Iz ene najbolj urejenih držav na svetu se je Švicarka preselila v mračno, zakajeno in nizko kolibo, zgrajeno iz palic in govejih iztrebkov. Tja jo je prignala ljubezen.
Corinne Hofmann je leta 1987 v Švici živela skoraj popolno življenje.
Bila je mlada, lepa in uspešna. Imela je svoj butik in urejeno ljubezensko življenje, s tedanjim fantom pa sta sklenila, da bosta obiskala Kenijo. V tej afriški državi se je njeno življenje korenito spremenilo na popolnoma neverjeten način. Na trajektu za Mombaso, mesto v Keniji, je Corinne opazila masajskega bojevnika. Njegovi v kitke spleteni in rdeče obarvani lasje, nakit in ogrinjalo okoli pasu so jo popolnoma prevzeli.
Seveda ni bila edina turistka, ki je radovedno opazovala kenijske domačine, a medtem ko se večina žensk zadovolji s trenutnim navdušenjem, se je Corinne zaljubila do ušes.
Bojevnika, ki jo je popolnoma prevzel, je pozneje, v svoji knjigi “Bela Masajka”, opisala kot “fascinantno privlačnega moškega”.
Ko se je s pripadniki Masajev, ki so bili njeni vodiči v Mombasi, ponovno srečala, je to razumela kot znamenje. Corinne, ki ji je takrat bilo 27 let, se je vrnila domov, prodala butik, se razšla s fantom in se odločila, da bo zapustila eno najbolj urejenih držav na svetu, Švico, ter odšla v Kenijo, da bi poiskala “svojega” bojevnika, ne da bi imela najmanjšo predstavo o tem, kaj jo čaka, piše N1 Sarajevo.
“Ne vem, kaj bi on lahko čutil do mene, ampak govorim si, da je odgovor samo en: on občuti isto kot jaz,” je zapisano v knjigi. “Imela sem zelo globok občutek, da moram najti tega moškega. Morala sem ga iskati po vsej Keniji. Iskala sem ga tri mesece. Bila sem utrujena in brez upanja, da ga bom še kdaj videla. Potem sem ga našla in dovolj mi je bilo že, da sem z njim samo sedela,” je povedala v nekem intervjuju.
Živela je v kolibi iz palic in govejih iztrebkov ter pila mleko s kozjo krvjo
Svojega bojevnika, Lketingo, pripadnika masajskega plemena Samburu, je Corinne našla v njegovi vasi, tri dni vožnje z avtobusom oddaljeni od Mombase. Proti vsaki logiki in kljub opozorilom, da Masaji ženske cenijo manj od koz, se je preselila k njemu in njegovi materi.
Čeprav Lketinga in Corinne nista govorila istega jezika, pa tudi njuno spolno življenje je bilo slabo, je vztrajala. Živela je v “manyatti”, kolibi, narejeni iz palic in govejih iztrebkov. V tem mračnem, zadimljenem in nizkem “brlogu” je preživela naslednja tri leta in pol. Jedla je kozje meso in pila čaj ter mleko, pomešano s kozjo krvjo.
Lketinga tudi nikoli ni govoril o tem, kaj čuti do nje in do vsega skupaj, a se Corinne ni ukvarjala z analizo – delovala je intuitivno. Na koncu se je z masajskim bojevnikom poročila na tradicionalen način v beli poročni obleki. Se je pa uspešno izognila obrezovanju, pri čemer ji je pomagal mož, ki se je skupnosti zlagal, da je bila Corinne obrezana že kot otrok.
Malarija, hepatitis, podhranjenost, korupcija in domače nasilje so naredili svoje
Kmalu so nastopile prve težave. Corinne je kupila kombi, v katerem je odprla prodajalno in vas oskrbovala s hrano. Težavna pot v mesto, pogoste okvare vozila, kraje in korupcija so njeno poslovanje otežili in izpraznili njen bančni račun v Švici.
Slabela pa je tudi telesno, saj je staknila malarijo in hepatitis, bila pa je tudi podhranjena, saj je pri svojih 180 centimetrih višine imela le še 48 kilogramov. Ko je rodila hčerko Napirai, jima je le nujen polet v bolnišnico rešil življenji.
Njeni intimni odnosi z Lketingo so bili površni, čeprav ga je naučila “zahodne ljubezni”. Obenem pa ji je mož zameril neodvisnost in jo obtoževal, da mu ni zvesta. Do Corinne je postal tudi nasilen, k čemur naj bi pripomogla tudi miraa, rastlina, ki jo lokalni prebivalci uživajo kot stimulans.
Leta 1990 je Corinne skupaj s hčerko zapustila Kenijo z izgovorom, da gre v Švico na dopust. V resnici je tam ostala.
Po 15 letih se je ponovno vrnila, a ni ostala
V moževo vas Barsaloi se je vrnila šele po 15 letih, ko so posneli film o njenem življenju, ki nosi enak naslov kot knjiga, “Bela Masajka”. Prihodnje leto bo od prve uprizoritve filma minilo 20 let.
Njena knjiga je postala svetovna uspešnica – prodali so več kot štiri milijone izvodov in jo prevedli v 26 jezikov (tudi slovenščino) – Corinne pa je napisala še dve nadaljevanji “Back from Africa” (Vrnitev iz Afrike) in “Reunion in Barsaloi” (Ponovno srečanje v Barsaloi).
“Moja tašča mi je kot mama. Lketinga dobro živi. Ima dve ženi, domačinki, in hčerko. Bil je ponosen, da nam je razkazal vas,” je leta 2006 ob ponovnem obisku vasi, v kateri je živela, dejala Corinne.
Nikoli pa ni do konca pojasnila svojih občutkov do moškega, ki ga je v knjigi opisala tudi kot impulzivnega, čudnega, noro ljubosumnega, neodgovornega in nagnjenega k žaljenju. Nikoli ni tudi pojasnila občutka, da mora radikalno spremeniti svoje življenje in da mora v Kenijo, ne da bi se zavedala, kaj utegne to povzročiti. Kot pravi Corinne, je po prvem srečanju z Lketingo imela občutek, da se je vrnila domov, da je našla “občutek pripadnosti, kot da je našla svojo družino in svoje ljudi”.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje