Reportaža CNN: Reševanje neozdravljivo bolnih otrok iz groze v Ukrajini

Svet 05. Mar 202217:36 > 20:18
Hospic na kolesih
Foto: AnneClaire Stapleton/CNN

Reportaža CNN: reševanje neozdravljivo bolnih otrok iz Ukrajine. Že v normalnih okoliščinah bi bila dolga pot za take otroke nevarna, v vojnem stanju pa je pravi čudež, da so lahko organizirali hospic na kolesih.

Medicinsko osebje ni povsem prepričano, kaj pričakovati, ko se blizu ukrajinsko-poljske meje ustavi vlak. Evgenija Suzkijevič čuti, kako se ji občutek anksioznosti nabira v želodcu. To je nevarno potovanje za otroke, ki potrebujejo paliativno oskrbo. Težavno bi bilo že v normalnih okoliščinah, zdaj pa potujejo med vojno. Majhna in krha telesa iz materinih rok preidejo v roke zdravnikov in medicinskih sester. Zdravstveno stanje nekaterih pa je že tako krhko, da potrebujejo dodatno previdnost, ko jih z avtobusa prenašajo na vlak, ki jih bo popeljal v Poljsko. Medicinsko osebje upa, da bo preprečilo kakršno koli dodatno trpljenje – tako čustveno kot fizično. Eden od otrok je v tako slabem stanju, da zdravniki ne vedo, ali bo preživel pot.

Zdravstvena ekipa nas prosi, da ostanemo ob strani, da ne snemamo in da se ne pogovarjamo z otroki, dokler niso stabilizirani. Enega za drugim spustijo v 12 majhnih posteljic. Enajst od dvanajstih otrok je prišlo iz hospicev blizu Harkova, ukrajinskega drugega največjega mesta, ki je bilo znan po najboljši paliativni oskrbi v Ukrajini. Zdaj je to mesto, ki je vztrajno pod napadi. Ruske sile si za tarče izbirajo naseljene soseske, tarče so bile šile, trgovine, bolnišnice, bloki, cerkve …

Že več dni Suzkijevič – pediatrinja in strokovnjakinja za paliativno oskrbo – sprejema klice obupanih staršev, ki so z otroki ostali na območju Harkova. Starši prosijo za pomoč, medtem pa se slišijo eksplozije vse okoli njih. Ena od mam je zakričala, da no brez ventilatorja in sredstev za lajšanje bolečin njen otrok umrl. “Lahko sem ji rekla le, da če najde pot do Lvova, da ji potem lahko pomagam,” pove Suzkijevič, medtem ko ji solze polzijo po licih in ji glas drhti. Ne ve, ali sta ta mama in otrok še živa.

Mučno potovanje

Na vlaku, ki bo otroke popeljal v Poljsko, je Ira, ki stiska k sebi svojo hčerko. “Da, draga, vse bo dobro,” pove svoji šestletni hčerki Viktoriji. Nato se malo ustavi. “Mislim, da bo vse dobro.”

Viktorija ima cerebralno paralizo in ne more hoditi. Njena mama Ira nam je povedala, da je čudež, da sta sploh lahko prišli do vlaka. “Neverjetno težko je bilo priti ven, pove. Da je prišla na ta medicinski vlak, je Ira najprej morala potovati iz svoje vasi na obrobju Harkova do Lvova. Družine so namreč dobile navodilo, da se morajo dobiti tam. Ira je večino časa imela Viktorijo v svojem naročju. Tri dni sta potrebovali, da sta skozi paniko prišli iz kaosa, na vlakih, ki so bili tako polni, da Viktorije ni mogla nekam namestiti.

Viktoriji se nariše velik nasmeh in vsakič, ko sliši svoje ime, ji obraz zažari, pa čeprav ga sliši skozi mamine solze. “Vsem se smeji. Ker sva na poti sem srečali le prijazne, sočutne ljudi,” pove Ira. Zaradi tega potovanja Ira svojo domovino ljubi še bolj. “Tudi, ko ne pričakuješ, da bo kdo pomagal, vsi pomagajo. Tujci na vlaku za Lvov so nam dali hrano, pijačo,” opisuje. “Ne vem, kako še sploh lahko hodim. Je pa to zato, ker je tudi Vikotrija močna. Pomaga mi, daje mi neko moč,” pove Ira. “Ne bo preživela brez mene, to vem,” doda.

Viktorija
Mala Viktorija (Vir: Anna Odzeniak/CNN)

Hospic na kolesih

Na območju Harkova je skoraj 200 otrok v paliativni oskrbi, pove Suzkijevič. Najprej je želela organizirati vlak, ki bi otroke prepeljal v samo središče Harkova. A to ni bilo možno, bilo je prenevarno, zato je zbirno mesto postal Lvov. Povezala se je z direktorji lokalnih bolnišnic, da so naredili seznam vseh, ki želijo oditi in ki bi realno lahko tudi odšli. Starši otrok na ventilatorjih niso imeli izbire – njihovi otroci dolge poti ne bi preživeli. Ostali so bili preveč bolni, da bi sploh poskušali potovati. A nekateri so se vseeno odločili za tveganje. Suzkijevič pravi, da so ji nekateri starši povedali, da bi bilo bolje, da umrejo na cesti, kot pa da umrejo zaradi bombardiranja.

Suzkijevič je bila glavna organizatorka, ustvarila je mrežo zdravstvenega osebja v Ukrajini, ki je pomagalo pri prevozu do zbirne točke v Lvivu. Okoli 50 ljudem je uspelo priti do tja. Poljska vlada in varšavska osrednja bolnišnica sta več vlakov prilagodili tako, da delujejo kot bolnišnica, imajo tudi operacijsko sobo. “Vsak od teh staršev pove, da so Harkov zapustili le začasno, da bodo prišli nazaj, ko bo možnost, da bodo na novo zgradili mesto, ko se vojna konča, ko bodo lahko spet tam živeli,” pove Suzkijevič. Že prej so se ji starši zahvaljevali, ker je reševala njihove otroke, a zdaj ima njihova zahvala globlji pomen.

Hospic na kolesih
AnneClaire Stapleton/CNN

Ko vlak prečka mejo in je zdaj na Poljskem, Ira dobi video od sosedov v Harkovu. “Povedali so, da je bilo celotno mesto uničeno v eni uri,” pove s tresočim glasom, medtem ko se ji oči polnijo s solzami. “Ni več nobenega doma. Ali razumete. Nobenega doma. Samo kupi zidakov, to je vse. To ni vojna, to je uničenje. Uničenje ljudi.” Ira poskuša poklicati moža, mamo, očeta, sestro. Nihče se ne javlja. “Kaj se zgodi z osebo, ko se ji cel svet sesuva … To ne postane življenje neke druge osebe …” Glas ji poči. “Preprosto ne verjameš, da se to dogaja.”

Ko se vlak ustavi v Varšavi, je videti modre luči rešilnih avtomobilov. Ne gre za nujno vožnjo, ne odzivajo se na bombo. Je preprosto znak, da so prišli, da rešijo še to malo življenja, ki ga ti otroci še imajo.

Avtorji: Arwa Damon, AnneClaire Stapleton, Alex Platt/CNN