Menu Item
Zajemanje in shranjevanje izpustov CO2 je ena ključnih tehnologij, ki naj bi nam omogočile stabilizacijo podnebja. A trenutno jo še vedno zaznamujejo dvomljive prakse in visoki stroški. Kaj načrtuje Hrvaška? Kaj v Jadranskem morju snuje Italija? In kako bi lahko ravnala Slovenija?
Zajemanje in shranjevanje ogljika velja za enega ključnih elementov pri naporih, da bi na svetovni ravni dosegli neto ničelne izpuste toplogrednih plinov in tako zaustavili dodatno segrevanje ozračja. Ta tehnologija naj bi predstavljala rešilno bilko za vse tiste industrije, ki se na druge načine, denimo z elektrifikacijo, ne morejo razogljičiti. Tak primer je, vsaj za zdaj, denimo letalstvo, na zajemanje in shranjevanje ogljika pa močno računajo tudi v jeklarski, kemični in cementni industriji ter industriji umetnih gnojil.
Velika večina scenarijev Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), po katerih nam na globalni ravni uspe doseči cilj zaustavitve segrevanje pri 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo, vključuje tudi uporabo tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljika. In to na veliki skali.
Druga pomlad tehnologije, ki ji je enkrat že spodletelo
Razvoj zajemanja in shranjevanja ogljika sledi podobni krivulji kot vodikove tehnologije. Obe tehnologiji sta pred desetletjem že dosegali skokovito rast pilotnih projektov, nato pa je zaradi neučinkovitosti in finančne nerentabilnosti večina teh projektov propadla. Zdaj obe doživljata drugo pomlad, četudi številne težave ostajajo enake kot pred desetletjem. Svet preprosto nima boljših idej za razogljičenje nekaterih industrij.
Letošnje leto je na področju zajemanja in shranjevanja ogljika zaznamovala skokovita rast novih projektov. Po podatkih Globalnega inštituta za zajemanje in shranjevanje ogljika je bilo junija letos v različnih fazah razvoja 628 projektov, kar predstavlja 60-odstotno povečanje v primerjavi z lanskim letom. 50 obratov za zajemanje in shranjevanje ogljika že deluje.
Današnja realnost: zajamemo pljunek v morje izpustov
A tovrstne nove tehnologije še vedno predstavljajo zgolj pljunek v morje. Letošnje poročilo o stanju odstranjevanja ogljika, ki so ga pripravili strokovnjaki z univerze v Oxfordu, navaja, da bo moralo človeštvo iz ozračja do leta 2050 iz ozračja odstraniti med 7 in 9 milijardami ton CO2, če želimo doseči cilj zaustavitve segrevanja ozračja na 1,5 stopinje.
Letos naj bi mejo 1,5 stopinje celo prvič že presegli.
Približno 2 milijardi ton CO2 na leto nam uspeva odstranjevati s pomočjo t. i. konvencionalnih metod, kot so pogozdovanje in spremembe v rabi tal. Nove tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljika pa trenutno uspejo iz zraka odstraniti zgolj 1,3 milijona ton CO2, ali manj kot 0,1 odstotka celotne količine.
Evropska unija si je sicer letos zadala cilj, da bo do leta 2030 kapaciteto za podzemno shranjevaje CO2 povečala na 50 milijonov ton letno. Trenutni letni izpusti EU sicer znašajo približno 3 milijarde ton CO2. Slovenija k temu prispeva dobrih 12 milijonov ton.
S pomočjo CO2 do “okolju prijaznejšega” črpanja nafte
Projekti zajemanja in shranjevanja ogljika se med seboj razlikujejo po tehnologiji in mestu uporabe. Najpogostejše so naprave, ki skušajo CO2 izločiti iz dimnih plinov različnih industrijskih obratov. Zajeti CO2 nato vtisnejo globoko pod zemljo ali pa ga ponovno uporabijo v industrijskih procesih, denimo pri proizvodnji gradbenih materialov.
Pogosto gre pri zajemanju in shranjevanju ogljika tudi za projekte naftne industrije. Številni projekti so namreč dejansko namenjeni povečevanju črpanja fosilnih goriv. Zajeti CO2 uporabijo za vtiskanje v iztrošene naftne vrtine, da iz njih izrinejo še preostanek nafte. Ker pri tem nekaj CO2 ostane vezanega globoko v zemlji in ker so pred tem za postopek pogosto uporabljali kar zemeljski plin, naj bi šlo za podnebju prijaznejši postopek. Dejansko pa hkrati omogoča dodatno črpanje fosilnih goriv in s tem dodatne izpuste toplogrednih plinov.
Sosedje načrtujejo shranjevanje ogljika
Nekaj projektov zajemanja in shranjevanja ogljika se odvija tudi v naši bližnji soseščini. Italijansko podjetje Eni želi CO2, ki bi ga zajeli v kemičnem obratu v Raveni, črpati v opuščene plinske vrtine v Jadranskem morju.
Projekte zajemanja in skladiščenja CO2 razvijajo tudi na Hrvaškem. Tamkajšnja Agencija za ogljikovodike je s pomočjo evropskih sredstev iz evropskega mehanizma za odpornost in okrevanje naročila izdelavo geološke karte potencialnih mest za vtiskovanje CO2, tako na kopnem kot na morju.
Najdlje v razvoju je na Hrvaškem sicer projekt zajemanja in shranjevanja ogljika iz dveh cementarn, ene na hrvaški in ene na madžarski strani meje. CO2 naj bi po cevovodu speljali v opuščena plinska nahajališča Bockovac v bližini Osijeka. Njihova kapaciteta za shranjevanje CO2 naj bi bila 16 milijonov ton v 25 letih.
Shranjevanje v Sloveniji ni predvideno
Slovenija tega zaenkrat ne načrtuje. Aktualni Nacionalni energetsko podnebni načrt (NEPN) za sektorje energetsko intenzivne industrije, ki jih je težko razogljičiti, predvideva finančne spodbude tudi za uvajanje tehnologij “za zajem, transport in uporabo CO2”. A pri tem dodaja: “Shranjevanje CO2 v Sloveniji ni predvideno.”
Je pa na geološkem zavodu konec prejšnjega meseca potekal posvet o potencialu na področju zajema, uporabe, transporta in skladiščenja CO2 v Sloveniji. In eden od zaključkov je bil, da je “smiselno raziskati tudi možnosti vtiskovanja CO2 v podzemlje ob upoštevanju vseh vplivov na okolje”.
Negativna tehnologija
Veliko pozornosti pa je v zadnjih letih usmerjene v drugačno tehnologijo zajemanja in shranjevanja ogljika – neposredno zajemanje iz zraka (angl. Direct Air Capture). Za razliko od zajemanja ogljika na mestu izvora izpustov (dimniku) je namreč neposredno zajemanje iz zraka tehnologija z negativnim ogljičnim odtisom. Če zajemanje ogljika na dimniku prepreči uhajanje dodatnih izpustov v ozračje, neposredno zajemanje iz zraka dejansko odvzame del v njem že prisotnega CO2 in tako znižuje njegovo koncentracijo v ozračju.
Letalske družbe nimajo dimnikov
Tak način odstranjevanja CO2 iz ozračja je priljubljen pri podjetjih, saj lahko pri njem, za razliko od podpiranja raznih projektov pogozdovanja, natančno povedo, koliko CO2 so s tem prihranila. S tem pa si zagotovijo bolj prepričljive “odpustke” za nadaljnje onesnaževanje.
Letalska družba SwissAir je denimo letos podpisala dogovor s podjetjem Climeworks, ki ima na Islandiji dva obrata za zajemanje ogljika iz zraka. Pogodbo s Climeworks imata tudi denimo Microsoft in pa finančna družba JP Morgan Chase.
Zavarovanje pred dvigom morske gladine
Da bi morali tudi v Sloveniji začeti spodbujati projekte zajemanja ogljika iz zraka, je letos v intervjuju za N1 dejal predsednik Podnebnega sveta, podnebni znanstvenik dr. Žiga Zaplotnik.
“Več disruptivnih momentov v gospodarstvu smo v zadnjem času zamudili, zajem ogljika iz zraka pa je po mojem mnenju industrija prihodnosti.”
Prepričan je, da gre za ključno tehnologijo pri spopadanju s podnebnimi spremembami. “Tudi ko dosežemo ogljično nevtralnost, torej neto ničelne emisije, bomo morali koncentracijo CO2 na vsak način zmanjšati, sicer bodo praktično vsa svetovna obmorska mesta pogubljena v obdobju 100–1000 let.”
Ko je bila koncentracija CO2 v ozračju nazadnje tako velika kot danes, pred približno 3 milijoni let, je bila namreč morska gladina vsaj 6 metrov višja kot danes.
1,8 milijona kubičnih metrov zraka za tono CO2
Vsaj zaenkrat sicer tehnologija zajemanja ogljika neposredno iz zraka še ni zrela za uporabo na večji skali, sploh ne na taki, kakršna bi bila potrebna za občutno zmanjšanje koncentracije CO2 v ozračju, ki še vedno narašča vse hitreje.
Zajemanje CO2 neposredno iz zraka je namreč precej težje kot zajemanje iz dimnikov industrijskih obratov. Dimni plini vsebujejo med 3 in 20 odstotki CO2, koncentracija CO2 v ozračju pa je le približno 420 delcev na milijon oziroma 0,04 odstotka.
Strokovnjaki z ameriške univerze MIT navajajo, da je za odstranitev tone CO2 iz zraka treba skozi filtre prečrpati 1,8 milijona kubičnih metrov zraka. Za to pa je potrebne veliko električne energije – trenutno približno 1,2 megavatne ure na tono.
Če bi želeli to tehnologijo uporabiti na globalni skali in denimo iz zraka vsako leto odstraniti 10 milijard ton CO2 (globalni izpusti so po podatkih IEA v letu 2023 znašali 37,4 milijarde ton), bi za to potrebovali 40 odstotkov trenutne proizvodnje elektrike na svetovni ravni. Pri čemer mora elektrika priti iz brezogljičnega vira, sicer celotna operacija nima nobenega smisla.
In jasno, posledica velikih energetskih zahtev je tudi visoka cena – podjetje Climeworks za odstranitev tone CO2 strankam danes zaračunava okoli tisoč evrov. Napovedujejo pa, da bodo do leta 2023 stroške, in s tem ceno, prepolovili.
Upanje, a ne preveč
Kot ugotavljajo raziskovalci z MIT, je neposredno zajemanje ogljika iz zraka “zelo vabljiv koncept”, ki pa trenutno ne obeta realnih možnosti za občuten globalni učinek na koncentracijo CO2 v ozračju. Kljub temu menijo, da je nadaljnji razvoj smiseln, saj bomo glede na trenutne globalne izpuste krvavo potrebovali vsak prispevek k njihovemu zmanjšanju.
Ključno sporočilo je, da v tehnologijo zajemanja in shranjevanja ogljika ne bi smeli polagati preveč upov, da nas to ne bi uspavalo pri drugih, bolj učinkovitih, a morda manj udobnih ukrepih. “Čeprav bi v prihodnje lahko bilo del rešitve, je zajemanje in shranjevanje ogljika trenutno predvsem nevarna distrakcija,” je letos v reviji Scientific American zapisala profesorica zgodovine znanosti dr. Naomi Oreskes s harvardske univerze.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje