Do začetka vojne v Ukrajini februarja letos je slovenska inflacija rasla enakomerno z evrsko, potem pa jo je začela prehitevati. Razlog je preveliko trošenje prebivalstva in države, pomanjkanje delavcev, obenem pa slovenska podjetja zunanje šoke (na primer rastoče cene energentov in surovin) hitreje vračunavajo v končne cene kot drugje v evrskem območju, v članku 'Gospodarstvo v času šokov' ugotavlja ekonomist Velimir Bole z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete. Obenem svari pred neciljanimi ukrepi države za boj proti inflaciji, saj ti dodatno spodbujajo trošenje in ogrožajo javnofinančno vzdržnost.
Še ne povsem izpeta koronakriza se preliva v energetsko krizo. Za nami sta dve leti povečanega nihanja gospodarske aktivnosti in nepredvidljivosti gospodarskega okolja, ki pa ni zgolj posledica vse pogostejših šokov, temveč tudi ukrepov ekonomske politike, v strokovnem članku ugotavlja ekonomist Ekonomskega inštituta Pravne fakultete (EIPF) Velimir (Veljko) Bole.
“Nosilci ekonomske politike celo v ‘najbolj tržnih’ gospodarstvih segajo po repertoarju ukrepov nerazvitih ali celo nekdanjih planskih gospodarstev, ki se jih pred epidemijo še omeniti ni smelo. Neposredno se, na primer, vpletajo v tržni mehanizem, omejujejo cene, fizično racionirajo in distribuirajo porabo ter podobno,” zapiše.
Bole v analizi navaja, da se med koronakrizo močno povečani javnofinančni izdatki vlade Janeza Janše še danes odražajo v povečanem trošenju države in gospodinjstev: oboje je nad dolgoročnim povprečjem države ter nad evrskim povprečjem.
Če bi Slovenija pomoči zasnovala tako kot je bilo to na nivoju evrskega območja, bi bili javnofinančni izdatki za 1,6 milijarde evrov nižji. Obenem Boletova analiza pokaže, da se povečani izdatki za zaposlene niso odrazili v večji dodani vrednosti.
Preveliko trošenje
Od epidemije dalje je evrsko območje izpostavljeno hitremu naraščanju cen surovin, predvsem energentov, in stiskanju ponudbenih verig, ki je posledica zastoja v mednarodni trgovini v času epidemije. Medtem ko ti zunanji dejavniki in posledice posega države v koronakrizi še niso izzveneli, pa se država že pripravlja na nov velik poseg – tokrat, da zatre inflacijo.
Bole zapiše, da se “v naglici pripravljajo paketi daljnosežnih, tudi izrazito ‘planskih’, protiinflacijskih ekonomsko političnih intervencij in je zato verjetno pred durmi še eno veliko krčenje gospodarske aktivnosti”. Pri tem se vpraša, ali sploh vemo, kaj poganja rast cen v Sloveniji. Kolikšen je vpliv zunanjih dejavnikov, kot so ozka grla v dobavnih verigah, cene surovin in energentov, sankcije proti Rusiji? Koliko pa prispeva povečano trošenje države v zadnjih dveh letih in pol, ki je vplivalo na povečano potrošnjo države in gospodinjstev?
Bole ugotavlja, da so v Sloveniji v drugem lanskem četrtletju, torej pred začetkom obdobja rasti inflacije, ki ga prikazuje zgornji graf, dve tretjini inflacije ustvarjali dejavniki, ki niso imeli nobene zveze s stiskanjem ponudbenih verig, cenami surovin in sankcijami.
“Med te druge faktorje lahko prištejemo predvsem preveliko trošenje prebivalstva in države ter pomanjkanje delavcev,” zapiše in doda, da se prispevek teh dejavnikov k inflaciji zmanjšuje, a sredi letošnjega leta je bil še vedno 45-odstoten. “Navkljub temu še vedno niso v fokusu nosilcev ekonomske politike, ne v Sloveniji ne v evrskem območju. Še več, ekonomska politika z ukrepi, s katerimi želi omiliti učinke visokih cen energentov, povečuje učinke teh drugih faktorjev inflacije,” zapiše Bole.
Dodatno ugotovi, da je v Sloveniji endogenizacija rasti cen surovin v Sloveniji opazno večja kot drugje v evrskem območju. “Izstopajo še posebno proizvodi iz dveh osnovnih cenovnih skupin, prva je stanovanje, voda, električna energija, plin in drugo gorivo, druga pa prevoz,” ugotavlja (prikaz na spodnjem grafu). “Podjetja očitno izkoriščajo nepreglednost ‘inflacijskega okolja’ in povečujejo cene precej bolj, kot se povečujejo njihovi stroški.”
Pomanjkanje delavcev v industriji in gradbeništvu je sicer v Sloveniji precej večje kot v evrskem območju, kar po mnenju Boleta povzroča tveganje, da se bo usklajevanje plač z inflacijo razširilo in podaljšalo obdobje povišane inflacije. V vseh ključnih segmentih gospodarstva dosega pomanjkanje delavcev najvišje vrednosti po vstopu v EU leta 2004.
Kaj se pri nas draži bolj kot v drugih evrskih državah?
EIPF
Graf prikazuje indeks življenjskih stroškov za obdobje med januarjem 2021 in julijem 2022, po segmentih (spodaj).
00 Vsi produkti; 01 Hrana in brezalkoholne pijače; 02 Alkoholne pijače in tobak; 03 Oblačila in obutev; 04 Stanovanja , voda, električna energija, plin in drugo gorivo; 05 Stanovanjska in gospodinjska oprema in tekoče vzdrževanje stanovanj; 06 Zdravstvo; 07 Prevoz; 08 Komunikacije; 9 Rekreacija in kultura; 10 Izobraževanje; 11 Restavracije in hoteli; 12 Raznovrstno blago in storitve
S subvencijami še spodbujajo inflacijo
Bole meni, da je treba pomoči zaradi visokih cen energentov omejiti na ciljane transferje dohodkovno najbolj šibkim gospodinjstvom, k čemur je evropske države že nekaj časa nazaj pozval tudi Mednarodni denarni sklad. Podpiranje gospodinjstev prek znižanja davkov ali povečanja transferjev deluje ravno nasprotno od potrebnega zmanjšanja trošenja gospodinjstev – torej pospešuje inflacijo -, poleg tega ima lahko potencialno negativne učinke na javnofinančno vzdržnost, ugotavlja. Kritizira tudi idejo o omejevanju cen energentov. “Visoka cena zmanjšuje porabo, torej bi zaradi neustrezne višine kapice poraba lahko presegla potencialno ponudbo. Uvajanje kapice bi potemtakem moral spremljati tudi mehanizem za potencialno racioniranje porabe.”
Tu omenimo, da so glavni ukrepi vlade Roberta Goloba za blaženje visokih cen energentov neciljani: s septembrom je začela veljati omejitev cen elektrike in plina za gospodinjstva in male poslovne odjemalce ter znižanje DDV na nekatere energente (elektrika, zemeljski plin, lesna goriva, daljinsko ogrevanje).
Po mnenju Boleta bi morala v pregretem ekonomskem okolju, ki se kaže s povečano potrošnjo, ozkimi grli v dobavnih verigah in inflacijo, država pri vseh ukrepih zasledovati tri cilje:
dolgoročno vzdržnost javnofinančne blagajne: nivo slovenskega javnega dolga je treba zadržati v okvirih segmenta jedrnih držav evrskega območja, sicer bi lahko imeli otežen dostop do kapitalskih trgov (zadolževanja)
zmanjševanje (ali nevtralizacija) kupne moči prebivalstva in trošenja države ter
“Zaradi velikega prispevka k inflaciji, ki ga ima preveliko trošenje države in gospodinjstev, je neposredne ukrepe za omilitev visokih cen energentov potrebno omejiti na ciljane transferje dohodkovno najbolj šibkim gospodinjstvom,” opozarja ekonomist Veljko Bole.
Podjetjem posojila, ne subvencije
Tudi pri pomočeh podjetjem zaradi visokih cen, med katerimi je pričakovana kapica na cene energentov, se Bole zavzema za povratne pomoči. “Pomoč ne sme biti darilo, temveč kredit ali kapitalski vložek. Podjetja morajo torej ustrezna sredstva vrniti ali pa se mora kredit (po nekem datumu) avtomatično pretvoriti v kapitalski vložek države v podjetje.” V nasprotnem primeru bo ekonomska politika z interveniranjem zaradi visokih cen surovin (energentov) povečala agregatno povpraševanje, poslabšala javnofinančno vzdržnost ter imela, zaradi moralnega hazarda podjetij, probleme s triažo prejemnikov pomoči ali/in s prevelikim obsegom zahtevkov za pomoč, zapiše.
Enako so ekonomisti predlagali za pomoči podjetjem v koronakrizi, a jih Janševa vlada ni upoštevala. “Zato je vse škode interveniranja v obdobju epidemije prevzela država, ugodnosti pa so šle proizvodnim in potrošnim enotam.”
Na to je v intervjuju za N1 že opozoril nekdanji finančni minister in profesor Dušan Mramor, ki je podpiral nemški model. “Država (Nemčija, op. a.) se je takoj po začetku krize zadolžila v tujini, dala hitre pomoči podjetjem v obliki posojil. Ko bodo izplavali iz krize, jih bodo podjetja vrnila. Kakšnemu bodo dolg tudi odpisali, a država bo iz tega naslova poplačala večino dolga.” Pri nas, je dejal, smo podjetjem dajali subvencije, zato bo dolgoročno nemška poraba za blaženje učinkov koronakrize precej manjša.
Bole pa opozarja, da breme povečanja javnega dolga, ki bi ga sicer nosile prihodnje generacije, inflacija prenaša na nas. Obenem pa inflacija prikriva povečan javni dolg Slovenije, ki se je od konca leta 2019 povečal za kar 26,7 odstotka (evrski dolg medtem za 19 odstotkov).
“ECB je popolnoma zanemarila, da so bili ključni gospodarski sektorji v evrskem območju že takrat na eni strani soočeni z ogromnim povečanjem povpraševanja, ki ga je poganjalo veliko tekoče trošenje države in sproščanje kupne moči gospodinjstev, (…) in na drugi strani z velikim pomanjkanjem delavcev (…), ki je latentno prisotno že iz obdobja pred epidemijo.”
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje