Kako bo vojna v Ukrajini vplivala na predvolilni čas v Sloveniji in ključno: ali in kako lahko vpliva na izid parlamentarnih volitev 24. aprila letos? Za N1 Slovenija piše Luka Lisjak Gabrijelčič.
“Kakšne bodo posledice vojne v Ukrajini na volilno tekmo v Sloveniji?” Mesec dni po invaziji je odgovor na vprašanje, ki se je zastavljalo notranjepolitičnim analitikom, veliko bolj jasen: minimalne. Začetni šok, ki je pretresel politična razmerja sil, je popustil v vseh evropskih državah. V Franciji, kjer so prvi vojni dnevi pognali Macronovo priljubljenost v neprecedenčne višave (vsaj za francoske razmere), se plima “državotvornega občutja” počasi umika. Uplahnil je tudi zagon, ki ga je v dneh po ruskem napadu dobila madžarska opozicija: zadnji teden pred volitvami se je ravnovesje spet izravnalo v korist vladajoče stranke, ki na usodni zmenek z volilci stopa z ogromno medijsko in gmotno prednostjo, akumulirano v dvanajstih letih malodane absolutne oblasti.
Tudi v Sloveniji so se stvari naglo vrnile v stare tirnice. Ocena, ki sem jo sam podal pred dobrim mesecem, češ da bo ruska invazija razkrila usodne razpoke znotraj slovenske opozicije, se je izkazala za pretirano. Inercija ostaja najmočnejša sila v političnem vesolju. Posledic vojne na slovensko družbo in politiko sicer ne gre podcenjevati. Sankcije so izjemno prizadele ključne panoge v gospodarstvu – razlike med tistimi, ki upajo, da se bodo stvari kmalu popravile, in onimi, ki hočejo družbo pripraviti na realnost spremenjenega geopolitičnega okolja, se bodo po nuji razmer zaostrile. Kar je dobro. In ocena, da bo ta konflikt – ki je nujen in si ga moramo želeti, saj se brez njega ne moremo uspešno soočiti z novo stvarnostjo – potekal pretežno znotraj leve sredine, ostaja točna.
Zunanjepolitične razlike znotraj opozicijskega tabora, razkrite v prvih dneh invazije, ostajajo. Levica je za uskladitev svoje izjave za javnost potrebovala dlje časa kot Evropska unija. Ko o vojni v Ukrajini beremo leve intelektualce, se zdi, da živijo v različnih svetovih. Mesec dni po invaziji tudi uglašeni histerični odzivi na Janševe eskapade ne morejo zakriti, da skoraj vsa polemika še vedno poteka znotraj same levice, medtem ko je desnica usklajena.
A čeprav se neusklajenost opozicije mestoma kaže tudi v retoriki političnih strank – Robert Golob, glavni izzivalec Janeza Janše, je o premierjevem obisku v Kijevu denimo podal povsem drugačno oceno od večine opozicijskih predstavnikov, njegova oznaka dejanja kot “pogumnega” je bila hladen tuš za prenapeteže na levici, ki so resno dvomili, ali se je sploh zgodilo ali pa je bil insceniran nekje na Poljskem – vse ankete kažejo, da vse to nima vpliva na odločitve volilcev.
Pretakanja med strankami, če so se zgodila, so bila statistično zanemarljiva in so se zgodila znotraj obstoječih blokov. Morda je kakšen bolj “proukrajinski” glas šel od Levice k Piratom, Zmago Jelinčič pa je s svojim spretnim manevrom zajahal konja nostalgije po neuvrščenosti, kar mu utegne prinesti nekaj podpore, ki bi se sicer stekala k novim populističnim alternativam, denimo gibanju Resnica – a razen tega večjih premikov ni bilo zaznati. Meja med provladnim in opozicijskim blokom ostaja skoraj neprepustna in še vedno izrazito premaknjena v korist zadnjega. Vlak Janševe politike še vedno drvi porazu naproti in v tem trenutku je težko videti, kaj bi lahko še obrnilo trend – spremembe v programskem kurzu javne RTV mesec dni pred volitvami bodo bržkone le katalizirale sedanja nasprotja, ne da bi premaknile razmerja sil.
Edina opaznejša sprememba v tednih po invaziji je bila ponovna okrepitev SDS na račun strančic, ki jih je sama pomagala promovirati v upanju, da bo z njimi obnovila zavezništvo, na katerem sloni Janševa vlada – koalicije Povežimo Slovenijo in Naše dežele Aleksandre Pivec. Desnosredinski volilci, ki so z emigracijo k novoustanovljenima strankama pomagali zbiti SDS s prvega mesta v anketah natančno v trenutku, ko se je pojavil resen konkurent za relativno zmago, so se očitno vsaj deloma vrnili nazaj. Klasični efekt “zbiranje okoli zastave” torej. A vprašanje je, ali se bo trend nadaljeval. Kontroverzna odločitev vodstva RTV, da stranki Naša dežela prizna nasledstvo po stranki Desus – ta je sicer še živ, a tega resnici na ljubo ni opaziti – je spet, najbrž nehote, dala vidnost SDS-ovi tekmici za glasove desno od sredine. Dejstvo, da je ta vpeta v novo afero, precej podobno tisti, zaradi katere je izgubila ministrski položaj, utegne prekrižati njene načrte po vrnitvi v parlament, hkrati pa SDS odvzeti glasove, ki bi jih potreboval za obnovo svoje relativne večine.
Mikroskopski taktični premiki na strateškem polju torej, ki se je po Golobovem vstopu v politično tekmo izjemno stabiliziralo. A vendar je ukrajinska vojna povzročila temeljni premik, ki se ta trenutek morda zdi neviden, a bo imel pomembno vlogo pri nadaljnji usodi slovenske desnice – in prek nje politične scene nasploh. Ne glede na premike v anketah, ki se štejejo v desetinkah odstotkov, se je izjemno okrepila osebna avtoriteta Janeza Janše znotraj desnega pola. To se morda zdi brezvezna, antiklimaktična opazka – kot da mu ne bi uspelo zagotoviti si primata že doslej! Drži. Vendar si je primat zagotovil z “argumentom”, ki v politiki (in ne le politiki) vselej najbolj velja – z uspehom. Z relativno zmago na zadnjih parlamentarnih volitvah in nato z nepričakovanim oblikovanjem vlade je postavil na laž vse, ki smo ga označevali za političnega zombija.
Številni javnomnenjski voditelji, ki so mu še pred leti previdno svetovali umik in iskali možnosti za drugačno desnosredinsko politiko, so se “vrnili na linijo”. Nova Slovenija, ki je pred pandemijo ponosno razglašala svojo ambicijo postati glavna alternativa desno od sredine, se je povsem sprijaznila s svojo podporno vlogo. “Sprijaznila” je tu morda še napačen izraz; če poslušamo denimo ministra Jerneja Vrtovca, se zdi, da je naravnost navdušena nad svojim “položajem v tropu”, če smem parafrazirati kultnega kinologa Cesarja Millana. Hierarhična skladnost na desnici, kjer se zdi, da se je vsakdo postavil na mesto, ki mu pritiče, je zgledna, kot še ni bila od prvih let prve Janševe vlade.
A to idilo so kazili premierjevi izpadi na družbenih omrežjih in v zunanji politiki, ki jih ni bilo mogoče pomesti pod preprogo. S proaktivno vlogo v ukrajinski krizi mu je tik pred volitvami uspelo za silo očistiti madeže, ki so zapackali njegovo zunanjepolitično podobo v zadnjih dveh letih. Izrazit prelom z Viktorjem Orbanom glede Rusije služi kot dokaz njegove samostojnosti v odnosu do Budimpešte, prisrčni odnosi z ZDA pa so odličen protiargument na očitke, da je trumpovanje na Twitterju kakorkoli zamajalo odnose z Washingtonom.
Nič od tega seveda ne bo prepričalo njegovih nasprotnikov in spremenilo razmerij moči med blokoma. Bo pa pripomoglo, da bo desnosredinski tabor morebitni poraz na volitvah znova sprejel brez prave volje za samokritiko. Drža v času ukrajinske krize – ki smo jo znali pohvaliti tudi nekateri, ki smo do njegove politike sicer kritični – bo Janši omogočila, da se skozi zadnja vrata izmuzne železnemu zakonu politike: “avtoriteto, ki si si jo pridobil z uspehom, boš izgubil z neuspehom”. Avreola “moralnega zmagovalca” bo njegovim podpornikom omogočila, da krivdo spet zvrnejo na druge: zlasti seveda na “putinistične medije”, ki so ljudem oprali glave, da ne vidijo zaslug našega premierja, ki da jih priznava vsa Evropa. Nič novega, bo kdo rekel. Natančno tako: nič novega. A to pomeni, da se bo slovenska politika še naprej vrtela v istem krogu – janšizem in antijanšizem – medtem ko se svet okoli nas vse bolj dramatično spreminja in terja nove odgovore za nove izzive.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Mnenjski prispevki ne odražajo nujno stališč uredništva.
*
Spremljajte volitve 2022 na n1info.si. #volitve #volitve2022 #n1slovenija.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.