Lotosova stopala – izjemno boleča tradicija zavijanja stopal dekletom na Kitajskem skriva zgodbo, ki domnevno ni povezana s fetiši, čeprav se je v to dolgo časa verjelo.
Drobna, tako imenovana zlata lotosova stopala so bila vstopnica za poroko in boljše življenje na Kitajskem. Obstaja več teorij o nastanku te neprijetne tradicije – od želje po posnemanju naravnega majhnega stopala prinčeve najljubše konkubine do zgodbe o cesarici, ki je imela majhna, čokata stopala, zaradi česar je to postala moda.
V praksi je to pomenilo zlom prstov in lokov stopal deklic ter zavijanje podplatov, da so stopala ostala kratka.
“Veljalo je prepričanje, da ta običaj obstaja zato, ker moške privlačijo majhna stopala,” je povedala Laurel Bosen, soavtorica nove knjige “Zavita stopala, mlade roke”.
Toda njena raziskava ugotavlja, da je ta običaj večinoma predstavljen napačno. Deklice, ki so imele zavita stopala, niso bile brezposelne, ampak so delale, predvsem na podeželju. Že sedemletnice so tkale, predle in delale ročna dela.
Zato je zavijanje stopal trajalo tako dolgo – obstajal je jasen ekonomski razlog. To je bil način, da so mlada dekleta mirno sedela in pomagala pri izdelavi blaga, kot so tkanine, preproge, čevlji in ribiške mreže, od katerih so bile družine finančno odvisne – čeprav so jim govorili, da se bodo s takšnimi nogami lažje poročila.
Bosen je še dejala, da se ženske niso sramovale govoriti o ali pokazati zvezanih stopal, zato dvomi, da je šlo za fetiš z erotičnim nabojem.
Izkrivljena zgodovina
“Podoba žensk z lotosovimi stopali kot brezposelnih spolnih trofej je resno izkrivljanje zgodovine,” je razlagala Bosen.
Ta praksa se je začela opuščati šele, ko je ročno delo postajalo vse manj ekonomsko pomembno.
S kolegom sta intervjuvala približno 1.800 starejših žensk po podeželski Kitajski – zadnjo generacijo, ki je imela zavita stopala. Želela je ugotoviti, kdaj in zakaj je tradicija začela bledeti.
Ugotovili so, da so stopala najdlje zavijali na območjih, na katerih je bilo še ekonomsko smiselno proizvajati blago, kot je tkanina, od doma, in je začelo izginjati šele, ko so bile na voljo cenejše tovarniške alternative, piše CNN.
Deklice so se začele ukvarjati z ročnimi deli pri šestih ali sedmih letih – približno pri isti starosti so jim začeli zavijati stopala.
“Mama mi je zavila stopala, ko sem bila stara približno deset let. Takrat sem začela presti bombaž. Vsakič, ko mi je zavila stopala, me je tako bolelo, da sem jokala,” je raziskovalcem povedala ženska, rojena leta 1933.
Zavijanje stopal sega v čas dinastije Song (960–1279) in se je iz dvornih krogov razširilo na bogato elito in sčasoma iz mesta na podeželje. Do 19. stoletja je bilo to običajno po vsej Kitajski. Ta bizarni običaj je začel izginjati v zgodnjih letih 20. stoletja, čeprav so stopala za kratek čas zavijali tudi ženskam, rojenih v 40. letih 20. stoletja.
Nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da so od konca 10. stoletja do leta 1949, ko so komunisti prepovedali to prakso, vezali stopala kar dvema milijardama Kitajk.
Postopek zavijanja stopal je trajal skoraj dve desetletji, da bi dosegli želeni učinek le osem centimetrov dolgega stopala. Običajno se je začel med tretjim in 11. letom, preden se je stopalni lok razvil do konca. Stopala so se zavijala v zimskih mesecih, da so bile noge zaradi mraza manj občutljive za bolečino.
Da bi preprečili rast stopala, so prste upognili navzdol, dokler se niso dotaknili podplatov, in jih pritisnili, dokler se niso zlomili. Med postopkom jim niso omogočili anestezije, zato so dekleta trpela neznosne bolečine. Ko so se prsti zlomili in upognili pod podplatom, je bila noga iztegnjena nazaj, da se je zlomil tudi stopalni lok in tako omogočil začetek zavijanja.
Avtorica: Nevena Dimitrijević/Zadovoljna.rs
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje