Menu Item
Vodja paliativne oskrbe na Onkološkem inštitutu dr. Maja Ebert Moltara o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o kateri se bomo kmalu izrekali na posvetovalnem referendumu. Prepričana je, da smo še daleč od točke, ko bi lahko razmišljali o takšnem koraku.
Zakaj ne bi bolnikom, ki se jim izteka življenje in ki si to želijo, omogočili, da se sami odločijo, ali si želijo skrajšati muke?
V tem trenutku, ko nimamo zadovoljivo urejene paliativne oskrbe, bi se po mojem mnenju ljudje za to možnost odločali iz napačnih razlogov.
Poleg tega na podlagi izkušenj iz tujine, iz držav, kjer to možnost že imajo, vidimo tudi, da uvedba pomoči pri samomoru in/ali evtanazije ustvari novo veliko skupino ljudi, ki potrebujejo paliativno pomoč. Svojci, ki so prisotni pri smrti ali pa bolnemu bližnjemu celo sami omogočijo zadnji požirek in nato obstanejo ob njem s stekleničko smrtonosne učinkovine, s tem nato pogosto težko živijo.
To pomeni, da bi sistem, ki nam že ob trenutnih potrebah ne funkcionira optimalno, dodatno obremenili z novo skupino ljudi, ki potrebujejo našo pomoč.
Naj se ne sliši kruto, ampak saj je verjetno vsem jasno, da bi tak bolnik v vsakem primeru v kratkem umrl?
Že res, svojci pa morajo vseeno živeti s tem, da so bili zraven. Pogosto v družini niso vsi enakega mnenja o primernosti takega ravnanja in tukaj se pojavljajo velike dileme.
Glede na naše izkušnje ljudje na pomoč pri umiranju pomislijo zaradi strahu pred bolečinami. Pogosto pa zaznamo tudi skrb, da ne bi bili v breme svojcem. Je kaj od tega res pravi razlog, da se odločiš za samomor s pomočjo ali evtanazijo? Da bi se za to možnost odločali zato, ker nimamo dovolj dobro urejenega sistema paliativne oskrbe? Ker nimajo vsi zagotovljene ustrezne pomoči na domu?
“Naj ljudje to naredijo sami, ne pa da bi morali to početi zdravniki”
Če bi imeli optimalno urejeno mrežo paliativne oskrbe in osebne asistence, dopuščate možnost, da bi kljub temu obstajal določen delež ljudi, ki si vseeno ne bi želeli čakati na naravno smrt?
Taki zagotovo obstajajo.
Bi se vam v takem primeru pomoč pri samomoru zdela sprejemljiva?
Da, ampak naj ljudje to naredijo sami, ne pa da bi morali to početi zdravniki. Veste, nekoga ubiti ni tako preprosto. Lahko sicer rečete, da samo popijejo koktajl učinkovin, a to ni nujno brez zapletov. Ravno na nedavnem paliativnem kongresu sem poslušala poročilo o primeru, ko bolniku smrtonosne učinkovine ni uspelo popiti v celoti in je potem res po nepotrebnem trpel, ko mu ni uspelo umreti, kot bi si želel.
“Paliativni zdravniki smo naučeni, da iščemo lepe trenutke tudi v slabih situacijah”
Upokojeni pulmolog dr. Stanislav Šuškovič je v reviji ISIS, ki jo izdaja zdravniška zbornica, zapisal, da je naloga zdravnika z vsemi načini maksimalno pomagati bolniku. Pomoč pri smrti je po njegovem prepričanju končna, največja možna etična pomoč bolniku.
Tako razmišljanje mi je tuje. Kot zdravnica paliativne oskrbe vsak dan iščem vrednost življenja. In če bom izgubila to svojo željo po iskanju lepih stvari v življenju vsak dan, tudi takrat, ko obležiš, ko ne moreš več, bom hitro postala apatična in negativistična. Paliativni zdravniki smo naučeni, da iščemo lepe trenutke tudi v slabih situacijah.
Se vam ne zdi, da je pomemben element dobrobiti ob koncu življenja tudi ohranitev avtonomije, oblasti nad svojim življenjem, da ga imaš možnost prekiniti, tudi če te možnosti na koncu ne izkoristiš?
Saj imate avtonomijo tudi v paliativni oskrbi.
Za najhujše primere trpljenja, ko ustaljene terapije ne pomagajo, je zadnje zatočišče tudi paliativna sedacija. Ali ni to ultimativna izguba avtonomije ob koncu življenja? Kot da bi ohranjali človeka pri življenju zgolj zato, da bi kot zdravniki ohranili čisto vest.
Za paliativno sedacijo se lahko odloči bolnik sam, kar pomeni, da je to v domeni njegove avtonomije. Bolnik sam se odloči, da v zadnjih urah ali minutah življenja ne bo trpel. Paliativna sedacija ne pride v poštev za dalj časa. Pomembno pa je, da lahko iz paliativne sedacije bolnika vedno prebudite. Gre torej za reverzibilen postopek, kar usmrtitev pač ni.
Zdi se mi, kot da je “najprej mora biti razvita paliativna oskrba” nekakšen večen argument proti pomoči pri končanju življenja. Verjetno nikoli ne bo mogoče reči, da je paliativna oskrba popolna, in se bomo lahko začeli brez zadržkov pogovarjati tudi o tej možnosti?
Verjetno se bomo kot družba kadarkoli težko poenotili o tem vprašanju, ker imamo različne moralne, verske in politične nazore. O tem bodimo odkriti. Sama nisem ne versko ne politično opredeljena, prepričana pa sem, da smo od te točke še daleč.
Si pa dvesto na uro prizadevam za izboljšanje paliativne oskrbe, ker verjamem, da je to nekaj, kar naša družba potrebuje tukaj in zdaj.
Preberite si še daljši pogovor z dr. Ebert Moltara o stanju paliativne oskrbe v Sloveniji, ki smo ga objavili ta konec tedna: “Po telefonu nam zabrusijo, da nam ni treba več hoditi, ker je že prepozno.”
Naš lanski dosje o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pa lahko preberete tu: Boj za dostojno smrt v Sloveniji.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje