Menu Item
Proporcionalni volilni sistem je lahko nepravičen do kandidatov, saj se lahko zgodi, da kljub večjemu številu glasov od nasprotnika ostanejo brez poslanskega mandata, hkrati pa je bistveno bolj pravičen do volilcev, saj gre "v nič" bistveno manj glasov kot v primeru večinskega volilnega sistema.
Ko v Sloveniji na parlamentarnih volitvah obkrožimo številko pred imenom izbranega kandidata, hkrati oddamo glas tudi njegovi stranki oziroma strankarski kandidatni listi.
Veljavni proporcionalni sistem zagotavlja bolj sorazmerno zastopanost političnih strank v parlamentu, saj se pri razdeljevanju mandatov upošteva število glasov, ki jih je stranka dobila na nacionalni ravni. To močno povečuje možnost manjših strank za preboj v parlament in praviloma zagotavlja bolj razpršeno sestavo parlamenta.
Večinski volilni sistem – izvoljen je kandidat, ki v volilnem okraju dobi relativno večino glasov – nesorazmerno nagrajuje zmagovito politično stranko in ji pogosto omogoči, da z manjšino volilnih glasov osvoji večino poslanskih sedežev, pri čemer gredo vsi glasovi za ostale kandidate v nič.
Proporcionalni sistem v najbolj čisti obliki naj bi zagotavljal spoštovanje načela enake volilne pravice, po kateri ima vsakdo en glas, vsak glas pa ima enako moč. Ker pa bi prevelika razpršenost glasov in mandatov lahko povzročala preveč težav pri delovanju parlamenta, je v večini držav s proporcionalnim volilnim sistemom v veljavi volilni prag – stranka mora na nacionalni ravni preseči določen delež glasov, da se uvrsti v parlament.
V Sloveniji je ta delež 4 odstotke glasov. Stranka, ki v Sloveniji preseže ta prag in se uvrsti v parlament, ima zagotovljene najmanj 4 poslance.
Zaradi veljavnosti parlamentarnega praga se tudi v proporcionalnem sistemu zgodi, da gre določen delež glasov v nič. Na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2018 je bilo takih približno 108 tisoč glasov, oddanih za kandidate strank, ki jim ni uspelo preseči parlamentarnega praga.
Izvolitev kandidata na strankarski listi prvenstveno ni odvisna od števila glasov, ki jih je dobil, temveč od deleža glasov, ki jih je njegova stranka dobila na nacionalni ravni in deleža glasov, ki jih je dobil v svojem volilnem okraju. Potem ko se z matematičnimi formulami – Droopov količnik in D’Hontov sistem – določi število mandatov posamezne stranke na nacionalni ravni, se jih razdeli med strankine kandidate, ki so v svojih volilnih okrajih dobili največji delež glasov.
To je pomembno, ker imajo posamezni volilni okraji znotraj volilne enote različno število volilnih upravičencev, zato bi upoštevanje absolutnega števila glasov nesorazmerno favoriziralo kandidate iz volilnih okrajev z več prebivalci.
Slovenija je razdeljena na 11 volilnih enot, vsaka od volilnih enot je razdeljena na 8 okrajev, kar skupaj znese 88 poslanskih mandatov. Dva preostala mandata v 90-članskem državnem zboru pripadata poslancema italijanske in madžarske manjšine, ki sta izvoljena po večinskem volilnem sistemu.
#related-news_0
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!