Menu ItemDolgo napovedovana in težko pričakovana virtualna očala, Apple Vision Pro, so končno prišla na trg. Prve ocene so spodbudne.
Že nekaj dni lahko na družbenih omrežjih vidimo posnetke ljudi, ki sedijo v vagonu podzemne železnice, na klopi v parku ali drugod, na glavi imajo nekaj, kar je videti kot visokotehnološki potomec smučarskih očal in potapljaške maske, in mahajo z rokami po zraku, tako da je videti, kot bi prijemali ali premikali nekaj, česar nihče drug ne vidi.
Gre za nov “čudež” iz Applove proizvodnje – dolgo napovedovana in pričakovana virtualna očala Apple Vision Pro. Naprava je, sodeč po prvih odzivih uporabnikov, izjemna.
Očala namreč v realni svet prinašajo virtualne slike zaslonov vašega iPhona, iPada ali maca, vi pa lahko s preprostimi kretnjami izbirate, katero aplikacijo ali napravo želite uporabiti. Apple Vision Pro vam tako lahko v prostoru, v katerem ste, “pričara” na primer film na Netflixu, dokument, ki ga želite urediti, videoklic z ljubljeno osebo, velikanski zaslon računalnika ali pa katerokoli drugo aplikacijo, ki jo imate na svoji Applovi napravi, ne da bi za to napravo potrebovali.
Eden od navdušencev je očala preizkusil in jih ocenil.
Čeprav se vam tako zdi, v resnici skozi očala ne vidite okolice, saj gre v resnici za VR-očala. To pomeni, da je slika virtualna, saj gledate na dva zaslona, nameščena v notranjosti očal, ki vam s pomočjo mini kamer ustvarjata sliko tridimenzionalnega zunanjega in resničnega prostora, programsko-strojna oprema pa vam na to sliko projicira še “lebdeči” zaslon vaše Applove naprave, recimo iPhona. Da bi bila slika prepričljivejša, vam program nariše še virtualno senco, ki jo zaslon pušča v realni okolici. Vse zaslone lahko približate, oddaljite ali širite po želji.
Resolucija na Applovih očalih je po besedah uporabnikov fantastična, saj ima ekran Vision Pro 64-krat večjo gostoto slikovnih točk kot zaslon iPhona.
Če z resnično okolico niste zadovoljni, lahko izberete drugo virtualno okolje. Naprava ponuja kar nekaj takšnih okolij, ki jih po želji vkomponirate v sliko realnega okolja samo delno ali pa sliko realnega okolja popolnoma nadomestite s sliko novega okolja in se recimo prestavite na Luno.
Recimo, da želite gledati film na Netflixu. Aplikacijo izberete s kombinacijo pogleda in giba. Očala namreč sama zaznajo, kam je vaš pogled usmerjen, vi pa med aplikacijami brskate z roko, kot ste vajeni na pametnih napravah. Naprava namreč “ve”, kdaj ste zgrabili ikono in kaj z njo počnete.
Če želite na primer urejati dokument, vam naprava prikaže virtualno tipkovnico, na katero lahko tipkate.
Ena od zanimivih možnosti je, da okno z aplikacijo “pustite” ali “zaklenete” v prostoru. Recimo: ste v kuhinji, kjer si pomagate z aplikacijo z recepti, dokončate pripravo jedi, potem pa greste v dnevno sobo, kjer si želite v miru ogledati filmček na YouTubu. Tam vključite to aplikacijo, ko pa se boste vrnili v kuhinjo, boste tam našli aplikacijo z recepti, ki ste jo uporabljali pred tem.
Kaj pa slabe strani?
Neka uporabnica je očala nosila 24 ur. Najbolj se je pritožila nad virtualno tipkovnico, po kateri je lahko tipkala samo z enim prstom. Nato se je domislila in prinesla pravo tipkovnico, ki jo je uporabljala na iPadu in dokončala delo. “Še nikoli nisem bila tako vesela tipkovnice,” je dejala v videoposnetku, ki si ga lahko ogledate spodaj.
Za videoklepet z drugimi uporabniki aplikacije FaceTime, ki omogoča videoklice, očala s pomočjo aplikacije Persona izdelajo vaš avatar, ki se prikazuje vašim sogovornikom. Tudi nad njim nekateri niso bili najbolj navdušeni. “Zdaj vem, zakaj je Persona še vedno v beta (poskusni, op. a.) verziji,” pravi v videoposnetku eden od uporabnikov.
Nekateri so omenjali še omejeno vidno polje, ki ga imajo Applova očala v primerjavi z drugimi VR-očali, vendar menijo, da se bo stvar sčasoma izboljšala.
Kakšnih drugih očitkov pri brskanju po internetu še nismo našli. Verjetno je za to še prekmalu, saj so očala na trgu zelo kratek čas.
Se bomo pa verjetno v prihodnosti morali navaditi še na nekaj – na ljudi, ki z napravo na glavi mahajo po prostoru, recimo v čakalnici pri zdravniku ali pri vožnji samovozečih avtomobilov.
Če smo se navadili na ljudi, ki se na cesti navidezno pogovarjajo sami s sabo, lahko na to gledamo kot na “naslednjo stopnjo”.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje