"Reforme? V Evropi se morda dogajajo spremembe, a se miselnost ne spreminja"

Esko Aho je leta 1991, po razpadu Sovjetske zveze, sedel na položaj predsednika vlade. Takrat je imel 37 let, krmilo pa je prevzel v času, ko je bila država sredi bančne in dolžniške krize.
Ahova ekipa je v štiriletnem mandatu nordijsko državo pripravila za sprejem v Evropsko unijo (EU). Finec je nato do leta 2003 deloval v parlamentu, kasneje pa presedlal v gospodarstvo. Med letoma 2008 in 2012 je bil krizni menedžer v Nokii, bil je član svetovalnega telesa ameriške investicijske banke JP Morgan za Evropo, zadnja leta pa vodi lobistično združenje 25 največjih finskih izvoznikov.

Do lani je bil član upravnega odbora največje ruske banke Sberbank, a je na dan začetka ruske invazije v Ukrajini odstopil.

Pred dnevi se je mudil v Sloveniji, saj se je udeležil konference poslovne šole IEDC o kriznem managementu, kjer se je pogovarjal z N1.

Finsko vlado in kasneje tudi Nokio ste vodili skozi krizne čase. Danes je za nami serija šokov, evropske države in podjetja so v negotovosti, marsikdo meni, da bo standard življenja v EU padel. Ste tudi vi takega mnenja ali menite, da lahko razmere obrnemo sebi v prid?

Mislim, da je Evropa trenutno v podobni situaciji, kot je bila Finska v začetku 90. let. Konkurenčnost ni taka, kot bi morala biti, zadolženost je visoka, javni sektor neučinkovit.
Zato je verjetno tudi odgovor podoben, kot je bil takrat: Evropa potrebuje močnejšo industrijsko bazo in večjo izvozno konkurenčnost, obenem pa mora povečati učinkovitost javnega sektorja, denimo z uporabo novih tehnologij.

Več bi se morali pogovarjati o tem, kako ustvarjati, kot o tem, kako deliti. Deliti je precej lažje.

Evropske države so se na serijo šokov odzvale z napovedjo vrste reform. Katere potrebujemo, da se pomaknemo, kot pravite vi, od deljenja k ustvarjanju?

V času finančne krize in predvsem po začetku pandemije covida-19 smo porabili ogromno denarja za to, da smo ohranili potrošnjo in naložbe. Zdaj pa je čas za postavljanje prioritet in strateški razmislek.
Energetika je dober pokazatelj, da ta v Evropi manjka. Finska je tu pravzaprav imela boljšo dolgoročno strategijo kot marsikatera druga evropska država.

Nisem prepričan, da se v Evropi res dogajajo reforme v pravem pomenu besede. Dogajajo se spremembe, miselnost pa se ne spreminja tako, kot bi se morala. Primer so obrambne investicije: zdaj so se te povečale, pred tem pa nekatere države leta niso vlagale toliko, kot bi morale. Menim, da potrebujemo tudi spremembo miselnosti.

Pa se to dogaja?

Ko se je vojna začela, so politiki vendarle začeli dojemati, da je treba nekaj spremeniti. Vaš predsednik vlade je omenil (na konferenci na Bledu je sodeloval tudi Robert Golob, op. a.), da se na pogovorih v Bruslju vrata zaklenejo in ne moreš ven, dokler ni dogovora. To je dober pristop.

Naša vlada je v kriznih razmerah v 90. letih imela dodaten motiv za strateški razmislek: potrebovali smo denar, naši posojilodajalci pa so želeli vedeti, kako bomo izšli iz krize.

Zadnja leta pa je Evropska centralna banka dajala poceni denar, kar pomeni, da je bil ta preveč dostopen. Zdaj se vračamo v normalnost, denar ima spet svojo ceno. Države se spet zadolžujejo na finančnih trgih, ne pri centralni banki. Trgi sicer posodijo denar, a obenem od politikov terjajo tudi odgovor, kako bodo odplačali posojila.

Pravite torej, da je prav, da se obrestne mere dvigujejo?

Želim reči, da ničelne obrestne mere niso bile normalne, bile so kazalnik, da je gospodarstvo v slabem stanju. Posledično je bilo v obtoku preveč denarja, kar je pomembno prispevalo k inflaciji. Ne le vojna, tudi – ali predvsem – poplava denarja je ustvarila inflacijo v ZDA in Evropi. Žal pa to vidimo šele zdaj. Ko so vlade metale milijarde in milijarde spodbud v gospodarstvo, se je ob to obregnil le redko kdo.
Na svojem predavanju ste dejali, da je na področju energetike Finska imela boljšo dolgoročno strategijo kot mnoge druge evropske države. Že pred intervjujem ste omenili, da imajo finska podjetja precej nižjo ceno elektrike kot slovenska, ki letos plačujejo v povprečju med 200 in 300 evrov za megavatno uro. Kolikšna je cena na Finskem?

Cena elektrike variira, saj je močna vloga vetra, obenem pa nanjo vpliva tudi cena plina. So pa v zadnjem času cene precej nizke. Prejšnji teden je velika jedrska elektrarna morala zmanjšati proizvodnjo, saj je bila tržna cena tako nizka, da v nasprotnem primeru proizvodnja ne bi bila več smotrna.

Skrivnost Finske je, da imamo raznovrstno energetsko mešanico. Imamo jedrsko, hidro, vetrno, sončno energijo ter veliko soproizvodnje elektrike in toplote, kar pomeni, da odpadno industrijsko toploto uporabimo za javni sistem daljinske toplote.

Raznovrstnost virov je najboljša varovalka za vse možne motnje na trgu. Nemčija je naredila veliko napako, ko je (po nesreči v japonski Fukušimi leta 2011, op. a.) začela zapirati jedrske elektrarne, ne da bi imela alternativo. Edina pot je bila povečanje uvoza zemeljskega plina iz Rusije. Delež plina je bil do leta 2011, ko so sprejeli to odločitev, 19 odstotkov, tik pred lanskim začetkom vojne v Ukrajini pa že 27 odstotkov.

Finska, ki je soseda Rusije, je ruski plin začela uvažati leta 1974, a je delež tega v svoji energetski mešanici ves čas vzdrževala pri približno petih odstotkih. Odločili smo se, da se ta delež ne sme povečati. Tako lani nismo imeli pretirano velikih težav, ko je cena plina močno zrasla. Zato menim, da je diverzifikacija najboljša rešitev, ki omogoča stabilnost.

Kot ste rekli, pa nekatere države te naloge niso opravile. Cene energentov so se zvišale, naša industrija plačuje elektriko po cenah, ki so pet- ali šestkratnik dolgoročnega povprečja. Pri nas, pa tudi v Evropi, teče pomembna debata o prihodnosti energetsko intenzivne industrije. Bi ji države morale pomagati, da ohranimo industrijsko konkurenčnost?

Menim, da dolgoročno gledano subvencioniranje ni prava pot. Ni dobro, da vzdržnost neke poslovne ideje temelji na subvencijah.

Proizvodnja v Evropi se bo premaknila na območja, kjer bodo na voljo energenti po razumnih cenah. Imamo jedrsko, vetrno, sončno energijo. Mislim, da jedrska prihaja nazaj, deloma tudi zato, ker se hitro razvijajo mali modularni reaktorji (SMR), ki so cenejši. Upam, da bo to Evropi pomagalo najti dolgoročno rešitev za energetski izziv.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter. 

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.