Kako z otroki govoriti o vojni

Deklica se pogovarja z očetom
Foto: Profimedia

Vojna je samo ena od tem, pri kateri imajo starši in drugi odrasli pogosto občutek, da jo je otrokom bolje prihraniti. A takšno razmišljanje kaže na strahove staršev, ne otrok. Odprtost za pogovor, iskrenost in pomirjujoč ton bodo otroka pomirili bistveno bolj kot izmikanje, pravita sogovornici.

Pshioterapevtka Ksenja Kos, ki dela tudi z otroki in mladostniki, staršem svetuje, naj pri težkih temah ne vsiljujejo pogovorov, ampak sledijo otroku in njegovim potrebam.

“Ko se pojavijo težke teme, kot so vojna, smrt in podobno, odrasli včasih razmišljamo preveč odraslo in ne prisluhnemo potrebam otroka,” pravi psihoterapevtka. Starši imajo lahko občutek, da morajo pojasniti nekatere stvari, vendar pa, dodaja, ne opazijo, da jih otrok sploh še ni zaznal ali pa zanj (še) niso problematične. V tem primeru sogovornica odsvetuje, da “umetno” pripravimo pogovor. “Pozorni bodimo na otroka in bodimo pripravljeni, da se odzovemo, ko sam izrazi željo po pogovoru.”

Z otroki se moramo seveda pogovarjati na njim primeren način, pravi psihologinja in direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani dr. Mateja Hudoklin. “Odgovori naj bodo kratki, jasni, enostavni in konkretni. Ne izogibajmo se temu, kar nas otrok sprašuje. Ko otroci vidijo, da staršev odgovori ne strašijo, se lahko pomirijo.”

“Tudi če nas otrok vpraša, ali je v vojni kdo umrl, se temu ne izmikajmo. Ja, nekateri so tudi umrli, lahko odgovorimo. Če se bomo izvijali, bodo otroci to zaznali.”

Ksenja Kos, psihoterapevtka

Ali bo vojna prišla tudi k nam?

Otroci lahko vprašajo tudi kaj takšnega, kar starše straši. Otroku je treba ponuditi pomirjujoč odgovor, pravi Kos, in če tega v določenem trenutku starš ni sposoben, je bolje, da pogovor odloži. “Takšen primer je lahko vprašanje, ali bo vojna prišla tudi k nam. Če čutimo iskren strah, bomo otroku težko ponudili odgovor, ki ga bo pomiril. V tem primeru lahko otroka pošljemo k drugemu staršu oziroma nekomu, ki je otroku blizu in bo takšen pogovor zmogel. Če to ni mogoče, pa pogovor odložimo na pozneje.” Otrok, ki bo začutil, da v odgovorih nismo pristni, kljub “pravilnemu” odgovoru namreč ne bo čutil varnosti, pravi psihoterapevtka.

Kaj pa, ko nas otrok vpraša, kaj je vojna? “To je lahko dobro raziskovalno vprašanje. Na kratko lahko odgovorimo, kako si jo predstavljamo sami, potem pa otroka povabimo, naj sam deli svoje misli. Ker se otroci težje izražajo z besedami, lahko vojno tudi narišejo ali zaplešejo,” še svetuje Kos. S tem dobimo možnost vpogleda tudi v to, kako se je informacija o vojni umestila v njegove možgane. “Nikar se ne ustrašimo, če na risbicah vidimo kri ali nasilje, ali pa če takšne risbice riše še dolgo po pogovoru. Otrok na ta način procesira informacije in se izraža.”

Ne ustvarjajmo tabuja

Starši se tudi sprašujejo, kako naj dozirajo informacije o vojni in ali naj skušajo to pred otrokom skriti. Kos meni, da to ni najboljši način. “Na ta način tema postane tabu in to je tisto, kar najbolj razjeda. Pošast lahko postane večja, kot je zares.” Poleg tega bo otrok o vojni lahko slišal nekje drugje in bolje je, da starši ohranijo vpliv nad tem, kakšne informacije bo dobil in na kakšen način, dodaja. Vsekakor pa je poplavo informacij, pa tudi pogovore o vojni v prisotnosti otrok potrebno omejevati, se strinjata sogovornici.

Če otrok teme ne načne, a starši opazijo, da je ob pogovoru starejših zaskrbljen, Hudoklin svetuje, naj ga pomirijo, tudi če sam pogovora ne načne. “Rečemo lahko, da nas jezi, kar se dogaja, da pa to ni tukaj, da je daleč stran in da se bodo odrasli že dogovorili in rešili spor.”

Prav velika izpostavljenost novicam namreč lahko daje občutek, da nam je ta vojna veliko bližje, kot dejansko je, še poudarja Hudoklin. Pri pogovoru je zato pomembno izpostaviti predvsem to, da je vojna daleč, da smo tukaj varni, pa tudi da to ni edina vojna, da ni nekaj novega in nenavadnega. Na ta način vzpostavimo distanco, pravi psihologinja.

Vojna ni odgovor

Mlajšim otrokom naj starši povedo tudi to, da reševanje prepirov na takšen način, z vojno, ni pravilno. “Lahko rečemo, na primer, da se bodo na koncu vendarle morali dogovoriti, in če ne bo šlo, jim bodo pomagali tudi drugi ljudje. Zagotoviti jim je treba, da bodo odrasli poskrbeli za to, da bomo varni,” še pravi sogovornica.

V nevladni organizaciji Unicef Slovenija ob tem opozarjajo, da konflikt lahko pogosto prinese predsodke in diskriminacijo, bodisi proti ljudem ali proti določeni državi, zato je smiselno, da so starši pozorni tudi na to. “Otroke opomnite, da si vsi zaslužijo varnost v šoli in družbi. Trpinčenje in diskriminacija sta vedno napačna, zato moramo vsak po svojih močeh širiti prijaznost in podpirati drug drugega,” so zapisali.

“Ko se z otroki pogovarjate o vojni, se izogibajte oznakam, kot so ’slabi ljudje’ ali ’zlo’, in pogovor raje izkoristite kot priložnost za spodbujanje sočutja, na primer do družin, ki so morale zapustiti svoje domove,” še svetujejo pri Unicefu.

Komentari

Vaš komentar