Drevesa v mestih opravljajo številne naloge, ki izboljšujejo počutje prebivalcev. V poletnih mesecih, ki jih zaradi podnebnih sprememb vse pogosteje zaznamujejo vročinski valovi, pomagajo hladiti okolico razgretega betona in omiliti tako imenovani učinek toplotnega otoka. Pomagajo pa tudi pri odvajanju padavinske vode in čiščenju onesnaženega mestnega zraka, ščitijo pred UV sevanjem in znižujejo raven stresnih hormonov pri ljudeh. Gre za eno najbolj preprostih in učinkovitih obramb pred negativnimi učinki urbanizacije, ki pa je pogosto žrtev bitk za vedno bolj dragoceni mestni prostor. Dr. Blaž Klobučar, diplomant ljubljanske Biotehniške fakultete, se na Švedskem ukvarja z raziskovanjem mestnih dreves. Lani je na tamkajšnji Univerzi za kmetijske vede (SLU) doktoriral na temo mestnih dreves na zasebnih zemljiščih. Sam sebe označuje za urbanega gozdarja.

Kot pravi dr. Klobučar, se urbano gozdarstvo bistveno razlikuje od konvencionalnega gozdarstva. Medtem ko nas pri zadnjem zanima predvsem donos na hektar gozda in trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri, nas v mestu v prvi vrsti zanimajo pozitivni učinki dreves na mestno okolje in koristi, ki jih prinašajo prebivalcem. “Drevesa so v mestih zelo pomembna, moramo jih obravnavati drugače, kot bi obravnavali drevo sredi gozda.”

Zakaj si mestna drevesa zaslužijo drugačno obravnavo?

Ker so veliko bolj dragocena. Na ogromno različnih načinov pozitivno vplivajo na počutje velikega števila ljudi. Drevesa v mestih pripomorejo k čistejšemu zraku, kar pomeni manj težav z dihali, manj bolniških odsotnosti, manj pritiska na zdravstvo… V poletnih mesecih pomembno znižujejo temperaturo okolice in s tem olajšajo prenašanje vročine.

Drevesa v mestih pomagajo pri odvajanju padavin. Več je dreves, manjše je tveganje za poplave. Seveda pa, tako kot tista v gozdovih, drevesa z rastjo tudi skladiščijo ogljik iz zraka in s tem pomagajo pri blaženju podnebnih sprememb.

Vse te funkcije mestnih dreves je mogoče ovrednotiti, jim postaviti ceno z uporabo znanstveno overjenih cenitvenih modelov. Imajo pa hkrati še vedno veliko pozitivnih učinkov, ki jih še ne znamo ovrednotiti. Drevesa imajo denimo lahko tudi kulturno vrednost. Prav tako na primer še ne znamo ovrednotiti učinka, ki ga imajo mestna drevesa na preprečevanje izpostavljenosti ljudi UV-sevanju in s tem na preprečevanje kožnega raka ali učinka, ki ga ima zelenje na raven stresnih hormonov v telesu. Za vse te učinke pa že obstajajo znanstveno overjene vzročne povezave.

Koliko več je vredno drevo v mestu v primerjavi z drevesom sredi gozda?

Obstaja veliko različnih cenitvenih modelov za vrednost dreves v urbanem okolju. A če primerjava dve enako veliki drevesi, eno sredi Pokljuke, katerega vrednost je predvsem v tržni vrednosti lesa, drugo pa sredi Ljubljane, ki leto za letom zagotavlja številne koristi mestnim prebivalcem, bi bilo razmerje v vrednosti verjetno okoli 1 proti 100, morda še več.

Mogoče to koga preseneti zaradi dejstva, da je Slovenija bogata z gozdovi in da nam ni treba potovati daleč do stika z gozdom. Mogoče zaradi tega mestnim drevesom ne posvečamo pozornosti, ker se nam zdi, da gre za samoumevni del okolja.

Kako pa se razlikuje vrednost dreves na različnih mestnih lokacijah? Kje so mestna drevesa največ vredna?

Vsekakor so največ vredna drevesa ob prometnih cestah, saj lahko bistveno pripomorejo k zmanjšanju lokalnega onesnaženja zraka iz prometa. Bliže kot je drevo izvoru onesnaženja, večji “čistilni” učinek ima.

Splošno pravilo pa je, da se vrednost mestnih dreves zvišuje z njihovo starostjo, velikostjo in listno površino. Velika stara košata drevesa so največ vredna. Ohranitev, zaščita in primerna nega velikih starih dreves v mestih je eden najpomembnejših ukrepov za ohranjanje kakovosti življenja v mestih.

Kako sploh drevesa pripomorejo k zmanjšanju zračnega onesnaženja?

Na dva različna načina. Drevesa prek izmenjave plinov skozi listne reže nase vežejo dušikove okside (NO, NO3), ozon (O3), ogljikov monoksid (CO), ki dražijo dihala, in seveda sočasno proizvajajo kisik.

Poleg tega pa zmanjšujejo tudi onesnaženje zraka s prašnimi delci in težkimi kovinami (svinec, cink, kadmij), ki nastanejo ob izgorevanju goriva, saj se ti prilepijo na listne površine, s čimer jih drevo odstrani iz zraka in jim prepreči, da bi zašli v naša pljuča.

Kako drevesa pripomorejo k znižanju poletnih temperatur v mestih?

Prav tako na dva načina. Mesta, ki jih praviloma zaznamuje velika koncentracija pozidanih betonskih in asfaltiranih površin, se poleti zaradi tega segrejejo bistveno bolj kot okolica. Temu pravimo učinek toplotnega otoka. Drevesa lahko ta učinek s senčenjem bistveno omilijo.

Poleg senčenja pa je pomembna tudi evapotranspiracija. Drevesa prek listov iz tal v ozračje oddajajo vodno paro in z dvigom vlage v zraku hladijo okolico.

V eni od raziskav je bila zračna temperatura ob cesti s 50-odstotno drevesno pokritostjo za 4,1 stopinje nižja kot ob cesti z zgolj 10-odstotno pokritostjo. Cestna površina je bila hladnejša kar za 15,1 stopinje, površina stavb pa 8,9 stopinje.

V Sloveniji imajo mestna drevesa največji učinek na znižanje poletnih temperatur

Švicarski raziskovalci so lani objavili študijo, v kateri so primerjali satelitsko izmerjene temperature površja na območjih, prekritih z drevesnimi krošnjami in brez njih. Primerjali so podatke za 293 evropskih mest (število vključenih mest na posamezno državo je na grafiki zapisano v oklepaju). Največji hladilni učinek mestnih dreves so zaznali v Srednji Evropi, kjer so drevesa v vročih poletnih dneh znižala temperaturo površja za 8-12 stopinj.

Ravno v slovenskih mestih – v raziskavo so vključili Ljubljano in Maribor – so zaznali največji učinek na znižanje poletnih temperatur v mestih. Razlika med temperaturo območja, ki ga prekrivajo drevesa, in golim betonom, je bila v povprečju kar 12 stopinj. Učinek zelenih površin brez dreves na znižanje temperature se je v tej raziskavi izkazal za 2- do 4-krat manjšega v primerjavi z drevesnim pokrovom.

Ali pri mestnih drevesih vedno velja izrek “čim več, tem boljše”?

Ne nujno. Bolj kot število dreves sta pomembni njihova velikost in vrsta. Povprečna lipa ima nekajkrat večjo listno površino kot denimo ginko.

Pomembno je, da izberemo pravo drevo za pravo okolje. Mestno okolje je do dreves dokaj neprijazno in nekatere vrste tega niso sposobne prenesti.

Zelo pomembni pa sta tudi nega in posledična vitalnost drevesa. Napol mrtvo drevo ne bo imelo enakih pozitivnih učinkov kot zdravo drevo z dobro oskrbo in dobrimi rastnimi pogoji.

Katere vrste se najbolj približajo idealu mestnega drevesa?

Najbolj pogosta, sploh v Evropi, je gotovo platana. Ljubljana ni pri tem nobena izjema. Platana se v mestnem okolju dobro počuti, zraste do velikih dimenzij in je tudi estetsko zanimiva.

Ali so mestna drevesa danes zaradi podnebnih sprememb in poviševanja poletnih temperatur vredna več kot denimo pred 50 leti?

Njihova vrednost se povečuje že zaradi samega procesa urbanizacije in vedno večje gostote prebivalstva. Več kot polovica Zemljanov že živi v mestih. Do leta 2050 naj bi se ta delež že približal 70 odstotkom.

Prostor je v mestih vse bolj dragocen in čedalje težje je ob nasprotujočih si interesih in pritiskih za pozidavo prodreti z argumentom, da so drevesa pomembna za skupno dobro celotnega mesta. A če določenega odstotka mestnega prostora ne namenimo drevesom, se kakovost življenja v mestu drastično zniža. Tega se v številnih mestih dobro zavedajo in to upoštevajo pri načrtovanju razvoja.

Kaj bi se denimo zgodilo, če bi Ljubljana ostala brez dreves?

Zagotovo ne bi bilo več tako prijetno živeti v naši prestolnici. Poletja bi bila bistveno bolj vroča, povečala bi se poraba energije za hlajenje stavb, zrak bi bil bolj onesnažen, če omeniva samo regulacijo okolja. Poletje je tudi vrhunec turistične sezone. A če bi se bilo zaradi vročine neprijetno zadrževati zunaj, bi bili številni lastniki lokalov in trgovinic ob zaslužek.

Obstajajo študije, ki nakazujejo večjo donosnost poslovnih objektov v bolj zelenih okoliših, in pa tudi študije, ki kažejo na vpliv dreves na ceno nepremičnin. Zelene soseske so bolj zaželene kot soseske z manj drevesi in zelenimi površinami, zatorej je investicija v drevesa še kako upravičena in se lahko v kratkem času nekajkrat povrne.

Kaj velja za idealen odstotek zelenega pokrova – površin, prekritih z drevesnimi krošnjami – v mestu?

Do nedavnega bi na tako vprašanje odgovoril, da ni nekega splošnega pravila, a se je to zdaj spremenilo, saj me je eden mojih kolegov prepričal z njegovim predlogom smernic za zelena mesta.

Temu zelo preprostemu pravilu se reče 3-30-300. Vsakič, ko v mestu pogledate skozi okno, bi morali videti vsaj tri drevesa. Krošnje bi morale pokrivati 30 odstotkov površin v vseh soseskah. Vsak prebivalec mesta pa bi moral biti od najbližje zelene površine oddaljen največ 300 metrov.

To se mi zdi, sploh za evropske razmere, dobro vodilo za funkcionalno, zdravo in trajnostno populacijo dreves v mestih.

Pravilo 3-30-300

– 3: Vsak prebivalec mesta bi moral ob pogledu skozi okno zagledati najmanj tri drevesa.

– 30: Drevesne krošnje bi morale prekrivati najmanj 30 odstotkov površin v vseh mestnih soseskah.

– 300: Sleherni prebivalec mesta bi moral biti od najbližje zelene površine oddaljen največ 300 metrov.

*Avtor koncepta je nizozemski strokovnjak za mestno gozdarstvo dr. Cecil Konijnendijk van den Bosch.

Kakšno pokritost s krošnjami dosega Ljubljana?

Podatka o pokritosti Ljubljane nimam. Ima pa Ljubljana srečo, ker ima z Golovcem in Rožnikom dva obširna mestna gozdova. Če pa ti območji izvzamemo, ima Ljubljana dokaj majhen delež pokritosti s krošnjami. Na tem področju bi bilo mogoče še veliko izboljšati.

Podatke o drevesih v Ljubljani in drugih mestih imamo praviloma zgolj za tista drevesa, ki stojijo na javnih površinah in zanje skrbijo občinske službe. O drevesih na zasebnih zemljiščih vemo zelo malo, čeprav lahko predstavljajo pomemben delež vseh dreves v mestu.

Ravno s tem vprašanjem ste se ukvarjali pri svojem doktoratu. Kaj ste ugotovili?

V nekaterih mestih je več kot polovica vseh dreves v zasebni lasti. Ne vemo, za katere vrste dreves gre, ne vemo, za kako velika drevesa gre, kako skrbijo zanje. Ne vemo, koliko dreves posekajo, koliko zasadijo novih. To bo treba spremeniti, saj imajo tudi drevesa na zasebnih posestih učinek na celotno mestno okolje, pozitivni vplivi se ne ustavijo na meji parcele.

Pri pogostosti zasebnih dreves v mestih je najpomembnejši faktor razmerje med tlorisom hiše in celotno površino parcele. Več kot je nepozidanega prostora na parceli, več dreves bo praviloma raslo tam. Tudi na parcelah lastnikov, ki v moji raziskavi niso imeli najbolj pozitivnega odnosa do dreves, velja enako pravilo. Najbolj dragocena so po navadi drevesa ob starejših hišah, ki so tudi sama že stara in košata ter svoji okolici prinašajo večje koristi kot mlada.

Globalni trend na področju dreves na zasebnih zemljiščih je skrb vzbujajoč. Vsaka zasebna novogradnja gre običajno na škodo vegetacije. Ljudje čistijo parcele, posekajo vitalna drevesa, odstranijo zelenice, tlakujejo, asfaltirajo… Kako bi bilo to mogoče učinkovito preprečiti in regulirati, pa je še vedno veliko vprašanje, ki zahteva širši angažma lokalnih akterjev.

Vsekakor bi morali ljudi, predvsem lastnike dreves, čim bolje ozaveščati o pomenu mestih dreves ter jih spodbujati k njihovem sajenju in pravilnemu vzdrževanju.

Kakšna bi se vam zdela smiselna regulacija dreves na zasebnih posestih?

Obstajajo mesta, kjer že imajo različne programe za spodbujanje sajenja dreves z angažiranjem prostovoljcev pri saditvi dreves in tudi deljenju dreves za saditev na zasebni posesti. Mnogi tovrstni projekti so se izkazali za zelo uspešne, med najbolj odmevnimi v zahodnem svetu je bil projekt “Million Trees NYC”, ki je motiviral mnogo ostalih mest k podobnim iniciativam.

Na Kitajskem pa so predvsem zaradi zračnega onesnaženja med letoma 2012 in 2015 mestne oblasti zasadile neverjetnih 50 milijonov dreves in s tem drastično izboljšale kakovost zraka in posledično zdravje prebivalcev.

V Sloveniji bi rad omenil iniciativo “Drevo na kolo“, ki se trudi z ozaveščanjem o pomenu mestnih dreves v kombinaciji s kolesarsko infrastrukturo in je odličen primer, kako se lahko angažira prebivalstvo za soustvarjanje mestnega prostora.

Kar pa zadeva odstranjevanje zdravih dreves na zasebnih posestih, je v Kanadi in še kje drugje že danes treba dobiti dovoljenje za posek, čeprav je drevo na zasebni posesti. Drevo je treba nadomestiti ali pa plačati kazen zaradi izgube ekološke vrednosti drevesa.

Potencialno zanimiv pristop se mi zdi tudi plačilo za ekosistemske storitve dreves, kjer bi lastniki oziroma skrbniki zasebnih dreves v mestu prejemali nekakšno plačilo ali finančno ugodnost, denimo znižanje davka, v zameno za koristi, ki jih njihovo drevo prinaša skupnosti ob trajnostnem gospodarjenju z drevesi.

Katero mesto velja za vzor zelenega mesta z veliko zelenega pokrova?

Pogosto naveden primer dobre prakse je Singapur. Situacija tam je sicer dokaj edinstvena, ker gre za majhno, gosto poseljeno mestno državo. Na otoku velikosti Krka živi 5,6 milijona ljudi in država ima zelo močan nadzor nad razvojem urbanega prostora.

Že ustanovitelj samostojnega Singapurja in prvi predsednik vlade Li Kvan Jev je vpeljal načrt, po katerem naj bi ustvarili “vrtno mesto”, v katerem je zelenje na prvem mestu. To se je izkazalo za izvrstno dolgoročno odločitev, saj je zaradi bohotnega zelenja mesto zelo atraktivno za turizem in poslovne naložbe.

Najboljšo nepremičninsko lokacijo v mestu so namenili za mestne vrtove (Gardens by the Bay). To kaže na to, kako velik pomen igra zagotavljanje zadostnega prostora za drevesa, in je zgled, kako lahko gre gospodarski razvoj z roko v roki z ozelenitvijo mesta.

Kaj nas ovira, da bi to spoznali tudi sami?

Drevesa pri tistih, ki odločajo o infrastrukturnih rešitvah, marsikje še vedno niso zasedla vloge, ki jim pripada. V Ljubljani se dreves še vedno pogosto ne obravnava kot nekaj, kar je nujen del prostora, temveč bolj kot nekaj, kar je zahtevno za izvedbo in vzdrževanje. Tako se velikokrat zgodi, da za drevesa zmanjka denarja, volje in motivacije.

Vest o poseku dreves, ki je bila leta 1983 objavljena v glasilu občine Ljubljana – Center, imenovanem Dogovori, med drugim napoveduje skorajšnji začetek gradnje nove avtobusne postaje. Ta naj bi se zdaj, po skoraj 40 letih, v kratkem vendarle začela.

V Ljubljani imamo odlične strokovnjake za arboristiko. Morali bi biti bolj vključeni v proces načrtovanja prostorskega razvoja in v izvedbo infrastrukturnih projektov. Dobra pokritost z drevesi ne nastane sama od sebe, lahko je le rezultat dobrega načrtovanja in sodelovanja med različnimi oddelki in strokami.

V kakšnem stanju so drevesa na zasebnih zemljiščih v primerjavi s tistimi v javni oskrbi?

Na dvoriščih in vrtovih so praviloma boljše rastne razmere kot za javna obcestna drevesa. Na zasebnih zemljiščih imajo običajno drevesa na voljo več prsti, več prostora za korenine, dobijo tudi več sončne svetlobe. Na rast dreves negativno vpliva tudi sol, ki so ji obcestna drevesa izpostavljena v zimskih mesecih. Pri zasebnih drevesnih tega problema ni.

So pa na zasebnih vrtovih in dvoriščih drevesa praviloma manjša, veliko je denimo sadnega drevja, ki ne dosega takšnih dimenzij kot drevesa, ki jih praviloma sadi občina in zanje tudi skrbi, da lahko dosežejo velike dimenzije, ne da bi jih predčasno posekali.

Zasebni lastniki se velikih dreves pogosto ustrašijo zaradi možnosti, da se podrejo zaradi slabega vremena, zaradi česar velikokrat odstranjujejo povsem zdrava drevesa. Če jih nadomestijo, to storijo z bolj “obvladljivimi” vrstami dreves, po navadi manjše rasti.

Na kakšen način bi morali tehtati med različnimi interesi glede ohranjanja dreves?

Pri posegih v prostor bi morali vedno začeti s predpostavko, da je treba drevo, ki nam je v napoto, nekako obdržati. Še posebej če gre za večje drevo. Odraslo drevo lahko proizvede za tisočkrat več ekosistemskih storitev kot pravkar posajeno mlado drevo. Za nadomestitev enega odraslega drevesa bi morali torej zasaditi tisoč mladih dreves.

Če je drevo že treba odstraniti, ga ni treba vedno posekati, temveč ga je mogoče tudi prestaviti. Obstajajo naprave, ki drevo izkopljejo tako, da lahko preživi selitev. To je seveda dokaj drag ukrep, a boljše to, kot pa čakati 50 let, da na novo zasajena drevesa spet dosežejo funkcionalnost posekanih.

V mestu Göteborg so nedavno pri gradnji novega tira železnice 300 dreves za nekaj let prestavili na rezervno lokacijo, nato pa so jih še enkrat preselili na nove lokacije ob železniški progi. Ugotovili so, da take količine dreves ne zmorejo zadovoljivo nadomestiti z novonasajenimi drevesi.

Kako pa gledate na prakso “obglavljanja” dreves, odrez velikega dela krošnje za zmanjšanje dimenzije drevesa?

Takšno početje je za drevesa zelo škodljivo. Drevesa je treba obrezovati, toda pri odraslih drevesih v enem letu načeloma ne bi smeli odstraniti več kot tretjine prostornine krošnje. Ta praksa se dogaja predvsem v primerih, ko obrezovanje drevja izvajajo ljudje, ki za to niso primerno usposobljeni.

Obglavljenje drevesa je obsodba na smrt, in če sem malo dramatičen; povzročanje gmotne škode. Tako drevo se nikoli več ne bo na enak način razraslo, nikoli ne bo zasenčilo enake površine, nikoli ne bo imelo enakega pozitivnega učinka na okolico in tudi estetska vrednost se neizmerno poslabša. Poslabša se tudi odpornost proti trohnobi in posledično stabilnost drevesa, poveča se tveganje, da se ob močnem vetru podre. Vsakič me stisne pri srcu, ko vidim kakšno obglavljeno drevo.

Dr. Klobučar, hvala za pogovor.

Hvala tudi vam, da se posvečate takim temam. Po mojem mnenju bi se morali s podnebnimi spremembami ukvarjati enako intenzivno, kot smo se v zadnjih dveh letih z epidemijo covida-19, če hočemo zagotoviti trajnostno in prijetno življenje v mestih za zanamce.