Menu Item
Številni slovenski zasebni medicinski centri strankam ponujajo samoplačniške vitaminske infuzije, ki naj bi izboljšale njihovo počutje, zmanjšale stres, povečale raven energije in okrepile imunski sistem. Cena se giblje od 100 do 200 evrov na infuzijo. Strokovnjaki opozarjajo, da gre za prazne obljube, na las podobne oglaševanju prehranskih dopolnil.
Pri vitaminskih infuzijah ne gre za slovensko iznajdbo, temveč za trend, ki ga je k nam po družbenih omrežjih zaneslo iz tujine. Popularizirali pa so ga nekatere zvezdnice, vplivnice in športniki.
Ponudniki vitaminskih infuzij obljubljajo hitro izboljšanje počutja in odpravo stresa, povrnitev energije in krepitev imunskega sistema ob hitrem tempu življenja. Z neposredno aplikacijo vitaminov v žilo naj bi zagotovili hitrejšo in učinkovitejšo absorpcijo hranil, zatrjujejo. V Sloveniji so med ponudniki tudi znani in uveljavljeni zasebni medicinski centri, kot sta Barsos in Diagnostika Clarus.
Za mnenje o smiselnosti in upravičenosti komercialnih vitaminskih infuzij smo se obrnili na več strokovnjakov z različnih področij medicine. Gre za neprimerno uporabo zdravil, ki so namenjena hudim bolnikom, so nam povedali. Za obljube o izboljšanju počutja in dvigu ravni energije pa da ni nobenih dokazov.
“Popolna in neetična bedarija”
Na spornost ponujanja vitaminskih infuzij je nedavno v svoji kolumni “Od Herte Kosmina do vitaminov v žilo” opozoril imunolog dr. Alojz Ihan. Prakso je označil za “popolno in neetično bedarijo”.
Prosili smo ga, da svojo trditev dodatno utemelji v nekaj stavkih. “Apliciranje vitaminskih infuzij zdravim ljudem pod pretvezo zdravstvenega wellnessa ne temelji na kakršnihkoli medicinskih smernicah ali z dokazi podprti medicini,” nam je odpisal. “Utemeljenost posega je na enaki ravni, kot je utemeljenost oglaševanja zdravilnih učinkov prehranskih dopolnil.”
Tudi marketinški besednjak je po njegovih besedah povsem enako neoprijemljiv, saj ponudniki obljubljajo krepitev imunosti, povečanje energije, razstrupljanje … Ob tem pa, je še opozoril Ihan, so infuzije razmeroma invaziven medicinski poseg, ki ga spremljajo večja tveganja zapletov kot zgolj uživanje prehranskih dopolnil. “In tudi cena ‘posega’ je neprimerljivo večja. Zato je oglaševanje vitaminskih infuzij še za stopnjo večji zdrs komercialne ‘medicine’, kot je oglaševanje dr. Majiča,” je zaključil dr. Ihan.
“Katastrofalno je, da so se podobne prakse precej razrasle”
Da gre pri komercialnih vitaminskih infuzijah za sporno prakso, nam je povedal tudi dr. Zlatko Fras, strokovni direktor Interne klinike v ljubljanskem UKC. “Parenteralno dodajanje vitaminov je v znanstveni medicini utemeljeno zgolj pri bolnikih, ki jim ugotovimo hudo pomanjkanje oziroma so klinično podhranjeni, ne pa zdravim ljudem, ki si želijo na primer ‘več energije’. Katastrofalno je, da so se v slovenskem zasebnem zdravstvu podobne prakse kar precej razrasle.”
Podobno je nedavno v radijski oddaji Frekvenca X na Valu 202 opozorila dr. Nada Rotovnik Kozjek, vodja oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu. “Infundiranje vitaminov v žilo je zdravstveno izjemno sporno. Zdravnik z znanjem si tega ne bi smel dovoliti. Te infuzije so popolnoma nepotrebne. Tovrsten način preskrbe s hranili je indiciran samo takrat, ko bolnik teh hranil ni zmožen zaužiti po normalni poti prek prebavil.”
Zdravniški “monopol”
Intravenozne vitaminske terapije ne more ponujati kar vsak. Ker gre za invaziven medicinski postopek, ponudniki potrebujejo dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Zdravniki imajo na tem področju “monopol”.
Tudi vitaminski pripravki, ki jih apliciramo v žilo, so veliko strožje regulirani kot prehranska dopolnila in morajo biti registrirani kot zdravila. Za njihovo izdajo je potreben zdravniški recept.
Komercialni ponudniki vitaminskih infuzij zato praviloma uporabljajo enake vitaminske pripravke, kot jih za bolnike uporabljajo v bolnišnicah, nam je povedal onkolog in strokovnjak za klinično prehrano Luka Puzigaća z Onkološkega inštituta.
V žilo je bolj “hardkor”
Pri teh pripravkih gre za mešanice vitaminov in drugih esencialnih elementov, ki jih zdravniki dodajo infuziji, ko bolnik potrebuje hranjenje v žilo oz. t. i. parenteralno prehrano. S tem bolniku zagotovijo potrebni dnevni odmerek esencialnih hranil. Najpogosteje so uporabljene mešanica vodotopnih vitaminov Soluvit, mešanica maščobnotopnih vitaminov Vitalipid in mešanica esencialnih elementov Addamel.
Komercialni ponudniki vitaminskih infuzij pa te iste pripravke, namenjene za klinično prehrano, strankam prodajajo kot način za izboljšanje počutja in krepitev organizma. “Vitamini so del ljudskega izročila,” razlaga Puzigaća. “Ob vsaki bolezni in slabem počutju ljudje posežejo po vitaminih, ker menijo, da lahko pomagajo, škoditi pa ne morejo. Neetični ponudniki pa to prepričanje izkoriščajo s prodajanjem infuzij vitaminov v žilo, ker se tak način zdi vsaj trikrat bolj ‘hardkor’ v primerjavi z navadnimi multivitaminskimi tabletami.”
Nabavni stroški manj kot 15 evrov
Glavna motivacija ponudnikov komercialnih vitaminskih infuzij je zaslužek, je jasen Luka Puzigaća. “Nabavni stroški za eno infuzijo z vsemi vitamini, esencialnimi elementi in fiziološko raztopino ne presegajo 15 evrov. Zaračunajo pa jo po 100 evrov in več. Solidna marža.”
Posebej pa ga moti, da na tovrstne komercialne vitaminske infuzije hodijo tudi nekateri onkološki bolniki. “Zanje se odločajo v napačnem prepričanju, da jim bodo pomagale, pa jih nihče ne ustavi. Komercialni ponudniki pri tem ne opravijo svoje pojasnilne dolžnosti.”
Katerikoli onkološki bolnik, ki bi potreboval vitaminsko infuzijo, bi jo tudi dobil, je jasen Puzigaća. “Klinična prehrana na Onkološkem inštitutu je res na visoki ravni.”
Tovrstne infuzije, je poudaril Puzigaća, sicer vsebujejo zgolj priporočene dnevne odmerke vitaminov, zato niso nevarne. “Nikomur ne škodujejo, ni pa razloga ali dokaza, da bi bile koristne pri ‘zdravih’ ljudeh.”
Kako (ne)odgovarjajo ponudniki?
Z vprašanji, kakšni so dokazi o učinkovitosti vitaminskih infuzij za koristi, ki jih oglašujejo, smo se obrnili na pet različnih zasebnih medicinskih centrov. Odgovore smo dobili le od enega – medicinskega centra Barsos.
Kot nam je odpisal pomočnik direktorja Matjaž Trontelj, pri njih “vitaminske terapije izvaja strokovno osebje v prisotnosti zdravnice splošne medicine, ki opravi pregled ter po potrebi dodatne preiskave”.
Za infuzijo uporabljajo zdravilo Soluvit, že omenjeno mešanico vodotopnih vitaminov, namenjeno klinični prehrani. Prva vitaminska infuzija skupaj z obveznim zdravniškim pregledom stane 180 evrov, vsaka nadaljnja pa 100 evrov.
Kaj so nam še odpisali?
O dokazih, da tovrstne infuzije zmanjšujejo stres, povečujejo energijo in krepijo imunski sistem, pa nam je Trontelj odpisal, da ima “uživanje multivitaminskih in mineralnih dodatkov številne pozitivne učinke, kar dokazujejo številne znanstvene študije, objavljene v priznanih revijah, kot so Nutrition & Metabolism, Psychopharmacology, British Medical Journal, American Journal of Clinical Nutrition, Nutrients in Annals of Internal Medicine.”
Zapisal je tudi, da so bili “učinki multivitaminskih infuzij v zadnjih letih potrjeni in objektivizirani z meritvami različnih parametrov, kot so markerji oksidativnega stresa, nivo homocisteina, leptina, vitamina E, IL, TNF in BDNF. Te študije so bile na primer leta 2024 objavljene v uglednih medicinskih revijah, kot so European Journal of Clinical Nutrition, American Journal of Clinical Nutrition in Scientific Reports.”
Matjaža Trontlja smo na podlagi njegovih odgovorov prosili za povezave do konkretnih študij, ki naj bi po njegovem dokazovale učinkovitost vitaminskih infuzij za oglaševane koristi, a nam jih ni poslal.
Kakšni pa so dokazi, da je intravenozna vitaminska terapija pri ljudeh, ki nimajo težav s prehranjevanjem, učinkovitejša kot oralno zaužitje enakih hranil, nas je še zanimalo?
“Multivitaminski pripravki, zaužiti na usta, velikokrat povzročajo slabosti in celo bruhanja,” je odgovoril Trontelj. “Tudi učinkovitost in vrednosti vitaminov in mineralov v krvi so bolj kontrolirani pri intravenski uporabi, ki pa mora biti varna in strokovna, torej v rokah zdravstvenih ustanov pod nadzorom zdravnika.”
Naknadno smo ga prosili, ali nam lahko posreduje strokovne medicinske smernice, ki priporočajo tovrstne vitaminske infuzije. Odpisal nam je, da na Barsosu ostajajo pri že poslanih odgovorih.
“Ni dokazov, da koristi pretehtajo nad tveganji”
V Sloveniji še nimamo uradnega stališča katere od zdravniških organizacij do (ne)smiselnosti komercialnih vitaminskih infuzij. Uspelo pa nam je najti dva nedavna primera iz tujine.
Ameriško združenje kliničnih farmakologov (ACCP) je lani objavilo svoje stališče do vitaminskih infuzij. Njegov zaključek je bil, da “obstaja malo oziroma nič dokazov, da koristi pretehtajo nad tveganji”.
V združenju opozarjajo tudi na etično spornost uporabe intravenske infuzije, ko pa bi lahko povsem enaka hranila dobili z običajnim uživanjem prehranskih dopolnil. “Čeprav obstajajo nekateri specifični primeri, kjer je uporaba vitaminske infuzije primernejša od oralne poti, pa s povsem farmakološkega vidika ni dokazov, da bi bila infuzija vitaminov v žilo učinkovitejša od zaužitja.”
“Zgolj shema za služenje denarja”
Prav tako se je lani v zvezi s komercialnimi vitaminskimi infuzijami oglasilo Nemško združenje za interno medicino (DGIM). V posebni izjavi za javnost je to prakso označilo za “drag lifestyle trend brez medicinskih dokazov o učinkovitosti”.
Ali kot je dejal predsednik združenja, nefrolog dr. Jan Galle: “Z medicinskega vidika so te infuzije zgolj shema za služenje denarja brez dokazanih medicinskih koristi.”
“Kot da se v medicini vračamo 200–500 let nazaj”
Dr. Alojz Ihan je v kolumni opozoril, da dopuščanje tovrstnih komercialnih zdravniških pobud dolgoročno vodi “v najslabšo možno obliko balkaniziranega zdravstva, v katerem bolniki po eni strani ne morejo zaupati obubožanemu in tudi strokovno sesutemu javnemu zdravstvu, po drugi strani pa vedo, da je za bleščečimi reklamami ‘privatnih klinik’ in profesorskimi nazivi skoraj nemogoče razlikovati med vrhunskimi, učinkovitimi terapijami ter prodajanjem dragih ‘terapij’ brez vrednosti za bolnika”.
Dr. Zlatku Frasu pa se zdi, kot da se v medicino vračajo drugi zgodovinski časi. “Včasih imam občutek, kot da se s tovrstno zasebno zaslužkarsko pobudo vračamo v čas medicine 200– 500 let nazaj, ko so bolnike, v nevednosti seveda, ‘zdravili’ z vsemi mogočimi mazaškimi metodami in preparati.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje