"Vsakih nekaj dni so mi sodelavci vbrizgali nov odmerek virusov"

Dr. Beata Halassy (Foto: Egon Parteli/N1)

V Zagrebu smo obiskali hrvaško znanstvenico dr. Beato Halassy, ki si je s pomočjo znanstvenega poskusa na sami sebi zazdravila raka. Vzela si je čas za nas in naša vprašanja o tem, kaj in kako se je dogajalo. Zagreb, ki te dni utripa v soju prazničnih luči, tako nosi v sebi še posebno zgodbo o pogumu in upanju.

Kakšen je občutek, ko svoje strokovno znanje uporabiš za reševanje lastnega življenja? Kakšne misli te ob tem spreletavajo?

Virologinja in imunologinja dr. Beata Halassy, zaposlena v Centru za raziskave in prenos znanja v biotehnologiji Univerze v Zagrebu, se je pred dobrimi štirimi leti odločila za radikalno potezo. Tumor na dojki, ki se je po kirurški odstranitvi že drugič vrnil, se je odločila na lastno pest eksperimentalno zdraviti z virusi.

To se je dogajalo v času, ko so bile oči vsega sveta uprte v epidemijo covida-19. Za njene načrte je vedel le njen najožji krog. Svetovna javnost je njeno zgodbo spoznala letos, potem ko ji je avgusta skupaj s sodelavci svoj poskus uspelo objaviti v znanstvenem članku.

O njenem podvigu na področju t. i. onkolitične viroterapije smo na široko pisali že pred tedni, ko smo jo tudi prosili za intervju. Ker se je takrat utapljala v elektronski pošti in sporočilih, nam je odgovorila z zamudo: “Če menite, da lahko kaj dodam člankom, ki ste jih napisali, sem pripravljena na pogovor.”

Sprejela nas je v polkletni pisarni že precej dotrajane stavbe na Rockefellerjevi ulici, na kateri domujejo številne hrvaške javne raziskovalne institucije.

“Ne upam si trditi, da sem si pozdravila raka”

Vaše ime ne zveni hrvaško. Od kod izhaja?

Halassy (izg. Hálaši) je madžarski priimek. Moj dedek je imel madžarske korenine. Beata pa je bilo ime moji teti. Ne vem, kako ga je dobila, pomeni pa “blažena”.

Od vašega uspešnega eksperimentalnega samozdravljenja z virusi so pretekla že več kot štiri leta. Kako se počutite?

Počutim se dobro. Malo sem presenečena nad tolikšnim medijskim zanimanjem. Bi bila pa vesela, če bi ta povečana pozornost pospešila razvoj te vrste zdravljenja in omogočila njegovo širšo uporabo.

Kar zadeva zdravje, se trenutno udeležujem zgolj rednih kontrolnih pregledov pri svojem zdravniku.

Vas je pri poročanju medijev o vašem primeru kaj zmotilo?

Naslovi “Pozdravila si je raka”. Tega si nikakor ne upam trditi. Za zdaj lahko rečem le, da je bolezen po štirih letih še vedno v remisiji. A rak je žal zelo nepredvidljiva bolezen.

“S področjem onkologije se prej nisem ukvarjala”

Mi lahko s svojimi besedami poveste zgodbo o tem, kako ste se podali na to pot?

Z rakom dojke sem se prvič srečala leta 2016, ko sem bila deležna klasičnega onkološkega zdravljenja – kirurška odstranitev dojke in kemoterapija. Žal se je tumor po manj kot dveh letih vrnil, na istem mestu. Ponovno so mi ga kirurško izrezali, nisem pa privolila v nov cikel kemoterapije, ker še od prejšnjega nisem popolnoma okrevala.

Na mestu operacije je po posegu ostal majhen serom – neke vrste strdek, mehurček – ki ni želel izginiti. Ta serom smo spremljali z rednimi kontrolami, a spet je po manj kot dveh letih iz te tvorbe nastal nov tumor, in to precej velik.

Ker smo bili vsi prepričani, da gre za isto vrsto raka kot prej – trojno negativni rak dojke – in ker prvič klasična onkološka terapija ni imela želenega učinka, sem začela razmišljati, kaj bi lahko še naredili.

Ker delam z virusi – moja specialnost je vzgoja, karakterizacija in prečiščevanje virusov – sem pomislila: vsak dan gledam pod mikroskopom celice, ki po okužbi z virusom po nekaj dneh odmrejo. Zakaj se to ne bi zgodilo tudi v organizmu, če izberemo pravi virus?

S sodelavci smo začeli intenzivno brati znanstveno literaturo in videli, da je področje onkolitične viroterapije že zelo razvito. Ker za mojo vrsto raka še ni na voljo odobrena terapija, sem se odločila poskusiti sama.

Torej pred tem onkolitične terapije z virusi niste poznali?

Kakšnega globljega znanja nisem imela. Vedela sem, da se to področje razvija in da je za takšno terapijo treba proizvesti velike koncentracije virusov. Tudi s tem v mislih smo se v naši raziskovalni skupini že prej ukvarjali z razvojem rešitev za koncentriranje in prečiščevanje nalezljivih virusov. Na tem področju smo skupaj s sodelavci tudi lastniki evropskega in ameriškega patenta. Nikoli pa se nisem neposredno ukvarjala z onkolitično viroterapijo.

Imam izkušnje z raziskavami oslabljenih virusov za proizvodnjo cepiv. Dobro poznam njihove posebnosti ter interakcijo virusov z zdravimi celicami in imunskim sistemom. S področjem onkologije se nisem nikoli ukvarjala, prav tako ne z interakcijo virusov s tumorskimi celicami.

“Tvorba je začela postajati vse mehkejša”

Kaj je sledilo odločitvi, da poskusite sami?

Sledil je razmislek, kakšno terapevtsko strategijo ubrati in katere viruse uporabiti. Izbrali smo virusa ošpic (oslabljeno različico, ki ne povzroča bolezni ter so jo v Jugoslaviji in številnih državah sveta uporabljali za cepljenje, op. a.) in vezikularnega stomatitisa, ki okužuje predvsem živali. Oba virusa namreč zelo učinkovito okužujeta t. i. epitelne celice, iz kakršne je moj tumor nastal, hkrati pa sta človeku nenevarna. Podobni virusi so že del razvoja onkolitične viroterapije. Poleg tega z obema znamo učinkovito ravnati.

Kako ste določili protokol zdravljenja?

Začeli smo z virusom ošpic, ker gre za virus, ki je zelo dobro raziskan in ima dolgo zgodovino varne uporabe pri ljudeh. Za onkolitično viroterapijo so glede na literaturo potrebne velike količine virusa, ki pa jih mi s svojimi laboratorijskimi protokoli ne znamo proizvesti. Zato smo se odločili, da bomo ta primanjkljaj nadomestili s pogostim dodajanjem virusa v tumor. Vsakih nekaj dni so mi sodelavci neposredno v tumor vbrizgali nov odmerek virusov. To smo počeli tri tedne. Na začetku je bilo iglo zelo težko spraviti v tumor, saj je bil zelo trd, a sčasoma je tvorba začela postajati vse mehkejša, v njej je bilo vse več praznega prostora.

“Odstranjeni tumor je bil poln celic imunskega sistema”

Nato pa ste virus zamenjali?

Ker vemo, da je odgovor imunskega sistema po okužbi z virusom ošpic po treh tednih na vrhuncu, smo takrat naredili zamenjavo. Da bi preprečili, da bi imunski sistem zaustavil delovanje virusa, smo začeli uporabljati virus vezikularnega stomatitisa. Tega znamo proizvesti v večjih količinah. In zdaj je bilo vbrizgavanje večjih količin v tumor že zelo preprosto.

Preiskava z magnetno resonanco je nato pokazala bistveno izboljšanje klinične slike. Če sem imela na začetku opravka s trdnim tumorjem, ki se je čvrsto držal mišice, je bila zdaj to prosta tumorska masa, za katero se je zdelo, da bi jo bilo preprosto odstraniti. To so potrdili tudi kirurgi.

Tumor so vam nato izrezali?

Med čakanjem na operacijo so mi kolegi še dvakrat vbrizgali virus. Po operaciji pa je analiza odstranjenega tkiva pokazala, da se je tumor v primerjavi z začetkom zdravljenja skrčil za več kot polovico. Bil je v podkožju in ni imel stika niti s kožo niti z mišico. Klinična slika je bila podobna kot po uspešni predoperativni kemoterapiji.

Poleg tega je bil odstranjeni tumor poln celic imunskega sistema, ki so nakazovale na to, da je terapija z virusi dokaj dobro učinkovala.

Naknadno se je sicer izkazalo, da ni šlo za trojno negativni tumor, temveč za t. i. HER2+ tumor, za katerega obstaja biološko zdravilo. Zato sem na priporočilo onkologov po kirurškem posegu prestala še eno leto terapije z zdravilom trastuzumab. In to je to.

“Zdravniki me niso podpirali, tumor pa je sprva rasel”

Ste bili že na začetku optimistični, da bo vaša zamisel delovala?

Prisotnega je bilo veliko strahu, neizkušenosti … Zdravniki me pri tem niso podpirali, saj eksperimentalnega pristopa niso odobravali. Prvih deset dni po začetku terapije je tumor celo rasel, zaradi česar so me še bolj “grdo gledali”.

A glede na znanstveno literaturo je bilo tak razvoj dogodkov pričakovati, saj naj bi se tumor zaradi vdora celic imunskega sistema najprej povečal, šele potem pa te celice začnejo učinkovati. In hitro se je izkazalo, da ima terapija dejansko učinek.

Kako pa so se na vašo zamisel odzvali vaši sodelavci?

Za to ni vedel širok krog mojih sodelavcev, le nekaj kolegov virologov, s katerimi največ delam. Ko smo pregledali literaturo, smo se vsi strinjali, da je vredno poskusiti.

“Nihče me ne more zaščititi bolje, kot se lahko zaščitim sama”

Ste imeli odobritev etične komisije?

Ne, tega nismo prijavili. Dejansko nisem niti pomislila, da bi potrebovala odobritev za poseg, ki ga bom izvajala na sebi. Se je pa to izkazalo za veliko oviro, ko smo želeli objaviti znanstveni članek z opisom eksperimentalnega zdravljenja.

A ko sem preletela literaturo o samoeksperimentiranju, sem ugotovila, da etična odobritev praviloma ni zahtevana, ker je medicinska etika namenjena zaščiti pacienta pred neetičnimi raziskovalnimi praksami. V mojem primeru pa bolj informiranega pacienta od mene same ne bi moglo biti. Zato me nihče ne more zaščititi bolje, kot se lahko zaščitim sama.

O zgodovini samoeksperimentiranja v znanosti in medicini smo nedavno pisali v članku “Znanstveniki, ki poskuse izvajajo na sebi“

Ste sami pri sebi imeli kakšne etične pomisleke?

Niti ne. Me je bilo pa čisto po človeško strah, ker tega na tak način ni še nihče poskusil. Potrebne so velike količine virusov. Za virus ošpic, ki smo ga uporabili, smo vedeli samo, da je varen v milijonkrat manjših odmerkih. Tudi virusa vezikularnega stomatitisa ni še nihče na človeku uporabil v tako velikih odmerkih.

Skrbelo me je tudi, da bi si lahko s terapijo škodovala. Lahko bi se izkazala za neučinkovito, hkrati pa bi neprestano zbadanje tumorja lahko rakastim celicam omogočilo lažje širjenje po telesu.

Kako pa so se odzvali domači?

Mož me je podpiral. Ve, kaj znam, in upal je na najboljše. Širšemu družinskemu krogu pa niti nisem povedala.

“Hvaležna sem Bogu”

Vedno sem ponosen sam nase, ko mi nekaj uspe popraviti v stanovanju. Kakšen je občutek, ko ti samemu uspe popraviti nekaj v svojem telesu?

Lahko rečem samo, da sem hvaležna Bogu. Za talente, ki jih je naklonil meni in mojim kolegom. Za pogum, ki mi ga je dal, da sem se odločila poskusiti. Ne vem, kaj naj še rečem. Globoko sem hvaležna.

Pa imate kaj slabe vesti? V smislu, da ste privilegirani, da ste si lahko pomagali na tak način, medtem ko številni drugi nimajo te možnosti?

Seveda je to neke vrste privilegij, a ni bilo nobenih zagotovil, da bo dejansko delovalo. Vsekakor pa zdaj čutim odgovornost, da skupaj s kolegi skušamo tovrstno zdravljenje približati tudi drugim. S tem namenom smo že prijavili dva projekta in tudi že pridobili financiranje. Viruse, s katerimi sem se zdravila, želimo pripraviti na način, ki bi ustrezal vsem kriterijem za klinično uporabo. Nato pa bomo celotno dokumentacijo predložili regulatorju in videli, kako naprej.

Bi se lotili resne klinične študije? Ali pa je to izven vašega dometa?

Vsekakor bi bili pripravljeni iti po tej poti, a seveda ne sami. Se pa sprašujem, ali mora res vsako novo zdravilo na trg priti s pomočjo farmacevtske družbe. Morda bi lahko kaj naredili tudi v okviru javnega sektorja, kot se je to počelo nekoč.

“Smo biologi, ne zdravniki”

Ali dobivate veliko sporočil onkoloških bolnikov, ki bi rad tudi sami poskusili s tem načinom zdravljenja?

Dobivam zelo veliko sporočil novinarjev, številna sporočila podpore kolegov znanstvenikov, pa tudi prošnje bolnikov. Odgovorim jim, da nisem zdravnik, temveč biolog, tako kot moji kolegi. Nikogar ne smemo zdraviti, nimamo odobrenih pripravkov, ki bi jih lahko izdali. Vse, kar lahko storimo, je, da nadaljujemo raziskave in skušamo metodo približati širši uporabi.

Če pa bi zbolel kateri od vaših sodelavcev, bi bili verjetno pripravljeni pomagati?

Da. Se pa mora vsak odločiti sam zase.

“Veliko potreb po manj toksičnih terapijah”

Nekateri znanstveniki so kritični do vas – ne zato, ker ste se odločili za eksperimentalno zdravljenje, temveč zato, ker ste to javno objavili. S tem naj bi lahko pri ljudeh vzbudili občutek, da so eksperimentalne in alternativne terapije boljše od uradne doktrine onkološkega zdravljenja.

Ne morem trditi, da je bila moja terapija boljša. Za kaj takega bi morali najprej pridobiti dokaze iz prave klinične študije. Podatki o enem pacientu vam tega ne morejo povedati.

Vsekakor pa drži, da je na področju onkologije še vedno veliko prostora za drugačne oblike zdravljenja in veliko potreb po manj toksičnih alternativah obstoječim terapijam. Prvi pogoj pa seveda je, da so dokazano učinkovite.

Meni se zdi, da je tudi primer, kot je bil moj, vredno objaviti, pod pogojem, da je bilo v znanstvenem smislu vse izvedeno tako, kot je treba. Zdela bi se mi velika škoda, da bi tako stvar zamolčali.

Posebnost vaše terapije je bila tudi v tem, da ste eksperimentalno zdravljenje uporabili dokaj zgodaj v poteku bolezni. Zakaj je to pomembno?

Regulatorji eksperimentalne oblike zdravljenja raka pogosto odobrijo le za bolnike, pri katerih so vse uveljavljene terapije izčrpane in so v poznih stadijih bolezni. A pri takih bolnikih terapije, kot je bila moja, zelo verjetno ne morejo biti enako učinkovite, saj imajo taki bolniki zaradi številnih ciklov zdravljenja že zelo oslabljen imunski sistem.

Razvoj onkolitične viroterapije je pravzaprav zastal, ker klinična preizkušanja na ljudeh niso pokazala enako spektakularnih rezultatov kot poskusi na miših. Vsi, ki se s tem ukvarjajo, pa so prepričani, da bi terapija morala delovati tudi pri ljudeh. A pogoj za to je, da bolniki, ki prejmejo to terapijo, še niso izčrpani od zdravljenja in imajo še vedno dobro delujoč imunski sistem.

Upam, da bo moj primer tako regulatorjem kot investitorjem pokazal, da prve klinične študije niso bile optimalno izvedene in da gre še vedno za zelo obetavno terapijo.

“Z našim eksperimentom se je vse obrnilo na glavo”

Za revijo Nature ste dejali, da je vaš primer povsem spremenil raziskovalno smer vašega oddelka. S čim ste se ukvarjali prej?

Do epidemije covida-19 smo se največ ukvarjali z možnostjo imunoterapije – uporabo protiteles – po ugrizu strupenih kač. Veliko smo sodelovali z dr. Igorjem Križajem z Instituta Jožef Stefan v Sloveniji.

Ko je izbruhnila epidemija, sem dobila državni projekt, v okviru katerega smo skušali razviti in omogočiti imunoterapijo za hrvaške bolnike s covidom-19. Vzpostavili smo banko krvne plazme prebolevnikov, ki so jo lahko dobili bolniki z oslabljenim imunskim sistemom. Potem pa se je z našim eksperimentom vse obrnilo na glavo in zdaj smo tu.

onkolitični virusi — Prikaz učinkovanja virusov na tumor (Foto: Egon Parteli/N1)

Vaše eksperimentalno zdravljenje je pravzaprav potekalo med epidemijo, leta 2020.

To je še en razlog, zakaj nismo nikogar spraševali za dovoljenje. Ne verjamem, da bi takrat našo vlogo kdo obravnaval v doglednem času.

To so morali biti za vas zelo razburljivi časi. Kot strokovnjakinja za viruse ste doživljali verjetno največjo epidemijo našega časa, hkrati pa ste si skušali sami zdraviti življenjsko ogrožajočo bolezen.

Res je. Veliko ljudi je bilo ob izbruhu epidemije prestrašenih, mi pa smo bili polni adrenalina in odločeni poiskati rešitve za njeno obvladovanje. Vse se je dogajalo s hitrim tempom. Za državni projekt, ki sem ga omenila, smo se dogovorili julija. Avgusta pa sem dobila diagnozo, da se je tumor vrnil.

Kakšno je vaše stališče do znanstvenega samoeksperimentiranja na splošno? Bi morali znanstveniki skušati ostati nevtralni ali pa bi morali biti prvi, ki preizkusijo svoje zamisli v praksi?

Očitno obstajajo situacije, ko določenih izzivov ali ovir ne morete premagati drugače kot na tak način. Zgodovina samoeksperimentiranja – glede na primere, ki so opisani – kaže, da so bili tovrstni poskusi pogosto zelo koristni. Ljudje, ki so jih izvajali, pa zelo prepričani, da tega ne počnejo zaman in da imajo za svoj eksperiment trdno znanstveno osnovo. Zagotovo lahko takšno dejanje v nekaterih primerih pospeši razvoj na določenem področju.

“Vse drugo bi bilo neodgovorno”

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost onkolitične viroterapije?

Verjamem, da lahko prinese premik pri uspešnosti zdravljenja raka, še posebej če o njej začnemo razmišljati kot o terapevtski možnosti pri prvem srečanju z boleznijo. Predstavljam si situacijo, v kateri je onkolitična viroterapija prvo zdravljenje po diagnozi raka. Gre namreč za zdravljenje, ki ni toksično in katerega stranski učinki nimajo dolgotrajnejšega učinka na poslabšanje kakovosti življenja. Tudi če zdravljenje ne bi bilo nič bolj učinkovito, bi bila že samo manjša toksičnost ob enaki učinkovitosti velik uspeh. Verjamem pa, da je lahko tudi bolj učinkovito.

Bi pa rada še enkrat poudarila, da je naše delo predvsem znanstveni prispevek k nadaljnjim raziskavam. Šele ko skrbno zasnovane klinične študije potrdijo, da je tovrstna terapija najmanj enako dobra kot obstoječe uveljavljeno zdravljenje, se lahko začne širša uporaba na ljudeh. Vse drugo bi bilo neodgovorno.