinki bodo postavljeni v ospredje.
Za starostnike je tako ključen predvsem družabniški vidik živali, saj ta deluje terapevtsko. “Osamljenost in izoliranost sta ena najhujših stvari za človeka. Vsi sesalci imajo namreč odnos do telesne bližine,” je pojasnila Jelen Sobočan. Kot je dodala, tako s pomočjo živali delujemo proti osamljenosti, izolaciji in deprivaciji dotika in bližine.
Breda Jelen Sobočan (Foto: osebni arhiv)
“V ozadju osamljenosti in izolacije deluje regulacija vegetativnega živčnega sistema. Ko so ljudje osamljeni, je telo v hiper- ali hipoaktiviranem stanju, čeprav psiha tega ne zazna,” je še pojasnila psihiatrinja in družinska psihoterapevtka ter dodala, da telo v takšnem stanju zamrzne, zazna nevarnosti in aktivira obrambni sistem. Ob prisotnosti živali pa se zniža krvni tlak, pade pritisk, dihanje se umiri, in vse to so znaki, da je telo prešlo iz simpatične stimulacije proti mirnemu notranjemu homeostatskemu stanju, ki je najbližje zdravju, je poudarila sogovornica. “Depresivno inhibirane oziroma disociirane posameznike tako lahko žival prikliče v tu in zdaj, saj se z njeno pomočjo ozemljijo, se aktivirajo oziroma potegnejo iz hibernacije,” je še dodala.
Vzdrževanje psihofizične homeostaze, torej notranjega okolja organizma v območju, ki omogoča nemoteno delovanje, pa je temeljno ne zgolj za splošno zdravje, temveč tudi za normalno navezovanje kontaktov z okolico. Kot je pojasnila Jelen Sobočan, imamo v primeru prevelikega vznemirjenja ali v stanju zamrznjenosti zaprt dostop za socialno interakcijo ter okolice v resnici ne zaznavamo oziroma z njo ne moremo navezati pristnega kontakta. Šele vegetativna pomiritev tako omogoči možnost za tvorjenje pristnih odnosov.
Živali, terapevtske ali “običajne” domače, torej bistveno izboljšajo kakovost zdravja in bivanja starejših in osamljenih ljudi. Hkrati pa povečujejo tudi razpon emocionalnega doživljanja posameznika. O tem, kako živali pomagajo otrokom z vedenjskimi in učnimi težavami, je Jelen Sobočan povedala, da jih v prvi vrsti predvsem pomirjajo. S tem ko se otrok pomiri, pa se lahko hierarhično umestijo v situacijo na tak način, da vzpostavi funkcijo prijazne, a vseeno dejavne avtoritete. Otroci, ki že od rane mladosti odraščajo skupaj z domačo živaljo, se poleg odgovornosti in skrbi za druge naučijo tudi žalovati in sprejemati izgubo, saj večina hišnih ljubljenčkov živi krajše obdobje. “Otrok se s pomočjo doziranja frustracij dokoplje do spoznanj o končnosti, in ker situacijo preidejo skupaj s starši, jo tudi lažje predelajo,” je še pojasnila sogovornica.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje