Menu Item
Na plenarni okrogli mizi, ki je potekala v okviru slovenskega sociološkega srečanja, so strokovnjaki kritično naslovili soočanje z epidemijo, ki je bistveno oblikovala družbo v zadnjem letu in pol, pogled pa so umerili tudi v prihodnost ter se vprašali, kaj nas je covid-19 naučil o pripravljenosti na morebitne prihodnje epidemije.
Smrtonosni izbruhi virusov so neizogibni, v nekaj več kot stoletju nas je prizadelo več kot šest različnih epidemij gripe, smrtonosni virusi ebole so se v zadnjih petih desetletjih približno petindvajsetkrat prenesli z živali na ljudi, vsaj sedem koronavirusov pa je razsejalo bolezni in smrti po vsem svetu, v uvodu ponazori moderatorka Jana Javornik.
Epidemijam se tako ne moremo izogniti. Aktualna epidemija pa nam je pokazala, da nismo pripravljeni na spopadanje s tovrstnimi katastrofami. Kje in zakaj se je upravljanje epidemije v Sloveniji zalomilo, kaj potrebujemo, da bi lahko obstoječi sistem upravljanja izboljšali, in kaj moramo spremeniti, da se bomo kolektivno borili proti virusom in manj proti ukrepom, so bila izhodiščna vprašanja današnje plenarne okrogle mize, ki je potekala v okviru slovenskega sociološkega srečanja, naslovljenega Pandemična družba.
Na okrogli mizi so sodelovali politični zgodovinar Jure Gašparič, poveljnik Civilne zaščite Srečko Šestan, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije Monika Ažman, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič, znanstvena komunikatorka Zarja Muršič, ustanovitelj Sledilnika Luka Renko ter sociolog in politični analitik Gorazd Kovačič. Okroglo mizo je povezovala Jana Javornik.
“Druge države so nas prehitele po vseh kanalih”
Za soočanje z vsemi nesrečami kot izhodišče služi ocena ogroženosti. Covid-19 pa je vse presenetil, tako stroko, kot druge, zato ocen ogroženosti na tem področju ni bilo, pojasni poveljnik Civilne zaščite Srečko Šestan. “Načrti so bili pomanjkljivi, niso vsebovali potrebe po zaščitni opremi, niso zahtevali zaščitnih sredstev,” razlaga Šestan in doda, da so nekaj zaščitne opreme sicer imeli iz drugih rezerv, vendar so bile te zaloge povsem nezadovoljive za dogodek takšnega obsega.
“V prvem trenutku je bila velika težava predvsem zagotavljanje zaščitnih sredstev. Tudi na trgu se jih ni dobilo, saj so bila na voljo le v omejenih razpoložljivostih, druge države pa prehitele po vseh mogočih kanalih,” še razlaga poveljnik Civilne zaščite in izpostavi predvsem potrebo po prenovi načrta za krizno soočanje.
Da epidemije niso nov pojav, je opozoril tudi Jure Gašparič. Če gledamo od Antike do danes, vemo veliko o epidemijah in jih lahko med seboj v diahroni perspektivi tudi primerjamo. Karantene, socialna distanciranja in teorije zarot tako niso nov pojav. Če primerjamo, kako se je človeštvo od atenske kuge do danes spopadalo z epidemijami, pa lahko naletimo na iste vzorce, je izpostavil politični zgodovinar in dodal, da bi se morali iz preteklosti bistveno več naučiti.
V državi vlada velik kaos
“Za mizo moramo povabiti predstavnike najštevilčnejše poklicne skupine v zdravstvu, to so prav medicinske sestre in babice,” je poudarila predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije Monika Ažman in poudarila, da so prav one tiste, ki se soočajo z velikim egoizmom spremenjene družbe.
Izpostavila je, da v zdravstvu vlada velik nered. Namesto jasne določitve tega, kaj je v pristojnosti vsakega posameznika, pa je navzkrižje interesov tako intenzivno, da zmešnjava postaja nevarna in odgovornost prelaga na najšibkejši člen – na pacienta in na medicinske delavce.
“To povzroča izjemno neugodje in pomanjkanje varnosti. Ljudje prevzemajo prevelike odgovornosti, gredo čezse in v poklicu ne želijo več vztrajati,” je še poudarila Ažman in izpostavila, da medicinske sestre in babice, kljub temu, da so se na terenu najbolj soočale z epidemiološko krizo, v vsem tem času niso bile vključene v nobeno strateško skupino, v okviru katere so se pripravljali načrti za spopadanje z epidemijo.
O splošni zmedi in pomanjkanju komunikacije v času epidemije je spregovorila tudi predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Lidija Jerkič. “Področje zaposlovanja v zasebnem in javnem sektorju je bilo zagotovo eno od tistih, ki je bilo v prvih mesecih epidemije najbolj konfuzno. Takrat so veljala v družbi zelo diametralna navodila, na eni strani smo bili skorajda zaprti v stanovanja, na drugi strani so podjetja delovala normalno,” je pojasnila Jerkič in dodala, da niti delodajalci, niti zaposleni niso razpolagali z ustreznimi navodili, kako ravnati.
Jerkič je še opozorila, da je vlada pri pripravljanju paketov ukrepov za omilitev posledic epidemije (PKP zakonodaje), ki jo še vedno popravljajo, povzročila poglabljanje neenakosti v družbi. “Sindikati smo v tistem času poskušali biti konstruktivni, pomagati s hitrimi odzivi, vendar smo bili iz PKP v PKP bolj preslišani, vse skupaj pa je eskaliralo z uvedbo prisilnega odpuščanja starejših delavcev,” je izpostavila predsednica ZSSS in dodala, da je to le odraz vehemence aktualne vlade, ki misli, da lahko sama presodi, kaj je prav in kaj ne.
Vlada se zateka v avtoritarne poteze
Politični analitik in sociolog Gorazd Kovačič, ki je prav tako naslovil spodletelo upravljanje krize, je izpostavil predvsem izrazito polarizacijo, ki je razdvojila slovensko družbo v zadnjem letu in pol. “Imamo ogromno ljudi, ki zavračajo cepljenje in ukrepe, ljudi, ki so se v družbeni, zdravstveni in gospodarski krizi zatekli v iracionalne reakcije. Ljudje so se razdelili, nova polarizacija pa ne sovpada več z drugimi družbenimi delitvami,” je jasen Kovačič, ki med drugim pandemično utrujenost krivi za to, ljudje ne verjamejo več, da so ukrepi upravičeni, saj menijo, da je vse skupaj oblastno pretiravanje in zarota, ki ima namen podrediti ljudi.
Kot sociolog si je tako zastavil vprašanje, zakaj imamo ravno v Sloveniji tako divje reakcije na nastalo situacijo. “Slovenija je podobna številnim drugim evropskim državam, je podobno bogata, ima sorodno starostno in izobrazbeno strukturo. Pred covidom-19 nismo imeli neke izrazito močne proticepilske subkulture, v liberalnih okoljih, recimo v ljubljanski regiji, pa je delež precepljenosti otrok proti nalezljivim boleznim dosegal 90 odstotkov,” razlaga Kovačič in doda, da glavnina Slovenije ni bila izrazito proticepilsko nastrojena, sedaj pa imamo skoraj polovico prebivalstva, ki dvomi o vsem.
“Vzrok za spodletelo upravljanje z epidemijo pri nas je političen. Epidemijo upravlja vlada, ki je avtoritarna, v družbi, ki je pretežno liberalna, in ta kombinacija je neposrečena in predstavlja recept za upor s strani družbe. Na drugi strani pa vlada reagira tako, da se še bolj zateka v avtoritarne poteze, brez dialoga z deležniki, in komunicira na pokroviteljski način. Nenehno išče krivce in očita, kar le dodatno povzroča, da se ljudje vkopljejo v zavračanje tega, kar vlada predpisuje,” razlaga politični analitik ter opozarja, da je že prvi val epidemije vlada s strašenjem poskušala utrditi svojo oblast, v praksi pa si jo je s takšnim ravnanjem le spodkopala.
“Prvi val je bil nekakšna gasilska intervencija, improviziralo se je in tega ne moremo nikomur zameriti, problem pa nastopi pri tem, kar se je dogajalo poleti. Vlada ni opravila refleksije, kaj v prvem valu ni delovalo.”
Gorazd Kovačič
Z besedami Kovačiča gre za tragikomično situacijo. Ker se vlada pri pripravi vladnih odlokov ni posvetovala s socialnimi partnerji, z uporabniki in interesnimi skupinami, so odloki praviloma nedomišljeni, protislovni in polni lukenj, kar je neposredno povzročalo slabo voljo in jezo ter to, da ljudje nikomur več ne verjamejo.
Med epidemijo je naraščal antiintelektualizem
Med epidemijo se je začela čutiti vse večja distanca med znanstveno sfero in zunajznanstveno produkcijo, dvom v znanost pa je začel naraščati. Moderatorka plenarne okrogle mize Jana Javornik opozarja, da znanstveniki poleg tega v večini primerov niso opremljeni s potrebnimi veščinami in komunikacijskimi znanji, da bi se lahko zoperstavili populističnim mnenjskim voditeljem. Znanstvena komunikatorka Zarja Muršič pa je opozorila, da se je pri komunikaciji, ki je potekala med strokovno in splošno javnostjo, nekje nekaj izjemno zalomilo. “Tudi znanstvenike in znanstvenice je treba počlovečiti, bolj kot smo odkriti o tem, bolj lahko približamo znanost ljudem,” je bila jasna Muršič.
Ustanovitelj Sledilnika Luka Renko je naslovil še problem zagotavljanja kakovostnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko sledili trendu razvoja epidemije. Kako zastaviti in organizirati podatke na pameten in hkrati uporabniku razumljiv način, je bila tako naloga, ki si jo je zastavila skupina posameznikov iz različnih področij, ki jih je družila predvsem želja po podatkovno podprtem spremljanju epidemije. Kot je pojasnil Renko, so bile kapacitete sledenje in testiranja tako omejene, da zgolj v dveh tednih prenehali slediti potrjenim primerom in so lahko sledili le še hospitalizacijam.
“Ni bilo vzpostavljenega poročanja, podatke smo dobili na podlagi tvitov in objav posameznih bolnišnic, na podlagi medijskih objav in novinarskih vprašanj,” razlaga Renko in doda, da sistem, ki ga imamo trenutno, ni vzdržen. Tudi podatkovni viri, ki so bili pred časom aktualni, pa danes verjetno niso več niti uporabni niti zanesljivi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!