Ljubljana se spoprijema s trendom gradnje ograjenih sosesk, luksuznih stanovanjskih kompleksov, ki so okrog in okrog obdani z ograjo, table pa jasno označujejo, da nepovabljeni tam nimajo kaj iskati. Zaradi prevlade zasebne lastnine nad javnim dobrim pa se tudi v starejših soseskah pojavlja vse več ograj, zapornic in grozečih tabel.
Na zahodnem obrobju Ljubljane, tik za obvoznico, raste novo naselje luksuznih hiš. Cene za posamezno hišo v naselju, poimenovanem Vile Bokalce, se gibljejo med 600 tisoč in 1,2 milijona evrov. Na 30 tisoč kvadratnih metrov veliki parceli bo stalo 37 hiš. Čeprav gradnja še zdaleč ni končana, so vse hiše že prodane. Stanovalci naselja bodo imeli na voljo več otroških igrišč, zunanji fitnes in celo igrišče za mini golf, ki bodo namenjeni izključno njim. Vsa infrastruktura znotraj naselja bo v njihovi lasti, uvoz v naselje pa bo zaščiten z vrati, ki jih bo krasil logotip naselja. Javnost vstopa ne bo imela.
Staš Zgonik/N1
Na spletni strani projekta je bilo, kot ena od konkurenčnih prednosti, sprva izpostavljeno, da bo soseska “v celoti ograjena”. Po novem tega več ne oglašujejo, čeprav se načrtovana ureditev med tem ni spremenila. Po besedah predstavnika investitorja – družbe Givo-Real – Jožeta Vidriha je bilo besedilo “verjetno izpuščeno zaradi napačnih predstav, kaj pomeni ograjena soseska”.
V načrtih se po njegovih zagotovilih ni spremenilo nič. Naselje Vile Bokalce naj bi, kot dovoljuje občinski prostorski načrt, obdajala 70-centimetrska ograja. “V Ljubljani boste težko našli hiše s tako nizko ograjo, kot bo v tem naselju,” pravi Vidrih.
Denis Sadiković/N1
Kot nam je povedal ljubljanski podžupan dr. Janez Koželj, “mestni arhitekt” pod vladavino Zorana Jankovića, se je morala občina v fazi sprejemanja prostorskega načrta zelo potruditi, da je omilila zamisli investitorja glede ograjevanja. “Takrat smo se prvič srečali s tem pojavom in smo se mu tudi uprli.”
A v Ljubljani v zadnjem času raste vse več stanovanjskih naselij in sosesk, pri katerih so skupne zunanje površine med hišami in bloki ograjene ter namenjene zgolj stanovalcem. Nepovabljeni jih lahko zgolj opazujejo skozi ograjo.
Zasebna posest – vstop prepovedan!
Nov luksuzni stanovanjski kompleks Luwigana, ki je zrasel na Prulah nasproti vhoda v predor pod Grajskim gričem, ima lepo urejeno notranje dvorišče s klopmi in otroškim igriščem, ki je zagrajeno, vhodna vrata pa so opremljena z opozorilom, da gre za zasebno posest.
Denis Sadiković/N1
V Dravljah stoji novo naselje šestih vila blokov, med katerimi so urejene zunanje površine za igro in posedanje, a je celoten kompleks obdan z ograjo. Podobne soseske rastejo v vse več delih Ljubljane, tudi denimo v Podutiku in na Rudniku.
Tovrstni gradbeni projekti praviloma stojijo v neposredni bližini starejših sosesk iz časa socializma, za katere so značilne prehodnost in velika količina odprtih, javno dostopnih zelenih površin med bloki. Kontrast med nekdanjimi ideali skupnosti in novimi ekonomskimi ideali pri načrtovanju stanovanjskih sosesk je težko spregledati.
Denis Sadiković/N1
Mesta znotraj mest
Iz tujine je že dolgo poznan fenomen ograjenih sosesk, kamor se praviloma premožni stanovalci preselijo v želji, da bi zaščitili svoje imetje pred “drugimi” in živeli v sožitju s sebi podobnimi sosedi. Večje ograjene skupnosti so prava manjša “mesta znotraj mest”, v katerih imajo stanovalci na voljo vse esencialne storitve, od trgovin do rekreacijskih površin, in jim za udobno življenje sploh ni treba zapustiti zavetja ograje, ki jo straži zasebna varnostna služba.
Najbolj so take ograjene soseske oziroma kar ograjene skupnosti (angl. gated communities), v katerih praviloma bivajo premožnejši sloji prebivalstva, razširjene v ZDA in Latinski Ameriki, pa tudi v Aziji in na Bližnjem vzhodu. Večja kot je razslojenost družbe, pogostejše bodo ograjene soseske.
Tudi Vzhodna Evropa se je po padcu komunizma pridružila temu trendu. Kot v svoji knjigi Železne zavese opisuje ameriška profesorica krajinske arhitekture bolgarskega rodu dr. Sonia Hirt: “V nasprotju s pričakovanji, ki so jih vzbujale optimistične podobe padca berlinskega zidu, sta bili naslednji dve desetletji zgodovine Vzhodne Evrope izjemno plodno obdobje, kar zadeva nastajanje novih zidov.”
Primer bolgarske prestolnice Sofija
Dr. Sonia Hirt, profesorica na Univerzi v Georgii, je v svoji knjigi prvenstveno popisala spremembe, ki jih je z vidika ograjevanja domovanj po padcu komunizma doživela njena domača Sofija. Vse se je začelo z ograjevanjem individualnih hiš in družinskih posesti.
“Šlo je za zelo nenadno in zelo opazno spremembo,”nam pove v pogovoru prek videopovezave. “Opazovati je bilo mogoče primere, ko so ljudje postavili ograjo, preden so zgradili hišo. Želeli so povedati: to je moje! Prej tega niso mogli, zdaj pa so si dali duška. Šlo je za nesrečen stranski učinek socializma, ki je na vse pretege povzdigoval javnost prostora. Do te mere, da se je ljudem uprlo.”
Temu pojavu pravi ‘privatizem’. Šlo je za močan nagib po izkazovanju lastništva nad prostorom v okviru širše kulturne tranzicije. “Ljudje so se spremenili. Morda pa so bili vedno taki in je socialistična ureditev le zatrla ta del njih.” Ko so bile omejitve odpravljene, je želel vsak izkusiti možnosti, da se izrazi v prostoru. “Ljudje so začeli graditi kar se da vpadljive hiše. Prej so vsi živeli v kolektivni sivini.”
Dodaten dejavnik želje po ograjevanju sta bila v Bolgariji zagotovo naraščanje kriminala v 90. letih in zaščita imetja, med tranzicijo pridobljenega na sumljive načine. “V eni prvih ograjenih skupnosti v Sofiji so denimo živeli cariniki, ki so želeli zaščititi premoženje, pridobljeno s podkupninami.”
Sčasoma so na sceno stopili veliki investitorji iz tujine, ki so začeli za premožnejše Bolgare graditi velike ograjene soseske po zahodnem vzoru, s celotnim paketom storitev. “Nekdanji predsednik Bolgarije Petar Stojanov je bil izvoljen prav zato, ker je veljal za uspešnega graditelja ograjenih sosesk.”
Končni rezultat postsocialistične transformacije prostora je bilo osiromašeno mesto. “Vse skupaj se je odrazilo v izgubi veliko zelenih javnih površin in arhitekturne dediščine.”
Zgodovina ograjevanja sosesk
V Sloveniji smo se v nasprotju z večino drugih vzhodnoevropskih držav trendu ograjevanja stanovanjskih sosesk dolgo časa precej uspešno upirali. Ena prvih je bila soseska Nova Grbina v Ljubljani na Viču, zgrajena leta 2002, v kateri vhode v atrij med bloki zapirajo železna vrata.
“Ljubljanska občinska uprava je v zadnjih 30 letih glede dopuščanja ograjevanja sosesk šla skozi več faz,” pravi dr. Matej Nikšič z državnega Urbanističnega inštituta. “Na začetku, po osamosvojitvi, je bila popolnoma nepripravljena na novo realnost. Ker so po izgradnji soseske Nova Grbina na mestni upravi videli, kam vodi dopuščanje take gradnje, so naknadno dosegli, da vsaj vrata niso zaklenjena.”
Denis Sadiković/N1
Iz tega je sledila tudi splošna politika, ki je predvidevala, da morajo soseske ostati prehodne. “In nekaj časa je to dokaj zgledno tudi uspevalo. V zadnjem času pa so očitno pritiski investitorjev preveliki. Investitor ima zelo jasen cilj – čim več površin nameniti kupcem stanovanj.” Vrata v atrij soseske Nova Grbina so bila, ko smo si jo šli v teh dneh ogledat, zaklenjena.
Nov zagon v trendu ograjevanja sosesk je nakazal projekt Glavarjeva rezidenca, kompleks treh stanovanjskih blokov, katerega gradnja je bila zaključena na vrhuncu predkriznega nepremičninskega balona leta 2007. Napis, ki opozarja na zasebno posest in ekskluzivnost otroškega igrišča v atriju, je sicer že precej zbledel, a sporočilo je enako kot v drugih ograjenih soseskah.
Denis Sadiković/N1
Ključna dejavnika: neenakost in nezaupanje
Za Slovenijo oziroma njeno glavno mesto bi izjemno težko rekli, da je leglo kriminala in da je življenje v njem tako nevarno, da bi zahtevalo življenje za zastraženo ograjo. Želja po varnosti tako ne more biti ključni dejavnik pri odločitvi za življenje v ograjeni soseski.
“Ne bi rekla, da gre v prvi vrsti za motiv varnosti,” pravi profesorica z ljubljanske fakultete za arhitekturo Anja Planišček. “Bolj gre za vprašanje luksuza, ki ga ljudje enačijo s tem, da bivajo v nekem ekskluzivnem, ograjenem okolju. Nepremičnine dobivajo predvsem status naložbe, socialna komponenta bivanja se je umaknila ekonomski logiki. Verjetno pa je pojav ograjenih sosesk tudi odraz vse večje razslojenosti družbe.”
Denis Sadiković/N1
Soseska Sončni Podutik.
Po mnenju sociologa Klemna Ploštajnerja z ljubljanske fakultete za družbene vede sta pri trendu ograjevanja sosesk ključni dve družbeni dinamiki – povečevanje neenakosti in upad zaupanja v družbene sisteme. “Po eni strani je trend zaskrbljujoč, ker je odraz, simptom splošnih družbenih dinamik, hkrati pa je to trend, ki sam sebe še krepi, saj povečuje napetosti v družbi, pospešuje njeno razpadanje in veča neenakosti.” Ob nadaljnjem povečevanju neenakosti in nezaupanja se bo torej krepil tudi ta tip gradnje, krepitev tovrstne gradnje pa bo povečevala neenakost in nezaupanje.
“Največji problem se mi zdi, ko ograjene soseske zrastejo na gosto poseljenem urbanem območju, saj s tem okoliškim prebivalcem sporočajo, da med njimi in stanovalci ograjene soseske obstajajo razlike,” pravi Anja Planišček. “Ekonomski segregaciji se pridružuje še prostorska segregacija. Z ograjevanjem sosesk se ustvarjajo skupnosti, ki delujejo zgolj zase, v svojem mikrookolju, čeprav v končni fazi uporabljajo iste šole, iste vrtce in isto družbeno infrastrukturo kot vsi ostali.”
Zasebna ljubljanska dvorišča
Ker v članku govorimo o za javnost nedostopnih skupnih površinah večstanovanjskih stavb, je treba omeniti, da je večina stavb v centru Ljubljane zasnovana tako, da stojijo tik ob ulici in si delijo notranje dvorišče, ki je za mimoidoče praviloma nedostopno.
Kot pravi Anja Planišček, je po velikem ljubljanskem potresu v središču mesta prevladovala tako imenovana obodna gradnja, kjer so bili bivanjski prostori obrnjeni na ulice, servisni prostori pa na dvorišče. “Dvorišča torej v tem primeru nikoli niso bila mišljena kot skupni zunanji prostor, kot zelene površine, temveč bolj kot prostor za servisne dejavnosti. Res je, ta dvorišča so zaprta pred zunanjo javnostjo in so namenjena zgolj stanovalcem. Večinoma so danes neurejena in natrpana z avtomobili, garažami in lopami. A motivacija za ta način gradnje je bila popolnoma drugačna kot pri današnjih ograjenih soseskah.”
Gradnja za bogate
Ob odsotnosti resne državne stanovanjske politike, ko je ponudba novih stanovanj večinoma prepuščena zasebnim investitorjem in ko so stavbna zemljišča vse redkejša in dražja, je gradnja ograjenih sosesk z ekonomskega vidika precej logična posledica. “Investitorji so osredotočeni predvsem na vprašanje, kako do konca izkoristiti gradbeno parcelo – bodisi jo do konca pozidajo, bodisi zagotovijo polzasebne zunanje površine, ki bodo dvigale vrednost stanovanj,” pravi Klemen Ploštajner.
Staš Zgonik/N1
Gradbišče Palače Schellenburg v središču Ljubljane.
“Dinamika, ki je očitna in se investitorji vse pogosteje odločajo zanjo, je usmeritev v višje cenovne razrede gradnje, ki je dopolnjena z vidikom zasebnosti in varnosti. Vsi večji stanovanjski projekti v središču Ljubljane nastajajo po tem vzorcu – Šumi, palača Schellenburg, Neuhaus na Kolodvorski …” Investitorji gradnjo po njegovih besedah usmerjajo v tiste sloje prebivalstva, pri katerih morda ne bodo nujno največ zaslužili, bodo pa stanovanja z gotovostjo brez težav prodali. “Zgornjih deset odstotkov najbolj premožnih bo imelo vedno na voljo dovolj denarja, nižji sloji pa so že bolj odvisni od gospodarskih nihanj. Kot smo videli, Banka Slovenije spremeni kreditne pogoje in kar naenkrat pomemben del prebivalstva ni več kreditno sposoben.”
Ukrepanje nujno, občina pasivna
Naši sogovorniki – z izjemo podžupana Koželja – so si enotni, da bi trend ograjevanja sosesk zahteval odločno reakcijo mestne uprave. “V okoljih, kjer so občinske uprave bolj agilne, se temu zoperstavijo že vnaprej, bodisi v dogovoru z investitorjem bodisi z ustreznimi pravnimi akti tako ograjevanje prepovedo,” pravi dr. Matej Nikšič.
V Sloveniji zasebni investitor razen prostorskega načrta, ki določa osnovne arhitekturne značilnosti gradnje, nima nekih posebnih omejitev glede rabe zunanjih skupnih prostorov, opozarja Klemen Ploštajner. “Prek regulacije bi bilo smiselno investitorje prisiliti, da s svojimi projekti, ki živijo in so uspešni ravno zaradi tega, ker so ‘priklopljeni’ na širše mestno tkivo, temu mestu tudi nekaj vrnejo. V tujini od investitorjev pogosto zahtevajo, da del stanovanj namenijo za neprofitno oddajanje, zahteve pa gredo lahko tudi v smeri obvezne zagotovitve skupnostne infrastrukture, ki je dostopna vsem.”
Denis Sadiković/N1
Soseska Modra vila v Dravljah.
Ob nadaljevanju trenda ograjevanja po njegovem namreč tvegamo, da se nam bo začela dogajati getoizacija mesta. “V Ljubljani imamo trenutno še vedno zelo šibko prostorsko segregacijo, nimamo pravih elitnih predelov in nimamo getov. Z gradnjo tovrstnih sosesk se bo ta prostorska segregacija zagotovo povečevala.”
Po mnenju Anje Planišček nadaljevanja trenda ograjevanja ne bo mogoče preprečiti, ne da bi v dogajanje posegli z ustreznimi predpisi, ki bi omejili samovoljo investitorjev. “Prostor je skupna dobrina. Treba bi bilo bolj jasno določiti javno dobro na področju urejanja prostora. Pomen kakovostnih zunanjih prostorov nam je dobro pokazala epidemija, ko se nismo smeli družiti v zaprtih prostorih in so bili tudi lokali zaprti.”
Denis Sadiković/N1
Soseska Dunajski Kristali za Bežigradom ob severni ljubljanski obvoznici sicer ni popolnoma ograjena, a table jasno sporočajo, da javnost tam ni zaželena.
Na oddelku za urejanje prostora ljubljanske mestne občine so nam povedali, da glede ograjevanja sosesk ne postavljajo nobenih posebnih pogojev. Na vprašanje, ali nameravajo takšno ograjevanje prepovedati, je bil odgovor kratek: “Ne.”
Podžupan Janez Koželj: Ograjevanje ima neki smisel
V nasprotju z drugimi našimi sogovorniki se podžupanu Janezu Koželju ograjevanje sosesk, kakršnemu smo priča v Ljubljani, ne zdi pereč problem. “Glede na svoje izkušnje in teoretično znanje ne morem reči, da sem odločen nasprotnik ograjevanja. Poleg javnega prostora, ki mora biti pod enakimi pogoji dostopen vsem, razumem in dopuščam tudi obstoj polzasebnih prostorov in zasebnih prostorov v skupni rabi. Vse različne oblike rabe prostora skupaj ustvarijo mesto, urbanost.”
Pravzaprav se mu zdi nastanek ograjenih sosesk, kjer se združujejo ljudje s podobnimi pogledi in načinom življenja, povsem naraven proces. Segregacija je po njegovem tako naravni proces mestnega življenja.
Dejansko je Koželj s sodelavci načrtoval eno prvih ograjenih sosesk v Ljubljani – kare na Taboru, v neposredni bližini zdravstvenega doma na Metelkovi. Gre za obodno zazidavo, ki je navzven obrnjena na ulico, navznoter pa oblikuje dvorišče, ki pripada stanovalcem. In to dvorišče je ograjeno. “V tem primeru se mi je edinkrat zgodilo, da so se mi stanovalci kot projektantu posebej zahvalili za izvedeno rešitev. V pismu so se mi zahvalili, da imajo njihovi otroci varen prostor za igro. To je bil zame dokaz, da ograjevanje ima neki smisel. Prav zato, ker ta prostor ni javen, je tam sploh znosno živeti.”
Denis Sadiković/N1
Nasploh Koželj o središču Ljubljane govori kot o izjemno stresnem kraju za življenje. “V četrti sredi mesta, kjer živim, je prisotnost policije stalnica. Neprestano živimo v stresu. Zgodilo se je, da so nekomu z grafitom popisali okno spalnice v prvem nadstropju. To je kršitev pravice do zasebnosti, zaradi katere ljudje normalno postanejo preplašeni. Ko ne morete spati zaradi krikov uživalcev mamil, ki se borijo za nočni odmerek, je težko razmišljati o popolni prehodnosti mesta.”
Če je zagotovljenega dovolj javnega prostora, dovolj javnih parkov, javnih igrišč, rekreacijskih površin, pravi Koželj, pojav ograjenih mikrososesk ne predstavlja velike težave. “Smiselno se mi zdi vzdrževanje ravnovesja – več bo ograjenih sosesk, več bo treba ponuditi tudi urejenega javnega prostora. Preprečiti pa ograjevanja ne bomo mogli.”
“Proti ograjenim soseskam sem takrat, ko bi šlo za neke velike predele mesta, ko bi začeli slediti zgledom, ki jih poznamo iz tujine, ko soseske varujejo visoke ograje, ki so po možnosti še elektrificirane, ki jih varuje zasebna varnostna služba … V takih primerih bi pogledal, kako bi se lahko občina temu uprla. Dokler imam vpliv na mestno politiko, bomo skušali omejevati takšne pojave. A pomembna se mi zdi razlika med varovanimi in zastraženimi soseskami.” – Janez Koželj, podžupan Ljubljane
Kapitalizem vdira v socialistične soseske
Ograjevanje zunanjih površin se ne dogaja zgolj v novih soseskah, temveč vse bolj razjeda tudi stare socialistične soseske. Glavna motivacija pri tem je zagotovitev parkirnega prostora. Parkirišča pred bloki vse pogosteje stražijo zapornice ali potopni količki, pa tudi nekdanje skupne zelene površine vse pogosteje seka ograja.
Denis Sadiković/N1
Lastništvo nad zunanjimi površinami v teh soseskah je bilo dolgo časa neurejeno. Ko so nekdanja državna/družbena gradbena podjetja te soseske gradila, je namreč občina nanje prenesla gradbena zemljišča. A po zaključku gradnje podjetja teh zemljišč niso prenesla nazaj na občino, četudi je občina skrbela za zunanjo ureditev območja soseske.
Posledica tega je bilo neurejeno lastništvo površin, ki so bile zamišljene kot skupno dobro. Država je skušala lastniška razmerja urediti z zakonom o vzpostavitvi etažne lastnine, ki je stanovalcem omogočil, da po sodni poti pridobijo lastništvo nad pripadajočimi funkcionalnimi zemljišči večstanovanjskih hiš. Posledično stanovalci dobijo pravico do omejevanja gibanja na zunanjih površinah pred bloki.
Staš Zgonik/N1
Glavarjeva ulica v Ljubljani, v neposredni bližini ograjene Glavarjeve rezidence. Zelena površina ob enem od starejših blokov.
“Funkcionalna zemljišča, ki jih dobijo v last v skladu z zakonom o etažni lastnini, stanovalci velikokrat ogradijo,” pravi Anja Planišček. “Večina teh zemljišč je tako ali tako namenjena za parkiranje avtomobilov, zato lahko opazimo vse več zapornic pred parkirnimi površinami ali celo ograje.”
V blokovskih naseljih lahko ograje prekinejo ustaljene poti in povzročijo vrsto preglavic starejšim, ljudem, ki se težje gibajo, in drugim. “Ograjevanje javnega prostora se dogaja tudi na tak način, ni treba, da gre za neko novo luksuzno zazidavo.”
Problematično je po mnenju Mateja Nikšiča predvsem, da sodišča pri določanju funkcionalnih zemljišč zgolj sledijo črki zakona, pri čemer ni upoštevan širši urbanistični premislek na ravni celotne soseske. “Končni rezultat je fragmentacija odprtega prostora – stanovalci vsakega bloka dobijo neko svojo parcelo, ki jo zagradijo in spremenijo v parkirišče, morda dodajo še svoje otroško igrišče … Omrežje odprtih javnih površin celotne soseske pa začne razpadati.”
Staš Zgonik/N1
Na začetku dvorišča soseske Ferentov vrt v središču Ljubljane, ki jo je zasnoval Edvard Ravnikar, že nekaj časa stoji opozorilna tabla.
Ljubljanska občina žal pri tem procesu igra stransko vlogo, opozarja sociologinja Zala Velkavrh iz društva Prostorož. “V Novi Gorici je občini uspelo stanovalce največje soseske – Cankarjevega naselja – prepričati, da so se odrekli lastništvu nad skupnimi javnimi površinami. V Ljubljani pa občina igra pasivno vlogo in sledi odločitvam sodišč – žal to pomeni, da so se na dolgi rok odrekli eni od možnosti vpliva na urejanje prostora v soseskah.”
Javno dobro je, žal, pri urejanju prostora podrejeno pravici do zasebne lastnine.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje