Menu ItemTesnoba in strah, negotovost. Življenja Ukrajincev, ki si še pred dnevi niso predstavljali, da bodo begunci, so danes povsem spremenjena. V hiši na obrobju Ljubljane jih trenutno biva trinajst. Ker napovedi, da bi bila vojna v Ukrajini lahko kratka, iz dneva v dan bledijo, je pred njimi negotova prihodnost.
V hiši Ukrajinca Igorja Curkana v Zaborštu pri Dolu je dva tedna po začetku vojne v Ukrajini vse bistveno drugače, kot je bilo prej. Hiša, ki je bila prej dom ene družine, je bila v četrtek, na dan našega obiska, začasni dom štirih. Čeprav odraslim v hiši družbo dela šest najstnikov, starih od 13 do 17 let, tam ni sledu mladostniške razposajenosti. V druščini ljudi, ki še pred dobrima dvema tednoma niso slutili, da bodo morali bežati pred vojno vihro, prevladujeta tesnoba in strah, kaj bo prinesla prihodnost. Ko opisujejo šok, ki so ga doživeli ob začetku vojne, težko najdejo besede.
V hiši v naselju, ki je od središča Ljubljane oddaljeno približno pol ure vožnje z avtomobilom, poleg Igorjeve žene Irine, hčerke Ilarije in sina Igorja zdaj bivajo še Oksana in njen sin Vladislav, Jekatarina in njena hči Anastasija, pa družina Gončarov–Kuzmenko: 70-letni Jurij, njegovi hčerki Marina in Larisa ter Larisina otroka Julija in Kiril. V Slovenijo so prispeli iz Odese in Kijeva, nekateri z avtomobilom, nekateri z vlakom. Večina je pripotovala teden dni pred našim obiskom, kot zadnji pa se jim je to sredo pridružil Jurij. Ukrajino je smel zapustiti, ker je starejši od 60 let.
Jurij, ki je prva leta svojega otroštva preživel v Rusiji, si ni predstavljal, da bo pri svojih letih moral čez tako težko preizkušnjo. Vidno utrujeni, a hudomušni dedek z igrivimi očmi je dovolj zdrav, da se je lahko odpravil na pot. “Iz Kijeva sem z vlakom odpotoval v Mukačevo in do madžarske meje, od tam pa so me do Budimpešte pripeljali prostovoljci. Iz Budimpešte do Ljubljane sem ponovno potoval z vlakom,” opiše svojo pot. Slabo zdravje je marsikateremu njegovemu vrstniku preprečilo potovanje.
Šest najstnikov se je po našem prihodu drug za drugim spustilo v pritličje hiše, kjer za dolgo mizo Oksana in Jekatarina strmita v prenosna računalnika. Tihi so in nekoliko sramežljivi, s pogledi ne iščejo očesnega stika. V velikem prostoru, kjer je tudi kuhinja in velik kavč, je televizija praviloma nenehno prižgana (izjema je bil le začetek našega obiska). Vrti se kanal, kjer 24 ur na dan (v ukrajinščini in ruščini) poročajo o dogajanju v Ukrajini, s skupnimi močmi pa vsebino ustvarjajo zaposleni, ki so prej delali za več kot deset različnih kanalov. Tesnobo gledalcev v zgornjem desnem kotu zaslona preganja napis “Močni smo”.
Ko na televiziji poročajo o četrtkovem srečanju ukrajinskega in ruskega zunanjega ministra v Turčiji ter Sergej Lavrov pove, da Rusija “ni napadla Ukrajine”, v prostoru jezno završi. Za zbrane je to še ena od ruskih neresnic, ki je glede na trenutno nasilje v Ukrajini težko prebavljiva. Ker je tudi sicer spremljanje novic o napadih in uničenju v domovini za Ukrajince izjemno stresno, se starši trudijo, da otroci vsaj del dneva preživijo ob drugih aktivnostih. Hodijo na sprehode, trije izmed njih pa tudi trenirajo judo. Na pot iz Ukrajine se medtem odpravlja še en judoist, 16-letnik, ki pa bo potoval sam. Njegova mati in oče sta oba v vojski – mati je bila celo že ranjena, a se bo vrnila na bojišče.
Najstniki iz Ukrajine, ki bi v običajnih časih obiskovali šolo, vedo, kako hudo je stanje v njihovi državi. Tesnobne dneve, ko ni znano, kako dolgo bo vojna trajala, preživljajo skupaj. Pripravljeni so na vse. Sicer zadržani sogovorniki dobro vedo, kaj si najbolj želijo – domov. Doma, v Ukrajini, so ostali nekateri njihovi prijatelji in drugi družinski člani. Tistih, ki so ostali v Odesi, zaenkrat ni pretirano strah, pripovedujejo mladi sogovorniki. V mestu, kjer so vseeno že postavljene barikade, je navkljub svarilom pred napadi za zdaj še mirno.
“Kijev smo zapustili z evakuacijskim vlakom. Odpeljali smo se do mesta Mukačevo, na madžarsko-ukrajinsko mejo pa je po nas prišel trener juda Jaka [Sluga, trener Judo kluba Olimpija, op. a],” s tihim glasom pripoveduje 16-letna Julija, ki je v Slovenijo pripotovala z mamo, teto in bratom, kasneje pa se jim je, kot že omenjeno, pridružil še dedek. Julija je judoistka in kadetska državna prvakinja Ukrajine. Še tri tedne nazaj je bilo v njenem mestu, v Kijevu, vse mirno in normalno. Potem so začele padati bombe. Zdaj je begunka, ki je v Slovenijo zbežala z le nekaj najpomembnejšimi stvarmi: oblekami in zobno ščetko. Za pakiranje je imela 15 minut časa.
Čeprav za razliko od družine Gončarov–Kuzmenko niso bežali neposredno pred spopadi, so bili prvi dnevi ruske invazije izjemno naporni tudi za prebivalce Odese. “Nismo zares vedeli, kam bežati. Oblasti so sicer dale veliko navodil, kako ravnati, kam se zateči v stanovanju v primeru bombnega napada. Spali smo oblečeni, če bi bilo treba bežati sredi noči. Tudi dokumente in denar smo imeli pripravljene,” pripoveduje Oksana, ki je s sinom iz države bežala z vlakom. Ko se je invazija začela, je takoj kupila vozovnice, saj je slutila, da se bo morda morala odločiti za beg.
“V Odesi vsi govorijo rusko,” pripoveduje Oksana. V to mesto ob Črnem morju vsako leto pripotuje veliko ruskih turistov in drugih obiskovalcev. Igor, gostitelj, ki je begunce sprejel in Slovenijo dobro pozna, jo primerja s Portorožem.
A čeprav je raba ruščine v Ukrajini zelo pogosta, sogovorniki poudarijo, da si življenja pod rusko oblastjo ne želijo. Odločna podpora Evrope oziroma Zahoda v bojih z ruskimi silami jim zato veliko pomeni. “Ekspanzijo ruskega predsednika Vladimirja Putina je treba ustaviti, preden na vrsto pridejo druge države,” dogajanje komentira Igor. Sogovorniki imajo prav tako zaupanje v ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki se je nekdaj preživljal kot komik, pred rusko invazijo pa se je kot vodja države kalil v času pandemije covida-19. “Prej je bil klovn, zdaj pa iz Rusov dela klovne,” na pol v šali pripomni Igor. Vojskovanje med Rusi in Ukrajinci, dvema narodoma, ki sta sicer zelo povezana, razume kot izključno “politično igro”.
Da vojno v Ukrajini spremlja veliko dezinformacij oziroma informacij, ki jih je težko preveriti, je splošno znano. “Tudi to, da v Ukrajini vsem prostovoljcem izročijo orožje, ni res,” pojasni Igor. Orožje so po besedah sogovornikov prejeli le rezervisti, ki so pred kratkim služili vojski. Drugi prostovoljci lahko znotraj vojske dobijo druge zadolžitve – na primer gradijo barikade. Pomagajo pa tudi najmlajši. Učenci v šolah skupaj z učitelji denimo šivajo maskirne prevleke.
Tudi 15-letna Anastasija, ki jo vsi kličejo Nastja, je z mamo Jekatarino v Slovenijo pripotovala iz Odese. Potovali sta več dni, pot pa ju je vodila preko Moldavije, Romunije in Madžarske. Odpotovali sta tretji dan vojne oziroma po tem, ko jih je poklicala prijateljica in jima ponudila, da lahko bežijo skupaj.
Ko se je začela ruska invazija, je bilo Nastjo strah. 24 februarja so se prebudili ob 5. uri zjutraj in niso razumeli, kaj se pravzaprav dogaja. “Bojiš se vseh šumov, zvokov, helikopterjev,” se spominja vojnega stanja v Ukrajini. Prihod v Slovenijo je za Nastjo zato predstavljal veliko olajšanje. Bilo je mirno, tiho, in ničesar se ji ni bilo treba več bati.
Podobno kot drugi begunci Nastja pripoveduje o bližnjih, ki so ostali v Ukrajini. Med njimi je tudi njen oče, s katerim je redno v stiku. “Veliko je negotovosti. Del družine je ostal v Ukrajini, del pa je v tujini. Po drugi strani se trudimo razmišljati pozitivno oziroma o tem, da bomo ponovno skupaj,” svoje občutke opiše Nastja, ki se trudi ohranjati optimizem. V Odesi, od koder prihaja, je zaenkrat še mirno in 15-letnemu dekletu je to vsaj malo v uteho.
“Razmišljala sem, kako dolgo bom morala ostati tukaj in kakšne možnosti bom imela, kaj bom tukaj počela. No, lahko rečem, da se ne bojim ostati dlje časa, pripravljena sem se spopasti s težavami v prihodnje,” o svoji prihodnosti razmišlja Nastja, ki si sicer neizmerno želi miru v domovini. V dneh, odkar je prispela, je že obiskala center Ljubljane. Všeč ji je bila arhitektura, pove z nasmeškom, obisk ji je pomagal, da je odmislila dogajanje doma. Z drugimi najstniki v Zaborštu se veliko sprehaja, prav tako se zamoti z risanjem.
Kako dolgo bodo ostali v Sloveniji, naši sogovorniki ne vedo. Vse je namreč odvisno od tega, kako dolgo bo trajala vojna. Larisa, mati 16-letne judoistke Julije in 13-letnega Kirila, je odločena, da se bo vrnila v Kijev takoj, ko bo to mogoče. Zdravnica je, nevrologinja, zaposlena v bolnišnici na zahodu Kijeva, kjer je bilo doslej bojev manj.
“Ko se mi izteče dopust, moram nazaj. A Kijev je napaden in nemogoče je reči, kdaj bom lahko odpotovala,” pove. S sodelavci, nekateri od njih so prav tako zapustili ukrajinsko prestolnico, je nenehno v stiku preko skupine na komunikacijskem kanalu Viber. Če bo ne glede na vse lahko odpotovala v Kijev, bo Larisa svoja otroka pustila v Sloveniji s sestro in očetom. A jih bo nato, je odločena, ob prvi priliki spravila nazaj v ukrajinsko prestolnico.
Ukrajino je od začetka ruske invazije 24. februarja zapustilo več kot dva milijona ljudi. Naši sogovorniki so hvaležni za pomoč in sprejem v Sloveniji, a se bojijo, kako se bodo znašli v prihodnje. Sploh če bodo morali ostati dlje časa. “Otroci se bodo že znašli, lahko gredo študirat v tujino. Skrbi me za starejše, ali bodo dobile delo,” pove Igor, ki je Ukrajino sicer zapustil pred desetimi leti. Vse odrasle ženske – begunke, ki jih gosti, so izobražene; poleg zdravnice Larise je med njimi tudi atomska fizičarka (Jekaterina). Neizmerno bi si zato želeli zagotovila, da se bo, če bodo primorane ostati, našlo primerno delovno mesto zanje. Da bi bila prihodnost vsaj nekoliko manj negotova.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!