Nedavno, 16. septembra, je minilo dve leti, odkar se je poslovil slovenski alpinist in ekstremni smučar Davo Karničar. Zbrali smo nekaj njegovih modrih besed, ki si jih velja prebrati.

26. oktobra bi Jezerjan Davo Karničar dopolnil 59 let, a je usoda hotela drugače. Spomnimo se danes na nekaj njegovih modrosti, ki naj za vedno odzvanjajo med našimi gorami.

“Pogrešam iskrene nasmehe in dobre besede, teh je bilo nekoč več. Danes te marsikdo niti pozdravi ne. Ti se mi zasmilijo, saj na vrhu niso našli ničesar, temveč so s seboj prinesli skrbi iz doline. Očitno se se odločili za prekratko turo.”

V knjigi Z Everesta pa je zapisal takole:

“Smisel obstoja gore se je izpolnil šele, ko je nanjo splezal človek, ko je z njenega vrha poletel s padalom, ko jo je preletel z balonom, ko ji je na pobočje smučar zarisal svoje sledi.

Postal sem smiselni drobec porajanja, nastanka, trajanja in izginotja našega planeta. S smučmi sem se peljal z najvišje točke do vznožja veličastne gore. Izpolnil sem pričakovanja, moje bivanje ne bo izzvenelo v plehkosti namišljenih vrednot. Ker sem verjel, da je tudi meni zaupana posebna naloga, sem jo poiskal, razkril, udejanjil. Četudi je moj prispevek zanemarljivo majhen, je sestavni del zgodovine planeta, o katerem se bodo nekoč nekje pogovarjali …

Nekaj misli, utrinkov, nekaj čudovitih zavojev med ”tam in tu” bi vam rad približal. Z iskreno željo, s prepričanjem, da ste rojeni za veliko poslanstvo, ki ga morate prepoznati, izpolniti. Vsi smo prišli, da osmislimo nerazložljivo bivanje.

Vem, da vam bom dal korajžo in odločnost za premagovanje everestov našega življenja.

Vsak dan, prav vsako uro si moramo prizadevati živeti. Dajati in jemati, sprejemati in nuditi, prizadevati si za temeljne vrednote, se boriti in za vsako ceno osmisliti svoje bivanje.”