Znaki, da med partnerjema poteka "tiha ločitev", so jasni in glasni

Ko je bila Carly poročena, se z možem nista veliko prepirala. Ko so se v zakonu začele težave, sta poskusila probleme razrešiti s pomočjo delovnih zvezkov za pare. "Preprosto sem raje molčala, ker je bila komunikacija zelo težavna," je opisala Carly. "On je bil bolj za tiho ignoriranje in pasivno-agresiven pristop, verjetno pa sem bila tudi jaz takšna."
Na neki točki ga je prosila, naj se izseli iz njunega doma v Tampi na Floridi. A ji je odgovoril, da ne. Svoje stvari je preselil v sobo za goste in začel tam tudi spati. Po letu dni spanja v ločenih spalnicah sta se odločila za ločitev. Vse do takrat pa sta še vedno živela pod isto streho, skupaj vzgajala hčerko in na zunaj delovala kot par.

"V enem letu je zame postal tujec, s katerim sem bila še vedno poročena in sva živela skupaj, nato pa sva se ločila," je povedala Carly. Čeprav je pravni postopek sledil kasneje, sta v resnici že dolgo prej doživljala t. i. tiho ločitev, piše CNN.

Kaj je tiha ločitev?

Pari se znajdejo v tej situaciji, ko med seboj ne čutijo več navezanosti, a vseeno ostajajo skupaj zaradi finančnih ali drugih razlogov, je za CNN pojasnila svetovalka za duševno zdravje Stephanie Moir. "Tiha ločitev pomeni, da nista pravno ločena, a sta čustveno, umsko in do določene mere tudi fizično že oddaljena drug od drugega," je opisala Moir. "To je nekaj, kar vsak doživlja osebno in bolj sam zase – ni zabeleženo na papirju in pogosto tega ne deli z drugim. Zato je lahko zelo samotno," je dodala.
Pogosto slišimo, da je zakon nekaj, na čemer je treba delati. "Če na zakonu ne delaš, lahko pride do čustvene odtujenosti, kjer dva preprosto nista več na isti valovni dolžini," je svetovala.

Znaki, da sta partnerja v tihi ločitvi, so, da nimata več skupnih ciljev, morda začneta hoditi na ločene počitnice ali se izogibata skupnim družabnim dogodkom. Še en izrazit znak pa je dolgotrajno pomanjkanje telesne bližine – bodisi da partnerja sploh nimata več spolnih odnosov, bodisi da med njima ni več dotikov in nežnosti, ki so bili nekoč nekaj povsem običajnega, dodaja svetovalka.

Lisa Lavelle, licencirana socialna delavka, psihoterapevtka in terapevtka za pare je povedala, da pogosto srečuje pare, ki so v tihi ločitvi. "Navzven lahko delujejo, kot da je vse v redu – so odlični starši in dobro urejajo vsakdanje obveznosti, vendar manjka čustvena povezanost," je dejala. "Eden prvih opozorilnih znakov, ki jih opazim pri parih, ki so na robu tihe ločitve ali že v njej, je občutek, da so bolj sostanovalci kot romantični partnerji. V ospredju sta vloga mame in očeta, ne pa moža in žene ali partnerjev," je pojasnila Lavelle.

Čeprav se vsi pari včasih počutijo čustveno oddaljene, postane težava resna, ko se o tem ne pogovarjajo in ne znajo znova vzpostaviti povezanosti.
Pomanjkanje telesne intimnosti je prav tako očiten znak težav, pravi Lavelle. A opozarja, da tihe ločitve ne gre zamenjevati s t. i. "spalno ločitvijo" – to je, kadar pari zaradi smrčanja ali drugih zdravstvenih oziroma udobnostnih razlogov spijo ločeno. "Če se soočate s težavami, kot so smrčanje ali spalna apneja, lahko spanje v ločenih sobah dejansko pomaga ohraniti vajin odnos," je svetovala.

Prepiri imajo svoj smisel

Tiha ločitev je lahko na nek način tudi olajšanje, pravi Lavelle, saj pari, ki so bili prej vajeni prepiranja, tega nenadoma ne počnejo več. Toda prepiri imajo v odnosih svoj namen, je poudaril svetovalec za duševno zdravje Justin Ho. "Čeprav se sliši disfunkcionalno, prepiri pogosto pomenijo, da se trenutno ne strinjamo, da ne gledamo enako na stvari — a hkrati skušamo partnerju razložiti svoje stališče," je povedal. Pri nekaterih parih prepir lahko pomeni, da si še vedno želita povezanosti.

Pari, ki so v tihi ločitvi, pa se morda ne prepirajo, ker jim ni več mar, je dodala Lavelle. "To so pari, ki govorijo o logistiki, na primer o tem, kaj bo za večerjo. A o vsem, kar je resnično pomembno ali neprijetno, ne govorijo več," je opisala.
Pari v tihi ločitvi doživljajo čustveno odtujenost, ki lahko vodi v občutke osamljenosti, izolacije in zamer, je dejal Ho. Pri parih z otroki, ki so priče dogajanju, pa je treba upoštevati tudi posledično škodo. Tiha ločitev lahko povzroči neizpolnjene potrebe ne le pri odraslih, temveč tudi pri otrocih, je opozoril Ho.

"Otroci imajo lahko občutek, da morajo izbrati stran ali pa se počutijo zanemarjene, ker nimajo tiste enotne starševske podobe, na katero bi se lahko oprli," je pojasnil.

Pari bi morali razmisliti tudi o finančnih posledicah vztrajanja v tihi ločitvi, namesto da bi ločitev uradno uredili, še pravijo svetovalci. Dokler je par poročen, finančno odgovarjata eden za drugega.

Če ugotavljate, da ste morda v tihi ločitvi, Ho svetuje, da se usedete in odkrito pogovorite s partnerjem. Tak pogovor je sicer lahko neprijeten, a hkrati tudi priložnost, da ugotovita, ali si odnos še želita reševati. Tudi molk ima svoje posledice. "Zamere glede starševstva, financ, tašč in tastov – kadar se te teme pometejo pod preprogo in se o njih ne govori, vsaj ena stran začne čutiti zamero do druge in izgubi voljo za trud," je pojasnila Lavelle.

Dalj časa, kot zamere ostajajo nerazrešene, težje jih je nasloviti, je dodala Lavelle. Zato je lahko pomoč terapevta zelo koristna. "Ljudje pogosto domnevajo, da je terapija namenjena reševanju odnosa – in to vsekakor lahko drži. Toda primarni cilj terapije je pomagati parom, da se pogovorijo o stvareh, ki so neizrečene ali neprijetne, da lahko sprejmejo bolj premišljeno odločitev glede svojega odnosa," je še poudarila.