Kolumna Luke Lisjaka Gabrijelčiča: "Janković ima bržkone prav. Žal pa to več kot o Golobovi vladi pove o drugih"

Zoran Janković je pred časom v intervjuju izjavil, da je Golobova vlada najboljša vlada, kar jo je Slovenija imela po Janezu Drnovšku.

Nihče me ne more obtoževati pretirane naklonjenosti ljubljanskemu županu Jankoviću (njegov kritik sem bil, že dolgo preden je to postala "pravilna" pozicija v progresivnih salonih ljubljanske inteligence), a tu ima bržkone prav. Žal pa to več kot o sedanji vladi pove o vseh ostalih.

Konec vladnega mandata je čas za ocene. In začnemo lahko kar pri Jankovićevi izjavi. Med slabimi platmi sedanje vlade je, da lahko človek in politik, kot je Janković, oceni, da je bila uspešna.

Med dobrimi platmi pa je, da to izjavi kljub temu, da ga je vlada (in še zlasti premier) več kot enkrat postavila na njegovo mesto in njegov politični vpliv omejila (kot bi rekel nek drugi politik, ki mi ni najbolj simpatičen) "na ozemlje znotraj ljubljanske obvoznice".

Naj razčlenim. Robert Golob je vdrl v nacionalno politiko z obljubo okrepitve vloge stroke in neodvisnih institucij. Njegovo sporočilo se je osredotočalo na kritiko avtoritarnih in enostranskih potez Janševe vlade; obljubljal je, da bo končal s takšno prakso, popravil njene negativne posledice in sam ravnal drugače.

Toda od samega začetka je bilo jasno, da je bila za Golobov uspeh (zlasti začeten uspeh) ključna podpora Zorana Jankovića – politika, ki ga ne moremo imeti ravno za model poštene politike, pod katero bi cvetela neodvisnost nadzornih institucij ali bi jo zaznamoval korekten odnos do četrte veje oblasti.

Njuna naveza nas je spomnila tudi na neprijetno dejstvo, da je bil Golob med tistimi, ki so se leta 2011 pridružili Jankovićevi stranki in v njej imeli pomembno vlogo. To je vzbujalo nelagoden dvom: ali še vedno verjame, da je "zdravilo proti janšizmu" avtokratski menedžerski populizem, kakršnega pooseblja Janković?

V Golobovem slogu vodenja smo videli kar nekaj "zoranovskih" elementov. Na najbolj neposredni ravni so tu razkritja o navezi med ljubljansko upravno enoto in Mestno občino Ljubljana, ko je šlo za implementacijo problematičnih županovih odločitev.

Razkritja o tej navezi, ki jih je pred meseci obelodanila oddaja Tarča, so sama po sebi dovolj resna, da bi se zaradi njih morala zatresti vlada ali vsaj ministrstvo za javno upravo. Žal niso privedle do nobene resne politične posledice.

Toda dejansko gre za več kot to. Že Golobovo ravnanje v "aferi Bobnar" (prvi in glavni aferi tega mandata) je razkrilo, da je premier – neodvisno od političnih uslug, ki jih ima do ljubljanskega župana, in vprašljivih ter še ne povsem razjasnjenih načinov, s katerimi sta vlada in upravni podsistemi, odvisni od nje, poskrbeli za plačevanje teh uslug – nagnjen k temu, kar je Jože Pučnik imenoval "podčastniško poseganje v družbene podsisteme": prepričanje, da sme "šef" poklicati kogarkoli v sistemu in od njega ali nje, neodvisno od institucionalnih kanalov, zahtevati, da implementira določene politične in celo kadrovske ukrepe, o katerih povrh vsega ni odločala vlada, temveč premier sam.

To je prepričanje, ki ga Golob deli s številnimi drugimi menedžerji, ki so iz zasebnega (oziroma, v Golobovem primeru, paradržavnega) sektorja skočili v politiko: Berlusconijem, Jankovićem, Trumpom, Babišom itd.

Če ima demokracija minimalna protitelesa, bo to prepričanje prej ali slej frustrirano: država pač ni podjetje. Vprašanje je, kakšen je nato odziv na to odkritje. Nekateri se ne znajo pomiriti s tem dejstvom in se lotijo naskakovanja in spodkopavanja državnih inštitucij in podsistemov.

Golob je pokazal več modrosti (ali zgolj brezbrižnosti – ki pa v politiki ni nujno negativna lastnost … spomnimo, da je Slaven Letica leta 2000 podprl Mesića za Tuđmanovega naslednika z argumentom, da je ta prelen, da bi nadaljeval avtoritarne prakse svojega predhodnika).

Odnosi med premierjem in mediji niso bili vselej prijazni, nekateri novinarji so doživljali pritiske, vendar nismo bili priča poskusom sistematičnega podrejanja medijev (izjava, ki je nismo mogli zapisati po nobeni Janševi vladi in ki je – o tem sem prepričan – ne bi mogli zapisati, če bi tistega leta 2011 Janković postal predsednik vlade).

Po besedah nekdanje notranje ministrice, ki jo je Golob sam izbral za to mesto, je premier poskušal posegati v avtonomijo policije: toda ostali smo daleč od tiste politizacije represivnih organov, ki smo jo videli pod zadnjo Janševo vlado. In tako naprej.

Koalicijski partnerji so bili marsikdaj postavljeni pred izvršeno dejstvo: a pogosto so protestirali in se uprli. In nazadnje so – kljub izrazitemu številčnemu nesorazmerju v koalicijskih vrstah – uspeli delovati kot protiutež premierju.

To se navsezadnje odraža tudi v dejstvu, da je postal Golob drugi premier v zgodovini demokratične Slovenije, ki je uspel pripeljati vladno koalicijo do konca mandata: a za razliko od Janševe koalicije leta 2008 (ko je bil spor med premierjem in predsednikom SLS Šrotom razviden vsem) ta tudi v volilni kampanji nastopa kot razmeroma usklajena ekipa.

Skratka, avtoritarni elementi v Golobovi vladi so nedvomno obstajali, a so bili bolj ali manj obrzdani. Ne bom tajil, da je bilo včasih celo zabavno opazovati premierjevo brezobzirnost do nekaterih svetih krav levosredinske javne sfere.

Takega ponižanja "stricev iz ozadja", kot smo ga videli glede zunanjepolitične usmeritve Golobove vlade (zlasti, ko je šlo za podporo Ukrajini in obrambno politiko), ni bilo še pod nobeno drugo levosredinsko vlado.

In ves bes usmerjen vanjo iz krogov, blizu nekdanjega predsednika Milana Kučana, je bil zaman: Kučan je nazadnje dal celo nekakšno javno "zaupnico" Golobu, čeprav ta zelo očitno ni njegova "intimna opcija".

Toda največji problem te vlade niso bile toliko avtokratske težnje njenega predsednika, kot predvsem dejstvo, da od njih nihče ni imel nobene koristi.

Naj pojasnim. Že zelo dolgo nismo imeli tako širokega mandata volivcev in tako malo političnih strank v parlamentu.

To je bila idealna formula za smele politike. Vlada je dejansko imela moč in priložnost, da izvede ambiciozne reforme, ne da bi se morala zapletati v neskončna koalicijska usklajevanja in ne da bi morala skrbeti, kaj bodo porekli močni lobiji in predstavniki parcialnih interesov.

Premier je imel v svojih rokah moč, da bi resnično oblikoval ekipo strokovnjakov na svojih področjih, ki bi lahko izvajali svoje vizije brez neprestanega gledanja čez ramo, ali imajo še vedno potrebno politično podporo.

Premier tega ni niti poskusil. Na ključnih področjih (zdravstvo!) je nihal med eno politiko in drugo ter nazadnje pristal na krpanje statusa quo – oziroma, če smem s svojimi besedami povzeti prodorne analize Alojza Ihana, na vlogo skrbnega stečajnega upravitelja obstoječega sistema javnega zdravstva, brez vsakršne predstave (kaj šele vizije!) o tem, kaj ga bo nasledilo.

O referendumskem fiasku glede (sicer hvalevrednega) poskusa ureditve dodatkov k pokojnini za izjemne dosežke v kulturi in (bistveno manj hvalevrednega) zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne gre izgubljati besed.

In tudi politično uspešen manever pri večanju policijskih pooblastil je dvorezni meč – še zlasti, ker nad Šutarjevem zakonom visi senca načetega ugleda policije, ki ni le posledice ravnanja prejšnje, temveč tudi sedanje vlade.

Vlada pa si vsekakor zasluži pohvalo, da se je po dolgem času resno lotila reševanja stanovanjske politike in škandala, imenovanega stanje slovenskih železnic.

A tudi to je bilo po eni strani še vedno premalo ambiciozno, po drugi pa je bila cena "hoja po robu" javnofinančne vzdržnosti (kot je nedavno opozoril Mojmir Mrak).

In prav obeti večanja davčnega pritiska (tokrat v obliki napovedanega davka na premoženje in nepremičnine, za katerega lahko le največji naivneži upajo, da bo dejansko razbremenil obdavčitev plač) spričo javnih storitev, ki niso doživele bistvenega izboljšanja, so Ahilova peta te koalicije.

Skominam nekaterih njenih svetovalcev, da bi pozornost preusmerili na (obsojanja vredne, da ne bo pomote!) kibernetske napade in naracijo o poskusih tujega poseganja v volilno kampanjo, utegne klavrno spodleteti.

Iskanje zunanjih sovražnikov in podpihovanje ozračja panike se za sile, ki se sklicujejo na liberalno demokracijo, še nikoli ni izkazala za zmagovito strategijo.

Širjenje strahu in tesnobe za zakrivanje lastnih napak in nesposobnosti je domena populistov: kdor misli, da jih lahko premaga v njihovi lastni igri, prej ali slej čaka grenko razočaranje.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.