Za petnajst lejt se tü več nede slovenska rejč čüla

"Če de tak šlo kak zaj, ne ven, ka boude. Zaman je napijsati, ka nas je nekaj tisoč, či pa vsi znamo, ka je tou nej istina. Malo je pravih Slovencov, zatou tak brodin, ka za deset, petnajst lejt tü več nedo Slovenci, tü se več nede slovenska rejč čüla, ka starci vö odijdejo, mladi pa več ne gučijo materno rejč. Tou ka se nafčijo knjižno slovensko v šouli, pa takoj pozabijo, ka doma nemajo s kon gučati."

Tako je o trenutnem položaju in prihodnosti slovenske skupnosti v svojem domu v Števanovcih, eni od sedmih porabskih vasi, v katerih še živijo pripadniki slovenske narodne skupnosti, v mešanici porabščine in prekmurščine, razmišljala 63-letna Marjana Fodor, medtem ko so sončni žarki skozi okno risali redko naseljeno in z gozdovi poraslo pokrajino v njeni najlepši jesenski podobi.

Podobi, ki ne bi mogla biti v večjem kontrastu s temnimi oblaki, ki se že dolgo zgrinjajo nad slovensko skupnostjo v Porabju zaradi zamiranja slovenske besede v porabskih domovih.

"Bije nam zadnja ura"

V Porabju, pokrajini, stisnjeni med slovensko in avstrijsko mejo, v najzahodnejšem delu Madžarske, življenje ljudem nikoli ni prizanašalo. Danes tam bijejo zadnjo bitko za ohranitev slovenske besede in s tem narodnostne identitete v teh krajih.

Ali kot je dejal Karel Holec, predsednik Državne slovenske samouprave, ene od skupno dveh krovnih manjšinskih organizacij na Madžarskem: "Bije nam zadnja ura za ohranitev narečne govorice, za ohranitev narodne skupnosti. Veliko je bilo zamujenega, in tega ne bo mogoče nadoknaditi v enem letu. Potrebujemo več časa, a je težko, če ljudje nimajo motivacije, če niso narodno zavedni. Vsako leto, ki mine brez sprememb na bolje, je izgubljeno leto."

Zakaj je tako, Holec z odgovorom, da je to težko vprašanje, ne deluje povsem prepričljivo. Še toliko bolj, ker tudi sam prizna, da otrok, ob ženi Madžarki, ni naučil svojega maternega jezika v tolikšni meri, da bi se lahko v njem sporazumevala.

Jezik je namreč tisti, ki naredi narod in narodnostno manjšino. Ali kot je v preteklosti večkrat opomnil v duhu ohranjanja slovenstva v krajih zunaj matične domovine slovenski pisatelj iz avstrijske Koroške, Florjan Lipuš: "Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo." In kot se je pomenljivo tudi ob tokratnem našem obisku Porabja o manjšinskem vprašanju vprašala nekdanja dolgoletna urednica tednika Porabje Marijana Sukič: "Na podlagi česa pa si Slovenec, če ne govoriš slovensko?"

Včasih tu ni bilo Madžarov, razen soldatov na granici

Vsi trije omenjeni sogovorniki so odraščali v času, ko so v družinah porabskih Slovencev govorili izključno v "domanji rejči", torej v porabskem narečju, ki je v veliki meri podobno prekmurščini, a velja za arhaičnega, saj se je, ko so bili ti kraji komunikacijsko v času komunizma odrezani od Jugoslavije in s tem od slovenske govorice, nehalo razvijati.

"Ko sem šla v 1. razred osnovne šole sem vedela le nekaj madžarskih besed," se spomni gospa Fodor, s katero se pogovarjava v mešanici porabščine in prekmurščine, s katero si kot Lendavčanka lomim jezik. (Kdor pozna Lendavčane, bo vedel, da kot edini v Prekmurju ne gučijmo, temveč govorimo, op. p.)

"Vsi v vasi so še tudi v 80. letih prejšnjega stoletja govorili po domanje. Madžarov v Števanovcih takrat ni bilo, razen "soldatov", ki so v času komunizma stražili "granico". Danes je povsem drugače. "'Polonja ves' je madžarska in tudi v marsikateri hiši, kjer še živijo ljudje slovenskih korenin, ne govorijo več slovensko."

Tudi v njeni hiši je slišati več madžarščine kot porabščine, saj je njen mož, ki se je v te kraje priselil kot vojak, madžarskega rodu. Tako je tudi z otrokoma, ki imata danes že svoji družini, govorila premalo slovensko, nam pove.

"Ljudje, ki so danes stari 40, 50 let, se niso naučili dovolj slovensko, saj starši z njimi niso govorili v 'maternoj rejči', in ti tako zdaj tudi s svojimi otroki ne morejo govoriti slovensko," pojasni gospa Fodor, ki je predsednica zelo aktivnega Društva porabskih Slovencev upokojencev.

Slednje šteje sto članov, pri čemer je pogoj za članstvo, da govorijo slovensko. "Dosta članov je že prejk 75 lejt starij in da tej starci vö odijdejo, de spoj malo lidij ostalo, ka do slovensko gučali."

Iz zgodovine: prisilno pomadžarjevanje. Brez močne, pokončne inteligence

Razlogi, da slovenska beseda v Porabju vse bolj usiha, seveda segajo v zgodovino. Po koncu prve svetovne vojne, ko je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedala Prekmurje, so ji sile antante prepovedale zasedbo Porabja, trianonska mirovna pogodba leta 1920 pa je pokrajino dokončno prisodila Madžarski.

V obdobju med obema svetovnima vojnama so porabske Slovence načrtno madžarizirali. Pomadžarjeni so bili slovenska krajevna imena in slovenski priimki, ki so taki ostali vse do danes. Po letu 1948, ko je Madžarska ostala sovjetski satelit in s tem za železno zaveso, so bile za dolgo pretrgane vezi med prijatelji in sorodniki na drugi strani meje, začelo se je tudi prisilno preseljevanje v notranjost države.

Popolna zapora meje in s tem izolacija ter asimilacijski pritiski, tudi s krilaticami, kot je "če ješ madžarski kruh, govori madžarsko", so pustili neizbrisen pečat na porabskih Slovencih. Ni jih malo, ki so v železnih časih, "ko nisi smel niti proti meji gledati, ker si bil takoj sumljiv", pobegnili v Avstrijo in kasneje naprej, večinoma v Združene države Amerike in Avstralijo.

Temu, da je narodna zavest vse bolj vodenela, je botrovalo še nekaj dejavnikov. "Porabski Slovenci so bili predvsem kmečki živelj, delno proletariat in skozi zgodovino med njimi ni bilo nikoli močne, pokončne inteligence, ki bi jim dvigala narodno zavest, da bi se znali postaviti zase ter jasno in glasno povedati, da so porabski Slovenci, ne pa Madžari, ki govorijo slovensko.

Bilo je sicer nekaj duhovnikov, ki so imeli pogum delovati v tej smeri (porabski Slovenci so že dve desetletji brez slovenskega duhovnika, enkrat mesečno v slovenskem jeziku mašuje župnik z Goričkega op. p.), a to ni bilo dovolj, saj po drugi strani ni bilo učiteljev, ki bi imeli to zdravo narodno zavest.

Tako so odraščale generacije, ne da bi jim kdo razložil, kako in zakaj so oni porabski Slovenci, zakaj so ostali na madžarski strani meje. Danes imajo sicer ljudje porabsko slovensko zavest. Tako stari kot mladi so ponosni, da so Slovenci in se učijo slovensko, vendar to ni tista osrednja slovenska zavest, biti Slovenec, kot jo poznajo tržaški ali koroški Slovenci.

Razlog, da je tako, je iskati v dejstvu, da se nikoli niso čutili povezani z matico, saj nikdar niso bili del nje," pojasnjuje vse bolj skrb vzbujajoče upadanje narodne zavesti Sukič. Obenem je treba priznati, da tudi porabski Slovenci nikoli niso bili močno prisotni v zavesti Slavov, kot nam, Slovencem v matični domovini, ki po njihovem mnenju govorimo slavsko, oni pa slovensko, pravijo sami.

S slovenskim jezikom se prvič srečajo v vrtcu ali šoli

V zadnjih treh desetletjih, ko so meje padle, sta se zgodila še dva procesa; v Porabje so se začeli v večjem številu priseljevati Madžari iz notranjosti države s ciljem, da se zaposlijo čez mejo v Avstriji, ki je od porabskih vasi oddaljena le nekaj kilometrov, s čimer je v okolju vse bolj prevladala madžarščina.

Čez mejo pa si hodijo služit kruh tudi porabski Slovenci, zato je marsikomu učenje nemškega jezika pomembneje od slovenskega.

Tako se danes najmlajše generacije v veliki večini s slovenskim jezikom prvič srečajo v vrtcu in šoli in se ga učijo kot tuji jezik.

"Otroci pri treh letih vstopijo v vrtec brez znanja slovenskega jezika. Če imajo babice in dedke, ki govorijo v narečju, mogoče še poznajo kakšno slovensko besedo, a to so redke izjeme," pove Romana Trafela, že deveto leto vzgojiteljica jezikovna asistentka v vrtcu v Monoštru, kjer slovensko skupino Zvezdice obiskuje 22 otrok, in v vrtcu v Sakalovcih, kjer je 17 otrok.

Ob dveh vzgojiteljicah, ki obvladata porabsko narečje, in pomočnici vzgojiteljice, ki zna le madžarsko, je Trafela kot naravna govorka v skupini prisotna izmenično dva oziroma tri dni v tednu.

"Otrokom poskušamo skozi pesmice in različne igre približati slovensko besedo. Zelo so dovzetni, hitro in radi se učijo slovensko, zato je škoda, da nekateri starši temeljev, ki jih za učenje jezika postavimo v vrtcu, ne izkoristijo tudi pozneje.

Marsikaterega starša namreč skrbi, da otroku v šoli ne bo mogel pomagati pri slovenskem jeziku, saj ga sam ne obvlada," še pojasni Trafela, medtem ko se otroci pripravljajo, da nam pokažejo, kaj so se naučili.

V sproščenem vzdušju zapojejo Abraham ima sedem sinov in Mi se imamo radi ter zavzeto v slovenščini ponavljajo za vzgojiteljico dneve v tednu, letne čase in naštevajo dele telesa, ki jih kaže vzgojiteljica.

Malo po slovensko, malo po madžarsko

"Ügyes vagytok!" ("Odlično vam gre!" op. p.), jih v madžarščini pohvali Krisztina Gyécsek Zsöks, mlada porabska Slovenka, ki prihaja na delo v monoštrski vrtec iz porabske vasi Verica. Čeprav je sama v narodni skupnosti zelo aktivna kot folkloristka in pevka v cerkvenem zboru, za slovensko besedo v Porabju ne vidi svetle prihodnosti.

"Čez nekaj let tukaj ne bo slišati slovenske besede. Mladi nočejo govoriti slovensko, saj se lažje sporazumevajo v madžarskem jeziku. Prav tako se bojijo, da bi kaj povedali narobe v slovenskem jeziku. Nekateri starši jih tudi silijo v dvojezično šolo, čeprav si sami morda tega ne želijo," pove porabska vzgojiteljica, medtem ko Trafela doda: "Družina je največji vzor, in če tam ni znanja slovenščine, če tam manjka spodbude in motivacije, je zelo težko."

Tudi z Edit Krajczar Németh, mlado mamico enoletnega Merseta in triletnega Regőja, ki jih srečamo na sprehodu po domačem Gornjem Seniku, največji porabski vasi, starši niso več govorili slovensko. "Slovenščine sem se učila le v šoli, zato smo se vselej sporazumevali madžarsko. Tudi z možem, ki je prav tako slovenskih korenin, govoriva madžarsko," mi pove, ko se trudiva sporazumeti tako, da obe kombinirava slovenske in madžarske besede.

Pove še, da se je nemško veliko koristneje učiti, saj so plače v Avstriji dvakrat višje kot v Porabju. Mož se tako vsakodnevno vozi v Avstrijo, kjer opravlja delo mizarja, in tudi sama je, preden je začela s porodniškim dopustom, čez mejo v eni od turističnih nastanitev opravljala delo sobarice ter gostom stregla zajtrk.

Pet ur slovenskega jezika in ura spoznavanja slovenstva

Na Gornjem Seniku deluje ena od dveh dvojezičnih šol v Porabju. "Če ne bi bila dvojezična, te šole več ne bi bilo, saj so bile v preteklosti težave s financiranjem," prizna ravnateljica Dvojezične osnovne šole Jožefa Košiča Ildikó Doncsecz Treiber. Šola je majhna, obiskuje jo 57 otrok.

Vozijo se tudi iz trinajst kilometrov oddaljenega Monoštra, saj je prevoz za otroke do 14. leta brezplačen, prav tako učbeniki in delovni zvezki. Obšolske dejavnosti, ki vključujejo vsakoletno zimsko šolo v naravi na Rogli, jezikovne počitnice in različne izlete v Slovenijo, plača slovenska država, tako kot tudi učbenike za slovenščino, ki pa so le pripomoček pri poučevanju slovenskega jezika.

Starši se za dvojezični šoli odločajo tudi zaradi majhnosti razredov. Če je v madžarskih šolah več kot 20 učencev, jih je tukaj šest do sedem, in številni prihajajo iz madžarskih družin.

V dvojezičnih osnovnih šolah, ena je še v Števanovcih in jo obiskuje 36 otrok, imajo učenci pet ur tedensko pouk slovenskega jezika in še dodatno uro spoznavanja slovenstva. Prav tako mora biti pri polovici obveznih predmetov prisoten slovenski jezik, a ravnateljica prizna, da v praksi ni tako.

"Ne le, da je zaradi nizkih plač težko nasploh dobiti učitelje, še težje je dobiti učitelje, ki bi znali slovensko." Vsi učitelji, ki želijo poučevati na dvojezičnih šolah, sicer morajo opraviti izpit tudi iz slovenskega jezika, a imajo za to na voljo določen čas. Poleg tega, nadaljuje ravnateljica, si številni otroci po končani osnovni šoli izberejo madžarsko srednjo šolo in tako njihovi starši želijo, da predvsem dobro obvladajo madžarsko.

"Pred več kot dvajsetimi leti, ko šola še ni bila dvojezična, so se starši raje odločali za nemščino. Zdaj te izbire ni, ob madžarščini in nemščini se učijo slovensko, a na srečo tudi odpora do tega jezika ni zaznati," pove Doncsecz Treiber, ki je ravnateljica že dobro desetletje in pol. Pred tem je tudi sama poučevala slovenski jezik.

Na vprašanje, kolikšno je znanje slovenskega jezika po osmih letih, odvrne, da je to zelo različno. "Učenje jezika je obvezno, zato se ga uči vsak, a ga ne obvlada v zadostni meri za osnovno komunikacijo. Naučijo se, kar morajo znati, medtem ko jim manjka vsakodnevne komunikacije." To je zaznati tudi v pogovoru s sedmošolko Zsófio in osmošolko Annabel, ki moja vprašanja razumeta le ob pomoči ravnateljice, zato raje povesta, kar sta si pripravili.

Na hodnikih in v zbornici prevladuje madžarščina

"Slovenščina mi je všeč, prav tako smučanje na Rogli, spoznavanje kulture," pove Annabel, katere babica še govori v porabskem narečju, zato tudi sama poskuša z njo vaditi. "Če ne znam, ji odgovorim v madžarščini."

Podobno izkušnjo ima Zsófia, katere starši še govorijo porabsko, a se doma sporazumevajo v madžarščini, "saj je lažje". Tudi na šolskih hodnikih in v zbornici prevladuje madžarščina.

"Čeprav ne govorijo slovensko, otroci zelo radi pojejo in nasploh radi nastopajo v slovenskem jeziku," še pove ravnateljica, katere sinova sta se na tej šoli učila slovensko, a doma, ker je mož nemškega porekla, niso veliko govorili slovensko, pojasni.

Prav komunikacija v slovenščini je tisto, kar tukajšnjim mladim najbolj manjka, ugotavlja tudi jezikovni asistent, profesor slovenskega jezika in pisatelj Štefan Kardoš, ki ga srečamo pri delu z dijaki na monoštrski gimnaziji. Ob uri slovenskega jezika kot jezikovni asistent z njimi tedensko dela še šest ur pri različnih dejavnostih; od pisanja scenarijev, ustvarjanja kratkih filmov, nastopov.

"Njihovo besedišče ni skromno, tudi slovnica zanje ne predstavlja velike ovire, težava je spregovoriti, zato poskušamo z novimi pristopi. Predvsem se trudim z njimi čim več govoriti, saj je v njih strah pred tem, da bi med govorom naredili napako," opiše svoje delo Kardoš.

"Enak strah imajo pri vseh drugih tujih jezikih," ga dopolni profesorica slovenskega jezika na gimnaziji Regina Labritz, ki trenutno slovenščino kot izbirni predmet uči dvanajst dijakov. Med njimi tudi Davida Kertésza, dijaka 1. letnika gimnazije, ki tovrstnega strahu gotovo nima. Čeprav se je slovenščino začel učiti šele pred dvema letoma, mu gre dobro z jezika. Mogoče je razlog tudi ta, da so mu slovanski jeziki blizu. Je ukrajinski Madžar, ki je do leta 2021 živel v bližini Užgoroda.

"Znam rusko, ukrajinsko, madžarsko in slovensko. Zdaj se učim še nemško in angleško. Na študij bi rad v Ljubljano, saj mi je Slovenija zelo všeč. Vse tam mi je všeč, morje, gore, mesta," je tako hiter, da mu komaj sledimo. Zora Kiss, dijakinja 4. letnika bi prav tako rada na študij v Ljubljano, a za zdaj še ne ve, ali bo morala najprej v enoletno jezikovno šolo slovenskega jezika ali bo za vpis na študij zadostoval izpit na ravni B2.

Čeprav Slovenija podeljuje štipendije za zamejske Slovence, trenutno v Ljubljani študira le ena študentka, še ena je na celoletni jezikovni šoli. Reginin brat, Máté je šel po sestrinih stopinjah in slovenščino študira na katedri za slovenski jezik v Szombathelyu, kjer je trenutno edini študent. Doma, pove Regina, so govorili v glavnem madžarsko, saj je mama Madžarka, a zdaj ima sama partnerja iz Slovenije, zato tudi svojega otroka namerava učiti slovensko.

Na popisu porast števila ob prepričevanju, naj ne pozabijo korenin

Ob zamiranju slovenske besede v domovih ima tako šola ključno vlogo pri tem, da se otroci naučijo slovenskega jezika, je prepričana Valentina Novak, ki četrto leto opravlja naloge svetovalke za narodnostno vprašanje v Porabju.

"Ta mala kotlina je obstala zaradi porabščine in ljudi, ki so ponosni, da so porabski Slovenci, zato se trudimo prek različnih obšolskih dejavnosti še dodatno otroke spodbujati k učenju slovenskega jezika. Pri tem imajo naravni govorci, ki prihajajo na šole kot asistenti, pomembno vlogo, a veliko več lahko naredijo tudi domači učitelji. Jaz sem jim pri tem lahko v strokovno oporo," pove Novak, ki je v letošnjem letu ponovno stopila tudi v vlogo jezikovne asistentke, kar je bilo njeno prvotno delo, ko je pred sedmimi leti prišla v Porabje.

Novak meni, da je treba mlade, ki z veseljem sodelujejo pri negovanju tukajšnjih šeg, navad in plesov, pri tem spodbujati. "V preteklosti se jih je prevečkrat samo kritiziralo, da ne znajo slovensko. To ni bilo prav. Potrebujejo spodbudo," še doda.

Slovenščina ni ekonomska kategorija

Dodaten problem, ki so ga že izpostavili nekateri naši sogovorniki, je, da slovenščina ni ekonomska kategorija. "Polovica Porabja dela v Avstriji in tudi delodajalci v Porabju, če to niso manjšinske organizacije, izobraževalne institucije ali manjšinski mediji, le redko iščejo delavca, ki bi znal slovensko. Z znanjem slovenščine se lažje zaposlijo v Budimpešti," pove Marijana Sukič. In doda, da četudi se išče delavca, ki bi znal slovensko, ga je zelo težko dobiti, saj jih ni. Še večja težava pa je, da s plačami ne morejo konkurirati Avstriji. V Lipi se izučijo za natakarico ali receptorko in odidejo čez mejo, pojasni, ko se čudimo, da receptorka v hotelu Lipa, ki deluje v okviru slovenskega centra v Monoštru, ne zna slovensko.

V omenjenem centru poleg tednika Porabje deluje Radio Monošter, ki štiri ure dnevno oddaja v glavnem v porabskem jeziku, a imajo tudi oni težave z iskanjem tako novinarjev, ki bi še znali porabsko, kot tudi s sogovorniki. V Szombathelyu, kjer prav tako živi slovenska skupnost, dvakrat mesečno pripravljajo na madžarski televiziji Slovenske utrinke, oddajo v slovenskem jeziku, katere urednik je Dušan Mukič, eden redkih porabskih Slovencev, čeprav ne živi v Porabju, ki tudi literarno ustvarja v slovenščini in porabščini.

V Lipi v Monoštru, mestecu z osem tisoč prebivalci, je tudi sedež Razvojne agencije Slovenska krajina, ki upravlja vzorčno kmetijo na Gornjem Seniku, kjer že leta skrbijo za nekaj turistične ponudbe in kmetijsko obdelavo površin, katerih pridelke poskušajo prodati turistom. Agencijo vodi Tamás Kovács, ki pravi, da je kmetija s šestimi zaposlenimi po petnajstih letih finančno samozadostna, zato bi ponudbo radi razširili z dodatnimi prenočišči. Ob njej načrtujejo postavitev mladinskega doma, s čimer bi z obiski šolskih skupin iz Slovenije tukajšnjim mladim ponudili dodatne možnosti druženja s sovrstniki in s tem vajo v slovenščini.

Razvojna agencija spada pod Zvezo Slovencev na Madžarskem, krovno manjšinsko organizacijo. Zvezo vodi Andrea Kovács, Tamáseva mati, ki je prepričana, da je bila manjšina že v slabši kondiciji. Tamás dobro govori slovensko, saj je ekonomijo študiral na mariborski univerzi. V otroštvu je doma, ker je oče Madžar, prevladovala madžarščina, v kateri se sporazumeva tudi s svojo sestro, zdravnico v Budimpešti.

"Zakaj si lažemo?"

"Skupnost ima prihodnost, saj je zelo aktivna. Imamo bogato kulturno dogajanje, naše prireditve so dobro obiskane. Pomembno je, da pritegnemo mlade in tukaj smo uspešni. Vsak, ki pokaže na nekem področju talent, ga podpremo," pravi Andrea Kovács, prepričana, da v tako majhni skupnosti, kot je porabska, šteje vsak posameznik, ki jim ga uspe obdržati.

Podobno razmišlja Holec, ki pravi, da je tukajšnja skupnost, ob izboljšani gospodarski situaciji in večji finančni podpori tako Madžarske kot Slovenije, kar je v manjšinske institucije in samo delovanje skupnosti prineslo stabilnost, vitalna. "Pomembno je, da ohranimo jedro in na tem gradimo."

"Res je, ni vse slabo. Veliko je bilo v zadnjem desetletju in pol narejeno za stabilno delovanje skupnosti, za kulturne dejavnosti, vendar ko opazujem, kako usiha slovenski živelj po porabskih vaseh, kako nekdaj slovenske domačije kupujejo Madžari iz notranjosti, ki ne poznajo duše te pokrajine, in madžarščina izrinja slovensko besedo, se sprašujem, zakaj si lažemo? Zakaj si lažemo, da bosta en ali dva posameznika prinesla spremembe, pomlad v skupnost. Dajmo se soočiti s težavami, ki jih imamo. Le tako imamo možnost, da to, kar je še ostalo od manjšine, rešimo," poskuša Marijana Sukič s konstruktivno kritiko prebuditi odgovornost v tistih, ki s svojimi potezami in razmišljanji že dolgo krojijo usodo tukajšnje skupnosti.

ZDRAVJE Z ALENKO KESAR: Ko smo že bolni, dodatki ne pomagajo, izjema je le eden